Jedro

Če mld. upnik živi pri dolžniku, s tem dolžnikova preživninska obveznost ni prenehala, kajti mld. upnik je bil dodeljen v preživljanje materi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje pod tč. 1 in 2 spremeni tako, da se dolžnikov ugovor zavrne.

Pritožbeni stroški upnika v znesku 25.171,00 SIT (petindvajsettisočstoenainsedemdeset 00/100) SIT so nadaljnji izvršilni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o izvršbi na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr.št. III P 645/97 z dne 11.12.1997. Dovolilo je izvršbo za izterjavo izvršljive preživninske terjatve v znesku 81.000,00 SIT mesečno, to je preživnine za čas od 1.6.1998 do 31.8.1998 po 27.000,00 SIT mesečno.

Proti sklepu je dolžnik ugovarjal in navajal, da mld. upnik živi pri njem. Dolžnik krije vse stroške njegovega preživljanja, zato je sklep o izvršbi pravilen. Predlagal je razveljavitev sklepa o izvršbi.

Upnik je po svoji pooblaščenki odgovoril na ugovor in predlagal, da ga sodišče zavrne.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v celoti ugodilo ugovoru, ustavilo izvršbo, razveljavilo opravljena izvršilna dejanja in sklep o izvršbi ter predlog za izvršbo zavrglo. Odločilo je, da je upnik dolžan dolžniku povrniti stroške ugovora, odmerjene na 4.370,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila. Predlog dolžnika je zavrnilo v delu, v katerem zahteva izterjavo stroškov ugovora v znesku nad 4.370,00 SIT.

Proti sklepu se pod tč. 1 in 2 pritožuje upnik zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Sklepa ni mogoče preizkusiti, ker izrek sklepa nasprotuje razlogom sklepa v obrazložitvi, ko sodišče ugotavlja, da upnik zahteva plačevanje preživnine od 1.6.1998 dalje ter nato ugotovi, da od 25.6.1998 živi pri dolžniku ter da mu zato ne gre preživnina od 1.6.1998 dalje. Če ne drugega, je že tu spornih 25 dni. Upnik je v januarju in februarju 1999 živel pri materi. Od marca naprej upnik nekaj časa živi pri materi in nekaj časa pri očetu.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je dejstvo prenehanja v izvršilnem postopku sporno, nato pa ugotavlja, da gre za pravno vprašanje.

Dolžnik protipravno zadržuje upnika.

Pritožba je utemeljena.

Sklep o izvršbi je bil v obravnavani zadevi izdan dne 2.10.1998, torej pred uveljavitvijo Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, zato je pritožbeno sodišče pri obravnavanju te zadeve uporabilo določbe Zakona o izvršilnem postopku - ZIP.

Razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu kot razloge, ki naj bi preprečevali izvršbo, niso podani.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da naj bi terjatev prenehala zato, ker mld. upnik dejansko živi pri dolžniku, ne pa pri materi, ki ji je bil dodeljen v varstvo, vzgojo in preživljanje. Obveznost naj bi prenehala zaradi dejanske izpolnitve preživninske obveznosti do mld.

upnika. Prenehala naj bi torej zaradi izpolnitve (čl. 295 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Sodišče prve stopnje pri tem spregleda določbo čl. 305/1 ZOR, po kateri mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom, ali jo je določil sam upnik. V obravnavanem primeru pravnomočna sodna odločba kot izvršilni naslov sicer izrecno ne nalaga dolžniku, da mora preživninsko obveznost izpolnjevati na roke matere, vendar pa ta zaveza izhaja iz tistega dela sodne odločbe, v kateri je navedeno, da se mld. upnik dodeli materi med drugim tudi "v preživljanje" (priloga A1). Veljavna izpolnitev obveznosti po čl. 295 ZOR je torej v tem primeru samo tista, ki je izvršena materi, kateri je otrok dodeljen. Glede na cit. določbi ZOR in glede na trditve v dolžnikovem ugovoru torej ne pride v poštev način prenehanja obveznosti, na katerega se sklicuje dolžnik in ki ga sprejema tudi sodišče prve stopnje. Dokler torej obstaja sodna odločba, iz katere izhaja, da je mld. upnik dodeljen materi, med drugim tudi "v preživljanje", dolžnik izpolnitev lahko veljavno opravi le njej.

Glede na razloge, ki so zgoraj navedeni, na druge pritožbene trditve ni potrebno odgovarjati.

Tako je torej treba ugotoviti, da upnik v ugovoru ne navaja razlogov, ki bi preprečevali izvršbo. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je ugovor zavrnjen (čl. 53/2 ZIP v zvezi s čl. 380 tč. 3 ZPP/77 in čl. 498 ZPP/99).

Ker je sodišče druge stopnje spremenilo odločbo sodišča prve stopnje, je v skladu s čl. 166/2 ZPP/77 v zvezi s čl. 14 ZIP odločilo o stroških, ki se nanašajo na upnikov odgovor na ugovor in na pritožbene stroške. Priznalo je 50 odvetniških točk za stroške odgovora na ugovor po tar. št. 21/5, prva alinea Odvetniške tarife, kar da znesek 4.370,00 SIT. V skladu s predlogom je priznalo tudi 200 točk za pritožbo po tar. št. 21/4 iste tarife, kar znese 17.480,00 SIT in 19 % davka na dodano vrednost, kar znese 3.321,00 SIT. Skupaj torej z našajo ti upnikovi stroški 25.171,00 SIT in so upnikovi nadaljnji izvršilni stroški.