Jedro

156. člen ZDavP-2 jasno določa, da davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona (torej tretjim delom, ki govori o davčni izvršbi), tudi kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Za postopanje po ZDavP-2 za druge denarne nedavčne obveznosti izven omenjenega davčni organ ni pristojen. Dolžnost davčnega organa pa je bila, da v skladu s 143. členom in naslednjih preveri, ali so podani vsi pogoji za začetek davčne izvršbe. Na podlagi omenjenih zakonskih določb ni bilo razlogov, da se davčna izvršba ne bi začela.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije zoper dolžnika opravila davčno izvršbo zaradi plačila zneska 1.681,52 EUR, zamudnih obresti v znesku 68,78 EUR in stroškov izdaje sklepa v višini 25,00 EUR. V izreku sklepa še ugotavlja, da obveznosti dolžnika temeljijo na odločbi št. 4932-2-1404437-14 z dne 22. 12. 2014, ki jo je izdal Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad) in ki je postala izvršljiva 30. 12. 2014. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri banki A. d.d. 2. V obrazložitvi pojasnjuje, da je Sklad v danem primeru nastopal kot predlagatelj izvršbe v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Davčni urad pa je v skladu z določbo 156. člena ZDavP-2 pristojen za izvajanje postopka davčne izvršbe tudi kadar izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti. V nadaljevanju se sklicuje na 143. in naslednje člene ZDavP-2. 3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 498-2-115/2015-5 z dne 20. 8. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi za začetek izvršbe obstajal veljavni izvršilni naslov, ki je bil s strani predlagatelja izvršbe opremljen s potrdilom o izvršljivosti. Gre za potrdilo iz 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato se šteje, da so dejstva, ki so v tem potrdilu potrjena, dokazana. Kolikor bi pritožnica temu nasprotovala, lahko izpodbija potrdilo le pri organu, ki ga je izdal in to v posebnem postopku, ne pa v postopku davčne izvršbe. Citira še določbo 151. člena ZDavP-2. 4. Glede nadaljnjih ugovorov pritožnice še navaja, da ZDavP-2 ne predpisuje, da se z vročitvijo sklepa o davčni izvršbi pritožnici vroči tudi predlog predlagatelja izvršbe. Glede navedbe, da pritožnica ne more preveriti, kako je upnik prišel do izračuna stanja dolga pa pojasnjuje, da že iz samega izvršilnega naslova izhaja neporavnana obveznost tožeče stranke. Pojasnjuje tudi način obračuna zamudnih obresti. Glede pritožničinega ugovora, da je bil opravljen pobot na podlagi njene pobotne izjave, pritožbeni organ ugotavlja naslednje. Odločba predlagatelja izvršbe št. ODL 568027000-2012-1/621 z dne 18. 7. 2012, po kateri je pritožnica predlagatelju izvršbe že plačala znesek 13.757,59 EUR, je bila odpravljena s sodbo Upravnega sodišča RS. Po določbi 65. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, se v primeru, če je delodajalec plačal prispevek v višjem znesku, kakor ga je dolgoval, preveč plačani znesek vrne skladno z določbami, ki urejajo davčni postopek. Vračilo davka je urejeno v 97. členu ZDavP-2, pri čemer šesti odstavek določa podlago za izvajanje pobotov. Iz dokumentacije v spisu pa je razvidno, da je bila pritožničina zahteva za vračilo že plačanega prispevka najprej zavrnjena z odločbo predlagatelja izvršbe z dne 27. 11. 2014, nato pa še zavržena s sklepom predlagatelja izvršbe z dne 30. 3. 2015. Zoper omenjeni sklep je pritožnica vložila pritožbo, ki pa je bila zavrnjena z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14104-4/2015-13 z dne 10. 6. 2015. Pritožbena navedba, da je bila terjatev po tem izvršilnem naslovu že poplačana, je torej neutemeljena in ne more vplivati na odločitev.

5. Tožnica v tožbi navaja, da 97. člen ZDavP-2 nudi podlago za pobotno izjavo tudi dolžniku. Meni pa, da je napačno stališče tožene stranke, da se lahko pobot opravi le na podlagi odločbe pristojnega organa, po kateri je dolžnik upravičen do vrnitve preveč plačanega zneska. Ker je pobotna izjava dolžnika utemeljena, jo je davčni organ v postopku davčne izvršbe dolžan presojati vsebinsko, ne glede na to, ali je izvršilni naslov njegov ali ga je izdal nekdo drug. Dolžan je upoštevati določila ZDavP-2, po katerih se o vrnitvi preveč plačane ali neupravičeno plačane obveznosti sploh ne izda odločba. V primeru pobotne izjave je namreč davčni organ dolžan ugotavljati, ali dejansko obstoja zavezančeva obveza vrnitve zneska po odločbi, ki je bila dokončno odpravljena. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS št. II U 269/2013 z dne 8. 10. 2014, po kateri je odpadla obveza tožnice plačati Skladu spornih 13.757,59 EUR in kar je bil Sklad tožnici po določbi 97. člena ZDavP-2 dolžan vrniti. Slednjega ni storil, zato je tožnica podala upravičeno pobotno izjavo. Ali Sklad tožničini zahtevi za vrnitev spornega zneska z odločbo ugodi ali ne, je za odločanje o poplačilu terjatve po izvršilnem naslovu nepomembno. Prvostopni davčni organ svoji zakonski obveznosti ni sledil. S tem je zagrešil bistveno kršitev določb postopka, zaradi česar je njegova odločba nezakonita. Omenjenega stanja pa ni odpravil niti drugostopni davčni organ. Kaj in kako je Sklad odgovoril na poziv prvostopnega davčnega organa toženke, ki je sledil tožničinemu odzivu na prejeti opomin pred davčno izvršbo, tožnica ne ve, saj je davčni organ s tem ni seznanil. Meni pa, da bi glede na določbe ZUP in ZDavP-2 morala imeti pravico do izjave.

6. Glede na navedeno sodišču predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi, njej pa povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki vred.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih aktov. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Sodišče je v zadevi odločilo na seji na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z drugim odstavkom 51. člena istega zakona.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče se z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijanem sklepu in odločbi organa druge stopnje strinja. Prav tako se strinja z razlogi, ki za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istih razlogov, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. 11. Ugotavlja, da je predmet presoje tega upravnega spora preverjanje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa. Pri tem v zvezi s posameznimi tožnikovimi ugovori še navaja. 156. člen ZDavP-2 jasno določa, da davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona (torej tretjim delom, ki govori o davčni izvršbi), tudi kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Za postopanje po ZDavP-2 za druge denarne nedavčne obveznosti izven omenjenega, davčni organ ni pristojen. V konkretnem primeru je za slednje na podlagi izrecne določbe 65. člena Zakona o zaposlitvi, rehabilitacij in zaposlovanju invalidov pristojen organ, ki je odločbo izdal. V danem primeru je to Sklad. Dolžnost davčnega organa pa je bila, da v skladu s 143. členom in naslednjih preveri, ali so podani vsi pogoji za začetek davčne izvršbe. Na podlagi omenjenih zakonskih določb, pa tudi po mnenju sodišča, ni bilo razlogov, da se davčna izvršba ne bi začela.

12. V zvezi z mnenjem tožnice, da bi že pred izdajo sklepa o izvršbi morala imeli pravico do izjave po določbah ZUP in ZDavP-2 sodišče pripominja, da se davčna izvršba vodi po skrajšanem ugotovitvenem postopku. Stališče predlagatelja izvršbe do nastalega dolga pa je imela tožeča stranka možnost preveriti direktno pri predlagatelju izvršbe, o čemer je bila v opominu pred izvršbo tudi seznanjena.

13. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.