Jedro

Pojasnilna dolžnost toženke ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, s tem pa je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, pogodbeni pogoj se zato šteje za nepoštenega in s tem ničnega.

Izrek

I. Pritožba zoper točke I., II., III., IV. izreka sodbe se zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožbi zoper točko V. izreka pa se delno ugodi tako, da se znesek 22.568,30 EUR spremeni v znesek 9.020,42 EUR.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 1.866,60 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo, opr. št. P 243/2017 z dne 10. januarja 2023 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Ugotovi se, da so notarski zapis SV 223/2007 z dne 19.3.2007, pogodba o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo št. ... z dne 20.3.2007, dodatek k Pogodbi o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo št. ... z dne 20.12.2007, dodatek k Pogodbi o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo št. ... z dne 23.3.2013, notarski zapis SV 03/08 z dne 7.1.2008, pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. ... z dne 7.1.2008, dodatek k Pogodbi o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. ... z dne 21.3.2013, notarski zapis SV ... z dne 8.10.2008, pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. ... z dne 7.10.2008, nični.II. Ugotovi se, da je vknjižba skupne hipoteke pod ID pravice ... pri nepremičninah: stavba 1364 del stavbe 15 (ID ...), k.o. ..., ID znak: del stavbe ... in parcela 807/26. (ID ...), k.o. ..., ID znak: parcela ..., ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 8.3.2007 in notarskega zapisa pogodbe o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve notarja A. A. iz ..., opr. št. 223/2007-SV z dne 19.3.2007 za zavarovanje denarne terjatve v višini glavnice 222.200,00 CHF, z obrestno mero 12-mesečni LIBOR + 1,70 % letno, z zapadlostjo glavnice 30.11.2028, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti cit. notarskega zapisa pod ID zaznambe ..., neveljavna in se izbriše. III. Ugotovi se, da je vknjižba skupne hipoteke pod ID pravice ... pri nepremičninah: stavba 1364 del stavbe 15 (ID 5518962), k.o. ..., ID znak: del stavbe .... in parcela 807/26 (ID ...), k.o. ..., ID znak: parcela ..., ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi notarskega zapisa Pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF štev. ... in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa po 142. čl. SPZ, notarja B. B. iz ..., z dne 07.01.2008, opr. št. SV 03/08, za zavarovanje denarne terjatve v višini glavnice 199.200,00 CHF, z obrestno mero 12-mesečni LIBOR + obrestna marža 1,20 % p.a., kar znaša na dan 21.12.2007 skupaj 4,17 % p.a., z zapadlostjo glavnice 31.1.2033, efektivna obrestna mera: 4.35 % p.a. ter z možnostjo predčasne zapadlosti kredita, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi in stroški, vključno s stroški, ki bi jih upnica imela z uveljavljanjem vračila terjatve, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti cit. notarskega zapisa pod ID zaznambe ..., neveljavna in se izbriše. IV. Ugotovi se, da je vknjižba hipoteke pod ID pravice ... pri nepremičnini: parcela 807/26 (ID ...), k.o. ..., ID znak: parcela ..., ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi notarskega zapisa pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF štev. ... in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in ustanovitev hipoteke po 142. čl. SPZ, notarja B. B. iz ..., opr. št. SV ..., z dne 08.10.2008, za zavarovanje denarne terjatve v višini glavnice 80.000,00 CHF, z obrestno mero 6-mesečni LIBOR + obrestna marža 1,40 % p.a., kar znaša na dan 24.09.2008 skupaj 4,34 % p.a., z zapadlostjo glavnice 30.9.2028, efektivna obrestna mera: 4.49 % p.a. ter z možnostjo predčasne zapadlosti kredita, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi in stroški, vključno s stroški, ki bi jih upnica imela z uveljavljanjem vračila terjatve, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti cit. notarskega zapisa pod ID zaznambe 13558103, neveljavna in se izbriše. V. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 22.568,30, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.″ Sklenilo pa je, da se zavrže tožba v delu, ki se glasi, da sta tožnika dolžna plačati toženi stranki znesek 148.428.69 EUR v roku 15 dni pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov in ugotovljenih dejstev zaključilo, da imata tožnika v spornem pogodbenem razmerju status potrošnikov in da toženka v sklenitveni fazi ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti glede tveganj, ki so po tej pogodbi povezani s pogodbenim pogojem o kreditu v tuji valuti. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so vse tri kreditne pogodbe v celoti nične na podlagi 3. in 4. alineje tedaj veljavnega 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), ker nepravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost nasprotuje načelu vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), ker je bila zaradi tega pogodbenega pogoja izpolnitev obveznosti tožnikov iz te pogodbe znatno drugačna od tiste, ki sta jo ob sklepanju pogodbe tožnika utemeljeno pričakovala (3. alineja 24. člena ZVPodt). Pri presoji, da so sklenjene pogodbe nične, je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na pravila, ki v določbah 87. člena Obligacijskega zakonika (OZ) urejajo posledice ničnosti pogodbe, v pretežnem delu ugodilo postavljenemu primarnemu zahtevku. Ker pa so vse tri kreditne pogodbe nične, je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 243. člena ZZK-1 ugotovilo neveljavnost vknjižb teh hipotek in je ugodilo zahtevku za njihov izbris. Podlaga za vknjižbo hipoteke na nepremičninah tožnikov je bila, s to sodbo ugotovljena ničnost pogodb, njunih notarskih zapisov in dodatkov. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi in je pri tem uporabilo določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper odločitev, vsebovano v točkah I., II., III., IV. in V. izreka sodbe, podaja pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi najprej na kratko ponovi potek postopka na prvi stopnji in povzame odločitev sodišča prve stopnje iz izreka sodbe. Po mnenju pritožbe je sodba sodišča prve stopnje vsebinsko napačna in obremenjena s kršitvami procesnega zakona. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje kot relevantno materialnopravno podlago le to upoštevalo zgolj parcialno in arbitrarno, zmotno je ugotovilo dejansko stanje in storilo je več kršitev postopka. Tožena stranka izpostavlja, da sodišče ni opravilo presoje ali je bil glavni predmet pogodbe dogovorjen posamično. Po njenem mnenju je kreditna pogodba jasna in razumljiva, saj je tožena stranka svojo pojasnilno dolžnost v celoti izpolnila. Tožena stranka ni ravnala nepošteno. Sodišče ni obrazložilo obstoja pravnega interesa tožnikov za ugotovitveno tožbo. Po njenem mnenju je tudi odločitev o stroških napačna. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje odstopilo, od do sedaj sprejete sodne prakse v zvezi s to problematiko. To je pomembno, saj izpodbijana sodba predstavlja nezakonit odstop od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Prvostopno sodišče nikjer ne pojasni, zakaj je odstopilo od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča niti zakaj se sodišče ni strinjalo z relevantno materialnopravno argumentacijo tožeče stranke v tej smeri. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke ZPP. Sodišče prve stopnje je s tem ravnalo tudi arbitrarno. Prav tako ni upoštevalo ″sodbe Andriciuc″, iz katere izhaja, da presoja morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev poteka postopoma preko štirih zaporednih korakov in sicer, da gre za posamično dogovorjeno določbo, ali gre za glavni predmet pogodbe, ali je določba navedena v jasnem in razumljivem jeziku in ali je določba nepoštena. Šele, če bi sodišče ugotovilo, da določba v pogodbi ni bila dogovorjena posamično, oziroma da predstavlja veljavni predmet pogodbe in da ni podana v jasnem in razumljivem jeziku, pa je potrebno opraviti presojo morebitne nepoštenosti take pogodbene določbe. Nepoštenost mora biti podana v času sklenitve pogodbe. Sodišče prve stopnje tako ni presojalo ali je bil glavni predmet dogovorjen posamično. Pri tem je sodišče prve stopnje preslišalo vse argumente tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da razen valutne klavzule in s tem povezanega tveganja med dvema vrstama pogodbe, sklenjene v domači in tuji valuti ni bistvenih razlik. Tožnika sta si kredit z valutno klavzulo sama izbrala, ker je bil ob sklenitvi po njuni presoji ugodnejši od evrskega kredita. Po mnenju tožene stranke pa je kreditna pogodba jasna in razumljiva. Sodišče prve stopnje sicer izpostavi kot del pravne podlage sklicevanje sodišča EU v sodbi Andriciuc in na Priporočilo evropskega odbora za sistemska tveganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011. Tožena stranka je namreč vseskozi zatrjevala, da je ta standard posredovanih informacij kot ga zahteva CERS izpolnila v celoti, torej vključno z vsebino tega priporočila. Po mnenju pritožbe je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, saj je tožeči stranki opomnila, da je lahko njen obrok v primeru padca domače valute še enkrat večji. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnika nikoli nista prejela zagotovil, da bi se tečaj spreminjal za 5 %, saj tega menjalnega tečaja nihče ni vedel. Tožnika sta gotovo vedela, da se bo v primeru povečanja vrednosti valute CHF, njuna obveznost iz naslova odplačila anuitet zvišala v skladu z valutnim razmerjem CHF/EUR. Sodišče prve stopnje je tudi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je navedlo, da so vse postavke v amortizacijskem načrtu navedene v valuti EUR. To ne drži, kajti tožnika sta prejela amortizacijski načrt, v katerem so vsi zneski navedeni v CHF. Tožnika sta gotovo predmet anuitetnega načrta razumela. Amortizacijski načrt pa se s strani banke preračuna po vsaki spremembi obrestne mere. Zmotna je tako ugotovitev sodišča prve stopnje, da je višina bodočih anuitet navedena v amortizacijskem načrtu, navedena ob predpostavki tedanjega valutnega razmerja. Na višino anuitet v CHF kot je bila predstavljena v anuitetnem načrtu, valutno razmerje EUR in CHF sploh ne vpliva. Na višino navedenih mesečnih anuitet v CHF pa vpliva zgolj referenčna obrestna mera CHF. Tožnika sta lahko s preprosto matematično operacijo deljenja, kadarkoli in po katerikoli vrednosti menjalnega tečaja preračunala svoje obveznosti iz CHF v EUR. V luči povzetih zaključkov prvostopnega sodišča, sodne prakse sodišča EU, navedb in dokazov tožene stranke in citirane sodne prakse je napačen zaključek sodišča, da je predložitev vseh informacij in da vsa opozorila tožene stranke predstavljajo zgolj splošno opozorilo glede valutnih tveganj, ki tožnikoma ni dalo podlage za oceno ekonomskih posledic potencialno mogočega nihanja tečajev, da valutno tveganje, ki sta ga tožnika s pogodbo prevzela ob sklepanju pogodbe ni bilo dovolj poudarjeno, niti vsebinsko in na razumljiv način predstavljeno. To je nerazumljivo in neutemeljeno, ker je sodišče napačno povzelo valuto v amortizacijskem načrtu, kar je protispisno je s tem sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tako napačno zaključilo, da tožena stranka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti. Sodišče prve stopnje je najprej pravilno zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da bi informacije tožnikoma namerno prikrivala. K temu pa je zavzelo napačno stališče, da so pogodbe nične. Stališče sodišča v tej zvezi, da naj bi bila pojasnilna dolžnost izpolnjena le, če bi bil potrošnik izrecno opozorjen na neomejeno tveganje, nima zakonske podlage. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo možnosti, da bi tožnika predlagala konverzijo v EUR kredit, s čimer bi se lahko kadarkoli izognila nadaljnjemu valutnemu tveganju. Možnost konverzije je predstavljala učinkovit instrument za zavarovanje potrošnika pred valutnim tveganjem. Tožnika nista izkoristila pravice do konverzije. Prav tako nista zahtevala refirnaciranja kredita. Tožnika sta tako imela na voljo mehanizme za obladovanje tveganj. Sodišče prve stopnje je tudi popolnoma spregledalo alaetorno naravo vseh kreditnih pogodb. O tem se je tožena stranka primerno opredelila, sodišče pa na to ni dalo odgovora. Sodišče se ni opredelilo do možnosti konverzije in je s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju tožene stranke je bil predmet pogodbe jasen in razumljiv in zato ne more biti nepošten. Zato je sodišče prve stopnje v točki 27. nepravilno ugotovilo, da je v kreditni pogodbi glavni predmet pogodbe nerazumljiv. Tožena stranka je namreč pojasnilno dolžnost izpolnila. Sodišče prve stopnje je zmotno razlagalo določila ZVPot. Zgolj gramatikalno bi bila sicer možna interpretacija, da so po slovenskem pravu presoji nepoštenosti podvržena tudi določila o glavnem predmetu pogodbe, četudi so jasna in razumljiva, saj izrecne določbe ZVPot, ki bi ustrezala členu 4 Direktive, nima. Po mnenju pritožbe je tožena stranka ravnala v dobri veri in ni ravnala nepošteno. Pri presoji poštenosti je potrebno upoštevati trenutek sklenitve vsake kreditne pogodbe ter takratne relevantne okoliščine. Tožena stranka je pojasnilno dolžnost izpolnila, saj je pojasnila mehanizem valutne klavzule ter morebitna tveganja in je vse to predstavila v širšem obsegu, po takrat veljavni zakonodaji. Zaključek prvostopnega sodišča v 35. točki izpodbijane sodbe, da je bilo informiranje s strani tožene stranke nezadostno, vsebinsko pomanjkljivo, brez opozorila o tveganosti prevzetih obveznosti predstavlja ravnanje, ki nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, je zmoten in t0 je v očitnem nasprotju s siceršnjimi ugotovitvami prvostopnega sodišča. Tožena stranka je tožnikoma razkrila vse lastnosti kreditnih pogodb, tudi tiste, ki se nanašajo na dejstva, da gre za njuno dolgoročno obveznost. Sodišče prve stopnje je napravilo dokazno oceno dokumenta Banke Slovenije v 14. točki izpodbijane sodbe in je pri tem ugotovilo, da Banka Slovenija ni napovedovala apreciacije CHF. Iz teh poročil ne izhaja, da bi obstajalo povečano tveganje za neugodno spremembo pri kreditih v tuji valuti ali z valutno klavzulo. Tožnikoma tožena stranka ni prikrila nobene pomembne informacije, ki bi lahko vplivala na njuno odločitev za sklenitev kreditne pogodbe. Tožena stranka navaja, da je v postopku dokazala, da pri kreditnih pogodbah ni šlo za kompleksne instrumente. Razlika je bila le v tem, da so glavnica in anuitete določene v tuji valuti CHF, te pa so izračunane na podlagi glavnice in obresti v CHF in nato v evrski protivrednosti. Tožeči stranki pa sta imeli možnost izkoristiti konverzijo in spremeniti svoje kredite v EUR, če bi ocenili, da prevzeta tveganja zanju niso več sprejemljiva, pa se tega ni poslužila. Tožena stranka je tako ravnalo v skladu z načelom vestnosti in poštenja. Zaključek sodišča v 35. točki izpodbijane sodbe predstavlja kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje v točki 37. obrazložitve napačno presodilo, da za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja zadošča obstoj ene predpostavke iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. Ta ugotovitev, je v nasprotju z veljavnim materialnim pravom. Stališče sodišča prve stopnje, da gre za alternativne predpostavke je izrecno v nasprotju z besedilom Direktive, sodno prakso sodišča EU in z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča. Zaključek sodišča prve stopnje o znatnem neravnotežju, obrazloženo v točki 36., je obrazloženo v nasprotju s 3. alinejo prvega odstavka 24. člena ZVPot. Zaključek prvostopnega sodišča tudi v tem delu temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje v tej zvezi izhaja iz zmotne in protispisne dokazne ocene amortizacijskih načrtov, saj so ti bili navedeni v CHF in ne v EUR. Tožnika sta bila seznanjena, da je njuna anuiteta v EUR in je v protivrednosti lahko vsak mesec tudi znatno drugačna in bi se tožnika lahko poslužila konverzije, ki predstavlja ustrezno omejitev tveganj, ki so izhajale iz kreditne pogodbe. Znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih ob sklenitvi kreditne pogodbe ni obstajalo. Neravnotežje ni bilo podano. Do spremembe menjalnih tečajev je prišlo na nepredvidljiv način in neodvisno od volje strank. Pri tem tožena stranka poudarja, da je s sklenitvijo kredita v CHF tveganje prevzela tudi banka. V primeru kreditnih pogodb z daljšim rokom vračila, kreditodajalec ne more predvideti vseh ekonomskih tveganj, ki lahko nastanejo zaradi mehanizma indeksacije, določene s pogodbo. Možnost konverzije kadar presega valutno tveganje 20 % predvideva tudi Direktiva 214/17/EU. Od tožene stranke ni mogoče zahtevati, da bi morala tožeči stranki predstaviti informacije, s katerimi sama v trenutku ob sklenitvi pogodbe ni razpolagala, niti ni mogla z njimi razpolagati. Po mnenju tožene stranke ne izhaja nobena obveza tožene stranke, da bi morala tožnike seznaniti z določenimi hipotetičnimi grafičnimi situacijami. Tudi Vrhovno sodišče ni napisalo točnega načina informiranja strank. Tožena stranka je mnenja, da se bi moralo sodišče prve stopnje opredeliti do svojih trditev o pojasnilni dolžnosti glede menjalnega tečaja in ekonomskih posledic, ker je sodišče EU odločilo v zadevi C 38/2017, da ni mogoče zahtevati, da prodajalec ali ponudnik s temi dejstvi potrošnika seznani. Tožena stranka še izpodbija pravni interes tožnikov za ugotovitveno tožbo, ugotovitveni zahtevek o ničnosti pogodb ima le značaj vmesnega ugotovitvenega zahtevka iz tretjega odstavka 181. člena ZPP, po katerem se ravno zaradi predjudicialnega v razmerju do dajatvenega zahtevka obstoj pravnega interesa in s tem dopustnost ugotovitvenega dela tožbe. Sodišče prve stopnje dajatvenemu zahtevku zaradi pomanjkanja pravnega interesa glede ugotavljanja ničnosti ne bi smelo ugoditi. Tožnika nista obrazložila svojega siceršnjega pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, saj sta v postopku zatrjevala le upravičenost svojih dajatvenih zahtevkov. Po mnenju tožene stranke pa je sodišče prve stopnje tudi napačno odločitev glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje bi pri izračunavanju uspeha moralo upoštevati dejstvo, da je bil dajatveni zahtevek tožnikov za plačilo 148.428,69 EUR, zavržen. Sodišče je tako napačno štelo, da glede tega dela tožbenega zahtevka niso nastali posebni stroški. Po mnenju tožene stranke pa je sodišče tudi neupravičeno tožeči stranki priznalo vse stroške, katere je le-ta priglasila v svojem stroškovniku. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Po mnenju tožečih strank so pritožbeni poudarki tožene stranke, ko se le-ta sklicuje na sodno prakso VS RS zmotni in so za sojenje neuporabljivi. Stališče sodne prakse izhaja iz sodbe VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. aprila 2022 in tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-14/21-30 z dne 3. 1. 2022. Iz teh odločb izhaja, da bi morale banke potrošnike obvestiti vsaj o tem, kako bi na obroke za plačila posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec prebivališče in tudi povečanje tujih obrestnih mer ter, da bi moral biti posojilojemalec jasno obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil, ter da bi morala banka navesti spremembe menjalnih tečajev v zvezi s sklenitvijo posojilne pogodbe v tuji valuti, če posojilojemalec dohodkov ne prejema v tuji valuti. Po mnenju tožečih strank tožena stranka ni zmogla trditvenega bremena, da je izpolnila pojasnilno dolžnost in je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti pravilna. Tožena stranka je v točki 2.6.1. odgovora na tožbo podala navedbe v zvezi z načinom izpolnitve svoje pojasnilne dolžnosti, med katerimi ni navedla, da bi bila pojasnilna dolžnost do tožnikov izpolnjena v smeri navedenih meril po sodni praksi SEU, kako bi na obroke posojila vplivala zelo velika depriciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice. Tožena stranka ni podala niti navedb, da je navedla mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti. Tega tudi ni navedla v prvi pripravljalni vlogi, niti v kasnejših. Iz izpovedb prič izhaja, da tudi oni niso bili opozorjeni na valutna tveganja. Iz njih ne izhaja, da bi bil predstavljen način najemanja kredita v CHF takšen, kot je izpovedala C. C., da bi strankam predstavila, da je zaradi spremembe menjalnega tečaja obrok lahko enkrat večji. Tožena stranka je kredite v CHF predstavljala na način, da je potrošnike vzpodbujala k sklepanju kreditnih pogodb v CHF. Kreditojemalci so od uslužbencev tožene stranke prejemali informacije stabilne pariteti CHF in domače valute, kar bi naj veljalo med trajanjem kreditnega razmerja. Pri toženi stranki niso niti pomišljali na morebitno spremembo tečaja CHF/EUR in so takšno stališče prenašali na laične potrošnike. Po mnenju tožečih strank, sodišče prve stopnje ob ugotavljanju dejanskega stanja ni v zadostni meri upoštevalo, da je tožena stranka dejansko dala tožnikoma informacije, s katerimi ju je neposredno vzpodbujala, da sta se odločila za predmetni kredit. Od povprečno razumnega potrošnika pa ni mogoče pričakovati, da se že na podlagi dejstva, da prejme nekoliko ugodnejši kredit, če ga vzame v CHF, zaveda, da nase prevzema izjemno visoko tveganje, ki je zanj lahko tudi usodno. Za banko je bilo valutno tveganje praktično neobstoječe, ker je z bančnimi predpisi predpisala še poseben ukrep za obvladovanje valutnih tveganj. Po mnenju tožeče stranke, uporaba zakonskih pogojev iz 24. člena ZVPot ni odvisna od pojasnilne dolžnosti tožene stranke. Tožena stranka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, zato so izpolnjeni zakonski pogoji tudi po 1., 2. in 4. alineji 24. člena ZVPot. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati poročilo o finančni stabilnosti Banke Slovenije iz junija 2005, kjer je bilo izpostavljeno, da je za komitente bank lahko izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika. Gre za jasen dokaz o neodgovornem kreditiranju potrošnikov zaradi izdatnega apetita bank po pridobivanju čim večjega tržnega deleža na področju stanovanjskega kreditiranja, tudi po ceni ekonomskega uničenja kreditojemalcev. Iz sodne prakse SEU pa izhaja tudi stališče, da je izpolnitev pojasnilne dolžnosti banke vezana na dejstvo, če prodajalec ali ponudnik potrošnika ni obvestil o ekonomski okoliščini, ki bi lahko vplivala na nihanje menjalnih tečajev, zaradi česar potrošnik ne more konkretno razumeti potencialnih resnih posledic, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti, za njegov finančni položaj. Prodajalec ali ponudnik mora potrošnika obvestiti o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanje menjalnih tečajev in mora biti v pogodbi pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, na katerega se zadevni pogoj nanaša, na podlagi natančnih in razumljivih meril ocene ekonomske posledice, ki za potrošnika iz tega izhaja. O tem se je zelo nazorno opredelilo tudi VS RS v sodbi II Ips 8/2022 z dne 19. aprila 2023. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

5. Pritožba glede glavne stvari ni utemeljena, delno je utemeljena glede odločitve sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na naslednja dejstva in zaključke - s tremi pogodbami o dolgoročnih deviznih kreditih sta tožnika s toženko sklenila Pogodbo o dolgoročnem EUR kreditu z valutno klavzulo 20. 3. 2007, v znesku 222.200,00 CHF, kar je po referenčnem tečaju ECB na dan porabe kredita 22. 3. 2007 znašalo 137.245,00 EUR, za postavitev montažne hiše, z rokom vračila v 260 zaporednih mesečnih anuitetah. Višina mesečne anuitete na dan sklenitve prve kreditne pogodbe je znašala 1.307,89 CHF, obrestna mera pa je znašala dvanajst mesečnih LIBOR in 1,70 % letno. Nato sta s toženko sklenila še dva dodatka k pogodbi o obročnem euro kreditu z valutno klavzulo za znižanje obrestne mere ter za reprogram odplačevanja obveznosti. Tožnika sta s toženko sklenila pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu CHF dne 7. 1. 2008, predmet kredita je bil kredit v znesku 139.200 CHF, kar je po referenčnem tečaju ECB na dan 30. 1. 2008 znašalo 123.458,35 EUR, za izgradnjo montažne stanovanjske hiše z rokom vračila v 300 zaporednih mesečnih anuitetah. Višina mesečne anuitete na dan te sklenjene kreditne pogodbe je znašala 1.081,54 CHF. Nato sta dne 31. 3. 2013 s toženko sklenila še dodatek k tej pogodbi in sicer reprogram plačevanja obveznosti. Tožnika sta s toženo stranko dne 7. 10. 2008 sklenila še pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu, katere predmet je bil v kredit v znesku 80.000,00 CHF, v evrski protivrednosti 52.294,42 EUR, za dokončanje novogradnje z rokom vračila v 240 zaporednih mesečnih anuitetah. Tožnika sta z najemom kredita reševala stanovanjsko vprašanje. Za zavarovanje kreditov so bile na njunih nepremičninah ugotovljene in knjižene hipoteke, - v vseh kreditnih pogodbah je bilo zapisano, da se za izračun spremembe referenčne obrestne mere uporablja 12 mesečnih CHF/LIBOR, - iz amortizacijskih načrtov za vse tri kredite je razvidno, da vsebujejo navedbe skupnega zneska kredita, datum vsakega obroka in njihove zneske realnih obresti, znesek ostanka dolga v posameznem mesecu do dokončnega odplačila in sicer vse postavke v valuti EUR, - vsi trije krediti so bili tožeči stranki v celoti izplačani, - bančna delavka jima je na sestanku predstavljala kredit v CHF kot bistveno bolj ugoden, imela bi nižji obrok in tudi kasneje, ko bi začela s krediti bi lahko dobila več glavnice, skratka dobila bi lahko višji kredit, - po desetih letih, ko sta odplačala že nekaj več kot 170.000,00 EUR je njun dolg znašal še 304.000,00 EUR, ob najetju kreditov pa je znašal njun dolg, to je glavnica 311.000,00 EUR in če bi kredit pretvorila v evrski kredit, bi bil v nadaljnjih 30 letih morala odplačati še 60.000,00 EUR obresti, - tožnikoma je bilo v zvezi s krediti povedano, da obstajata pri kreditih v CHF obrestno in valutno tveganje, - pri toženki so kredit v CHF najeli tudi zaslišani kreditojemalci, izpovedali so, da je bil kredit pri toženki najugodnejši, - med letom 2015 in 2016 je bil dnevni tečaj na rekordni nizki ravni, z najnižjo vrednostjo 0,9816 CHF za 1,00 EUR, - sodišče je zaključilo, da je toženka v trenutku sklepanja kreditnih pogodb vedela, da se tečajne razmere CHF/EUR lahko spremenijo, - sodišče je še ugotovilo, da je pri kreditih v CHF in EUR način odplačevanja in obrestovanja enak, razlika je le, da je treba pri kreditih v CHF narediti konverzijo, kar ni zahtevna matematična operacija, - sodišče je ugotovilo, da tožnika razen kreditnih pogodb nikoli podpisala nobenega dokumenta, s katerim bi bila seznanjena z valutnim tveganjem, ki ga je s seboj prinašal CHF v odnosu do EUR, ki postaja naša bodoča valuta. Tožnika sta bila že pred sklenitvijo kreditnih pogodb seznanjena, da se zneski v CHF na dan zapadlosti preračunavajo v EUR, po referenčnem tečaju ECB ter da se obrestna mera lahko spremeni, - na podlagi izpovedb priče in tožnikov je sodišče ugotovilo, da je tožnikoma C. C. pojasnila valutno in obrestno tveganje. O valutnem tveganju sta bili stranki obveščeni na ta način, da sta dobili informacijo o kreditu v obeh valutah, seznanjena sta bila z valutno klavzulo. Izvode pogodbe sta tožnika prejela pred podpisom le-teh, prebrane pa so bile tudi pri notarju, preden so se podpisale. Prejela sta tudi anuitetne načrte. Tožnika sta v vlogi za odobritev kredita sama navedla znesek potrebnega kredita z odplačilno dobo ter da želita odobritev kredita v CHF. Te sestavine so bile določene ob njunem sodelovanju, vse ostale elemente in pogoje pogodbe pa je določila toženka in niso bile predmet posamičnega dogovarjanja, - opozorilo tožnikoma glede valutnega tveganja je bilo le splošno in jima ni omogočilo ocene ekonomskih posledic potencialno mogočega nihanja tečajev, - opozorilo glede valutnega tveganja je bilo zgolj splošno in tožnikoma ni dalo podlage za oceno ekonomskih posledic potencialno mogočega nihanja tečajev.

- med izvrševanjem kreditne pogodbe so se zaradi spremembe valutnega tečaja (znižanja tečaja v primerjavi s CHF) kreditne obveznosti tožnikov povečale, tožnika sta kredit prenehala odplačevati in nista izkoristila nobene druge možnosti, - kot pravno podlago za odločanje o zahtevku je sodišče prve stopnje uporabilo Zakon o varstvu potrošnikov, Zakon o potrošniških kreditih, Obligacijski zakonik in Direktivo sveta 93/13 EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. Za razlago Direktive je uporabilo prakso sodišča EU in smernice glede razlage in uporabe direktive, objavljene v Uradnem listu EU C323/4 z dne 27. 9. 2019. 7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje parcialno in arbitrarno upoštevalo relevantne pravne podlage in navedbe tožene stranke v tej zvezi. Po mnenju tožene stranke bi moralo sodišče prve stopnje svojo odločitev presojati tudi v luči dosedanje sodne prakse, ki izhaja iz sodnih odločb VS RS II Ips 201/2017, II Ips 195/2018, II Ips 137/2018, II Ips 141/2017, II Ips 197/2018 in II Ips 32/2019. Pritožba v tem delu ni utemeljena, saj sodišče prve stopnje, ob postavljeni trditveni podlagi obeh strank in ob materialnopravno pravilnem zaključku, da gre za potrošniško pogodbo, je svojo presojo zahtevka zaradi ugotovitve ničnosti pravilno oprlo na določbe veljavnega ZVPot, ki se uporablja pri spornih kreditnih pogodbah. Ob tem je imelo pred očmi zahteve, ki jih pred nacionalna sodišča držav članic postavlja vsebina Direktive. Po določbah 22. člena ZVPot nejasnost in nerazumljivost (netransparentnost) pogodbenga pogoja ne povzroči njegove ničnosti, pač pa sodiščem nalaga, da takšen (nejasen in nerazumljiv) pogoj interpretirajo v korist potrošnika. Posamezni pogodbeni pogoj (ali celotna pogodba, če niso izpolnjeni pogoji za delno ničnost) je ničen šele, če je nepošten do potrošnika v smislu določbe 23. in 24. člena ZVPot. Sodna praksa VS RS in SEU o materialnopravnih vprašanjih v zvezi s problematiko kreditnih pogodb, sklenjenih v tuji valuti, se je v zadnjih letih dopolnjevala in poglabljala. VS RS je v odločbI II Ips 8/2002 z dne 19. 4. 2023 in v odločbi II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 zavzelo dodatna in dokončna materialnopravna stališča, ki so po presoji pritožbenega sodišča odločilno vplivajo na presojo neutemeljenosti pritožbe. V začetnih fazah, torej pred sprejetjem judikatov II Ips 8/2022 in II Ip 54/2023 se je VS RS ukvarjalo predvsem z razlago določb 22., 23. in 24. člena ZVPot v smeri skladnosti z minimalnimi zahtevami evropskega prava o varstvu potrošnika iz 3. in 4. člena Direktive. Tako iz obeh odločb VS RS izhaja, da je treba zakonske predpostavke iz 23. člena in od 1. do 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki alternativno pogojujejo pogoje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja, upoštevati kot samostojne in neodvisne zakonske pogoje za presojo, pri čemer obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj enemu od teh pogojev, zadošča za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja. Za presojo pojasnilne dolžnosti prodajalca ali ponudnika ne zadošča opozorilo na spremenljivost tečajnega razmerja v EUR – CHF brez nadaljnjih pojasnil, kako bi na obveznost za plačilo kredita v celoti vplivala zelo velika devalvacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima potrošnik stalno prebivališče in povečanje tujih obrestnih mer. Kreditodajalec mora potrošnika obvestiti tudi o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanje menjalnega tečaja. V primeru znatnega povečanja zneska neodplačane glavnice v valuti plačila pri kreditu v tuji valuti, ob neizpolnjeni zahtevi po preglednosti z vsebino, da je takšno povečanje obveznosti mogoče, ni mogoče šteti, da bi ponudnik, če s potrošnikom transparentno posluje, lahko razumno pričakoval, da bi potrošnik takšne pogoje sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Če ponudnik pri vključitvi pogodbenih pogojev v pogodbo ne ravna v skladu s takšno skrbnostjo, bo njegovo postopanje v nasprotju z zahtevo dobre vere. Iz teh pojasnil VS RS izhaja, da ZVPot potrošnikom zagotavlja širše varstvo od Direktive, saj so tipi nepoštenih - ničnih pogodbenih pogojev, našteti v alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, določeni alternativno. Za ničnost pogoja je torej dovolj izpolnitev abstraktnega dejanskega stanu iz katerekoli alineje te določbe, ne vseh kumulativno. Povsem enako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up – 1181/20-38 z dne 3. 5. 2023, ki je vsebinsko povsem enako. Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti tako ni dovolj pojasnilo in razumevanje potrošnika, da ima lahko gibanje tečaja zanj neugodne posledice, pač pa mu je treba omogočiti, da razume tveganje, ki mu je izpostavljen v primeru velikega znižanja vrednosti domače valute. Pojasnilna dolžnost tako ne more biti utemeljena z abstraktnim opozorilom o možnosti bodočega (neugodnega) nihanja tečaja, oziroma z grafično predstavitvijo preteklih tečajnih gibanj1. S tema dvema odločbama VS RS in z odločbo Ustavnega sodišča je tako preseženo vso dotedanje razlaganje določb o ničnosti pogodbenega pogoja in je zato sodišče prve stopnje pravilno svojo odločitev oprlo na določbe ZVPot. Pritožba v tem delu glede zmotne uporabe materialnega prava in odstopa od dosedanje sodne prakse tako ni utemeljena.

8. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe tožene stranke glede njenega zaključka o načinu presoje pogodbenih določil. Neutemeljeno tožena stranka v pritožbi navaja, da morajo biti navedeni vsi pogoji kumulativno in šele v takšnem primeru pride do presoje poštenosti pogodbenega pogoja. Kot že obrazloženo zgoraj temu ni tako. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno ugotovilo, da gre za posamično dogovorjeno določbo, da gre za glavni predmet pogodbe in da je ta določba, podana v času sklenitve pogodbe bila nepoštena. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni presojalo ali je bil glavni predmet dogovorjen posamično. Neutemeljeno v tej zvezi tožena stranka navaja, da je sodišče preslišalo vse argumente tožene stranke v tej zvezi, saj tožena stranka natančno ne pojasni, katerih argumentov sodišče prve stopnje v zvezi s presojo ali je bil glavni predmet dogovorjen posamično, sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika v vlogi za odobritev kredita navedla znesek potrebnega kredita z odplačilno dobo in da želita kredit v CHF. Te sestavine so bile v pogodbi določene ob njunem sodelovanju in skupaj s toženko, vse ostale elemente in pogoje pogodbe pa je določila toženka in niso bili predmet posamičnega dogovarjanja s tožnikoma. Obravnavana pogodba tako sodi na področje uporabe ZVPot in Direktive. V pogodbi je obveznost obeh pogodbenikov opredeljena v tuji valuti. Sodišče prve stopnje je tako presodilo, da glavni predmet pogodbe ni bil dogovorjen posamično. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo zaključilo, da gre pri pogodbenem pogoju o kreditu v tuji valuti za takoimenovani glavni predmet pogodbe, gre tako za tipsko obliko pogojev, ki jih je enostransko pripravila banka, zato so skladno z določbo prvega odstavka 22. člena ZVPot lahko podvrženi presoji njihove poštenosti. Tožena stranka neutemeljeno v pritožbi navaja, da se je bila tožena stranka pripravljena pogajati o določbah iz kreditne pogodbe, ker naj bi s toženo stranko sklenila dodatek h kreditnim pogodbam o znižanju obrestne mere. Do tega dodatka je prišlo kasneje, po začetku realizacije pogodbe in še to se je le nekoliko znižala marža obrestne mere, medtem ko se valutna klavzula in z njo povezano tveganje ni spreminjala in tudi se ni spremenila tekom izvajanja vseh treh pogodb. Tako tožnika v času pogajanj nista imela nobene realne možnosti glede pogajanj o sami vsebini valutne klavzule, lahko sta jo sprejela ali pa tudi ne. Odločila sta se za sprejem valutne klavzule in pri valutni klavzuli ni prihajalo do nobenih pogajanj. Res je, da sta si valutno klavzulo izbrala, ker sta s tem pridobila možnost večjega zneska kredita in večih kreditov, vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnikoma pri sklepanju pogodbe, v trenutku sklepanja pogodbe ni bila podana pravilna in jasna ter poštena pojasnilna dolžnost v zvezi s tveganji glede sprejete valutne klavzule v pogodbi, kar se je kasneje ni izkazalo za odločilno, da sta tožnika prenehala s plačevanjem posameznih mesečnih obrokov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo opozorilo tožene stranke tožnikom glede valutnega tveganja splošno in tožnikoma ni dalo podlage za oceno o ekonomskih posledicah potencialnega nihanja tečajev. Tožnika sta prejela le anuitetne načrte in tožnika nista imela na voljo nobenega podobnega mehanizma za obvladovanje tveganj kot tožena stranka. Takšno razlogovanje sodišča glede nepravilne pojasnilne dolžnosti, tako ni v nasprotju s smislom varovanja potrošnika ter standarda jasnosti in razumljivosti, zato neutemeljeno v pritožbi navaja tožena stranka, da je pravilno izpolnila pojasnilno dolžnost. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnika nista bila zmožna oceniti niti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njune finančne obveznosti. Takšne informacije bi tožena stranka kot banka morala na določen način tožnikoma tudi predstaviti. Presoja je odvisna od vsebine posameznega pogoja in konkretnih okoliščin primera, zlasti posledic, ki jih pogoj prinaša in način predstavitve pogoja. Zgolj zavedanje, da neko tveganje obstaja, še ne pomeni, da se posameznik zaveda tudi dejanskega obsega tega tveganja, to je, da so spremembe v valutnem nihanju lahko velike, tako zelo, da povzročijo znatne negativne ekonomske posledice, tudi takšne, ki jih bo težko premostiti. Banka mora posredovati tudi take informacije na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku povzročile, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov kredita in se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Banka mora potrošnika obvestiti tudi o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanje menjalnih tečajev, ter mu s tem omogočiti tudi konkretno razumeti potencialno višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje plačevanja kredita. Banka mora potrošnika obvestiti tudi o ekonomskih posledicah, ki bi lahko vplivale na nihanje menjalnih tečajev ter mu s tem omogočiti konkretno razumeti potencialno resne posledice, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti na njegov finančni položaj. Natančnost pojasnil mora biti torej premosorazmerna bremenu (tveganju), ki ga za potrošnika ustvarja pogodbeno določilo. Standard pojasnilne dolžnosti tako kot sicer velja za merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev, je objektiven pogoj. Gre namreč za vprašanje profesionalne skrbnosti, ko zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, konkretno velikih valutnih nihanj in s tem seznanil potrošnika, tudi če se jih v resnici ni zavedal, niti jih (potrošniku) ni želel2. Zato ni dovolj, da se potrošnik na podlagi pojasnil banke zaveda možnosti sprememb valutnega tečaja, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih, več deset letij trajajočih pogodbenih razmerij, lahko znatno spremeni ter da ima to lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pojasnilna dolžnost banke v tej zvezi valutnega tveganja le splošna in tako ne zadošča pravnemu standardu profesionalne skrbnosti kot izhaja iz sedanje sodne prakse VS RS. Sodišče prve stopnje je tako pravilno obrazložilo, da pojasnilni dolžnosti banke ni bilo zadoščeno v smeri tega pravnega standarda in je zato zaradi tega kreditnega pogoja kreditna pogodba nična.

9. Nadalje v pritožbi tožena stranka neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi ni pravilno upoštevalo priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011 (priporočilo CERS). Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je za oceno poštenosti pogodbenih pogojev odločilen trenutek sklepanja pogodbe, to je v letu 2007 in ker je bilo priporočilo sprejeto v letu 2011, tako za konkreten primer ni uporabljivo in se zaradi načela prepovedi retroaktivnosti tožena stranka ne more sklicevati na vsebino priporočil CERS. Sicer pa tožena stranka ne pojasni, kako bi napačna interpretacija tega priporočila pripeljala do tega, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in da sodba sodišča prve stopnje naj ne bi bila obrazložena v tej smeri. Kot že obrazloženo je sodišče prve stopnje zadostilo pravnemu standardu obrazloženosti sodbe v vseh pogledih glede uporabe določil 23. in 24. člena ZVPot in s tem ugotavljanja ničnosti konkretnih kreditnih pogodb.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka pravilno izpolnila pojasnilno dolžnost. Tožena stranka v tej zvezi najprej pritožbeno navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta tožnika ob sklenitvi kreditnih pogodb prejela anuitetne načrte, iz katerih je bilo razvidno kakšen delež obroka predstavlja glavnica in kolikšen del obresti in da je sodišče ugotovilo, da je C. C. tožnikoma pojasnila valutno in obrestno tveganje, ter ju seznanila z valutno klavzulo, pri čemer sta bila izrecno opozorjena, da prejemata plačo v EUR, njun kredit pa v CHF in da to nosi valutno tveganje, pri čemer se teh tveganj natančneje ne da opredeliti. Dodatno pa jo je še opomnila, da bi lahko njun obrok še enkrat večji in da s tem tožnika nikoli nista prejela zagotovil, da bi se tečaj spreminjal do 5 %, saj se tega zaradi nepredvedljivosti menjalnega tečaja ni vedelo, vendar pa v tej zvezi tožena stranka ne podaja konkretnega zaključka, da to pomeni pravilno izpolnitev pojasnilne dolžnosti tožene stranke kot banke posojilodajalke in bi takšen zaključek tudi bil v nasprotju s prej citiranimi standardi pojasnilne dolžnosti, kot jih je postavilo VS RS, kar vse naj bi vplivalo na pravilnost pojasnilne dolžnosti tožene stranke. Tožena stranka v tej zvezi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in da je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker je navedlo, da sta tožnika za vse kreditne pogodbe prejela amortizacijski načrt, v katerem so vse postavke navedene v valuti EUR, kar pa ne drži. Tožnika naj bi po mnenju tožene stranke prejela amortizacijski načrt, v katerem so vsi zneski navedeni v CHF. Temu ni tako. Iz vpogleda v amortizacijske načrte za vse tri kredite izhaja, da so anuitetni načrti napisani v znesku tako v valuti CHF, kakor tudi v valuti EUR (glej list. št. 40, 41 in ostale v katerih so listine glede amortizacijskih načrtov). Tako ne držijo pritožbene trditve, da sta tožnika prejela amortizacijske načrte, v katerih so vsi zneski navedeni v CHF, kot obrazloženo temu ni tako. Tožena stranka neutemeljeno v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo vsebino anuitetnega načrta in njegov vpliv na informiranost tožnikov. Sodišče prve stopnje je pri tehtanju toženkine pojasnilne dolžnosti izhajalo le iz njenega informiranja, iz katerega pa ne izhaja, da bi toženka tako ali drugače ali numerično ali grafično ali z ustnimi ali pisnimi pojasnili informirala tožnika, da b0 poleg koristi takšno kreditiranje lahko imelo negativne finančne posledice za tožnika. Tudi ni opozorila, kako bo na mesečne obroke vplivalo veliko znižanje vrednosti domače valute, kar posebej zahteva sodna praksa SEU. Prav tako ni nobene ugotovitve, da bi bile tožnikom pojasnjene ekonomske okoliščine, ki bi lahko vplivale na valutno razmerje. Nista bila opozorjena, da se lahko valutno razmerje znatno spremeni v času večjih gospodarskih kriz. Tožnika nista bila opozorjena tudi ob izdelavi anuitetnih načrtov na potencialno veliko volativnost valutnega razmerja, tožnika nista bila opozorjena na morebitne distinktivnosti valute CHF in njene obrestne mere. Toženka ni opozorila tožnika na kakršnekoli ekonomske okoliščine, ki lahko vplivajo na valutna razmerja ali na kakršenkoli posebnosti ali trende valute CHF ali distinkcije njene obrestne mere. To ne izhaja niti iz spremnih dopisov k posameznim amortizacijskim načrtom. Obrazložitev sodišča prve stopnje je v točki 33. sodbe tako materialnopravno pravilna. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Pravilno je sodišče prve stopnje odločilo, da so predložitev vseh informacij in vsa pojasnila tožene stranke predstavljala zgolj splošno opozorilo glede valutnega tveganja, ki tožnikoma ni dalo podlage za oceno ekonomskih posledic potencialno mogočnega nihanja tečajev, da valutno tveganje, ki sta ga tožnika s pogodbo prevzela ob sklepanju pogodbe ni bilo dovolj poudarjeno, niti vsebinsko na razumljiv način predstavljeno. Res sta bila tožnika seznanjena z valutno klavzulo, ki sta jo tudi razumela in sicer, da se v primeru rasti CHF proti EUR anuiteta kredita zviša, v primeru padanja pa zniža, vendar na podlagi tega ni mogoče priti do sklepa, da je bilo morebitno tveganje predstavljeno na vsebinsko razumljiv način. Tožnika se na podlagi podanih pojasnil nista mogla zavedati, da je tveganje, ki sta mu izpostavljena s sklenitvijo pogodbenega razmerja zelo visoko. Na kreditodajalcu je namreč, da poda potrošniku minimalne informacije potrebne za sprejem informirane odločitve, šele s tem pa je nanju prenesena odgovornost za sprejem tudi katastrofalne odločitve. Profesionalni finančni deležniki opozarjajo potrošnike na dejansko stopnjo tveganosti (negotovosti). Tožena stranka se nato neutemeljeno sklicuje v pritožbi, da so v 20. členu pogodbe vsebovane možnosti tožnikov, da kadarkoli predčasno odplačata kredit ali da predlagata konverzijo v EUR kredit, s čimer bi se lahko kadarkoli izognila nadaljnjemu valutnega tveganju. Temu ni tako, kajti iz teh določb izhaja, da v primeru, da kreditojemalec oceni, da ni več pripravljen prevzemati teh rizikov na podlagi 10 dnevne pisne najave v celoti predčasno plača kredit s pripadajočimi obrestmi ali poda banki v obravnavanje vlogo za refinanciranje obstoječega kredita z novim. Možnost konverzije tako ni predvidena. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da je pri presoji poštenosti glede na stališča VS RS in US RS materialnopravno nepomembno, da bi imela tožnika možnost konverzije kredita iz CHF v EUR. Omenjena možnost namreč v ničemer ne odpravlja ugotovljene, pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti in s tem posledične ničnosti. Toženka poleg tega v pritožbi sploh ne zatrjuje, da morebiti dogovorjena možnost konverzije odpravlja prav vse, že nastale negativne posledice valutnih nihanj. Prav tako je zato pri sojenju nepomembno, da sta bila tožnika kreditno sposobna za obe vrsti kreditov in da je bila referenčna obrestna mera LIBOR nižja od referenčne obrestne mere EURIBOR. Kar v zvezi s konverzijo in možnost predčasnega plačila kredita navaja toženka pa je z vidika vsebine pojasnilne dolžnosti povsem nepomembno in zato do drugačnih materialnopravnih zaključkov ne more pripeljati. Sicer pa velja, da je treba presojati glede na stališče SEU v zadevi Andriaciuc, da je treba presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja opraviti glede na trenutek, ko je bila zadevna pogodba sklenjena, pri čemer je treba upoštevati vse okoliščine, ki bi jih prodajalec ali ponudnik lahko poznal v navedenem trenutku, in ki bi lahko vplivale na poznejše izvajanje navedene pogodbe. Nacionalno sodišče mora ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve ter zlasti ob upoštevanju strokovnega znanja in izkušenj prodajalca ali ponudnika, v obravnavanem primeru banke, glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, preveriti obstoj morebitnega znatnega neravnotežja v smislu navedene določbe. V okviru standarda dobre vere se presoja, ali bi banka, če s potrošnikom realno ali pravično posluje, lahko razumno pričakovala, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Zato takšne klavzule, ki pa pridejo v poštev že v fazi izpolnjevanja kreditne pogodbe na samo poštenost pogoja ne morejo vplivati in zato pritožba v zvezi s konverzijo in refinanciranjem kredita ni utemeljena. Tudi pritožbene navedbe, da bi tožnika lahko kadarkoli spremenila valuto kredita, ne odpravlja pomanjkanje pravilne pojasnilne dolžnosti v času sklepanja kreditnih pogodb. Glede možnosti spremembe valute v pogodbi tožnika nista bila opozorjena, tožnika pa nista bila dolžna izkoristiti po drastičnem padcu nacionalne valute, da sama sprejmeta ukrepe, ki bi zanju pomenili boljši pravni položaj. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnika nista imela na voljo mehanizma za obvladovanje tveganj oziroma so takšni mehanizmi prišli v poštev šele, ko je prišlo do znatnega padca vrednosti nacionalne valute. Valutno tveganje je namreč nastopilo že v letu 2007. Prvostopno sodišče tako ni zmotno uporabilo materialnega prava, pravilno je uporabilo vso materialno pravo, pri čemer je dodati še, da je treba upoštevati sedanjo relevantno sodno prakso, ki izhaja iz prej omenjenih odločb VS RS, pravilno je materialnopravno ocenilo vse določbe iz kreditne pogodbe. Vse možnosti na katere sedaj v pritožbi opozarja toženka, da bi se z njimi lahko tožnika izognila nadaljnjemu valutnemu tveganju, so tako bile uporabljive šele po nastanku samega valutnega tveganja, ko je le-to že nastopilo in je prišlo do položaja, da tožeča stranka ni več bila zmožna obvladovati višine mesečnih anuitet. Sodišče prve stopnje pa ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo tožena stranka vidi v tem, da se je sodišče različno opredelilo do tega, da tožena stranka ni izpostavljena valutnemu tveganju. Temu ni tako. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da banke praviloma niso izpostavljene valutnemu tveganju, imajo pa kreditno tveganje, če kreditojemalec zaradi valutnega tveganja ne bi mogel odplačevati kredita, kar pa se je v konkretnem primeru tudi zgodilo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da banke niso izpostavljene valutnemu tveganju, izpostavljene pa so tveganju, če kreditojemalec zaradi valutnega tveganja ne bi mogel odplačevati kredita, kar je mogoče povezati še z večjo profesionalno skrbnostjo banke, to je tožene stranke glede pravilne pojasnilne dolžnosti o možnostih velikega valutnega tveganja, do katerega je dejansko tudi prišlo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je banka to svojo pojasnilno dolžnost opravila pomanjkljivo.

11. Kot že obrazloženo, toženka ni korektno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti in so posledično kreditne pogodbe bile nepoštene in so nične. Sodišče prve stopnje je nepoštenost glavnega predmeta pogodbe presojalo v smislu določbe VS RS II Ips 8/2023. Toženka v sklenitveni fazi svoje pojasnilne dolžnosti ni izpolnila zato, ker tožnikoma ni pojasnila posledic, če se realizira tveganje velike depreciacije valute, v katerih je prejemala svoje dohodke. Tožena stranka to zanika, vendar se pri pritožbenih navedbah sklicuje na sodno prakso revizijskega sodišča in SEU pred judikatom II Ips 8/2022. Toženkino razumevanje vključitve vidika dobre vere na strani ponudnika pri vključitvi spornega pogodbenega pogoja v potrošniško pogodbo je materialnopravno zgrešeno in pritožbene navedbe, v točki 5.3 niso utemeljene. VS RS se je opredelilo do tega, kako je treba razlagati ureditve po ZVPot. 12. Nadalje tožena stranka v pritožbi navaja, da je v fazi sklepanja pogodbe ravnala v dobri veri in da je pojasnilno dolžnost izpolnila. Tožnikoma naj ne bi zamolčala nobenih pomembnih informacij, ki bi vplivale na kasnejše izvajanje kreditnih pogodb in zato je njena pojasnilna dolžnost bila izpolnjena v celoti. Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da toženka pri vključitvi pogodbenega pogoja v pogodbo ni bila dobroverna, je pravilna. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bilo informiranje banke nezadostno, vsebinsko pomanjkljivo, izostalo je opozorilo o tveganosti prevzetih obveznosti, kar vse pomeni ravnanje, ki nasprotuje načelu poštenja in vestnosti. V okviru pojasnilne dolžnosti bi morala biti tožnika seznanjena z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri morata odplačevati kredit in tudi biti zmožna oceniti ekonomske posledice tega pogodbenega pogoja za njune finančne obveznosti ter se zavedati, da prevzemata valutno tveganje, ki ga bosta ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke morda težko nosila. Pojasnjeno bi jima moralo biti konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno povezano med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar bi lahko z natančnimi in razumljivimi merili presodila, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavljata. Pošteno opravljanje pojasnilne dolžnosti pomeni ″igro z odprtimi kartami″, ki pogodbeno stranko zavezuje, da drugi pogodbeni stranki ne prikrije nobene pomembne informacije, ki bi lahko vplivala na odločitev za sklenitev pogodbe. Gre za dolžnost razkritja vseh okoliščin, ki bi jih banka lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, saj neupošten pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe. Ob prejetih informacijah pa tožnika nista mogla vedeti in pričakovati, da bo lahko njuna obveznost odplačevanja anuitete tudi bistveno višja, kot je to v navedenem amortizacijskih načrtih in kot je znašala višina anuitete ob sklenitvi pogodbe. Izpolnitev njune obveznosti je bila zato znatno drugačna od tiste, ki sta jo ob sklenitvi pogodbe utemeljeno pričakovala (3. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Namen pojasnilne dolžnosti banke je v zaščiti potrošnikov pred tveganji na način, da se jim omogoči, da ob poznavanju vseh pomembnih dejstev sprejmejo racionalno oziroma preudarno odločitev. Po stališču SEU je banka dolžna potrošniku predstaviti kredit v tuji valuti na način, da je lahko na podlagi natančnih in razumljivih meril ocenil celoten strošek posojila in potrošniku posredovati informacijo, kako bo na obroke za odplačilo posojila prispevala zelo velika depreciacia EUR in povečanje tujih obrestnih mer. V skladu s tem stališčem mora biti potrošnik jasno obveščen, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. Če potrošnik ne prejema dohodkov v valuti kredita, je banka dolžna navesti tudi mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti. Sodišče je materialnopravno pravilno zaključilo, da za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja zadošča vsaj ena predpostavka iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, kar pa je sodišče prve stopnje v dejanskem pogledu tudi ugotovilo. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da sta bila tožnika seznanjena z vsemi informacijami o mehanizmu kreditnih pogodb in sta lahko presodila, kakšne so lahko ekonomske posledice, ki se jim izpostavljata. Pravilen je sklep sodišča prve stopnje, da toženka s podanimi pojasnili ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti in je s tem kršila zahtevo dobre vere oziroma načelo vestnosti in poštenja, kar zadostuje za ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja. Vse pritožbene navedbe, ki zanikajo takšen, pravilen materialnopravni sklep sodišča prve stopnje so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v točki 14. obrazložitve sodbe zaključilo, da je toženka v trenutku sklepanja kreditnih pogodb vedela, da se tečajne razmere CHF/EUR lahko spremenijo. Glede na svoje znanje in izkušnje je lahko pričakovala, da se bo to glede na ročnost konkretnih kreditov in običajno dinamiko ekonomskega cikla zgodilo, ni pa mogla vedeti, kdaj in v kakšni višini. Res banka zlonamerno tožnikom ni prikrivala vseh informacij, vendar pa je osrednje, da pri tehtanju toženkinih pojasnil, ne iz njenih posameznih opozoril, ne iz gledanja njenega informiranja kot celote, ne izhaja, da bi toženka tako ali drugače ali numerično ali grafično ali z ustnimi ali s pisnimi pojasnili informirala tožnika, da ima poleg koristi, takšno kreditiranje lahko tudi znatne negativne finančne posledice. Tudi ni opozorila, kako bo na mesečne obroke vplivalo veliko znižanje domače valute, kar posebej zahteva sodna praksa SEU. Zato ni nobene ugotovitve, da bi bile tožnikoma pojasnjene ekonomske okoliščine, ki bi lahko vplivale na valutno razmerje. Denimo vsaj to, da se valutna razmerja lahko znatno spremenijo v času večjih gospodarskih kriz. Ob odsotnosti opozoril, na morebitne distinktivne značilnosti valute CHF in njene obrestne mere tožnika nista bila opozorjena. Tožnika se torej na podlagi podanih pojasnil nista mogla zavedati, da je tveganje, ki mu bosta izpostavljena s sklenitvijo pogodbenega razmerja zelo visoko in to je bistveno (tako tudi VS RS II Ips 54/2023).

13. Drži, da iz podanih pojasnil izhaja določena stopnja tveganosti oziroma preteče nevarnosti, vendar pa bi lahko skrbneje tožena stranka potrošnika - tožnika nagovorila z dodatnim raziskovanjem in jih nemara odvrnila od sklenitve pogodbe. Na kreditodajalcu je namreč, da poda potrošniku minimalne informacije, potrebne za sprejem informirane odločitve. Šele s tem pa nanju prenese odgovornost za sprejem tudi katastrofalnih odločitev, kar pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno. Pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožnikoma v vsakem primeru posredovala vse bistvene informacije za to, da sta lahko prevzeta tveganja razumela v skladu z vsemi tremi dopisi, ki sta jih prejela, tako pritožbeno niso utemeljene. Na to ne vpliva niti način razumevanja tožene stranke dopisa Banke Slovenije kreditodajalcem. Tožnika nista bila seznanjena z vsemi informacijami o mehanizmu kreditnih pogodb (tudi njihovo aleotornost) in tako nista mogla presoditi kakšne so lahko ekonomske posledice padca vrednosti domače valute. Tožnika tako na podlagi, s strani tožene stranke podanih informacij nista mogla oceniti niti na podlagi preprostih matematičnih izračunov kakšne bodo posledice deprepreciacije EUR na njun ekonomski položaj. Kot že obrazloženo pa možnost konverzije v EUR ne more vplivati na nepošten pogodbeni pogoj, določen vnaprej v času sklenitve kreditnih pogodb. Tožena stranka tako ni ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja in zato je zaključek sodišča v 35. točki obrazložitve pravilen in zakonit in ne predstavlja očitane kršitve 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Tožena stranka v točki 6.2 pritožbe ponovno neutemeljeno izpostavlja, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja zadošča ena predpostavka iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. To naj bi bilo v nasprotju z veljavnim materialnim pravom. Temu ni tako, kot to izhaja iz prej citiranih sodb VS RS. VS RS je materialnopravno zaključilo, da gre v primeru določbe prvega odstavka 24. člena ZVPot za alternativne predpostavke. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da Republika Slovenija Direktive ni implementirala tako, da bi potrošniku omogočila še višjo raven varstva potrošnika. Iz prej citiranih odločb VS RS izhaja, da je VS RS že uvodoma opozorilo, da ZVPot potrošniku zagotavlja širšo varnost od Direktive, saj so tipi nepoštenih (ničnih) pogodbenih pogojev, naštetih v alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, določeni alternativno. Za ničnost pogoja je torej dovolj izpolnitev abstraktnega dejanskega stanja iz katere koli alineje te določbe in ne vseh kumulativno. Pritožba v tem delu tako ni utemeljena. Neutemeljena je pritožba v točki 6.3, kjer toženka izpostavlja, da znatno neravnotežje med dajatvami ni obstajalo. Po mnenju pritožbe, zaključek sodišča prve stopnje v tem delu temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje v tej zvezi ni protispisno dokazno ocenilo amortizacijskih načrtov, kot je to pojasnjeno zgoraj. Vsi zneski v amortizacijskih načrtih so bili navedeni tako v CHF kakor tudi v EUR. Kot že pojasnjeno, konverzija ni predstavljala ustrezne omejitve tveganj, ki so izhajali iz kreditne pogodbe. Kot je zaključilo sodišče prve stopnje je znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih obstajalo, že ob sami sklenitvi kreditne pogodbe.

15. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, sprejet v točki 36. obrazložitve, da je bila izpolnitev obveznosti znatno drugačna od tiste, ki sta jo tožnika ob sklepanju pogodbe utemeljeno pričakovala, zato gre za ravnanje v nasprotju s tretjo alinejo prvega odstavka 24. člena ZVPot. Sodišče v tej zvezi ni zmotno in protispisno dokazno ocenilo amortizacijskih načrtov kot je to že pojasnjeno v tej sodbi. Kot že obrazloženo, sodišče prve stopnje ni ugotovilo zgolj dejstva, da je podano nesorazmerje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, temveč je ugotovilo, da toženka s podanimi pojasnili ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti. S tem je kršila zahtevo dobre vere oziroma načelo vestnosti in poštenja, kar zadostuje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja in s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pogodbeni pogoj nasprotoval načelu poštenja in vestnosti, kar ustreza četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo tudi, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tiste, kar sta tožnika ob sklenitvi pogodbe pričakovala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil pogodbeni pogoj, ki je določal obveznost obeh tožnikov iz dveh navedenih razlogov nepošten in je v posledici nastopila njegova ničnost. Za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja zadošča obstoj ene predpostavke iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, zato ugotavljanje obstoja morebitnih nadaljnjih predpostavk ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo nepoštenost pogodbenega pogoja zaradi kršitve tretje in četrte alineje 24. člena ZVPot in kot že obrazloženo zgoraj, za ničnost zadostuje že obstoj ene predpostavke iz prvega odstavka 24. člena ZVPot in ni potrebno, da obstoji kumulativna izpolnjenost pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do tega, da lahko pogoji pomenijo neravnotežje med strankama, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe, vendar pa ob prejetih informacijah tožnika nista mogla vedeti, niti pričakovati, da bo lahko njuna obveznost odplačevanja anuitete tudi bistveno višja (v EUR), kot je to navedeno v amortizacijskih načrtih in kot je znašala višina anuitete ob sklenitvi pogodbe. Po stališču SEU je banka dolžna potrošniku predstaviti kredit v tuji valuti na način, da je lahko na podlagi natančnih in razumljivih meril ocenil celoten strošek posojila in potrošniku posredovati informacijo, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depriciacija EUR in povečanje tujih obrestnih mer. Potrošniku mora biti znano, da prevzema tečajno tveganje, kadar je pogodba izražena v tuji valuti in da gre za breme, ki ga bo morda težko nosil v primeru devalvacije valute, v kateri prejema dohodke. Ravno do te situacije je prišlo tekom izvajanja vseh treh kreditnih pogodb. Obveznost tožnikov izražena v EUR se je tako zaradi padanja vrednosti domače valute pričela po njeni devalvaciji znatno zviševati kot je to razvidno iz ugotovitev sodišča prve stopnje in je to razvidno tudi iz priloženih grafov, ki so priloženi v prilogah spisa. Tako ugotovitev sodišča prve stopnje v tej zvezi ni protispisna in ne predstavlja kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni dalo amortizacijskemu načrtu drugačnega pomena kot le-ta izhaja iz same njegove vsebine. Tožnika nista prejela celotnih pojasnil in informacij o kreditnih pogodbah kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi, tožnika sta lahko opravila preračuna po takrat veljavnem menjalnem tečaju in le po takratnem menjalnem tečaju ocenila ekonomske posledice njunih kreditnih obveznosti, nista pa zaradi pomanjkanja pojasnilne dolžnosti mogla v času sklepanja kreditnih pogodb vedeti, da lahko zaradi depreciacije pride do znatnega povečanja njunih obveznosti, katerih kasneje tudi nista zmogla plačevati. Sodišče druge stopnje je že pojasnilo zakaj konverzija ne more predstavljati ustrezne omejitve tveganj, ker so le-ti obstajali že ob sklenitvi pogodbe. Res pa je, da so se izrazili šele kasneje, to je ob znatnemu padcu vrednosti domače valute nasproti CHF. Razlog za neravnotežje je res nastopilo kasneje, vendar pa iz dejanskega stališča sodišča prve stopnje izhaja, da v tej zvezi tožena stranka ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti. Glede na dejstvo, da je tožena stranka profesionalna pravna oseba, je nujna izhodiščna predpostavka slehernega profesionalnega subjekta finančnega trga, ki mu načelo vestnosti in poštenja narekuje, da s potrošnikom igra z odprtimi kartami in ga seznani z dejanskim obsegom negotovosti njegovega pravnega položaja, o čemer pa tožena stranka ni dala ustrezne pojasnilne dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno napolnilo merilo skrbnosti toženke, in je pravilno zaključilo, da je toženka kršila načelo vestnosti in poštenja, to je dobro vero v postopkovnem pogledu. Tožena stranka v pritožbi ne pojasni kakšno valutno tveganje je prevzela s sklenitvijo pogodb, priznava pa, da se je njeno tveganje realiziralo s tem, ko sta tožnika prenehala redno odplačevati kredit, kar pa bi lahko ob pravilni pojasnilni dolžnosti predvidela glede na kreditno sposobnost toženih strank. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sprememba obveznosti tožnikov na 20 % pomenilo to, da bi lahko posegla po možnosti konverzije. Kot že obrazloženo, konverzija ne odpravlja možnosti odprave valutnih tveganj, ki so dejansko tudi nastopile. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je prišlo do znatne spremembe v razmerju med CHF in EUR in je to tudi obrazložilo točki 13. obrazložitve. Iz podatkov o dnevni tečajnici ECD in neprerekanih trditev je razvidno gibanje tečajev valute CHF napram EUR in sicer je le-ta na dan zapadlosti prvega oporoka znašal 1,6458 za 1,0 EUR, v letih 2015 in 2017 pa je bila na rekordno nizkih ravneh z najnižjo vrednostjo 0,9816 CHF za 1,00 EUR, konec januarja 2015. To predstavlja 40 % padec (na dan 9. 8. 2011). Konec januarja 2015 pa je ta procent še narasel. Gre za znatno spremembo obveznosti in možnost konverzije na ničnost tega pogodbenega določila ne vpliva. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožničin obrok najprej znašal 1.700,00 EUR, leta 2008 pa se je zvišal za 400,00 EUR. Po 10 letih, ko sta odplačala že nekaj več kot 170.000,00 EUR, je njun dolg znašal še 304.000,00 EUR, ob najetem kreditu pa je znašal njun dolg 311.000,00 EUR. In če bi kredit pretvorilo v EUR kredit, bi v nadaljnjih 10 letih morala odplačati še 60.000,00 EUR obresti. Vse to kaže na znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznosti strank. Sodišče prve stopnje je ocenilo da je to povzročilo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega kar sta tožnika utemeljeno pričakovala in da takšna pogodbena določila nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti, kar se je dejansko tudi realiziralo v znatnem povečanju obveznosti tožečih strank, kar vse skupaj presega tisto kar v pritožbi navaja tožena stranka, da se je od zapadlosti prve anuitete tožnikoma upadel obrok do leta 2016 tudi na račun inflacije in se je povprečna mesečna neto plača povečala za 24 %. Tožnika sta navedla, da takšnega povečanja anuitet nista več ekonomsko bila zmožna odplačevati brez katastrofe za njuno premoženje. Sodišče prve stopnje je tako tudi v zvezi s povečanjem obveznosti pravilno ugotovilo dejansko stanje in na to dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni bila dolžna seznaniti tožnikov z določenimi hipotetičnimi grafičnimi situacijami ali izračuni. Kot že obrazloženo, tožnikoma ni bilo računsko predstavljeno kaj bo za njuno mesečno obveznost in tudi za končno obveznost pomenilo, da bi se tečaj med CHF in EUR spremenil za 10, 20 ali 30 %. Osrednje je, da pri tehtanju toženkinih pojasnil ne iz njenih posameznih opozoril, ne iz gledanja njenega informiranja kot celote, ne izhaja, da bi toženka tako ali drugače ali numerično ali grafično ali z ustnimi ali pisnimi pojasnili informirala tožnika, da ima poleg koristi takšno kreditiranje lahko imelo tudi znatne negativne finančne posledice. Tudi ni opozorila kako bo na mesečni obrok vplivalo veliko znižanje domače valute, kar posebej zahteva praksa SEU. Prav tako ni nobene ugotovitve, da bi bile tožnikom pojasnjene ekonomske okoliščine, ki bi lahko vplivale na valutno razmerje. Zato pritožbene navedbe, da tožena stranka ni mogla pričakovati ali predvidevati, da se lahko obveznost tožeče stranke v EUR protivrednosti povišajo tako, da bi bil kredit CHF manj ugoden od kredita v EUR, pritožbeno niso utemeljene. Kot je obrazloženo, je standard profesionalnega posojilodajalca takšen, da mora kot je obrazloženo prej, kreditojemalce opozoriti na vsa možna tveganja, česar pa tožena stranka v konkretnem primeru ni storila in zato je pritožba glede glavne stvari v celoti neutemeljena.

16. Tožena stranka v pritožbi še izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo pravne koristi od ugotovitvenega dela zahtevka. Temu ni tako. Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravni interes tožnikov v izpodbijani sodbi v tem, da je sodišče prve stopnje zaradi ničnosti pogodbenega pogoja in s tem zaradi ničnosti posojilnih pogodb v dajatvenem delu odločilo, da se njunemu zahtevku za izbris hipotek na podlagi določbe 243. člena ZZK-1, ugodi. S tem so tožeče stranke izkazale pravni interes za ugotovitveni del svoje tožbe in sta s tem opravičila njun pravni interes. Pritožba tudi v tem delu tako ni utemeljena.

17. Delno je utemeljena je pritožba tožene stranke v delu, kjer izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji (točka V. izreka). Sodišče prve stopnje je namreč s sklepom v točki I. odločilo, da se zavrže tožba v delu kjer sta tožnika zahtevala, da sodišče odloči, da sta dolžna plačati toženi stranki znesek 148.428,69 EUR v roku 15 dni pod izvršbo. V tem delu se kaže uspeh tožene stranke v postopku na prvi stopnji in bi sodišče prve stopnje, ob pravilni uporabi določbe prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP moralo pravilno ugotoviti, da je tožeča stranka v tem postopku na prvi stopnji uspela z 68 %, tožena pa z 32 %. Sodišče prve stopnje bi tako moralo priznati 32 % pravdnih stroškov toženi stranki. Tožena stranka je namreč upravičena do povračila pravdnih stroškov v višini kot jih je priglasila s stroškovnim z dne 15. 12. 2022 in kot to izhaja iz stroškovnikov k posameznim pripravljalnim vlogam. Tožena stranka je upravičena do povračila 2000 točk za odgovor na tožbo in 2 % od vrednosti storitev po OT 11/3, upravičena je do plačila 2000 odvetniških točk za prvi pripravljalni spis ter za 2 % materialnih stroškov, upravičena je do povrnitev odvetniških stroškov za drugo in tretjo pripravljalno vlogo 1500 in 1000 točk in 2 % materialnih stroškov, upravičena je do plačila 1000 odvetniških točk in 2 % materialnih stroškov za četrto pripravljalno vlogo, upravičena je do povračila stroškov za pripombe na razpravni zapisnik v višini 50 odvetniških točk (tar. št. 19/4 OT), upravičena je do povrnitve 1000 odvetniških točk za peto obrazloženo pripravljalno vlogo, ter 2 % materialne stroške, nadalje je upravičena do povračila 50 odvetniških točk za dokazni predlog, to je za prepis zvočnega posnetka, upravičena je do povrnitve 1000 odvetniških točk za šesto obrazloženo pripravljalno vlogo in 2 % materialnih stroškov, nadalje je upravičena do 1000 odvetniških točk za sedmo obrazloženo pripravljalno vlogo in 2 % materialne stroške, upravičena je do 1000 odvetniških točk za osmo pripravljalno vlogo in 2 % materialne stroške, upravičena je do povrnitve 1050 odvetniških točk za deveto pripravljalno vlogo in 2 % materialnih stroškov, upravičena je do povrnitve 1000 odvetniških točk za deseto pripravljalno vlogo in 2 % materialnih stroškov, upravičena je do 1050 odvetniških točk in 2 % materialnih stroškov za enajsto pripravljalno vlogo, upravičena je do 1050 odvetniških točk in 2 % materialnih stroškov za dvanajsto pripravljalno vlogo. Vsi ti stroški so utemeljeni v 11. členu OT in v tar. št. 19/3 OT. Nadalje je upravičena do nagrade za pristope na naroke za glavno obravnavo za dne 11. 12. 2018 2000 točk, za odsotnost iz pisarne 120 točk, za drugi narok za glavno obravnavo za dne 28. 2. 2019 1000 točk, upravičeno je za zastopanje na naroku 200 točk, za odsotnost iz pisarne 120 točk, za tretji narok za glavno obravnavo 1000 točk, za urnino za zastopanje na naroku 150 točk in za odsotnost iz pisarne 120 točk, za četrti narok za glavno obravnavo za dne 20. 5. 2021 1000 točk, za odsotnost iz pisarne 120 točk, za peti narok za glavno obravnavo 1000 točk, za odsotnost iz pisarne 120 točk, za šesti narok za glavno obravnavo za dne 15. 12. 2022 1000 točk in za odsotnost iz pisarne 120 točk. Skupaj je tako upravičena tožena stranka do 26.410,00 odvetniških točk, kar znaša ob vrednosti odvetniške točke 15.846,00 EUR. Tem odvetniških stroškom je potrebno prišteti še stroške za kilometrino za prihode na glavno obravnavo v skupnem znesku 357,96 EUR. Odvetniški stroški tožene stranke znašajo 16.203,96 EUR, skupaj z 22 % DDV, pa je tožena stranka upravičena do plačila 19.768,83 EUR pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Pri tem pa je potrebno upoštevati 32 % uspeh tožene stranke v postopku na prvi stopnji in tako znašajo njeni priznani pravdni stroški 6.326,02 EUR. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki skupaj priznalo 22.568,30 EUR pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Ti stroški so utemeljeni v 6. členu Odvetniške tarife in tar. št. 18/1, 19/3, 20/1 in v 7. členu OT. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da so vse vloge tožeče stranke primerno obrazložene in zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Ob njenem 68 % uspehu na prvi stopnji znašajo tako njeni stroški 15.346,44 EUR. Po medsebojnem pobotanju, mora tako tožena stranka povrniti tožeči stranki na 9.020,42 EUR odmerjenih pravdnih stroškov in v ta znesek je sodišče druge stopnje spremenilo znesek iz točke V. izreka (tretja alineja prvega odstavka 365. člena ZPP).

18. Glede na obrazloženo se izkaže, da je pritožba tožene stranke glede glavne stvari, to je v izpodbijanih delih glede točke I., II., III. in IV. izreka neutemeljena in je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo iz pritožbe očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje pa ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

19. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške za odgovor na pritožbo, ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka je podala obrazložen odgovor na pritožbo in je tako upravičena do priglašenih pritožbenih stroškov. Tožeča stranka je kot pritožbene stroške priglasila stroške za sestavo odgovora na pritožbo v višini 2500 točk in materialne stroške v višini 2 %. Ti stroški so utemeljeni v 6. členu Odvetniške tarife in v tarifni številki 22 in 23 OT. Skupaj, ob vrednosti odvetniške točke z 22 % DDV, tako znašajo pritožbeni stroški tožene stranke 1.866,60 EUR. Te pritožbene stroške mora tožena stranka povrniti tožeči na način kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje (člen 154/I ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

1 Tako tudi VS RS v zadevi II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023. 2 Tako VS RS sodba in sklep II Ips 54/2023.