Jedro

Tožnik na podlagi sklepa o razporeditvi njegove prošnje v določeno skupino na podlagi 14. člena pravilnika, ni pridobil stanovanjske pravice na stanovanju v L.. Tožnik v tožbenem zahtevku od sodišča zahteva naj odloči, da mu je tožena stranka dolžna dodeliti in prodati dvoinpolsobno stanovanje v L.. Po določbi 117. člena stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št.18/91) so lastniki dolžni prodati stanovanje le tistim imetnikom stanovanjske pravice, ki so to pravico imeli na dan uveljavitve tega zakona. Tožniku stanovanje ni bilo dodeljeno, zato stanovanjske pravice na dan uveljavitve stanovanjskega zakona ni imel.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožeča stranka je od sodišča prve stopnje zahtevala, naj odloči, da ji je tožena stranka dolžna dodeliti dvoinpolsobno stanovanje v L. in ji ga prodati po določilih 117., 118. in 119. členu Stanovanjskega zakona. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Tožeča stranka se je proti odločitvi sodišča prve stopnje pritožila. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je proti sodbi sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V reviziji navaja, da mu je stanovanjski organ poveljstva Garnizije v L. s sklepom z dne 2.3.1990, na podlagi Pravilnika o dodeljevanju stanovanj iz stanovanjskega sklada Jugoslovanske ljudske armade (Vojaški ur.l. SFRJ, št.5/86, v nadaljevanju Pravilnik) dodelilo dvoinpolsobno stanovanje v L.. S tem je dobil zakonito pravico do dodelitve takega stanovanja v L. in Ministrstvo za obrambo, ki je pravni naslednik JLA, mora to obveznost izpolniti. Po mnenju tožnika sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker sta tožbeni zahtevek zavrnili. Tožnik v reviziji tudi navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ne pove, zakaj tožena stranka ne odgovarja za obveznosti svojega pravnega predhodnika. Po mnenju tožnika je nesprejemljivo, da je stanovanjsko pravico, ki jo je pridobil na podlagi zaposlitve v JLA, izgubil zaradi vojnih razmer.

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik v reviziji navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ne pove, zakaj tožena stranka ne odgovarja za obveznosti svojega pravnega predhodnika. S tem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka na podlagi 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve v celoti odkazalo na razloge, ki jih je v obrazložitvi svoje sodbe navedlo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa je v sodbi natančno obrazložilo, zakaj Republika Slovenija ni univerzalni naslednik bivše JLA. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91, v nadaljevanju ustavni zakon) natančno določa v katerih primerih in za katere osebe se je Republika Slovenija zavezala zagotoviti določene, po bivših zveznih predpisih zagotovljene pravice. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da v tožnikovem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo določb ustavne listine. To svojo odločitev je tudi izčrpno obrazložilo. Zato ni podana zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP, tudi preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Tožnik v reviziji zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ker sta tožbeni zahtevek zavrnili. Tožnik trdi, da je s sklepom stanovanjskega organa poveljstva garnizije v L. z dne 2.3.1990, na podlagi pravilnika pridobil zakonito pravico do dodelitve takega stanovanja v L. in mora Ministrstvo za obrambo, ki je pravni naslednik JLA, to obveznost izpolniti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stanovanjski organ z navedenim sklepom tožnikovo prošnjo za stanovanje, v skladu z 14. členom pravilnika, razvrstil v ustrezno skupino. Šele na podlagi te razvrstitve se je prošnjam za dodelitev stanovanja določila doba in glede na dobo in skupino, v katero so bile razvrščene prošnje, so se stanovanja dodeljevala prosilcem. Pravilnik je v 38. členu določal, da se stanovanje dodeli z odločbo stanovanjske komisije oziroma z odločbo starešine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pristojni stanovanjski organ o tožnikovi prošnji za dodelitev stanovanja še ni odločal. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik na podlagi sklepa o razporeditvi njegove prošnje v določeno skupino na podlagi 14. člena pravilnika, ni pridobil stanovanjske pravice na stanovanju v L. Tožnik v tožbenem zahtevku od sodišča zahteva naj odloči, da mu je tožena stranka dolžna dodeliti in prodati dvoinpolsobno stanovanje v L. Po določbi 117. člena stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št.18/91) so lastniki dolžni prodati stanovanje le tistim imetnikom stanovanjske pravice, ki so to pravico imeli na dan uveljavitve tega zakona. Tožniku stanovanje ni bilo dodeljeno, zato stanovanjske pravice na dan uveljavitve stanovanjskega zakona ni imel. Sodišči prve in druge stopnje stopnje sta pravilno odločili, ko sta njegov tožbeni zahtevek zavrnili.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani in je na podlagi 393.čl. ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.