Jedro

Glede na to, da je tožena stranka prisotnost alkohola v krvi tožnika merila šele popoldne, pri čemer je bila koncentracija alkohola v krvi nizka, in da tožnik spornega dne ni opravljal nobenih zadolžitev, ni podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je dne 18. 8. 2009 izdala tožena stranka tožniku, razveljavi kot nezakonita; ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 30. 9. 2009, ampak mu še traja, zato mora tožena stranka pozvati tožnika nazaj na delo v roku 8 dni pod izvršbo; toženi stranki je naložilo, da je dolžna priznati tožniku vse pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja ter ga za ves čas do vrnitve nazaj na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plač tako, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsake posamezne plače do plačila v 8. dneh pod izvršbo. Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške tega postopka v znesku 753,00 EUR v roku 8. dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik in tožena stranka sta se pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je gradbeno podjetje, ki ima v svojih internih in splošnih aktih ter v pogodbah o zaposlitvi delavcev opredeljeno, da predstavlja uživanje alkohola na delu kršitev, glede tega pa ima sprejet tudi sistem in postopek preizkušanja alkoholiziranosti delavcev. Tožnik je takrat kazal vidne znake alkoholiziranosti in je zaudarjal po alkoholu. Tožnik tega ne zanika in priznava, da je dva dni pred tem spil večjo količino alkohola na zabavi. Priča M.I. je ugotovila, da je tožnik na zunaj izgledal alkoholiziran. Če alkohol na gradbišču pri delavcih ni dovoljen, mora biti vsak preizkus z alkotestom negativen, saj alkoholiziranost zmanjšuje psihofizične lastnosti delavca. Tožnika je že večkrat pisno opozorila na kršitve pogodbe o zaposlitvi. V njegovem primeru so bili tako izkazani vsi pogoji, da mu je lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v pritožbi izpodbija odločitev o stroških postopka. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri njihovi odmeri pravilno izhajati iz določbe 1. odst. 24. čl. Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in spremembe). V tej zvezi bi moralo pri vrednosti spora izhajati iz zneska 14.300,00 EUR. Poleg tega bi mu moralo priznati nagrado za zastopanje po pooblaščencu za vsak narok glavne obravnave. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da mu prizna stroške v višjem znesku.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe o zahtevkih pravilno razsodilo. Sodišče prve stopnje je v primeru dveh meritev alkoholiziranosti pravilno upoštevalo predpisano toleranco odstopanja vrednosti alkohola. Poleg tega v času od 5. 5. 2009 do 1. 8. 2009 sploh ni opravljal konkretnih delovnih zadolžitev, saj mu tožena stranka dela ni omogočila. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti zavrne pritožbo tožene stranke.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere sta opozorili pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na podane pritožbene navedbe še odgovarja.

V obravnavani zadevi gre za presojo utemeljenosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) opredeljuje v določbi 1. odst. 88. čl. razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca in kot takšne določa poslovni razlog, krivdni razlog in razlog nesposobnosti. Krivdni razlog predstavlja kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le, če so razlogi resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odst. 88. čl. ZDR). Delodajalec mora v primeru krivdnega razloga podati odpoved najkasneje v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v 6 mesecih od njegovega nastanka (6. odst. 88. čl. ZDR). V tej zvezi je potrebno poudariti, da pomeni utemeljen razlog za odpoved uporabo pravnega standarda, pri presoji katerega sta tako delodajalec kot sodišče dolžna upoštevati vse pomembne okoliščine primera. Pri opredelitvi pravnega standarda, ki se nanaša na obstoj krivdnega razloga za odpoved, presoja sodišče poleg ostalega tudi kakšne možnosti ukrepanja je imel delodajalec na razpolago (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII I Ps 52/2006 z dne 28. 3. 2006). Posebej to velja za presojo o resnosti in utemeljenosti razlogov, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

Pritožbeno sodišče soglaša z obrazloženimi razlogi v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka dne 18. 8. 2009 nezakonito odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu skupinovodje. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je alkotest ob kontroli tožnika na delovišču dne 25. 6. 2009 najprej ob 12.47 uri pokazal vrednost 0,10 ‰

alkohola v izdihanem zraku, ob ponovitvi preizkusa istega dne ob 13.09 uri pa je pokazal vrednost 0,05 ‰

. Za presojo takšne vrednosti alkoholiziranosti pa je odločilno, da tožena stranka pri obeh preizkusih ni upoštevala predpisane tolerance alkotesta v višini 0,017 ‰

. Glede potrebnosti upoštevanja merilne tolerance pri uporabi alkotesta se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na sprejeto sodno prakso in na obravnavanje tega vprašanja v drugih podobnih primerih. To pa v tožnikovem primeru pomeni vrednost alkoholiziranosti pri prvem preizkusu 0,083 ‰, pri drugem preizkusu pa zgolj 0,033 ‰, kar je zanemarljivo celo v primerjavi z dovoljeno vrednostjo 0,50 ‰ alkoholiziranosti voznikov v cestnem prometu.

Pritožbeno sodišče soglaša z obrazloženimi razlogi v izpodbijani sodbi o upoštevanju vseh takšnih okoliščin obravnavane tožnikove alkoholiziranosti in o uporabi pravnega standarda pri presoji utemeljenosti razloga za redno odpoved pogodbe. V tej zvezi sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo pavšalni obdolžitvi tožene stranke v pisni odpovedi, da je imel tožnik kritičnega dne ob 7.00 uri zjutraj prisotno znatno večjo koncentracijo alkohola. Takšen očitek bi bil sicer sprejemljiv, če bi tožena stranka opravila pri tožniku preizkus z alkotestom že takoj zjutraj, ne pa kot je bilo to storjeno kasneje v popoldanskem času, zaradi česar je njeno opozarjanje na višjo alkoholiziranost zgolj hipotetične narave, ki ne more vplivati na drugačno sodno presojo. Poleg tega je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da tožnik kritičnega dne dejansko ni opravljal nobenih zadolžitev, saj je po odredbi delovodje sedel pri kontejnerju in ni ničesar delal. Vsa tako ugotovljena dejstva tudi po stališču pritožbenega sodišča ne morejo izkazovati resnih razlogov, ki bi med strankama onemogočali nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z odločitvijo o stroških postopka v izpodbijani sodbi, ki ima podlago v določbah ZOdvT. Že iz Poročevalca Državnega zbora k predlogu sprejema navedenega zakona izhaja namen določitve takšnega sistema nagrajevanja odvetniških storitev, ki bo odvetnike in stranke spodbujal k čim hitrejši rešitvi spora. Kot eno izmed najpomembnejših novosti je tako zakon uvedel plačilo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi in ukinil nagrade na izvršitev vsakega posameznega opravila. Število posameznih pisanj oziroma vlog ne vpliva na višino nagrade. Enaka razlaga velja tudi za število posameznih narokov. Glavne tri nagrade so: nagrada za sporazum, nagrada za postopek in nagrada za narok. Zakon je tako uvedel načelo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi, pri čemer predstavlja izjemo od tega načela le nagrada za narok v kazenskem postopku in postopku o prekrških. V teh dveh postopkih prejme odvetnik nagrado za vsak narok posebej, razen v predkazenskem postopku, kjer ga udeležba na največ treh narokih upravičuje do ene nagrade za narok. Definicija nagrade za narok v upravnem sporu, postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdnem, nepravnem in posebnih postopkih je podana v 3. delu Tarife (2. odst. opombe 3). Ta nastane enkrat, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov. V kolikor bi bilo navedenemu drugače, bi zakonodajalec to izredno zapisal, kot je to storil v zgoraj navedenih primerih.

Sodišče prve stopnje je tako v zadevi pri opredelitvi vrednosti spora v skladu z določbo 2. odst. 24. čl. ZOdvT pravilno izhajalo iz osnove šestih bruto plač, to je iz vrednosti 6.600,00 EUR. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi moralo upoštevati zastopanje po pooblaščencu na vsakem posameznem naroku. Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo nagrado zgolj za en narok skladno s tarifno številko 3102 ZOdvT v višini 1,2 količnika glede na vrednost spora. Določbe ZOdvT namreč ne opredeljujejo, da bi moralo sodišče priznati stranki nagrado in stroške za zastopanje za vsak narok posebej.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi tožnika in tožene stranke, ter v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo o pritožbenih stroških tožnika, ne pa o morebitnih takšnih stroških na strani tožene stranke, saj jih ta stranka ni priglasila. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške. Takšna odločitev se nanaša tudi na priglašene stroške odgovora na pritožbo, saj njegov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).