Jedro

Dejstvo je, da je tožnik prvi del zahtevka oblikoval kot ugotovitvenega, kateremu sledita dajatveni in prepovedni, s čimer ni nič narobe in sodna praksa to dopušča, povezava med posameznimi zahtevki pa ni arbitrarna temveč nujna.

Prepovedni zahtevek ni premalo konkreten. Je določen in izvršljiv. Prvi odstavek 229. člena ZIZ določa, da lahko sodišče na upnikov predlog v primeru, če je na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, dolžnik prostovoljno izpolnil svojo obveznost, oziroma je bila proti njemu opravljena izvršba, potem pa je ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja, izda nov sklep o izvršbi, s katerim naloži vrnitev stvari v posest (oziroma sklep o izvršbi, s katerim izreče kazen za neizvršitev dejanja, ki ga more opraviti le dolžnik). Zakon govori o načinu motenja, ki se bistveno ne razlikuje od prejšnjega načina.

Samopomoč, na katero se sklicuje toženec in jo predvideva 31. člen SPZ je ena od dveh oblik posestnega varstva (1. samopomoč in 2. sodno varstvo posesti). Eden od ugovorov, s katerim se toženec v posestni pravdi lahko brani, je povezan tudi s samopomočjo. Gre za ugovor viciozne posesti, ki je lahko uspešen, če se je toženec poslužil samopomoči. Toženec pa trditev o viciozni posesti tožnika ni podal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 280 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec motil tožnika v neposredni posesti poti s tem, ko je na vzhodni meji svojih parcelnih številk 111 in 110 s tožnikovo parcelo številka 9/1, vse k. o. ..., ter na zahodni meji svoje parcelne številke 111 z javno cesto parcelne številke 815, obe k. o. ..., pot zaprl s kovinskimi dvoriščnimi vrati in s tem tožniku onemogočil dostop po poti od njegove parcele številka 9/1, preko toženčevih parcelnih številk 111 in 10 (pravilno 110), na njegovo nepremičnino parcelna številka 113/1, vse k. o. ... (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da v roku 8 dni vzpostavi prejšnje posestno stanje tako, da tožniku preko dneva od 06:00 ure do 21:00 ure omogoči dostop od njegove nepremičnine parcelna številka 9/1, preko toženčevih parcel številka 111 in 110, na tožnikovo parcelo številka 113/1, vse k. o. ... (II. točka izreka). Tožencu je prepovedalo, da v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji posega v posest poti tožnika na parcelnih številkah 111 in 110, obe k. o. ... (III. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku v roku 8 dni od prejema sklepa povrne pravdne stroške v znesku 966,29 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (IV. točka izreka). Kar je zahteval tožnik več ali drugače je zavrnilo (V. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov pritožil toženec in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, tožbo pa zavrže oziroma sprejme v odločanje in zahtevek kot neutemeljen zavrne; podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, v vsakem primeru s stroškovno posledico za tožnika.

Vztraja, da je treba tožbo zaradi nesklepčnosti zavrniti. Ugotovitveni del zahtevka je nepotreben in ga je treba zavreči, ker sodna praksa dopušča ugotovitvene dele tožbenih zahtevkov le v povezavi z dajatvenimi, restitucijskimi in prepovednimi, nikoli pa kot samostojne oziroma zavrniti, ker je tudi nesklepčen in ga sodišče prve stopnje ne bi smelo arbitrarno povezati z drugimi deli zahtevka. Dajatveni zahtevek je postavljen na način, da od tožene stranke zahteva dve alternativni ravnanji. Naslovno sodišče je sledilo le enemu načinu in v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso tožencu onemogočilo, da sam odloča o načinu izvrševanja obveznosti iz izreka sklepa. Posledično tožbeni zahtevek ni utemeljen. Tudi prepovedni del zahtevka ni sklepčen, ker ni konkretiziran, jasen in sposoben izvršbe. V skladu z ustaljeno sodno prakso je tožbeni zahtevek za prepoved nadaljnjih motenj dajatveni zahtevek, pri katerem je ugotovitev načina in obsega motenja dejanska podlaga takšnega zahtevka, iz katere mora biti prepoved jasno razvidna (sklep Višjega sodišča v Kopru Cp 622/96 z dne 30. 10. 1996). Z zahtevo tožnika, da se tožencu prepoveduje v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem posegati v posest služnostne poti tožnika na parcelni številki 110 in 111, obe k. o. ... pa ni jasno, katera ravnanja, na kakšen način in v katerem obsegu, je tožnik zahteval prepoved motenja posesti. Zato posledično tudi iz izreka izpodbijanega sklepa to ne izhaja. Ker v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje ugotovitveni del zahtevka ne dopolnjuje prepovednega, saj nobeden izmed njiju ne vsebuje sklica na drugega, pa v nasprotju z razlago sodišča iz 11. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa prepovedni zahtevek ni mogel postati izvršljiv oziroma v povezavi z njim določen. Ker sodišče v skladu s tretjim odstavkom 318. člena ZPP tožbenega zahtevka ni zavrnilo, je posledično prvi pogoj za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 339. členu ZPP izpolnjen.

Sodišče prve stopnje v izreku tudi ni konkretiziralo ravnanja tožnika, s katerim bi moral prenehati, kar posledično pomeni, da je izrek neustrezen in nerazumljiv. Podana je absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožnik v nadaljevanju povzema vsebino 31. člena Stvarnopravnega zakonika glede samopomoči in trdi ter obširneje navaja, da je bil glede na okoliščine primera njegov odziv takojšen. Vztraja tudi, da je bila samopomoč nujna.

3. Na pritožbo je odgovoril tožnik in predlaga, da se jo zavrne. Meni, da so vsi očitki glede tožbenega zahtevka neutemeljeni, prav tako očitki glede tega, da tožencu ni omogočeno, da izvrši katerokoli od dejanj, ki bo tožniku omogočala vstop na dvorišče in prehod preko njega. Glede samopomoči pa poudarja, da je edina oseba, ki bi se lahko sklicevala na samopomoč v predmetni zadevi tožnik. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec v pritožbi po eni strani trdi, da sodna praksa dopušča ugotovitvene dele zahtevkov v povezavi z dajatvenimi in prepovednimi zahtevki, po drugi pa sodišču prve stopnje očita, da ugotovitvenega zahtevka ne bi smelo arbitrarno povezati z drugimi deli zahtevka. S tem sam s seboj prihaja v nasprotje. Dejstvo je, da je tožnik prvi del zahtevka oblikoval kot ugotovitvenega, kateremu sledita dajatveni in prepovedni, s čimer ni nič narobe in sodna praksa to dopušča, povezava med posameznimi zahtevki pa ni arbitrarna temveč nujna. Ugovoru toženca, da je tožba nesklepčna in nepravilna, je sodišče prve stopnje izčrpno odgovorilo v 11. točki obrazložitve sklepa. Razlogi so pravilni, jasni in prepričljivi ter jim pritožbeno sodišče nima kaj dodati.

6. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da tožencu ni omogočeno, da izbere dolžno ravnanje. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo takšno ravnanje, s katerim bo vzpostavljeno prejšnje posestno stanje, to pa je, da so vrata čez dan odprta (tako kot je bilo pred motilnim ravnanjem).1

7. Zatrjevane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Prepovedni zahtevek ni premalo konkreten. Je določen in izvršljiv. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do motenja posesti poti tožnika, ki poteka preko toženčevega dvorišča, prišlo z zaporo te poti z dvoriščnimi vrati, je povsem jasno, katera takšna in podobna ravnanja na parc. št. 111 in 110, obe k. o. ... so tožencu prepovedana. Prvi odstavek 229. člena ZIZ določa, da lahko sodišče na upnikov predlog v primeru, če je na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, dolžnik prostovoljno izpolnil svojo obveznost, oziroma je bila proti njemu opravljena izvršba, potem pa je ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja, izda nov sklep o izvršbi, s katerim naloži vrnitev stvari v posest (oziroma sklep o izvršbi, s katerim izreče kazen za neizvršitev dejanja, ki ga more opraviti le dolžnik). Zakon govori o načinu motenja, ki se bistveno ne razlikuje od prejšnjega načina. V obravnavanem primeru takšno ravnanje pomeni zapora poti (na parcelnih številkah 111 in 110, obe k. o. ...) z dvoriščnimi vrati, podobno pa takšno, ki bi prav tako tožniku preprečil prehod po poti preko prej navedenih parcel do tožnikove nepremičnine par. št. 9/1 k. o. ...

8. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve glede samopomoči. Samopomoč, na katero se sklicuje toženec in jo predvideva 31. člen Stvarnopravnega zakonika je ena od dveh oblik posestnega varstva (1. samopomoč in 2. sodno varstvo posesti). Eden od ugovorov, s katerim se toženec v posestni pravdi lahko brani, je povezan tudi s samopomočjo. Gre za ugovor viciozne posesti, ki je lahko uspešen, če se je toženec poslužil samopomoči. Toženec pa trditev o viciozni posesti tožnika ni podal. 9. Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Izrek o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi zavrnitev pritožbenih stroškov), tožniku pa je dolžan povrniti njegove pritožbene stroške (sestava odgovora na pritožbo 375 točk, materialni stroški 2 %, DDV 22 %).

1 Toženec je v odgovoru na tožbo (točka 2.8.) trdil, da ima le en daljinski upravljavec in ga tožniku ne more izročiti, kar pomeni, da ta način izvršitve za toženca sploh ne pride v poštev. Sodišče pa je tudi zagotovilo, da ima toženec nadzor nad vrati, saj bi ga sicer ob izročitvi daljinskega upravljavca imel tudi tožnik, kar gotovo ni v toženčevem interesu.