Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec zapustil kraj nesreče, zato se v skladu s splošnimi pogoji šteje, da je bil pod vplivom alkohola.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku in tožencu naložilo plačilo 5.091,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 2. 2007 dalje in 27,47 EUR odmerjenih izvršilnih stroškov ter 690,78 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka. Kar je tožeča stranka zahtevala več (2.545,64 EUR in pa zamudne obresti) je sodišče v točki 2 izreka sodbe zavrnilo in v tem delu sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani razveljavilo. Ugotovilo je, da je tožnik 1. 5. 2006 povzročil prometno nezgodo, ko je izsilil prednost, zaradi česar je vozilo, ki se je pripeljalo po prednostni cesti in se mu je moralo umikati, zapeljalo v parkirana vozila ob cesti in jih poškodovalo. Sodišče je ugotovilo, da je k nezgodi delno prispeval tudi voznik, ki je s preveliko hitrostjo peljal po sicer prednostni cesti (1/3 odgovornosti), da pa je tožnik izgubil kritne pravice (3. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO – 03), ker je vozil pod vplivom alkohola in ker ni počakal na kraju nezgode.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP, v pritožbi pa predvsem razlaga pritožbeni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in pa napačne uporabe materialnega prava. Meni, da iz mnenja izvedenca jasno izhaja, da je prometno nesrečo povzročil voznik D. I., ki je kar za 150 % prekoračil dovoljeno hitrost, zaradi tega pa ga je tudi zaneslo v parkirana vozila ob cesti. Sodišču očita, da je napačno ocenilo mnenje izvedenca. Med njegovo vožnjo in nastalo posledico ni nobene vzročne zveze. Zaključki sodišča o tem, da je izsiljeval prednost, so nepravilni, saj ni zapeljal na prednostno cesto. Sodišče se ni opredelilo do možnosti, da D. I. zaradi njegove neprilagojene hitrosti sploh ni opazil in da je v skladu z načelom zaupanja v cestni promet pričakoval, da po prednostni cesti ne bo nihče pripeljal z neprilagojeno hitrostjo. Sodišče pa je tudi napačno presodilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je zapustil kraj nesreče, brez da bi soudeležencem nudil pomoč in ustrezne podatke. To ne drži, saj je ostal na kraju nesreče in se pogovarjal z določenimi ljudmi, ko pa je videl, da ni ni nihče poškodovan in da je nastala zgolj materialna škoda pa je odšel, ker v prometni nesreči ni bil udeležen. Zato mu tudi niso ugasnile pravice iz zavarovalne pogodbe. V času prometne nezgode pa tudi ni bil pod vplivom alkohola, če pa bi že bil, pa za prometno nesrečo ne odgovarja, kar ni vzročne zveze. Nedvomno je dokazan obstoj zunanjega, od njega neodvisnega vzroka za nastanek prometne nezgode. Sodišče je tudi napačno uporabilo določbe OZ o pripoznavi dolga. Dejstvo, da je nekaj obrokov poravnal, ne pomeni, da je dolg tudi pripoznal. Zato predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi, saj je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Bistvene kršitve določb postopka vidi v tem, ker so razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju, še posebno v delu, kjer se sodišče opira na izvedeniško mnenje. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov zahtevek. Kolikor pa to ni možno, pa predlaga, a se pritožbi ugodi in da se sodba razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka se zoper sodbo ni pritožila, zato je postala odločitev v zavrnilnem delu za znesek 2.545,64 EUR pravnomočna.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na trditveno podlago tožeče stranke so pravna podlaga za odločanje o zahtevku zavarovalna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama in splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO – 03, ki v skladu s 7. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) določajo, kdaj zavarovanec izgubi kritne pravice. Med pravdnima strankama ni bila sporna okoliščina, da je tožeča stranka izplačala odškodnino lastnikom poškodovanih vozil, niti ni bila sporna višina te škode. Čeprav so bile trditve tožene stranke o tem, da je ključni krivec za nezgodo D. I., zelo pavšalne, saj toženec do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni ničesar konkretnega zatrjeval o vožnji I., je sodišče prve stopnje ugotavljalo okoliščine prometne nezgode. Pri tem se je (nepravilno in v nasprotju z določbo 286. čl. ZPP), oprlo na izpovedbe strank, ne pa na trditveno podlago. Ker ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, na katero je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, tožena stranka pritožbe ni vložila, tožeča stranka pa tega ne izpodbija (saj je to v njeno dobro), je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga je navedlo sodišče prve stopnje. Le-to je ugotavljalo delež obeh udeležencev. Pravno podlago je našlo v 154. čl. Obligacijskega zakonika, v drugem odstavku, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo delež krivde enega in drugega udeleženca. Njuno vožnjo je pravilno presojalo glede na kršitve ZVCP-1. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da je toženec zapeljal na neprednostno cesto ter izsilil prednost I., I. pa je k škodnemu dogodku prispeval, ker je vozil s preveliko hitrostjo.

Pritožnik sodišču očita, da je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je zapeljal na glavno cesto in izsiljeval prednost. Sodišču očita, da se ni opredelilo do možnosti, da je I. spregledal, ker je ta vozil prehitro. Teh trditev v postopku na prvi stopnji ni pravočasno postavil, zato gre za pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (ZPP, čl. 337). Ni namreč važno, kar so povedale priče, če stranka tega ne zatrjuje (ZPP, čl. 7, 212) pravočasno. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, zakaj ni verjelo tožencu, da je ustavil pred križiščem in pritožbeno sodišče v te zaključke sodišča prve stopnje ne dvomi. Pri tem se je pravilno oprlo na izpovedbo neprizadete priče S. M. in v tem delu tudi pravilno in logično ocenilo mnenje izvedenca cestno prometne stroke v delu, ko je povedal, da se I. brez konkretnega vzroka ne bi umikal. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje v delu, ko ni verjelo tožencu in obema pričama.

V pretežnem delu pritožbe pritožnik izpodbija dejansko stanje, ki ga je v zvezi s pritožbo enega in drugega ugotovilo sodišče prve stopnje. Res je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vozil I. prehitro, vendar pa le-tega zaradi prevelike hitrosti ni zaneslo v parkirana vozila, ampak, kot je pravilno sodišče prve stopnje sledilo izvedencu, se je moral umikati tožencu, ki mu je izsiljeval prednost. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo mnenje izvedenca cestnoprometne stroke. Ne držijo pritožbeni očitki, da iz mnenja ne izhaja vzročna zveza med njegovo vožnjo in škodo. Stvar izvedenca je, da poda pravila stroke, sodišče pa je tisto, ki mora ugotoviti vse elemente odškodninske odgovornosti. Te pa je ugotovilo, ko je navedlo (stran 6 sodbe), da je toženec povzročil nevarno situacijo, ko je izsilil prednost in zaprl pot vozniku, ki je vozil po prednostni cesti (kršitev 44. čl. ZVCP-1). Toženčeve trditve o tem, da mu ni bila dokazana storitev prekrška, zato ne more odškodninsko odgovarjati, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje mu je v sodbi na to pravilno odgovorilo, ko je navedlo, da ni vezano na odločitev sodnika za prekrške. V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov (ZPP, čl. 8, 213), v skladu z določbo čl. 14 ZPP pa je sodišče vezano le na izdano kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo kršitev obeh udeležencev, saj oprostilna sodba sodnika za prekrške ne pomeni, da sodišče ne sme ugotavljati civilne odgovornosti. Ob vsem navedenem pa toženčeva razglabljanja o teorijah vzročnosti ne omajajo pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o podani vzročni zvezi.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da je toženec izgubil kritne pravice. Pri tem se je pravilno oprlo na določbo 3. tč.. Splošnih pogojev. Pri tem pa niti ni odločilna okoliščina, ki jo je sicer sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je bil toženec v času nesreče vinjen, saj se šteje (čl. 3/I, tč. E), da je pod vplivom alkohola, če se v prometni nezgodi izmakne preiskavi, oziroma tudi (točka C), če po prometni nezgodi konzumira alkohol. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženec zapustil kraj prometne nezgode. Pritožbeno izvajanje v zvezi z njegovim ravnanje po nezgodi (da se je ustavil, pogovarjal, nato odšel, ker ni bil udeleženec) pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Toženec do konca prvega naroka za glavno obravnavo teh dejstev niti ni navajal, le zatrjeval je, da ni bil vinjen. Ta dejstva je prvič zatrjeval šele v pripravljalnem spisu 22. 4. 2010. Sodišče prve stopnje se je (in sicer v nasprotju z določbo 286. čl. ZPP) ukvarjalo tudi s takšnimi dejstvi in utemeljevalo toženčevo ravnanje, vendar je pravilno zaključilo, da glede na to, da je bila tožena stranka udeležena v nezgodi, bi morala ostati na kraju samem do prihoda policistov. Takšni zaključki pa so prepričljivi. Izguba pravic iz zavarovalne pogodbe zaradi vožnje pod vplivom alkohola je dogovorjena zaradi kršitve pogodbenih določb in določb zavarovalnih pogojev. Določba o ekskulpaciji vinjenega voznika je izjema iz splošnega pravila o izgubi pravic. V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da zavarovanec kljub obstoječi domnevi o alkoholiziranosti ne izgubi svojih pravic samo takrat, kadar je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, torej takega da zavarovančeva vinjenost nikakor ni vplivala na nastanek in obseg škode. Tega pa tožena stranka tekom postopka ni dokazovala niti sodišče tega ni ugotovilo. Zato je tudi v tem delu sodišče prve stopnje popolnoma pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbene trditve, da je nedvomno dokazal obstoj zunanjega od njega neodvisnega vzroka za nastanek prometne nesreče, pa nimajo opore v zaključkih sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbene trditve o tem, da je sodišče napačno razlagalo zakonsko določbo Obligacijskega zakonika o pripoznavi dolga pa niso odločilne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec izgubil kritne pravice na podlagi ocene vseh dokazov, zato samo dejstvo, ali je toženec s plačilom obrokov dolg pripoznal ali ne, ni odločilno.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine, pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni našlo, sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP čl. 353).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP čl. 154).