Jedro

Ni avtomatizma, ki ga je zatrjevala tožnica, da bi toženka morala skladno s pogodbo (6. člen pogodbe4) oziroma z določbo četrtega odstavka 9. člena SD 20175 sama preračunati višjo vrednost kalkulativnega elementa plače, kot enega od elementov, ki se upošteva pri vrednotenju programov in oblikovanju cen zdravstvenih storitev skladno z določbo 8. člena SD 20176, ker je prišlo do zvišanja plačnih razredov (določenih skupin zaposlenih za dva plačna razreda) pri tožnici s 1. 7. 2017 oziroma pri tistih izvajalcih, ki se skladno z 10. členom SD 2017 upoštevajo pri izračunu osnovnih plač. Neutemeljeni so tako še pritožbeni očitki, ki jim ni sledilo že sodišče prve stopnje, da toženka ni upoštevala (sporne) zaveze iz določila 4. točke 9. člena SD 2017 v procesu pogajanj za sprejem Aneksa k SD, ko je s strani SSZS predlagane spremembe 10. člena SD in ostalih ter njegovih prilog, ki se nanašajo na izhodišča za določanje in izračunavanje cen zdravstvenih storitev, zavrnila. Za spremembe in dopolnitve SD velja enak postopek kot za njegov sprejem (soglasje partnerjev). Volja toženke in njene odločitve za sprejem dogovora torej niso odločilne, vsekakor pa toženka, kot izhaja že iz samega pojma pogajanj, ki vključuje možnost morebitne zavrnitve predloga oziroma razhajanje volj, skupaj z ostalimi partnerji ni bila dolžna avtomatično sprejeti predlaganih sprememb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki se s pritožbo ne izpodbija, sklenilo, (I.) da se dopusti sprememba tožbe z dne 16.5.2019 in (II.) da se zavrne predlog tožene stranke (toženke) za poziv stranskega intervenienta z dne 11.10.2018, ter z izpodbijano sodbo razsodilo, (III.) da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice) za plačilo 50.510,30 EUR v 8 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2018 dalje do plačila. Med drugim je presodilo, da toženka ni kršila določb med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2016 do 2020 (pogodba) in Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 (Splošni dogovor 2017 oziroma SD 2017), ko je opravljene storitve tožnice za leto 2017 obračunala ter plačala v skladu s pogodbo in SD 2017 in ni sledila zahtevam tožnice po avtomatičnem povišanju cen zdravstvenih storitev za obdobje od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017, ki bi ga po stališču slednje morala izvršiti v skladu s 4. točko 9. člena SD 2017 v zvezi s 6. členom pogodbe, vse pa zaradi sprememb Kolektivne pogodbe za javni sektor, Aneksa h Kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi in Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, po katerih so se osnovne plače za delavce v javnem sektorju zvišale za dva plačna razreda. Ker toženka ni kršila pogodbene obveznosti, je sodišče (na tej podlagi uveljavljani) odškodninski zahtevek zavrnilo.

2. Zoper predmetno sodbo2 je tožnica vložila pravočasno pritožbo s predlogom, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi, glede višine pa zadevo odstopi v reševanje sodišču prve stopnje, oziroma podredno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni in izredno prepleteni pritožbi, ki je pritožbeno sodišče na tem mestu ni (podrobneje) povzelo, je pa v nadaljevanju obrazložitve strnjeno in v bistvenem odgovorilo na vse relevantne pritožbene očitke, sodišču prve stopnje očita storitev absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (smiselno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), zmotno uporabo materialnega prava (ob tem se sklicuje tudi na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani (VSL) I Cpg 665/2013 in I Cpg 262/2019 ter na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (US) U-I-264/09-7) in nepopolno ter nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. V pritožbi se tožnica zavzema za zaključek, da bi morala toženka zaradi zvišanja plač tožničinih delavcev po sklenjeni pogodbi oziroma po 4. odstavku 9. člena SD za leto 2017 avtomatično (kalkulativno) spremeniti cene zdravstvenih storitev oziroma da bi morali partnerji SD spremembo avtomatično upoštevati pri sprejemanju predlaganih sprememb SD, toženka pa bi morala v izpostavljeni smeri tvorno sodelovati, a ni. Ker omenjenega ni storila, je tožnici odgovorna za nastalo škodo. Po tožničinem mnenju je podan avtomatizem. Tožnica nasprotuje argumentom sodišča prve stopnje in se sklicuje tudi na usklajevanje cen v primeru valorizacije po podatkih UMAR-ja. Sklep vlade je bil po njenem mnenju nezakonit oziroma neskladen z Zakonom o zdravstvenem varstvu ter zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). V pritožbi se tožnica sklicuje med drugim še na vse svoje navedbe iz postopka na prvi stopnji sojenja. Izpostavlja, da je bila sporna določba SD v primeru znižanja plač sporazumno spremenjena, zato je v njej podan avtomatizem, toženka pa je v letu 2018 predlagala njeno ukinitev, kar se je tudi zgodilo.

3. Toženka je na tožničino pritožbo odgovorila ter predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe. V odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim argumentom in s strani tožnice izpostavljeni sodni praksi, soglaša s stališči sodišča prve stopnje in izpostavlja sodno prakso (odločbe Višjega sodišča v Celju (VSC) Cpg 107/2019, Višjega sodišča v Kopru (VSK) Cpg 139/2019, Višjega sodišča v Mariboru (VSM) I Cpg 258/2019).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma velja poudariti, da je pritožba samostojno pravno sredstvo in da zato ni upoštevno tožničino pavšalno sklicevanje na vse dosedanje navedbe na prvi stopnji sojenja.

6. Pritožbeno sodišče po preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da le-ta ni obremenjena s pritožbeno uveljavljanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, katerih rdeča nit je v minucioznem navajanju številnih s strani tožnice zatrjevanih nerelevantnih pomanjkljivostih, ki naj bi se pripetile sodišču prve stopnje in nekako pomenile (po vsebini)3 absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, oziroma primeroma naštetih pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in tudi sicer ni obremenjena z drugimi kršitvami procesnih pravil, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Nenazadnje tožnica v pritožbi sama izpostavlja razloge sodišča prve stopnje, ki naj jih po njeno ne bi bilo, in jim nato nasprotuje, kar tudi posredno izkazuje, da procesnih kršitev v izpostavljeni smeri ni. Sodišče prve stopnje se je ob obširnem trditvenem in dokaznem gradivu, posredovanem s strani obeh pravdnih strank, pravilno osredotočilo le na tisto, kar je pravno relevantno za presojo v konkretni zadevi. Ob tem ni bilo dolžno povzeti vseh obsežnih tožničinih trditev, kot zmotno meni pritožba, temveč za spoštovanje tako imenovanega standarda obrazloženosti odločbe sodišča prve stopnje zadošča, da je povzelo le bistvene in za presojo relevantne trditve ter se nato do njih opredelilo. Sodišče prve stopnje ni zmotno in nepopolno ugotovilo dejanskega stanja. Na podlagi skrbne in pravilne ocene odločilnih dokazov je ugotovilo vsa odločilna dejstva. Razlogi o relevantnih dejstvih so razumljivi, natančni, v zadostni meri pojasnjeni, prepričljivi in pravilni. Upoštevaje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in posledično neutemeljen tožbeni zahtevek zavrnilo. Povedano drugače, pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki so prepričljivi in pravilni ter vsebovani v izpodbijani sodbi (glej predvsem obrazložitev od 11. do 28. točke izpodbijane sodbe), in se jim torej pridružuje. Skladno z vsem navedenim pritožbeno sodišče na tem mestu tudi ni podrobneje povzelo ugotovljenega dejanskega stanja, saj je le-to v celoti razvidno že iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je (glej predvsem razloge sodišča prve stopnje od 19. do 28. točke izpodbijane sodbe) kot odločilno presodilo, da ni avtomatizma, ki ga je zatrjevala tožnica, da bi toženka morala skladno s pogodbo (6. člen pogodbe4) oziroma z določbo četrtega odstavka 9. člena SD 20175 sama preračunati višjo vrednost kalkulativnega elementa plače, kot enega od elementov, ki se upošteva pri vrednotenju programov in oblikovanju cen zdravstvenih storitev skladno z določbo 8. člena SD 20176, ker je prišlo do zvišanja plačnih razredov (določenih skupin zaposlenih za dva plačna razreda)7 pri tožnici s 1. 7. 2017 oziroma pri tistih izvajalcih, ki se skladno z 10. členom SD 2017 upoštevajo pri izračunu osnovnih plač8. Opredelilo se je do vsebine relevantnih členov ZZVZZ ter relevantnih členov SD 2017 in pravilno zadevo presojalo na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti po 239. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Po pogodbi tožnica za zavarovance toženke izvaja program zdravstvenih storitev, toženka (zavod) pa ji na podlagi pogodbe (6. člen) in določil veljavnega SD 2017 plačuje za izvedene storitve. Podpisniki slednjega so Skupnost socialnih zavodov Slovenije (SSZS), katere članica je tudi tožnica, toženka in drugi partnerji, kot so določeni v prvem odstavku 63. člena ZZVZZ.9 V obravnavanem primeru so se povišali plačni razredi tehniku zdravstvene nege, bolničarju - negovalcu in strežnici, ki spadajo med planirane delavce tožnice, in sicer na podlagi sprejetih Aneksov h kolektivnim pogodbam od 1. 7. 2017 za 2 plačna razreda, ni pa prišlo do spremembe SD v 10. členu in prilogah, kjer je ostalo določeno, da se pri izračunu osnovnih plač načrtovanih delavcev za program zdravstvene nege v Socialno varstvenih zavodih upoštevajo enaki plačni razredi kot pred spremembo plač. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z nadaljnjo presojo sodišča prve stopnje, da so v ceno zdravstvenih storitev stroški plač vključeni le posredno. Toženka namreč od tožnice prejema račune za opravljene zdravstvene storitve, ki morajo biti sestavljeni v skladu s pogodbo in določilom 10. člena SD, kjer je izrecno navedeno, katero višino plačnih razredov v socialno varstvenih zavodih izvajalci načrtujejo in v kakšni višini se posamezni del kalkulativnega elementa plač upošteva v cenah storitev zdravstvene nege. Pritrditi velja tudi argumentu, da so v SD opredeljene osnovne plače kalkulativni element za določanje cen zdravstvenih storitev in da ne gre za plače in plačne razrede delavcev izvajalcev. In na podlagi povedanega zaključkom, da toženka ne more, ne glede na določbo 4. odstavka 9. člena SD, sama spreminjati cen, ampak lahko do njihove spremembe skladno s 63. členom ZZVZZ in 10. členom SD pride le na podlagi sprejema ustreznega aneksa k SD in z uskladitvijo povečanja plačnih razredov v določilih SD (10. člen) ter v prilogah, do česar ni prišlo. SSZS (članica je tudi tožnica) je nesporno namreč predlagala spremembo 10. člena SD z zvišanjem plačnih razredov za leto 2017, ki ni bil sprejeta. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je po 63. členu ZZVZZ zvišanje cen zdravstvenih storitev za konkretni primer mogoče doseči le soglasno (s pogajanji med partnerji), kar ni bilo doseženo in ni prišlo do sporazuma, medtem ko je Vlada Republike Slovenije (vlada) predlog SSZS zavrnila. Nenazadnje je pravilna še presoja sodišča prve stopnje, ki temelji na določbi drugega odstavka 63. člena ZZVZZ v zvezi z 51. členom SD10 in drugim odstavkom 65. člena Splošnega dogovora,11 da je vlada pooblaščena odločiti, če med partnerji SD ne pride do sporazuma, in da je odločitev vlade v konkretnem primeru zato veljavna. Sklep Vlade o SD 2017 zaradi zvišanja plač za dva plačna razreda v letu 2017, kot je to predlagala SSZS in za katero med podpisnicami SD niti na arbitraži ni bilo doseženo soglasje, je bil torej zakonito sprejet, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

7. Neutemeljeno je tožničino sklicevanje na odločbo VSL I Cpg 665/2013 (in v tej zvezi še na omenjeno odločbo Ustavnega sodišča RS), saj zadeva ni primerljiva z obravnavano. V pritožbeno izpostavljeni zadevi je namreč vlada spremenila finančni načrt in zmanjšala plansko letno vrednost programa izvajalke storitev, medtem ko aneks k pogodbi z izvajalko ni bil sklenjen. Sodišče je presodilo, da sklep vlade nima učinka na konkretno pogodbeno razmerje, saj se določbe SD neposredno uporabljajo le v delu, ki ni posebej opredeljen s pogodbo, v konkretni pogodbi pa je bila določena vrednost programa. Iz izpostavljene odločbe sicer izhaja stališče, da drugi odstavek 63. člena ZZVZZ vlado pooblašča le za odločanje o spornih vprašanjih (ko ni dogovora med partnerji), ki se nanašajo na izhodišča za sklepanje pogodb, torej pri oblikovanju izhodišč za pripravo dogovora za naslednje leto, ne pa za spremembe že sprejetega SD oziroma za spremembe sklenjenih pogodb. Navedeno pa je vsekakor treba razumeti glede na konkretne okoliščine s strani VSL obravnavanega primera in ne na način, ki ga izpostavlja tožnica, da so vsi vladni sklepi neupoštevni. Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na (osamljeno) zadevo VSL I Cpg 262/2019, v kateri je bilo ob podobnih okoliščinah z vmesno sodbo in sklepom odločeno drugače, saj ena odločba pritožbenega sodišča še ne pomeni ustaljene sodne prakse. Že toženka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na kar tri odločbe (gre za zgoraj izpostavljene odločbe VSK Cpg 139/2019, VSM I Cpg 258/2019 in VSC Cpg 107/2019), v katerih v podobnih okoliščinah zahtevkom tožečih strank ni bilo ugodeno. Sklicevanju na odstop od ustaljene sodne prakse, za katero sicer primarno skrbi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki se do tega vprašanja še ni opredelilo, zato ni mogoče slediti. Prav tako je tukajšnje pritožbeno sodišče obravnavalo v zadnjem času poleg zgoraj navedene še nekaj zadev, ki so podobne obravnavani (Cpg 3/2020, Cpg 4/2020 in Cpg 15/202012) in v katerih je sprejelo podobna oziroma enaka stališča kot izhajajo tudi iz te obrazložitve.

8. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na določbe 4. točke 9. člena SD za različna leta oziroma le-temu ni mogoče slediti na način kot se zavzema pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da avtomatizma ni bilo oziroma da ni bil nikoli izveden, temveč je med omenjenimi partnerji vedno potekalo dogovarjanje. Tudi iz dejstev, da je bila določba spremenjena, ko je prišlo do znižanja plač, in da je tožnica nazadnje „dosegla črtanje“ (sporne) določbe, ni mogoče izpeljati drugačnih zaključkov. Tožnica v pritožbi sicer izpostavlja valorizacijo na podlagi objav UMAR-ja, ki pa jo mora toženka upoštevati po določbi 8. točke 15. člena SD 2017, medtem ko sama od sebe (v konkretnem primeru, pri katerem ne gre za valorizacijo,) ne spreminja v SD določenih elementov za izračun cene zdravstvene storitve (glej tudi 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

9. Toženka torej ni kršila pogodbe oziroma v njenem ravnanju ni protipravnosti, zato je tožničin zahtevek na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti (239. člen OZ) neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje kot takšnega pravilno zavrnilo. Pravilno je pojasnilo, da toženka sama, neodvisno od ostalih podpisnikov SD ter v nasprotju z določili 63. člena ZZVZZ, v konkretnem primeru ni smela usklajevati oziroma višati cen zdravstvenih storitev, kot se neutemeljeno zavzema tožnica (glej 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Neutemeljeni so tako še pritožbeni očitki, ki jim ni sledilo že sodišče prve stopnje, da toženka ni upoštevala (sporne) zaveze iz določila 4. točke 9. člena SD 2017 v procesu pogajanj za sprejem Aneksa k SD, ko je s strani SSZS predlagane spremembe 10. člena SD in ostalih ter njegovih prilog, ki se nanašajo na izhodišča za določanje in izračunavanje cen zdravstvenih storitev, zavrnila. Za spremembe in dopolnitve SD velja enak postopek kot za njegov sprejem (soglasje partnerjev). Volja toženke in njene odločitve za sprejem dogovora torej niso odločilne, vsekakor pa toženka, kot izhaja že iz samega pojma pogajanj, ki vključuje možnost morebitne zavrnitve predloga oziroma razhajanje volj, skupaj z ostalimi partnerji ni bila dolžna avtomatično sprejeti predlaganih sprememb. V zvezi z omenjenimi pogajanji toženka ni priznavala avtomatizma. Sodišče prve stopnje se je torej pravilno opredelilo tudi do te zatrjevane (pogodbene) kršitve toženke.

10. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna, medtem ko so pritožbeni očitki niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče se je v odločbi opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, medtem ko toženka povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo ni zahtevala.

1 Pritožba se obravnava po vsebini, in sicer le kot pritožba zoper sodbo. 2 Gre za številne očitke, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, da so ti nepopolni, da so nekateri v nasprotju s trditvami in dokazi tožnice in da posledično sodbe ni mogoče preizkusiti. 3 Le-ta se glasi: ″Pogodbene vrednosti in cene storitev Zavoda usklajuje skladno z določili veljavnega Dogovora.″ 4 Le-ta se glasi: ″Če Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja sprejmejo aneks k kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač v javnem sektorju in druga vprašanja, ki zadevajo plače v javnem sektorju, ali v primeru sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju oziroma drugega predpisa, ki ureja to področje, se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe.″ 5 Le-ta se glasi: ″Pri vrednotenju programov in oblikovanju cen zdravstvenih storitev se upoštevajo naslednji elementi: plače, materialni stroški, amortizacija, drugi prejemki zaposlenih po kolektivni pogodbi, zakonsko predpisane obveznosti izvajalcev programov.″ 6 Na podlagi sprejetega Aneksa št. 10 h Kolektivni pogodbi za javni sektor. 7 Le-ta se glasi: Za programa zdravstvene nege v socialno varstvenih zavodih izvajalci načrtujejo naslednje plačne razrede: Tip izvajalca A, B, C: nega I plačni razred 21, nega II plačni razred 22, tip III plačni razred 24, najzahtevnejša dela plačni razred 26.″ 8 Le-ta se glasi: ″Zavod, pristojne zbornice, združenje zdravstvenih zavodov in drugih zavodov ter organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, ter ministrstvo, pristojno za zdravstvo, se za vsako leto dogovorijo o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredelijo zmogljivosti potrebne za njegovo izvajanje in določijo obseg sredstev. Na tej osnovi določijo izhodišča za izvajanje programov in za oblikovanje cen programov oziroma storitev ter druge podlage za sklepanje pogodb z zdravstvenimi zavodi, drugimi zavodi in organizacijami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost ter zasebnimi zdravstvenimi delavci (prvi odstavek). Če izhodišča iz prejšnjega odstavka niso sprejeta do konca decembra za naslednje leto, odloči o njih najpozneje v enem mesecu arbitraža, ki jo sestavlja enako število predstavnikov zavoda, predstavnikov pristojnih zbornic in združenj zdravstvenih zavodov ter predstavnikov ministrstva, pristojnega za zdravstvo. Če v okviru arbitraže ni mogoče doseči sporazuma, odloči o spornih vprašanjih Vlada Republike Slovenije (drugi odstavek).″ 9 Določa pristojnosti, sestavo in naloge arbitraže. 10 Določa, da za spremembe in dopolnitve Dogovora velja enak postopek kot za njegov sprejem. 11 Zadnja omenjena zadeva je zaradi sestave sodišča prve stopnje in konkretnih pooblaščencev pravdnih strank v celoti podobna obravnavani.