Jedro

Tožnica, ki od dne 15. 1. 2008 opravlja odvetniško dejavnost s polovico delovnega čas, ima od tega dne dalje pravico do delne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 6. 8. 2008 in št. ... z dne 27. 3. 2008. Tožnici je priznalo pravico do delne pokojnine od 15. 1. 2008 do 31. 12. 2008. Tožencu pa je naložilo, da je dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe tožnici odmeriti delno pokojnino ter ji v istem roku izplačati vse že zapadle zneske delne pokojnine. Nadalje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila ter tako obračunane zamudne obresti tožnici izplačati v 60 dneh po plačilu dajatve iz III. točke izreka sodbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče tožnici zmotno na podlagi 58. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) priznalo pravico do delne pokojnine za čas od 15. 1. 2008 do 31. 12. 2008. Tožnici je bila namreč že priznana pravica do starostne pokojnine. S 1. 1. 2008 pa se je ponovno vpisala v imenik odvetnikov in se ponovno prijavila v zavarovanje s polnim delovnim časom ter pridobila status zavarovanke. Zaradi že pridobljenega statusa uživalke pokojnine, bi sodišče moralo odločiti o izplačevanju polovice starostne pokojnine po določbi 178. člena ZPIZ-1, ne pa o priznanju pravice do delne starostne pokojnine po določbi 58. člena ZPIZ-1. Sodišče pri priznanju pravice do delne pokojnine tudi ni upoštevalo nadaljnjega pogoja, ki mora biti izpolnjen tako pri priznanju pravice kot tudi pri izplačevanju polovice pokojnine, to je zaposlitev z največ polovico polnega delovnega časa. Tožnica je sicer predložila odločbo Odvetniške zbornice Slovenije št. ... z dne 11. 1. 2008, da od 15. 1. 2008 dalje opravlja odvetniško dejavnost le s polovico polnega delovnega časa. Vendar kot to izhaja iz podatkov matične evidence zavarovancev in iz prijave v zavarovanje, se je tožnica z 9. 1. 2008 vključila v pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 1. 1. 2008 dalje za polni delovni čas (40 ur). To dejstvo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vendar ga ni upoštevalo kot relevantnega pri odločitvi. Za izplačevanje polovice pokojnine je namreč potrebno, da je uživalec pokojnine, ki začne opravljati dejavnost, vključen v zavarovanje za skrajšan delovni čas. Tega pogoja pa tožnica ne izpolnjuje, ker ni prijavljena v zavarovanje za 20 ur. Tako niso izpolnjeni pogoji za izplačevanje polovice starostne pokojnine po 178. členu ZPIZ-1. Zaradi vsega navedenega tudi ni pravne podlage za priznanje zakonitih zamudnih obresti, saj toženec ni v zamudi s plačili in nasprotuje izplačilom zakonskih zamudnih obresti, kot so navedeni v 4. točki izreka izpodbijane sodbe. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da je toženec zavrnil zahtevo tožnice za izplačevanje polovice starostne pokojnine, pri čemer sam v drugostopenjski odločbi navaja, da je pravna podlaga za odločitev v danem primeru podana v določbi 1. odstavka 58. člena ZPIZ-1. Ker toženec tožnici ne priznava pravice do opravljanja odvetniške dejavnosti s polovičnim delovnim časom ter s tem posledično pravice do izplačila polovice starostne pokojnine, ker da tega zakon ne ureja, zakonodajalec pa protiustavne zakonske ureditve še ni odpravil, tožnica meni, da je odločitev sodišča, da se tožnici takšna pravica prizna, pravilna. Glede pritožbenih navedb v zvezi s prijavo v matično evidenco, pa tožnica poudarja, da je upravljalec matične evidence prav toženec. Njegovo nepriznavanje pravice do opravljanja odvetniške dejavnosti s polovičnim delovnim časom pa onemogoča adekvatno prijavo v matično evidenco. Tožnica je potem, ko je dne 13. 3. 2008 prejela odločbo o pridobitvi pravice do starostne pokojnine, toženca v danem 8 dnevnem roku dne 21. 3. 2008 obvestila, da od 15. 1. 2008 opravlja odvetniški dejavnost s polovičnim časom. Toženec torej že ves čas ve, da je tožnica v času od 15. 1. 2008 do 30. 12. 2008 opravljala dejavnost s polovičnim delovnim časom, vendar ji pravice do delne pokojnine kljub temu ni priznal iz že navedenega razloga, ne pa iz razloga, ker se je tožnica dne 9. 1. 2008 prijavila v zavarovanje za 40 ur. Ko bo o pravici tožnice odločeno v sodnem sporu, pa bo mogoč tudi popravek v matični evidenci.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 6. 8. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 27. 3. 2008, s katero je bilo odločeno, da se zahteva za izplačevanje polovice pokojnine zavrne.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 25. 2. 2008 priznana pravica do starostne pokojnine od 31. 12. 2007 dalje. Z odločbo št. ... z dne 25. 2. 2008 pa je bilo odločeno, da se z 31. 12. 2007 izplačevanje starostne pokojnine ustavi iz razloga, ker je tožnica ponovno vstopila v zavarovanje s 1. 1. 2008. Tožnica je dne 21. 3. 2008 pri tožencu podala zahtevo za izplačevanje polovice že odmerjene starostne pokojnine za čas od 15. 1. 2008 dalje. K zahtevi je predložila tudi odločbo Odvetniške zbornice Slovenije št. ... z dne 10. 12. 2007, iz katere izhaja, da se je tožnica 1. 1. 2008 ponovno vpisala v imenik odvetnikov pri Odvetniški zbornici Slovenije. Iz odločbe Odvetniške zbornice Slovenije št. ... z dne 11. 1. 2008 pa izhaja, da tožnica od 15. 1. 2008 dalje opravlja odvetniško dejavnost s polovico delovnega časa.

Za odločitev v zadevi je torej odločilno vprašanje, ali tožnica izpolnjuje z zakonom določene pogoje za pridobitev pravice ter za izplačilo delne pokojnine. Pridobitev pravice do delne pokojnine je urejena v 58. členu ZPIZ-1. Skladno s 1. odstavkom omenjenega člena zavarovanec, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, lahko pridobi pravico do delne pokojnine, če je v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa. Izplačevanje delne pokojnine pa je urejeno v 2. odstavku 178. člena ZPIZ-1, ki nosi naslov „ponoven vstop v zavarovanje“. V 2. odstavku 178. člena je določeno, da ne glede na določbo 1. odstavka 178. člena ZPIZ-1 se upravičencu izplačuje polovica pokojnine, če je zaposlen z največ polovico polnega delovnega časa.

Toženec je zahtevo za priznanje delne pokojnine zavrnil iz razloga, ker naj bi tožnica kot odvetnica imela skladno z določbo 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 status samozaposlene osebe. Po mnenju toženca v danem primeru ne gre za delovno razmerje z največ polovico delovnega časa, pač pa za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje odvetnika.

Kot je to podrobno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-358/04 z dne 19. 10. 2006 ugotovilo neskladje 2. odstavka 178. člena in 1. odstavka 58. člena ZPIZ-1 z Ustavo. Določb ni odpravilo ali razveljavilo, temveč je zakonodajalcu naložilo odpravo neskladja. Neskladje do sedaj še ni bilo odpravljeno. V zvezi s priznanjem pravice do delne pokojnine oziroma do izplačila delne pokojnine zavarovancem, ki opravljalo odvetniško dejavnost, je že v več zadevah zavzelo stališče pritožbeno sodišče, prav tako pa tudi že Vrhovno sodišče RS, kot na primer v zadevah VIII Ips 485/2008 z dne 9. 2. 2010, VIII Ips 172/2006 z dne 25. 10. 2007 in VIII Ips 211/2008 z dne 19. 4. 2010. Vrhovno sodišče v sodbi z dne 19. 4. 2010 poudarja, da ne gre za neustavnost zakonske določbe kot take, ampak je neustavnost v tem, da zakon nečesa ne ureja. Gre za zakonsko praznino, ki jo je potrebno zapolniti, skladno s 3. členom Zakona o sodiščih. Ker z zakonom ni predpisan delovni čas ne za odvetnika (odvetniško pisarno), ne za opravljanje odvetniške dejavnosti, se odvetnik svobodno odloča, kako bo opravljal svoj poklic, tudi glede tega, v kakšnem obsegu oziroma v kakšnem času. V takem primeru je logična in sprejemljiva rešitev, da ima pravico do delne pokojnine tisti odvetnik, ki svojo odvetniško dejavnost opravlja z največ polovico delovnega časa. V spornem primeru je bila tožnici že priznana pravica do starostne pokojnine z odločbo z dne 25. 2. 2008 za čas od 31. 12. 2007. Tožnica pa je očitno začela opravljati odvetniško dejavnost s polovico delovnega časa že s 15. 1. 2008 dalje, kar izhaja iz odločbe Odvetniške zbornice št. ... z dne 11. 1. 2008, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. V tem primeru je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljeno uporabilo 1. odstavek 58. člena ZPIZ-1, saj tožnica 15. 1. 2008 še ni razpolagala z odločbo o priznanju pravice do starostne pokojnine, očitno pa so bili izpolnjeni pogoji za starostno pokojnino, saj ji je toženec z že citirano odločbo pravico priznal za nazaj, torej za čas od 31. 12. 2007 dalje. Tudi odločba o ustavitvi izplačevanja je bila izdana šele dne 25. 2. 2008, torej v času, ko je tožnica že opravljala dejavnost s polovičnim delovnim časom. Navedeno pravno podlago je pri presoji upošteval tudi toženec, kar je razvidno iz drugostopenjske odločbe z dne 6. 8. 2008. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na podatke iz matične evidence zavarovancev in prijave v zavarovanje, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je za priznanje pravice do delne pokojnine bistveno opravljanje dejavnosti in kot to izhaja iz že citirane odločbe Odvetniške zbornice, tožnica odvetniško dejavnost s polovico polnega delovnega časa opravlja od 15. 1. 2008 dalje. Vpis v matično evidenco torej ni odločilnega pomena. Če so podatki v matični evidenci nepravilni, Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Ur. l. RS, št. 81/2000 in nasl.) predvideva možnost naknadne spremembe podatkov.

Ker je sodišče prve stopnje tožnici priznalo pravico do delne pokojnine in s tem v zvezi odpravilo izpodbijani odločbi toženca, je tudi utemeljeno odločilo o plačilu odškodnine po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, saj je izpolnjen dejanski stan po omenjeni določbi zakona.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.