Jedro

Sodišče mora strankino kritiko izvedenskega mnenja, ki je taka, da po njenem predstavlja podlago za postavitev novega izvedenca, obravnavati in (če je razumno obrazložena) nanjo odgovoriti; kako odgovori, pa je stvar dokazne presoje.

Pri spolnih dejanjih kot zakonskemu znaku kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, mora priti do dotikanja teles oziroma delov teles med storilcem in oškodovancem. Ta fizična povezanost predstavlja razmejitev med kaznivim dejanjem po tretjem in kaznivim dejanjem po četrtem odstavku 183. člena KZ.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil P.P. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 183. člena KZ. Po istem zakonitem določilu mu je bila izrečena kazen šest let in šest mesecev zapora. Pritožbo obtoženčevega zagovornika je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Mariboru. Obe sodišči sta obtožencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da njegovi zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navedbe, da oškodovanka ni bila razdevičena, do česar bi gotovo prišlo v primeru izvršenega spolnega akta, pomeni problematiziranje dejanskega stanja, isto pa pomeni tudi zahteva po ponovnem zaslišanju in pritegnitvi drugega izvedenca. Neutemeljene pa so tudi navedbe, da naj bi v obravnavanem primeru šlo za dejanje iz četrtega odstavka 183. člena KZ, saj v opisu navedeno kaznivo dejanje precej odstopa od različnih spolnih nedostojnih ravnanj, ki nujno niti ne zahtevajo fizične povezave oziroma aktivnosti z zlorabo samega telesa oškodovanke.

4. V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenca vztraja na navedbah vložene zahteve.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Procesna kršitev, ki jo zagovornik uveljavlja v zahtevi, je kršitev pravice do obrambe, ker sodišče ni sledilo dokaznim predlogom po pritegnitvi izvedenca s področja ginekologije, s katerim je želela obramba dokazati, da oškodovanka ni bila razdevičena, da na njej ni sledov spolne zlorabe, ki bi zagotovo bili prisotni, če bi dejanje bilo storjeno tako kot ugotavlja sodišče. Ista kršitev naj bi bila podana tudi s tem, ker sodišče ni pritegnilo drugega izvedenca klinične psihologije, saj je mnenje izvedenke, ki ga je sodišče upoštevalo v postopku, temeljilo na vsiljeni izpovedbi oškodovanke.

7. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče dokazni predlog, da se pridobi mnenje ginekologa, zavrnilo z obrazložitvijo, da obtožba obtožencu ne očita, da naj bi z oškodovanko spolno občeval, o znakih spolne zlorabe pa je mnenje podala izvedenka dr. Z.R. Dokazni predlog po postavitvi novega izvedenca klinične psihologije je bil zavrnjen z obrazložitvijo, da je izvedenka dr. Z.R. izdelala mnenje na podlagi podatkov v spisu, odgovorila pa je tudi na vsa postavljena vprašanja. Dejansko stanje je bilo tako v tej smeri popolnoma razjasnjeno. Takšni presoji pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. 8. Uveljavljena procesna kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Sodišče je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po postavitvi izvedenca ginekologa, saj bi se z izvedbo tega dokaza ugotovilo dejstvo, ki za presojo obravnavane kazenske zadeve ni pomembno. Obsojenec namreč ni bil spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega občevanja z oškodovanko, katerega posledica bi nedvomno bilo razdevičenje oškodovanke (to je dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj je želel obsojenec z izvedbo tega dokaza dokazati), temveč se mu je očitalo in je bil spoznan za krivega le storitve drugega spolnega dejanja z osebo, mlajšo od petnajst let, torej storitve kaznivega dejanja, kjer praviloma ne pride do razdevičenja, razen, če ne gre za posebej grobe posege z roko v spolovilo oškodovanke, kar pa se obsojencu v konkretnem primeru ni očitalo. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je šlo v tem primeru za očitno nerelevanten dokaz oziroma dokaz o obstoju oziroma neobstoju dejstva, ki v tej zadevi ni bistven (tudi če bi se s postavitvijo izvedenca ginekologa ugotovilo, da oškodovanka ni razdevičena, navedeno dejstvo ne bi pripeljalo do drugačne odločitve).

9. Povsem utemeljena pa je nadalje tudi zavrnitev dokaznega predloga po postavitvi novega izvedenca klinične psihologije. Sodišče je namreč za presojo, ali obstajajo znaki spolnih zlorab pri oškodovanki in ali so pisanja oškodovanke, ki se nahajajo v spisu, predvsem po vsebini, primerna starosti oškodovanke v času pisanja (torej tudi glede ocene njene verodostojnosti) postavilo izvedenko specialistko klinične psihologije dr. Z.R. Ta je izdelala pisno mnenje, ki ga je kasneje dopolnila, na podlagi vseh razpoložljivih podatkov v spisu, še zlasti avto in hetero anamnestičnih podatkov o dekličinih razvojnih danostih v primarni družini ter podatkih o kasnejši namestitvi deklice in njenega bratca v rejniško družino ter na podlagi opravljenega psihološkega pregleda oškodovanke. Kasneje je bila izvedenka na glavni obravnavi, opravljeni dne 9.1.2008, tudi zaslišana in je odgovarjala na vprašanja strank in sodišča. Sodišče je mnenje izvedenke ocenilo kot jasno, brez pomanjkljivosti ter izdelano v skladu s pravili stroke. Z navedenim pa se ni strinjal zagovornik, ki je menil (kar ponavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti), da izvedensko mnenje temelji na "vsiljeni", torej neresnični izpovedbi oškodovanke, zaradi česar je po njegovem mnenju potrebno postaviti novega izvedenca. Sodišče je tak dokazni predlog, kot rečeno, zavrnilo z obrazložitvijo, da je dejansko stanje v tej smeri dovolj razjasnjeno.

10. Stališče nižjih sodišč je utemeljeno, saj zavrnitev takšnega dokaznega predloga v bistvu ne pomeni očitka kršitve pravice do obrambe, temveč le izpodbijanje dokazne ocene. Pri vztrajanju na postavitvi drugega izvedenca za ugotovitev dejstev, ki jih je ugotovil že prvi in pri tem izhajati iz drugačnega dejanskega stanja kot ga je glede na ostale izvedene dokaze, presodilo sodišče pri čemer obramba za obstoj dejstev kot jih sama vidi ni ponudila nikakršnega dokaza, indica ali okoliščine, namreč po svoji vsebini pomeni le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Izvedenec je namreč bil postavljen. Vse ostalo je način izvedbe tega dokaza. Kdaj je potrebno dopolnjevanje izvedenskega mnenja še z mnenjem drugih izvedencev, pa je stvar dokazne presoje - torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem (kar je vsekakor dejansko vprašanje). Določilo v 258. členu ZKP samo predpisuje, kako ravnati takrat, kadar so v mnenju vrzeli, ki jih ni mogoče odpraviti z zaslišanjem istega izvedenca. Kdaj so te vrzeli, nejasnosti podane, pa je dejansko vprašanje. To, kar mora sodišče storiti, je le, da strankino kritiko izvedenskemu mnenju, ki je taka, da po njenem predstavlja podlago za postavitev novega izvedenca (člen 258 ZKP), obravnava in če je razumno obrazložena, nanjo tudi odgovori. Samo to je (pravna) dolžnost sodišča, ki jo narekuje poštenost postopka (tisti vidik, ki pomeni pravico do izjavljanja), kako odgovori (ali sprejme ali zavrne), pa je povsem v sferi dejanskega, torej tistega, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč izpodbijati.

11. Neutemeljena pa je zahteva tudi v delu, kjer uveljavlja kršitev materialnega kazenskega zakona oziroma pravno opredelitev dejanja. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je P.P. s hčerko, ki še ni bila stara petnajst let in mu je bila zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo, izvrševal spolna dejanja tako, da jo je večkrat poljubljal po telesu, obrazu in na usta ter jo otipaval po spolovilu, v spolovilo in v zadnjico vtikal svoj prst, svoj spolni ud pa ji je potiskal med noge in v zadnjico ter zahteval, da ga je morala prijemati za njegovega ter na opisane načine zadovoljeval svoje spolne potrebe. To dejanje je državni tožilec opredelil kot kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 183. člena KZ. Takšni opredelitvi je sledilo tudi sodišče. Zagovorniki v zahtevi pa menijo, da gre pri obsojencu morda le za dejanje iz četrtega odstavka navedenega člena.

12. Zakonski pojem "spolna dejanja" pomeni vsa tista dejanja, kjer gre za zadovoljevanje spolnega nagona na telesu oškodovanca ter ne pomenijo spolnega občevanja. Sem sodijo ravnanja, ki so podobna spolnemu občevanju, na primer analno spolno občevanje, občevanje med prsi, med nogami, v usta, dotik spolovil, masturbacija oškodovanca ali prisiljenje, da oškodovanec masturbira storilca oziroma vsa tista storilčeva dejanja, katerih cilj je spolno vzdraženje ali zadovoljevanje spolnega nagona storilca. Pogoj za pravno opredelitev teh dejanj kot spolnih dejanj pa je, da so storjena na telesu oškodovanca. Priti mora torej do dotikanja teles oziroma delov teles med storilcem in oškodovancem. Ravno ta fizična povezanost med oškodovancem in storilcem pa je razmejitev med kaznivim dejanjem po četrtem odstavku 183. člena. Pri pojmu "prizadetosti spolne nedotakljivosti druge osebe" namreč praviloma ne pride do dotikanja teles pri sami manifestaciji spolnosti (na primer slačenje pred otrokom, kazanje spolnih organov ipd.) ali pa to dotikanje predstavlja le kratkotrajen (bežen) poseg v spolno integriteto drugega. Ker je pri obravnavanem kaznivem dejanju prišlo do stika med obsojencem in oškodovancem in to v intenziteti, ki je vsekakor primerljiva z drugo, v zakonu določeno alternativno obliko tega kaznivega dejanja (spolno občevanje), je opredelitev obsojenčevega ravnanja v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi pravilna.

13. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve procesnega zakona ali materialnega zakona, ki jih uveljavlja vložnik v zahtevi, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Odločitev o stroških, nastalih v tej fazi postopka, temelji na določbah člena 98 a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in petim odstavkom 92. člena ZKP.