Jedro

V skladu s 3. členom ZGO-1 se gradnja ali rekonstrukcija lahko začne na podlagi gradbenega dovoljenja. Brez gradbenega dovoljenja se lahko začne le gradnja enostavnega objekta, ki ni v nasprotju s prostorskim aktom. To pomeni, da je za gradnjo enostavnih objektov sicer gradbeno dovoljenje ni potrebno, če gradnja ni v nasprotju s prostorskim aktom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti vsa dela, ki jih izvaja v zvezi s postavitvijo zimskega vrta tlorisnih mer 2,05 m x 2,60 m ter višine 2,60 m ob stanovanjski stavbi na zemljišču parc. št. 2269/2 k.o. … (1. točka izreka) in v roku 90 dni po vročitvi te odločbe odstraniti objekt iz 1. točke izreka in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka izreka). Za navedeno nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) s 3. točko izreka. S 5. in 6. točko izreka pa je bilo odločeno, da v tem postopku stroški niso nastali in da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa.

2. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da zimski vrt predstavlja nelegalno gradnjo, saj zanj niso bila pridobljena potrebna soglasja, ki jih določa 6. člen Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uredba/2013). Navedeni objekt je glede na svoje tlorisne mere in višino razvrščen med enostavne objekte za katere Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) v 3.a členu določa, da se gradnja enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja, vendar pa ne sme biti v nasprotju s prostorskim aktom. Prostorski akt, ki velja na območju zemljiške parcele, kjer je postavljen zimski vrt je Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove mesta Maribor (Odlok) in v katerem je določeno, da v kolikor je enostavni objekt postavljen z manjšim odmikom kot 1,5 m, je potrebno soglasje lastnika sosednje gradbenega parcele.

3. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka. Navaja, da je organ prve stopnje odločbo izdal na podlagi 152. člena ZGO-1. Kot neutemeljene pa zavrnil pritožbene navedbe, da je pred postavitvijo zimskega vrta tožeča stranka pridobila na Zavodu za urbanizem Maribor informacijo, da za postavitev zimskega vrta ne potrebuje gradbenega dovoljenja. Glede na to, da je bil zimski vrt postavljen v letu 2011, je bil po takrat veljavni Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost (Uredba/2008) razvrščen med nezahtevne objekte, za katere je bilo potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede izreka inšpekcijskega ukrepa tožena stranka pojasni, da v primeru nelegalno zgrajenega objekta inšpektor na podlagi 152. člena ZGO-1 odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta odstrani ter vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Drugačnega ukrepa ne zakon ne določa in ga zato tudi ni mogoče odrediti. V zvezi s predlogom za podaljšanje roka za odstranitev tožena stranka navaja, da se rok, kot je določen v izreku inšpekcijske odločbe, se nanaša na obveznost, ki je predmet inšpekcijske odločbe in določa obseg te obveznosti. Gre za materialni rok, ki je po svoji naravi nepodaljšljiv, razen če področni predpis izrecno določa njegovo podaljšanje. V skladu s tretjim odstavkom 99. člena ZUP se lahko pod določenimi pogoji na prošnjo podaljša le procesni rok.

4. Tožeča stranka je vložila tožbo, ker meni, da je izpodbijana odločitev zmotna. Citira določbe prostorskega akta in sicer konkretno 16. člen, v katerem se predvideva za objekte za lastne potrebe gradnja 1,5 m od sosednje gradbene parcele. Citira tudi določbo 5. alinee prvega odstavka 6. člena Odloka, ki opredeljuje kaj je gradbena parcela. Opozarja, da iz same odločbe ni razvidno, da bi naj sosednja parcela 2269/3 k.o. … predstavljala pozidano gradbeno parcelo in tako izpodbijana odločba prve stopnje nima razloga o pravno odločilnem dejstvu, kot obveznega sestavnega dela odločbe po 3. točki prvega odstavka 14. člena ZUP. Navaja, da se v samem ugotovitvenem postopku ni ugotavljalo ali je sosednja parcela pozidana ali je po projektu predvidena za pozidavo zato je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Opozarja tudi na nepravilno uporabo Odloka, z njegovo spremembo iz leta 2013, čeprav je bi zimski vrt zgrajen že leta 2011. Navaja tudi, da predstavlja obstoječi objekt dozidavo že obstoječega objekta, zgolj na podlagi vgradnje montažnih elementov ob obstoječem vhodu v stanovanjski objekt, zato organ že iz tega razloga ne bi smel šteti, da gre za izvedbo objekta za lastne potrebe in inšpekcijskega postopka ne bi smel uvesti. Predlaga pritegnitev izvedenca gradbenega stroke, ki naj bi pojasnil ali gre za dozidavo obstoječega objekta, ki ne spreminja projektnih pogojev gradnje. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in da se ji povrnejo stroški postopka.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa posredovala upravne spise.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugačne sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

8. Glede na navedeno zakonsko podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja in ker ni sporno, da za gradnjo ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, potrjeni z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je utemeljeno, da bi morala tožeča stranka kot investitor zimskega vrta na zemljišču s parc. št. 2269/2 k.o. … razpolagati z gradbenim dovoljenjem že v času gradnje. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Glede na tožbene navedbe pa še dodaja:

9. V skladu s 3. členom ZGO-1 se gradnja ali rekonstrukcija lahko začne na podlagi gradbenega dovoljenja. Brez gradbenega dovoljenja se lahko začne le gradnja enostavnega objekta, ki ni v nasprotju s prostorskim aktom (3.a člena ZGO-1). To pomeni, da je za gradnjo enostavnih objektov sicer gradbeno dovoljenje ni potrebno, če gradnja ni v nasprotju s prostorskim aktom.

10. Navedena zakonska določba je jasna in zahteva presojo dopustnosti gradnje z določbami prostorskega akta, ki velja na območju, na katerem je načrtovana gradnja. V zadevi ni sporno, da na navedenem območju velja Odlok, ki v 16. členu določa, da je za enostavne objekte za lastne potrebe potreben odmik 1,5 m od sosednje gradbene parcele, v primeru manjšega odmika pa je potrebno soglasje lastnika sosednje gradbene parcele (2. alinea tretjega odstavka 16. člena Odloka). Ker v obravnavni zadevi med strankama ni sporno, da tožeča stranka soglasja soseda ni pridobila, je pravilen zaključek upravnega organa prve stopnje, da je obravnavani objekt nelegalna gradnja. Navedena ugotovitev pa je bila podlaga za ukrepanje inšpektorja na podlagi 152. člena ZGO-1. 11. Sodišče zato kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor glede ugotavljanja pozidanosti sosednje parcele, saj v zadevi ni sporno, da je zimski vrt postavljen ob robu sosednje stanovanjske (vrstne) hiše. Prav tako je neutemeljen ugovor v zvezi z nepravilnim sklicevanjem na Odlok iz leta 2013. V letu 2011 je bil objekt po takrat veljavni Uredbi/2008 opredeljen kot nezahtevni objekt, za katerega je bilo potrebno v vsakem primeru (ne glede na ureditev predpisano v prostorskem aktu) pridobiti gradbeno dovoljenje. Po Uredbi/2013, veljavni v času odločanja gradbenega inšpektorja, pa gradbenega dovoljenja za enostavni objekt ni bilo potrebno pridobiti v primeru, če je taka gradnja v skladu s prostorskim aktom. Zato je tožena stranka oziroma upravni organ prve stopnje utemeljeno citiral le določbe Odloka, veljavnega v času odločanja (torej tudi s spremembami iz leta 2013).

12. Ker je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker stranke niso navedle dejstev ali dokazov, ki so bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z 2. alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

13. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.