Jedro

Ker je bila tožba vročena toženi stranki na njenem poslovnem naslovu, je bila pravilno vročena. Tožena stranka v pritožbi navaja, da jo je lastnik lokala, v katerem je poslovala do 1. 3. 2015, ko je prenehala poslovati in 2. 3. 2015 odjavila firmo, o prispelem pismu obvestil šele 26. 3. 2015, ko so v nabiralniku pustili pismo in ne 19. 3. 2015, zato je odgovor na tožbo podala v roku. Tožena stranka ni trdila, da pisanja ni sprejela, temveč trdi, da ga je prejela kasneje. Na kršitev pravil o vročanju se ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. Tožena stranka ni z ničemer izkazala, da vročitev ni bila pravilno opravljena. Ker je bila tožba puščena v hišnem predalčniku 19. 3. 2015 in ne 26. 3. 2015, je izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati iz naslova plače za mesec junij, julij, avgust in september 2014 in sicer obračunati zneske, razvidne iz I. točke izreka sodbe, odvesti predpisane davke in prispevke ter izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, razvidnih iz I. točke izreka sodbe. Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova povračila stroškov v zvezi z delom (prehrana in prevoz) od junija do septembra 2014 izplačati znesek 473,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2014 dalje do plačila, iz naslova odpravnine izplačati znesek 78,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2014 dalje do plačila ter iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2014, obračunati znesek 99,63 EUR, odvesti predpisane davke ter izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2014 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti nastale stroške postopka v znesku 160,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev (8 dni), pod izvršbo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati sodno takso v znesku 110,00 EUR, ki bi jo morala plačati tožnica, če ne bi bila oproščena plačila sodne takse na račun Delovnega sodišča v Mariboru (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka ter navaja, da je 1. 3. 2015 lokal, v katerem je poslovala, vrnila lastniku ter 2. 3. 2015 odjavila firmo ter prenehala poslovati kot samostojna podjetnica. Novi lastnik jo je o prispelem pismu obvestil 26. 3. 2015, 27. 3. 2015 je prevzela pismo in 22. 4. 2015 napisala pritožbo, kar pomeni, da je bila poslana še v zakonskem roku. Navaja, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz poslovnih razlogov ali nesposobnosti, temveč ji je potekla pogodba o zaposlitvi za določen čas. Navaja, da tožnica ni upravičena do zneskov, ki jih navaja ter da ji je dolžna samo znesek, ki ga je navedla v odgovoru na tožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. ZPP v prvem odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni ustrezni pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so izpolnjeni vsi pogoji določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožnice v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnično priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno oporekala.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožba skupaj s pozivom sodišča, da mora tožena stranka v roku 30 dni odgovoriti na tožbo, toženi stranki vročena dne 19. 3. 2015 na njen poslovni naslov. Ker je bila tožba vročena toženi stranki na njenem poslovnem naslovu, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožba pravilno vročena. Tožena stranka v pritožbi navaja, da jo je lastnik lokala, v katerem je poslovala do 1. 3. 2015, ko je prenehala poslovati in 2. 3. 2015 odjavila firmo, o prispelem pismu obvestil šele 26. 3. 2015, ko so v nabiralniku pustili pismo in ne 19. 3. 2015, zato je odgovor na tožbo podala v roku. Tožena stranka ni trdila, da pisanje ni sprejela, temveč trdi, da ga je prejela kasneje. Na kršitev pravil o vročanju se ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. Tožena stranka ni z ničemer izkazala, da vročitev ni bila pravilno opravljena. Vročilnica je javna listina v smislu prvega odstavka 224. člena ZPP, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožba puščena v hišnem predalčniku 19. 3. 2015 in ne 26. 3. 2015, kot to trdi tožena stranka. Zato je pogoj za izdajo zamudne sodbe, da mora biti tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor izpolnjen.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili za izdajo zamudne sodbe podani vsi pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP. Tožena stranka odgovora na tožbo kljub pravilni vročitvi ni podala tožnici, v okviru individualnega delovnega spora pa ne uveljavlja zahtevka, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), poleg tega pa utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedeni v tožbi. Ker dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica, niti z dejstvi, ki so splošno znana, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ustrezno obrazložilo, da so bili za izdajo izpodbijane zamudne sodbe podani vsi zakonsko predvideni pogoji. S tem, ko tožena stranka na tožbo ni odgovorila, se šteje, da je kot resnične priznala vse navedbe tožnice v tožbi. Utemeljenost tožničinega zahtevka za plačilo neizplačanih plač za obdobje od 4. 6. 2014 do 4. 9. 2014 v mesečnem znesku 394,58 EUR (za polovični delovni čas), plačilo stroškov prevoza na delo in stroškov prehrane, sorazmernega dela regresa za letni dopust in odpravnine, izhaja iz tožbenih navedb, da tožena stranka tožnici za čas zaposlitve ni obračunala in izplačala plače pripadajočih prispevkov stroške prevoza na delo in iz dela, stroškov prehrane, regresa in odpravnine, ob poteku pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas.

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je bilo pravilno uporabljeno, razen v delu odločitve o plačilu odpravnine ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ko sodišče prve stopnje navaja, da je materialno pravo določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v 108. členu ZDR-1, kar je napačno, saj je pravna podlaga za plačilo odpravnine določena v petem odstavku 79. člena ZDR-1. Obveznost plačila je temelj za obveznost delodajalca. Glede na to, da tožena stranka ni v roku odgovorila na pravilno vročeno tožbo, je sodišče prve stopnje za resnično moralo šteti tožbeno navedbo, da tožena stranka tožnici za navedeno obdobje ni plačala ničesar. Tako ne plače, povračila stroškov v zvezi z delom, kakor tudi ne regresa za letni dopust. Višina plače je določena v pogodbi o zaposlitvi v višini 394,58 EUR, ta navedba ni v nasprotju z listinami, ki jih je predložila tožnica, pravica do plačila odpravnine pa je določena v 79. členu ZDR-1 v petem odstavku, ki določa, da v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je sklenjena za eno leto ali manj, ima delavec pravico do odpravnine v višini ene petine osnove (osnova za odmero odpravnine pa je povprečna mesečna plača delavca za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas).

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.