Jedro

Glede višine obrestne mere zamudnih obresti za obveznosti, izražene v tuji valuti, od 1.1.2002 v slovenskem pravnem redu ni več pravne praznine, zato gredo upniku v primeru, ko obrestna mera zamudnih obresti ni bila dogovorjena, od tega dne dalje zamudne obresti po 8 % letni obrestni meri, kot jo določa 2. odstavek 378. člena OZ, in ne več po obrestni meri, kot jo je določal 3. odstavek 399. člena ZOR, na določbo katerega se je v takšnih primerih, skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 22.6.1993, sklicevala sodna praksa.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki 1. izreka, in sicer v odločitvi o obrestnem delu zahtevka, spremeni tako, da je dolžan prvi toženec plačati tožeči stranki od zapadlosti posameznih, na prvi stopnji prisojenih zneskov, pa do

31.12.2001 zamudne obresti po obrestni meri, ki jo plačuje katerakoli od poslovnih bank v Kopru za devizne hranilne vloge v ATS oz. EUR na vpogled, a ne več kot 15 %, medtem ko je dolžan prvi toženec tožeči stranki od 1.1.2002 dalje do plačila plačati zamudne obresti po 8 % letni obrestni meri, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

V ostalem se pritožba tožeče stranke, pritožbi prvega toženca in druge toženke pa v celoti, zavrnejo, in se v nadaljnjem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvi toženec je dolžan tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 34.064,00 SIT (štiriintrideset tisoč štiriinšestdeset 00/100 tolarjev) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

Druga toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora prvi toženec tožeči stranki plačati 9.987,63 EUR z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, ki jo plačuje katerakoli poslovna banka v Kopru za devizne hranilne vloge na vpogled, a ne več kot 15%, in ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov, navedenih v 1. točki izreka, do plačila, vse v tolarski protivrednosti na dan plačila po srednjem tečaju Banke Slovenije (1. točka izreka), medtem ko je višji tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrnilo (2. točka izreka). Drugi toženki pa je naložilo, da je dolžna priznati, da je tožeča stranka upravičena zahtevati poplačilo svoje terjatve v višini 9.987,63 EUR s 15% letnimi obrestmi od 26.1.1999 dalje do plačila, iz zastavljene nepremičnine v z.k. vl. št. X k.o. D., parc. št. 2729, vpisane v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v D., in dopustiti poplačilo te terjatve z izvršbo na to nepremičnino s tem, da je druga toženka svoje obveznosti prosta, če to terjatev, vključno s pripadajočimi obrestmi, plača tožeči stranki do višine 1.540.000,00 ATS oziroma

111.916,16 EUR zastavljene nepremičnine, po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, svoje obveznosti pa je prost tudi prvi toženec, do višine plačane obveznosti druge toženke. Druga toženka pa je obveznosti prosta tudi, če terjatev v višini 9.987,63 EUR s 15% letnimi obrestmi od 26.1.1999 do plačila v celoti poravna prvi toženec (3. točka izreka), medtem ko je tudi v tem delu višji tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka izreka). Tožencema je naložilo tudi povračilo na 243.248,00 SIT odmerjenih pravdnih stroškov tožeče stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.9.2002 dalje do plačila (5. točka izreka).

Proti zavrnilnemu delu sodbe (2. in 4. točki izreka) se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku(Ur.l. RS, št. 36/04, drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Kar zadeva odločitev glede prvega toženca, tožeča stranka graja prvostopno odločitev o delni zavrnitvi obrestnega dela zahtevka. Sodišče v obrestni del zahtevka v prvi vrsti sploh ne bi smelo posegati zato, ker prvi toženec terjatvi po višini ni ugovarjal. Tudi sicer pa je zmotno stališče prvostopnega sodišča, češ da ni upravičena do obresti v zahtevani višini 15%, saj je zahtevala celo manj, kot bi glede na višino obrestne mere zakonskih zamudnih obresti lahko zahtevala. Kar zadeva odločitev glede druge toženke, pa graja odločitev sodišča prve stopnje glede zapadlosti terjatve, saj je zmotno odločilo, da tečejo 15% zamudne obresti šele od dneva vložitve tožbe dalje. Takšna odločitev je v prvi vrsti zmotna iz razloga, ker bi moralo sodišče prve stopnje kot pravno relevanten datum upoštevati datum pisnega opomina kreditojemalcu, ne pa drugi toženki kot zastavni dolžnici; pa tudi iz razloga, ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožeča stranka glede tega vprašanja ni zadostila trditvenemu bremenu, saj je v tožbi navedla, da je kreditojemalca opominjala, v dokaz svojih trditev pa je tudi predložila več povratnic in opominov.

Prvi toženec in druga toženka pa se pritožujeta proti obsodilnemu delu sodbe. Prvi toženec vlaga obširno laično pritožbo, v kateri smiselno izpodbija prvostopno odločitev po 1. točki izreka.

Pritožbenih razlogov izrecno sicer ne uveljavlja, bistvo njegovih pritožbenih navedb (prim. 1. odstavek 360. člena ZPP) pa predstavlja očitek tožeči stranki, zakaj se ni že pred časom odločila za realizacijo hipoteke, ki je bila ustanovljena v zavarovanje njene terjatve, namesto da je pustila, da je dolg zaradi dodatno nateklih obresti še naraščal. Formalnega pritožbenega predloga prvi toženec ni ponudil.

Druga toženka pa izpodbija prvostopno odločitev po 3. točki izreka, in sicer uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo napadene sodbe oziroma podredno njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Graja postopanje prvostopnega sodišča, ki ni upoštevalo njenega temeljnega ugovora, ki ga je uveljavljala tekom prvostopnega postopka, da je namreč tožeča stranka zavarovalnino kreditodajalcu neutemeljeno izplačala, saj je bila glede na določbo 6. člena zavarovalne pogodbe kljub nastanku zavarovalnega primera prosta svoje obveznosti, ker je banka brez njenega soglasja spremenila pogoje kreditne pogodbe. Ker je zastavna pogodba akcesorne narave, ima takšne ugovore pravico uveljavljati, saj je bila zastavna pogodba sklenjena za zavarovanje točno določene, čeprav bodoče terjatve. V nadaljevanju pritožbe druga toženka ponavlja svoje videnje o tem, zakaj meni, da je banka pogoje kreditne pogodbe spremenila.

Tožeča stranka je na pritožbo druge toženke odgovorila. Poudarja, da je bistveno le, k čemu se je druga toženka zavezala v zastavni pogodbi ter da je tako ustanovljena hipoteka tudi vknjižena v zemljiški knjigi. Zato njena pritožbena izvajanja ne morejo biti upoštevna. Predlaga zavrnitev njene pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe v tem delu.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, medtem ko pritožbi prvega toženca in druge toženke nista utemeljeni.

1. O zahtevku do prvega toženca: Po neizpodbijanih prvostopnih ugotovitvah se je prvi toženec v kreditni pogodbi z dne 10.7.1992, sklenjeni med banko S. G. kot kreditodajalcem in družbo A., d.o.o., L. kot kreditojemalcem, ki je bila zavarovana pri tožeči stranki, zavezal kot pristopnik k dolgu.

Ker niti kreditojemalec niti prvi toženec obveznosti po kreditni pogodbi nista v celoti izpolnila, je nastopil zavarovalni primer in s tem obveznost tožeče stranke, da kreditodajalcu skladno s sporazumom o zavarovanju kreditov z dne 26.11.1991 ter zavarovalno polico z dne

10.7.1992 izplača zavarovalnino, katero je v zneskih, katerih povračilo zahteva od prvega toženca, tudi poravnala v rokih, od katerih dalje zahteva tudi plačilo 15% zamudnih obresti.

Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke v pretežnem delu ugodilo, le zamudnih obresti ji ni priznalo v vtoževani višini, čeravno jim prvi toženec ni ugovarjal, in sicer iz razloga, ker so bile 15% zamudne bresti dogovorjene le v zastavni pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko in drugo toženko, zato za prvega toženca, ki ni bil pogodbena stranka, ne morejo veljati. Ker tožeča stranka in prvi toženec glede vtoževane obveznosti nista v pogodbenem razmerju, temveč temelji terjatev tožeče stranke na samem zakonu (zakonska subrogacija), je tožeči stranki od zapadlosti vtoževanih valutnih terjatev dalje priznalo obresti po obrestni meri, kot jo določa 3. odstavek 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89; ZOR), to je po obrestni meri, ki jo plačujejo poslovne banke v kraju izpolnitve za devizne hranilne vloge na vpogled, sklicujoč se pri tem na sprejeto sodno prakso, temelječo na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 22.6.1993 (prim.

Poročilo VSS 1/93 str. 23).

Pritožbeno sodišče mora v zvezi z vprašanjem materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe v tem delu (na kar je dolžno skladno z določbo 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti) najprej opozoriti, da so vse pravice banke kot kreditodajalca nasproti prvemu tožencu z izplačilom zavarovalnine sicer res prešle na tožečo stranko na podlagi samega zakona, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Vendar pa se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na določbo 939. člena ZOR, ki se nanaša na pogodbe o premoženjskem zavarovanju, med katere pogodba o zavarovanju kredita ne sodi. Gre za inominatno pogodbo, zato se lahko sodišče pri presoji pravnega razmerja, ki iz takšne pogodbe izvira, opre le na določbe splošnega dela ZOR, v tem primeru na 300. člen ZOR, po katerem preide ob izpolnitvi na tistega, ki je izpolnil obveznost upniku in ima pri tem kakšen pravni interes, upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami po samem zakonu.

Vendar pa takšna zmotna uporaba materialnega prava na pravilnost odločitve v tej zadevi ni vplivala.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da sodišče prve stopnje tožeči stranki utemeljeno ni priznalo zamudnih obresti v vtoževani višini, temveč je pravilno, glede na to, da višina zamudnih obresti s prvim tožencem pogodbeno ni bila dogovorjena, ugotavljalo, kakšne zamudne obresti gredo tožeči stranki na podlagi samega zakona. Gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, zato so pritožbeni očitki, češ da prvostopno sodišče v obrestni del odločitve ob odsotnosti konkretnih ugovorov prvega toženca ne bi smelo posegati, neutemeljeni. Zmotno je nadalje tudi pravno naziranje v pritožbi, da bi bila tožeča stranka upravičena uveljavljati celo plačilo zakonskih zamudnih obresti, torej obresti, ki jih je predpisoval Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. RS, št. 14/92; ZOMZO/92) oziroma kasneje Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. RS, št. 45/1995 s spr: ZPOMZO/95) oziroma ki jih predpisuje sedaj veljavni Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. RS, št. 56/2003 s spr.; ZPOMZO 1).

Skladno s sprejeto sodno prakso, ki temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS iz leta 1993, na katerega se prvostopno sodišče pravilno sklicuje, se ti zakoni za obveznosti, izraženi v tuji valuti, ne uporabljajo, temveč je višina obrestne mere zamudnih obresti pri valutnih obveznostih na podlagi tega pravnega mnenja enaka najvišji dopustni pogodbeni obrestni meri, ki jo določa 3. odst. 399. člena ZOR. To stališče pa ne velja le za pristne valutne terjatve, temveč tudi za t.i. nepristne valutne terjatve, pri katerih je tuja valuta pri določitvi predmeta obveznosti uporabljena samo kot merilo vrednosti, medtem ko je denarno obveznost treba izpolniti v domačem denarju (t.i. valutna klavzula). Razlog za takšno sodno prakso je bil namreč v preprečitvi dvojne valorizacije, saj to funkcijo opravlja tako valutna klavzula, kot tudi zakonske zamudne obresti, kot sta jih urejala ZOMZO/92 in ZPOMZO/95, saj sta obrestno mero zamudnih obresti vezala na stopnjo rasti cen na drobno v preteklem mesecu. Po sedaj veljavni ureditvi pa zakonske zamudne obresti sicer nimajo več valorizacijske funkcije (prim. 2. člen ZPOMZO 1), vendar pa ZPOMZO 1 v 1. členu jasno določa (kot je sicer določal že ZPOMZO/95, prim. 1. člen), da velja predpisana obrestna mera zamudnih obresti le za denarne obveznosti v domačem denarju. To je razlog, da tudi od njegove uveljavitve dalje tožeči stranki od vtoževane valutne terjatve v njem predpisane zamudne obresti ne gredo.

Kljub vsemu navedenemu pa prvostopna odločitev v obrestnem delu ni v celoti materialnopravno pravilna: ZOR v 1. odstavku 277. člena glede višine obrestne mere zamudnih obresti napotuje na uporabo vsakokrat veljavnega zakona, ki to predpisuje. Kar zadeva obrestno mero zamudnih obresti za obveznosti v domačem denarju, ni dvoma, da je glede te treba uporabiti obrestno mero, ki jo določa vsakokrat veljavni ZPOMZO. Ravno iz razloga, ker po drugi strani obrestnih mer zamudnih obresti za obveznosti v tuji valuti ni določal noben predpis in je obstajala v našem pravnem redu pravna praznina, pa je Vrhovno sodišče RS s sprejetjem že citiranega načelnega pravnega mnenja to pravno praznino zapolnilo z analogno uporabo 3. odst. 399. člena ZOR.

Vendar pa pritožbeno sodišče opozarja, da pravna praznina na tem področju od 1.1.2002 v našem pravnem redu ne obstaja več.

Obligacijski zakonik (Ur.l. RS, št. 83/01; OZ) namreč v določbi 2. odstavka 378. člena predpisuje, da znaša obrestna mera zamudnih obresti 8% letno, če poseben zakon ne določa drugače. Ker predpisuje ZPOMZO 1 za denarne obveznosti, izražene v domači valuti, drugačno obrestno mero, velja 8% letna obrestna mera ravno za obveznosti, izražene v tuji valuti (seveda le, če stranke višine obrestne mere niso drugače dogovorile). Ker torej ni več pravne praznine, tudi ni več razlogov za uporabo načelnega pravnega mnenja in bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki od 1.1.2002 dalje priznati zamudne obresti po 8% letni obrestni meri. V tem delu je bilo torej na prvi stopnji materialno pravo zmotno uporabljeno, zato je bilo treba pritožbi tožeče stranke delno ugoditi in izpodbijano sodbo v točki 1. izreka temu ustrezno spremeniti (4. točka 358. člena ZPP). V ostalem delu pa je bilo treba pritožbo tožeče stranke, kolikor se nanaša na prvostopno odločitev glede prvega toženca, kot neutemeljeno zavrniti in v nadaljnjem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Kot neutemljeno pa je bilo treba zavrniti tudi pritožbo prvega toženca. Ta svojih obveznosti iz naslova kreditne pogodbe, ki jih vtožuje tožeča stranka v tej zadevi, niti ni zanikal, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno obsodilo na njihovo plačilo. Edini ugovor, ki ga izpostavlja v pritožbi, pa za odločitev v tej zadevi ne more biti pravno relevanten. Na njegovo obveznost namreč ne more vplivati okoliščina, kdaj se je tožeča stranka odločila realizirati hipoteko, saj je stvar upnikove odločitve, ali se bo za realizacijo hipoteke sploh odločil, medtem ko lahko (neodvisno od tega) od osebnega dolžnika vedno zahteva izpolnitev njegove obveznosti.

2. O zahtevku do druge toženke: Po neizpodbijanih prvostopnih ugotovitvah je druga toženka s tožečo stranko dne 18.6.1992 sklenila zastavno pogodbo, s katero je tožeča stranka z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini druge toženke, parc. št. 2729, vpisani pri vl. št. X k.o. D., zavarovala svojo bodočo terjatev, ki bi ji nastala v primeru nastanka zavarovalnega primera.

Sodišče prve stopnje ugovora druge toženke, češ da je tožeča stranka kreditodajalcu zavarovalnino neupravičeno izplačala, ni upoštevalo, z obrazložitvijo, da iz zastavne pogodbe ne izhaja, da bi druga toženka kot zastavna dolžnica kakorkoli omejila vrsto terjatve, glede katere je bila ustanovljena hipoteka.

Pritožbeno sodišče se s takšnim pravnim naziranjem prvostopnega sodišča sicer ne strinja, vendar pa ugotavlja, da je odločitev kljub temu pravilna.

Z zastavno pogodbo, po kateri se je zavezala druga toženka, je bila namreč ustanovljena maksimalna hipoteka, za katero je značilno, da se v zemljiško knjigo vpisuje s točno določenim najvišjim zneskom, ki pomeni zgornjo mejo, do katere hipoteka še daje realno jamstvo (prim.

146. člen Stvarnopravnega zakonika; Ur.l. RS, št. 87/2002; SPZ). V času njene ustanovitve slovenski pravni red takšne hipoteke sicer ni poznal, saj je nista urejala niti Zakon o temljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/80 s spr.; ZTLR) niti Zakon o zemljiški knjigi (Ur.l. RS, št. 33/95; ZZK), vendar pa se je ta v praksi kljub temu pojavljala kot instrument zavarovanja bodočih in pogojnih terjatev in jo je sodna praksa tudi dopuščala (prim. sklep VSK I Cp 26/2003 z dne 8.4.2003), opirajoč se pri tem na analogno uporabo določbe 2. odstavka 37. člena ZZK, ki je poznal maksimalno zaznambo vrstnega reda hipoteke, ter upoštevaje pri tem tudi dejstvo, da je bila maksimalna hipoteka urejena že v pravnem pravilu paragrafa 14 Zakona o zemljiških knjigah Kraljevine Jugoslavije (Ur.l. FLRJ, št. 86/46, 105/46 in 96/47; ZZKKJ). Pravilnost takšne sodne prakse po oceni pritožbenega sodišča ne more biti vprašljiva, še posebej ob upoštevanju dejstva, da maksimalno hipoteko SPZ ponovno ureja.

Za maksimalno hipoteko je značilno, da se z njo običajno zavaruje plačilo bodočih in pogojnih terjatev, ki nastanejo oziroma bodo nastale do višine določenega zneska iz določenega temeljnega razmerja, zaradi te specifičnosti pa je pri njej načelo specialnosti, ki sicer velja za klasično hipoteko, zelo omehčano. V zemljiški knjigi zato ni potrebno določiti resnične višine zavarovanih terjatev, temveč samo najvišji znesek zavarovane terjatve, zato iz zemljiškoknjižnih podatkov niti ni razvidno, če in v kolikšni višini je nepremičnina resnično obremenjena. Ravno iz teh razlogov pa je treba po prepričanju pritožbenega sodišča hipotekarni dolžnici v takem primeru v hipotekarni pravdi tudi dopustiti ugovore, ki sicer pri klasični hipoteki ne bi bili dopustni, s katerimi ugovarja bodisi da pogojna terjatev zaradi neizpolnite pogoja sploh ni nastala bodisi da njena odgovornost še ni nastopila. Zato je treba upoštevati tudi ugovor druge toženke, kot ga je podala v tej zadevi, saj z njim smiselno zatrjuje, da pogoj za nastanek terjatve, za katero je bila hipoteka ustanovljena, ni izpolnjen.

Kljub opisanemu pravnemu naziranju pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da druga toženka z ugovorom, kot ga je podala v tej zadevi, ne more uspeti. Druga toženka namreč trdi, da obveznost tožeče stranke ni nastala, ker je banka spremenila kreditne pogoje, kar je sicer res eden od primerov izključitve odgovornosti tožeče stranke po zavarovalni pogodbi, vendar pa so takšne njene ugovorne navedbe očitno neutemeljene glede na njeno nadaljnje utemeljevanje, zakaj je šteti, da je banka kreditne pogoje spremenila. Z zatrjevanjem o nepravilni oziroma nejasni izpolnitvi vnaprej natisnjene kreditne pogodbe namreč druga toženka, ne glede na pravilnost takšnih očitkov, s svojim ugovorom ne more uspeti, saj je za presojo utemeljenosti njenega ugovora pravno odločilno le, da je tožeča stranka za konkretno kreditno pogodbo, takšno, kot se glasi (ne glede na nejasnosti v njej), izdala zavarovalno polico, druga toženka pa niti ne trdi, da bi banka zatem pogoje te (po prvostopnih ugotovitvah sicer res delno nejasne) kreditne pogodbe spreminjala. Po povedanem je bilo treba pritožbo druge toženke kot neutemeljeno zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Kar zadeva pritožbo tožeče stranke, pritožbeno sodišče najprej kot nerazumljive zavrača pritožbene očitke, češ da je pri presoji teka zamudnih obresti važno, kdaj je tožeča stranka opominjala kreditojemalca, ne pa drugo toženko, saj drugega sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe niti ni zapisalo. Nadalje pa je treba kot neutemeljene zavrniti tudi pritožbene očitke, naperjene zoper prvostopni zaključek, da tožeča stranka zgolj z navedbo, da je kreditojemalca opominjala, ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu.

Pritožbeno sodišče se namreč strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da tožeča stranka, upoštevaje razpravno načelo kot eno izmed temeljnih načel pravdnega postopka (prim. 7. člen ZPP), ne more zahtevati od sodišča, da iz predloženih dokaznih listin pravno relevantna dejstva samo ugotavlja. Stališče prvostopnega sodišča pa je pravilno še posebej ob upoštevanju dejstva, da tožeča stranka v tej zadevi banki zavarovalnine ni izplačala v enkratnem znesku, kar bi terjalo le en opomin kreditojemalcu (in le v takšnem primeru bi zadostovala trditev tožeče stranke, da je kreditojemalcu poslala opomin), temveč s sukcesivnimi plačili v razdobju skoraj dveh let, kar je terjalo večkratno opominjanje kreditojemalca, zato zgolj s predložitvijo večjega števila opominov ob odsotnosti konkretnejše trditvene podlage trditvenemu bremenu ni zadostila (212. člen ZPP).

Po povedanem je bilo treba v tem delu zavrniti tudi pritožbo tožeče stranke in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

3. O stroških postopka: Pritožbeno sodišče kljub delno drugačnemu izidu zadeve na pritožbeni stopnji v prvostopno odločitev o stroških postopka ni posegalo, saj se iz tega razloga uspeh tožeče stranke v pravdi (glede na to, da obrestni del zahtevka tudi ni zajet v vrednosti spornega predmeta) ni bistevno spremenil (prim. 154. člen ZPP).

Je pa pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo povračilo pritožbenemu uspehu (ki ga je glede na to, da je s pritožbo zoper drugo toženko v celoti propadla, s pritožbo zoper prvega toženca pa delno uspela, ocenilo na 25%) sorazmernega dela pritožbenih stroškov v višini 34.064,00 SIT, ki ji jih je dolžan povrniti prvi toženec skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega paricijskega roka (prim. 2. odst. 313. člena ZPP) dalje do plačila (prim. 1. odst. 299. člena v zvezi s 1. odst. 378. člena OZ).

Tako prisojeni stroški obsegajo nagrado za sestavo pritožbe ter obvestilo stranki, katero je sodišče odmerilo skladno z veljavno Odvetniško tarifo (Ur.l. RS, št. 67/03), ter sodno takso za pritožbo, odmerjeno skladno z Zakonom o sodnih taksah (Ur.l. SRS, št. 1/90 s spr; ZST), njihova podrobnejša specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika na list. št. 63 spisa. Pritožbeno sodišče pa tožeči stranki ni priznalo priglašenih stroškov za vložitev odgovora na pritožbo druge toženke, ker za to pravdo niso bili potrebni (1. odst. 155. člena ZPP).

Ker druga toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških prvega toženca pa je odpadla, ker jih ta ni priglasil (prim. 1. odst. 163. člena ZPP).