Jedro

Ob uradnem preizkusu sodbe prvega sodišča pa je pritožbeno sodišče tudi ugotovilo, da je prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je namreč priznalo pobotno terjatev v tuji valuti (V nemških markah), kar pa glede na to, da ima ta terjatev temelj v odškodninski odgovornosti, ni materialnopravno pravilno. 71. člen Zakona o Banki Slovenije določa, da se v domači valuti izkazujejo tiste obveznosti, pravice in posli med podjetji, bankami, osebami, ki so bili sklenjeni oziroma so nastali na območju Republike Slovenije.

Zakon o deviznem poslovanju pa v 5. členu izrecno dovoljuje uporabo deviz kot vrednostne osnove le v pogodbah med domačimi osebami (valutna klavzula), ne pa tudi za odškodninske zahtevke. Tudi v skladu z obstoječo sodno prakso ni utemeljena odškodninska terjatev v tuji valuti glede na to, da gre za obveznost med domačima osebama.

Domača oseba kot oškodovanec tako praviloma ne more zahtevati odškodnine v tuji valuti. To je mogoče le izjemoma, kadar mu nastane škoda v tuji valuti (npr. ko lahko svojo škodo reparira le na tak način, da določene dele (npr. avtomobila) nabavi v tujini, vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

Izrek

Obema pritožbama se u g o d i, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanih delih v izreku pod točko I.1., II.1., II.2., III. in IV. r a z v e l j a v i in se zadeva v tem obsegu vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v izreku pod točko I.1. ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in naložilo tožencu plačilo 8.000,00 DEM v tolarski protivrednosti za DEM na dan plačila po prodajnem tečaju Ljubljanske banke, Ekspoziture Š, z obrestmi po stopnji, po kateri se obrestujejo devizne vloge na vpogled pri Ljubljanski banki, Ekspozituri Š, od 1. 1. 1991 dalje do dneva plačila, v tolarski protivrednosti na dan plačila in izračunanimi na proporcionalni način. Pod točko 2. je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za znesek 425.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 1992 dalje do dneva plačila. Zoper ta del izreka (pod točko 2.) tudi ni pritožbe.

Pod točko II.1. je prvo sodišče ugotovilo obstoj terjatve toženca do tožnika v višini tolarske protivrednosti 3.344,70 DEM po prodajnem tečaju za DEM pri Ljubljanski banki, Ekspozituri Š, na dan 11. 11. 1996. Pod točko 2. je zavrnilo presežek v pobot uveljavljanega primarnega zahtevka toženca in podredni v pobot uveljavljani zahtevek toženca v znesku 56.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 1991 dalje do plačila.

Pod točko III. je obe terjatvi pod točko I.1. in II.1. pobotalo in naložilo tožencu plačilo 4.655,30 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila po prodajnem tečaju Ljubljanske banke, Ekspoziture Š za DEM z zamudnimi obrestmi po stopnji, po kateri se obrestujejo devizne vloge v DEM na vpogled pri Ljubljanski banki, Ekspozitura Š, od 12. 11. 1996 dalje do dneva plačila v tolarski protivrednosti na dan plačila in zamudne obresti od 8.000,00 DEM po stopnji, po kateri se obrestujejo devizne vloge v DEM na vpogled, od 1. 1. 1991 do 11. 11. 1996, v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Ljubljanske banke, Ekspoziture Š na dan plačila ter oboje obresti izračunane na proporcionalni način, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Pod točko IV. je tožencu naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 107.448,00 SIT z obrestmi.

Proti takšni sodbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik je v pritožbi uveljavljal pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodbo je izpodbijal glede prisojene v pobot ugovarjane terjatve v višini 3.344,70 DEM (izrek pod točko II.1.) ter pritožbenemu sodišču smiselno predlagal, da izrek pod točko II.1. spremeni in ugotovi, da ne obstaja pobotna terjatev, podredno pa, da ta del razveljavi in ga vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. Po njegovih navedbah v pritožbi ni podana njegova odškodninska odgovornost, saj lesa ni imel v posesti in ne v hrambi. Toženec je vedel, da je pogodba razdrta zaradi neustrezne kvalitete lesa, z dopisom z dne 18. 2. 1992 je tudi bil opozorjen na eventualno škodo.

Toženec je bil tisti, ki je nepravilno dobavljeni les pustil ležati v bližini tožnikovega objekta, moral pa bi kot dober gospodar sam poskrbeti za les, zato tožnika ne zadene nobena stopnja krivde.

Sodišče tudi ne bi smelo uporabiti 325. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), pač pa 456. člen ZOR, torej, da nevarnost ni prešla na tožnika, saj je bila pogodba razdrta. Pravdni stranki sta se ob ogledu z izvedencem dne 24. 5. 1994 tudi dogovorili, da bo toženec sporni les čimprej odpeljal, česar pa ni storil, zato je sam kriv za nadaljnje poslabšanje. Sicer pa je po pritožbenih navedbah pobotni ugovor tudi zastaral. Zastaranje je začelo teči z nastankom škodnega dogodka, to je z datumom nepravilne izdobave.

Toženec je v pritožbi uveljavljal vse tri pritožbene razloge in predlagal razveljavitev sodbe ter vrnitev v novo sojenje. Sodbo je izpodbijal glede prisodilnega tožbenega zahtevka za 8.000,00 DEM (izrek pod točko I.1.), glede zavrnilnega dela v pobot uveljavljane terjatve (izrek pod točko II.2.), glede obresti (izrek pod točko III.) in glede stroškov (izrek pod točko IV.). V pritožbi je navedel, da je les ustrezal naročilu, katero pa je bilo malomarno in nenatančno, kar je tudi ugotovil izvedenec. Les je ustrezal kvaliteti za normalno hišo, tožnik pa je zoper njo ugovarjal šele, ko je ugotovil, da naročilo ni bilo pravilno. Tožnik bi lahko zahteval kvečjemu odškodnino za manjvrednost lesa. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča glede opaža, saj ta ni bil moker, pač pa ga je le med vožnjo zmočil les. Sodišče je tudi nepravilno ocenilo toženčevo škodo, ki mu je nastala zaradi tožnikovega nepravilnega skladiščenja lesa. Sodišče bi moralo v pobot uveljavljano terjatev upoštevati po cenah, ki so veljale v času sklepanja pogodbe. Sprememba valutnih razmerij ne more iti na škodo toženca. Toženec je v pritožbi navajal tudi, da se ogromno lesa pri tožnikovi hiši ne vidi, zato je možno, da je izdobavljeni les tožnik uporabil. Ni jasno, zakaj je sodišče tožencu prisodilo obresti od 8.000,00 DEM od 1. 1. 1991 do 11. 11. 1996, niti zakaj se obračunavajo na proporcionalen način.

Nobena od pravdnih strank ni odgovorila na pritožbo druge stranke.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pravilni so zaključki prvega sodišča, da je tožbeni zahtevek na plačilo 8.000,00 DEM tolarske protivrednosti utemeljen. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila pogodba med njima razdrta, sporno je le, ali je bilo razdrtje pogodbe upravičeno ali ne. Pritožba toženca ponovno neutemeljeno poudarja, da je bilo tožnikovo naročilo nepopolno in malomarno, zaradi česar je toženec izdobavil les nepravilnih dimenzij in kvalitete, ki ustreza za normalno hišo. Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da je bila med strankama dogovorjena prva kvaliteta kot izrecni pogodbeni pogoj ter da izdobavljeni les za ostrešje večji del ni bil takšne kvalitete. To izhaja predvsem iz izvedeniškega mnenja izvedenca ing. Ferdinanda Rakuše, ki je ocenil, da so bile od vsega izdobavljenega lesa prve kvalitete le letve, ostali les pa je bil vlažen in lisičast. Glede na to, da so predstavljale letve le majhen del naročila (le 5,46 % vrednosti celotnega naročila), je prvo sodišče pravilno zaključilo, da je tožnik upravičeno razdrl pogodbo v skladu s 619. členom ZOR glede celotnega naročila, saj si brez ostalega lesa z njimi ni mogel pomagati.

Na podlagi II. odst. 132. člena ZOR ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, v primeru razdrtja pogodbe pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Nesporno je, da je tožnik tožencu na podlagi sklenjene pogodbe med njima izročil 8.000,00 DEM, zato je tožnik tudi upravičen do vrnitve tega zneska. Toženec v pritožbi tudi neutemeljeno opozarja, da je mogoče, da je tožnik les, ki ga je toženec izdobavil, uporabil. Prvo sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da to ni mogoče, saj je po ugotovitveh izvedenca še sedaj pred hišo tožnika približno toliko lesa, kot ga je toženec izdobavil. Prav tako je neutemeljena pritožba tožnika v smeri, da ne obstaja njegova odškodninska odgovornost za škodo, ki je nastala na lesu zaradi nepravilnega skladiščenja in zavarovanja lesa. Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da je v primeru razdrtja pogodbe, če obstojijo kondikcijski zahtevki, vsaka stranka dolžna varovati pred nastankom škode predmet, ki ga je dolžna vrniti. Če ga ne more varovati sama, mora poskrbeti, da ga varuje kdo drug. III. odst. 132. člena ZOR določa, da veljajo v primeru, da imata ob razdrtju pogodbe obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb. Glede na to, da toženec, potem ko je bil obveščen o razdrtju pogodbe in pozvan, da odpelje les, tega ni storil, je po oceni prvega sodišča prišel v upniško zamudo (325. člen ZOR). Posledica upniške zamude je, da na upnika preide nevarnost naključnega uničenja in poškodovanja stvari.

Tožnik je v pritožbi uveljavljal, da bi moralo sodišče uporabiti 456. člen ZOR, po katerem nevarnost ni prešla na tožnika.

Ne glede na to, ali je sodišče uporabilo 325. člen ZOR ali pa bi uporabilo 456. člen ZOR, kot to opozarja tožnik v pritožbi, je nevarnost naključnega uničenja in poškodovanja v vsakem primeru na strani toženca. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za naključno uničenje oziroma poškodovanje lesa, saj je do uničenja oziroma poškodovanja prišlo zaradi opustitve tožnika, ki bi moral les pravilno hraniti in zavarovati. Da les ni bil pravilno zložen in zaščiten, je potrdil tudi izvedenec, tako da je ugotovitev sodišča o obstoju odškodninske odgovornosti tožnika za škodo zaradi nepravilnega skladiščenja in zavarovanja lesa povsem pravilna.

Sodbo prvega sodišča pa je bilo potrebno razveljaviti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odstavka 354. člena ZOR (13. točka). Izrek sodbe prvega sodišča je namreč nepravilen in nerazumljiv, saj je sodišče tožencu naložilo v točki I.1. izreka plačilo 8.000,00 DEM, v točki III. pa mu ponovno po pobotu medsebojnih terjatev nalaga v plačilo 4.655,30 DEM. Kadar sodišče odloča o pobotni terjatvi, ima sodba obliko tročlenskega tenorja: sodišče najprej ugotovi obstoj iztoževane terjatve, nato ugotovi obstoj v pobot ugovarjane terjatve, na podlagi teh ugotovitev pa odloči o tožbenem zahtevku. Tožbeni zahtevek ali v celoti zavrne (če ugotovi, da je utemeljen ugovor pobota do višine iztoževane terjatve), ali pa mu deloma ugodi (v presežku pa tožbeni zahtevek zavrne - do višine utemeljene v pobot ugovarjane terjatve, ki pa ne dosega višine iztoževane terjatve) ali pa tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, če ugotovi neutemeljenost v pobot ugovarjane terjatve. V nobenem primeru pa sodišče pri odločanju o pobotnem ugovoru niti v celoti niti deloma ne zavrne v pobot uveljavljane terjatve, saj ne gre za nasprotno tožbo.

Ob uradnem preizkusu sodbe prvega sodišča pa je pritožbeno sodišče tudi ugotovilo, da je prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je namreč priznalo pobotno terjatev v tuji valuti (v nemških markah), kar pa glede na to, da ima ta terjatev temelj v odškodninski odgovornosti, ni materialnopravno pravilno. 71. člen Zakona o Banki Slovenije določa, da se v domači valuti izkazujejo tiste obveznosti, pravice in posli med podjetji, bankami, drugimi domačimi pravnimi osebami in občani ter med občani in tujimi osebami, ki so bili sklenjeni oziroma so nastali na območju Republike Slovenije. Zakon o deviznem poslovanju pa v 5. členu izrecno dovoljuje uporabo deviz kot vrednostne osnove le v pogodbah med domačimi osebami (valutna klavzula), ne pa tudi za odškodninske zahtevke. Tudi v skladu z obstoječo sodno prakso ni utemeljena odškodninska terjatev v tuji valuti glede na to, da gre za obveznost med domačima osebama. Domača oseba kot oškodovanec tako praviloma ne more zahtevati odškodnine v tuji valuti. To je mogoče le izjemoma, kadar mu nastane škoda v tuji valuti (npr. ko lahko svojo škodo reparira le na tak način, da določene dele (npr. avtomobila) nabavi v tujini), vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Sicer so pa pravilni zaključki prvega sodišča, da v pobot uveljavljana terjatev ni zastarala, saj je zastaranje začelo teči šele, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (I. odst. 376. člena ZOR). Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je začela škoda nastajati šele, ko les ni bil več zaščiten pred dežjem, saj je sam tožnik povedal, da je les še nekaj časa pokrival s folijo.

Glede na to, da pa je bila pobotna terjatev uveljavljena 23. 12. 1994, je bila uveljavljena znotraj triletnega zastaralnega roka.

Pritožbene navedbe tožnika, da je začelo teči zastaranje že z nastankom škodnega dogodka, so tako neutemeljene.

Sama pobotna terjatev tako torej ni zastarana, vendar pa ni mogoča njena uveljavitev v tuji valuti. Vendar v kolikor bo toženec v novem postopku postavil svoj zahtevek v obliki pobotnega ugovora v tolarjih, pobot ne bo mogoč, saj ne bo podana istovrstnost terjatev kot predpostavka pobotanja (336. člen ZOR). Istovrstnosti terjatev namreč ni, če je tožnikova terjatev izražena v tuji valuti, v pobot uveljavljana terjatev pa v domačem denarju. Toženec bo tako lahko v novem sojenju uspešno uveljavil svojo terjatev v tolarskem znesku le v obliki tožbe oz. nasprotne tožbe, saj je bilo z uveljavitvijo pobotnega ugovora zastaranje pretrgano v skladu s 388. členom ZOR, ki določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Po 392. členu ZOR pa začne zastaranje, ki je bilo pretrgano z uveljavljanjem pobota, znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan. Toženec je v pritožbi tudi uveljavljal, da ni jasno, zakaj je sodišče prisodilo obresti pod točko III. izreka od zneska 8.000,00 DEM od 1. 1. 1991 do 11. 11. 1996. Iz obrazložitve sodbe prvega sodišča (stran 13) izhaja, da je sodišče obe terjatvi pobotalo na dan ugotovljene škode (11. 11. 1996), zato je tudi priznalo obresti od 8.000,00 DEM le do 11. 11. 1996, od 12. 11. 1996 dalje pa od znižane terjatve. Glede na to, da pobotni ugovor v pravdi za razliko od pobotne izjave nima neposrednega materialnopravnega učinka, temveč šele, ko je o ugovoru v pobot odločeno s sodbo (učinek ex nunc), takšna odločitev prvega sodišča ni povsem pravilna.

Aktualnost tega vprašanja pa bo v novem sojenju tako ali tako odpadla, saj kot je že obrazloženo, toženec ne bo mogel uveljaviti svoje terjatve s pobotnim ugovorom.

Toženec pa v pritožbi tudi poudarja, da ni jasno, zakaj se obresti obračunavajo na proporcionalen način, tako da bo moralo sodišče v novem sojenju to obrazložiti.

Pritožbeno sodišče je tako iz navedenih razlogov na podlagi I. odst. 369. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na III. odst. 166. člena ZPP.