Jedro

Izvršba se lahko opravi le proti osebi, ki je v izvršilnem naslovu opredeljena kot dolžnik, razen v izjemnih primerih iz 24. člena ZIZ, ko je pravno nasledstvo izkazano z „dopolnilnim izvršilnim naslovom“ oziroma listino, ki ima enako dokazno moč kot izvršilni naslov - z javno ali s po zakonu overjeno listino, če to ni mogoče, pa s pravnomočno sodbo, izdano v pravdnem postopku. Ugotavljanje dejstev (materialnih predpostavk izvršbe), ki jih s kvalificiranimi listinami ni mogoče dokazati, v izvršilnem postopku ni dopustno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se spremeni tako, da izrek glasi: „Predlog upnika z dne 21. 1. 2013 za nadaljevanje postopka zoper subsidiarnega dolžnika JMSS se zavrne.“

II. Upnik mora JMSS v roku 8 dni povrniti stroške sodne takse za pritožbo v znesku 33,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se izvršilni postopek VL 173974/2010 nadaljuje zoper subsidiarnega dolžnika JMSS, zaradi izterjave 281,94 EUR s pripadki.

2. Zoper uvodoma navedeni sklep se pravočasno pritožuje subsidiarni dolžnik, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Poudarja, da mora biti v skladu s 24. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) prehod obveznosti izkazan z javno ali po zakonu overjeno listino, kadar to ni mogoče pa s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Javna ali po zakonu overjena listina, na katero se nanaša tretji odstavek 24. člena ZIZ pa mora s svojo vsebino izkazovati prehod obveznosti na dolžnika. Iz predloga upnika za nadaljevanje izvršbe zoper subsidiarnega dolžnika ni razvidno, da bi upnik takšno listino predložil. Sodišče pa se je v izpodbijanem sklepu oprlo na najemno pogodbo in posledično določitev subsidiarne odgovornosti po 24. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), kar pa so zgolj podatki, na podlagi katerih je sodišče predvidevalo prehod obveznosti na novega dolžnika, vendar v skladu z veljavno zakonodajo niti najemna pogodba, niti vpogled v podatke o nepremičninah, ne predstavljata takšne listine, ki bi izkazovala prehod konkretne obveznosti dolžnika na novega dolžnika, JMSS. Zato ni podan temelj za nadaljevanje izvršbe zoper novega dolžnika. Pri tem dodaja, da mu ni znano in iz njegovih poslovnih knjig ne izhaja, da bi upnik JMSS kadarkoli opomnil na neporavnane obveznosti dolžnika. Podredno, če sodišče druge stopnje v že navedenem delu pritožbi ne bi ugodilo, navaja še, da se izvršba nanaša na terjatve, ki dospevajo v plačilo mesečno, zato zanje na podlagi 6. točke prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) velja enoletni zastaralni rok. Ker terjatve izvirajo iz leta 2009 in 2010, upnik pa je nadaljevanje izvršbe zoper novega dolžnika predlagal šele 21. 1. 2013, meni, da so navedene terjatve zastarale. Dodaja, da je v skladu s SZ-1 treba zapadlost obveznosti zoper lastnika stanovanja presojati kot obveznost poroka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter priglaša stroške sodne takse za pritožbo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru utemeljenosti pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Pri tem ugotavlja, da je zaradi zmotne uporabe določbe 24. člena ZIZ, sprejeta odločitev napačna.

5. V obravnavani zadevi je upnik zoper dolžnika predlagal izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, sodišče prve stopnje pa je dne 3. 12. 2010 dovolilo izvršbo s sklepom o izvršbi, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 4. 1. 2011. Z vlogo z dne 21. 1. 2013 je upnik predlagal nadaljevanje izvršbe zoper lastnika stanovanja, katerega najemnik je dolžnik, kot subsidiarnega dolžnika, ter po pozivu sodišča predložil najemno pogodbo, iz katere izhaja razmerje med lastnikom in najemnikom stanovanja. Predložena listina - najemna pogodba ne predstavlja kvalificirane listine, iz katere bi izhajalo, da obstaja obveznost subsidiarnega dolžnika za plačilo obveznosti, ki so bile dolžniku naložene z izvršilnim naslovom (pravnomočnim sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine, izdanim v obravnavani zadevi), zato upnik z njo ne more dokazati statusa subsidiarne odgovornosti novega dolžnika za konkretno terjatev, ki je predmet tega izvršilnega postopka v smislu 24. člena ZIZ.

6. Izvršilno sodišče je namreč glede obstoja terjatve in domneve o legitimaciji strank vezano na pravnomočni sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, izdan v obravnavani zadevi, saj ta v delu, v katerem je dolžniku naloženo, da poravna terjatev, predstavlja izvršilni naslov. Izvršba se zato lahko opravi le proti osebi, ki je v izvršilnem naslovu opredeljena kot dolžnik, razen v izjemnih primerih iz 24. člena ZIZ, ko je pravno nasledstvo izkazano z „dopolnilnim izvršilnim naslovom“ oziroma listino, ki ima enako dokazno moč kot izvršilni naslov - z javno ali s po zakonu overjeno listino, če to ni mogoče, pa s pravnomočno sodbo, izdano v pravdnem postopku. Ugotavljanje dejstev (materialnih predpostavk izvršbe), ki jih s kvalificiranimi listinami ni mogoče dokazati, namreč v izvršilnem postopku ni dopustno. Instrumentarij izvršilnega postopka za kaj takega niti ni primeren. Do neke mere je možen le obraten položaj; dolžnik, katerega legitimacijo kvalificirana listina izkazuje, lahko ugovarja, da ta listina ni pravilna oziroma resnična oziroma da obveznost ni prešla nanj (12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ)(1).

7. Ker upnik s kvalificiranimi listinami ni dokazal statusa neposredne subsidiarne odgovornosti novega dolžnika za obveznosti dolžnika, na katere se glasi izvršilni naslov (24. člen ZIZ), je sodišče druge stopnje v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ugodilo pritožbi subsidiarnega dolžnika in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe zoper subsidiarnega dolžnika zavrnilo.

8. Subsidiarni dolžnik je s pritožbo uspel, zato mu je sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v skladu s šestim odstavkom 38. člena ZIZ in ZST-1, kot potrebne priznalo priglašene stroške plačane sodne takse za pritožbo v znesku 33,00 EUR, ki mu jih je upnik dolžan povrniti v roku 8 dni od vročitve sklepa sodišča druge stopnje.

Op. št. (1) : Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 315/2012 z dne 29. 8. 2013.