Jedro

Najkasneje po uveljavitvi ZDen, ki ureja denacionalizacijo premoženja, podržavljenega med drugim z ZNNZ, ni mogoče več zahtevati odškodnine za nacionalizirano nepremičnino na podlagi ZNNZ.

Izrek

I. Pritožba predlagatelja se zavrne, pritožbi nasprotne udeleženke pa se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni: - v I. točki izreka tako, da se predlog predlagatelja za določitev odškodnine, vložen 3. 1. 2014, zavrne, - v II. točki izreka pa tako, da udeleženca krijeta vsak svoje stroške postopka, ki so nastali do odločitve sodišča prve stopnje v novem postopku.

II. Udeleženca krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je nasprotna udeleženka dolžna plačati predlagatelju za razlaščeno nepremičnino, parc. št. 1 vrt v izmeri 1078 m2, k. o. X, znesek 176.738,10 EUR v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodne odločbe do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, nosi razlastitveni upravičenec (II. točka izreka).

2. Predlagatelj je predlagal izdajo popravnega sklepa v stroškovnem delu. Meni, da je sodišče prve stopnje v izreku po pomoti napisalo, da stroške krije razlastitveni upravičenec namesto pravilno nasprotna udeleženka. Podredno je vložil pritožbo in predlagal, da pritožbeno sodišče ob upoštevanju 104. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) izpodbijani sklep spremeni tako, da je nasprotna udeleženka dolžna povrniti predlagatelju njegove stroške postopka.

3. Nasprotna udeleženka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom ZNP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zavrže oziroma zavrne ter predlagatelju naloži v plačilo stroške postopka nasprotne udeleženke, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da je višje sodišče v sklepu, s katerim je razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga, ugotovilo, da je predlog utemeljen ter da je treba o njem meritorno odločiti, saj je prvostopenjskemu sodišču zgolj naložilo, da se opredeli do dovoljenosti predloga na drugi podlagi in do sodne prakse, na katero se je skliceval predlagatelj. Navaja, da med udeležencema postopka ni sporno, da je bila pravnemu predniku predlagatelja odvzeta posest nepremičnine parc. št. 1 k. o. X z odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana - Rudnik z dne 25. 6. 1960, in sicer na podlagi 38. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ), zaradi izgradnje novega šolskega poslopja. Navedena odločba napotuje na 46. člen ZNNZ, ki je določal, da prejšnji lastnik za tako nacionalizirano nezazidano gradbeno zemljišče dobi odškodnino, ki se določi po posebni tarifi in se izplačuje 50 let. V naslednjih členih je zakon urejal postopek za odmero odškodnine. V primeru, da bi bil navedeni zakon, ki je urejal nacionalizacijo in ne razlastitve, kar sodišče neutemeljeno enači, še vedno veljaven, bi bil predlog za določitev odškodnine pred nepravdnim sodiščem utemeljen. Ker pa ZNNZ ne velja več, odškodnin ni mogoče več terjati na njegovi podlagi. Nadalje navaja, da je bil zaradi odprave krivic, ki so nastale zaradi nacionalizacije, leta 1991 sprejet Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki je uredil denacionalizacijo. ZDen v 3. členu določa, da so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi ZNNZ. Navedene osebe so zato lahko popravo krivic zahtevale po ZDen, in sicer v štiriindvajsetih mesecih po njegovi uveljavitvi. Zamuda z vložitvijo zahteve za denacionalizacijo je povzročila izgubo pravice in ne zastaranja. Če je bila pravnemu predniku predlagatelja sporna nepremičnina nacionalizirana in odvzeta iz posesti brez izplačila odškodnine po ZNNZ, je torej imel možnost zahtevati odškodnino po ZDen. Ker tega ni storil, ni upravičen do nobenih zahtevkov v zvezi s sporno nepremičnino. Izpostavlja 32. člen ZDen, iz katerega izhaja, da nacionalizacije in razlastitve ni mogoče enačiti, saj sta ju določala različna zakona, in da se ZDen uporablja celo za nepremičnine, ki so bile razlaščene pred Zakonom o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (ZRPPN) in tudi zanje ni mogoče zahtevati odškodnine po predpisih o razlastitvi. Sodišče se je oprlo predvsem na odločbo VSL II Cp 5359/2009 (pravilno: II Cp 5393/2005), ki se sklicuje na sklep, sprejet na zveznem civilnem posvetovanju dne 28. in 29. 5. 1986, ki pa ga je višje sodišče v omenjeni odločbi napačno interpretiralo. Iz navedenega sklepa namreč ne izhaja, da pravica do odškodnine za nacionalizirano zemljišče ne zastara, kot je zmotno štelo višje sodišče. Omenjeni sklep je bil sprejet pred uveljavitvijo ZDen in nove ustave z namenom, da bi vsi tisti, ki so jim bile nepremičnine nacionalizirane in/ali razlaščene, prišli do odškodnine, ki so jo določali predpisi. Ti predpisi danes ne veljajo več, za namen pridobitve odškodnine in poprave krivic pa je bil sprejet ZDen, ki je določil rok za vložitev zahtevkov. Nobene potrebe za ZDen in njegove roke ne bi bilo, če bi imeli upravičenci časovno neomejeno možnost zahtevati določitev odškodnine po ZNP. Če bi bili roki za uveljavljanje odškodnin različni oziroma zgolj v določenih primerih ne bi bilo časovne omejitve za uveljavljanje odškodnine, bi šlo za kršitev ustavne pravice iz 14. in 22. člena Ustave RS. Sodišče se v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa sklicuje na Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (v nadaljevanju ZUPUDPP), vendar ni jasno, kako bi bil lahko navedeni zakon uporaben v tej zadevi. Navedena točka obrazložitve je sicer tako nejasna, da se je do nje težko opredeliti. Pri tem izpostavlja, da če sodišče meni, da je predlagatelj upravičen do odškodnine po ZNNZ, mora tudi o višini odškodnine odločiti na podlagi tega zakona. Priglaša pritožbene stroške.

4. Predlagatelj je v odgovoru na pritožbo nasprotne udeleženke predlagal zavrnitev pritožbe ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo nasprotni udeleženki.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je predlagatelj v vlogi z dne 3. 1. 2017 predlagal popravo izpodbijanega sklepa v stroškovnem delu, podredno pa je zoper stroškovno odločitev vložil pritožbo. Ker pogoji za popravo sklepa niso podani (primerjaj 328. člen ZPP v zvezi s 332. členom ZPP, oba v zvezi s 37. členom ZNP),1 je bilo treba obravnavati tudi pritožbo predlagatelja.

6. Pritožba predlagatelja ni utemeljena, pritožba nasprotne udeleženke pa je utemeljena.

7. Nasprotna udeleženka v pritožbi pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da iz sklepa pritožbenega sodišča I Cp 3159/2014 z dne 10. 12. 2014, s katerim je bila razveljavljena odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za določitev odškodnine, izhaja, da je predlog utemeljen. Pritožbeno sodišče namreč v razveljavitvenem sklepu še ni zavzelo stališča o utemeljenosti predloga, temveč je prvostopenjsko odločitev razveljavilo zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z dejansko vsebino predloga za določitev odškodnine z navodilom sodišču prve stopnje, naj v novem postopku presoja dovoljenost predloga za določitev odškodnine na podlagi, ki jo je zatrjeval predlagatelj.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju ravnalo v skladu s povzetim navodilom iz razveljavitvenega sklepa, je pa s tem, ko je zaključilo, da je predlog za določitev odškodnine utemeljen na podlagi določb ZNNZ, zmotno uporabilo materialno pravo, na kar pravilno opozarja nasprotna udeleženka v pritožbi.

9. Po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila nepremičnina parc. št. 1 k. o. X, za katero zahteva predlagatelj določitev odškodnine v tem nepravdnem postopku, nacionalizirana pravnemu predniku predlagatelja na podlagi ZNNZ ter odvzeta iz posesti na podlagi odločbe Občinskega ljudskega odbora Ljubljana-Rudnik z dne 25. 6. 1960, v kateri je bilo tudi odločeno, da se bo odškodnina določila po določbi 46. člena ZNNZ. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da ni dokazano, da je bila razlaščencu odškodnina že plačana. Na podlagi navedenih dejstev, s katerimi je predlagatelj utemeljeval predlog za določitev odškodnine, je sodišče prve stopnje zaključilo, da predstavljajo materialnopravno podlago za odločanje o odškodnini za obravnavano nepremičnino določbe ZNNZ, po sedaj veljavnem ZUPUDPP pa se odloča o višini odškodnine, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. ZNNZ je sicer v prvem odstavku 46. člena določal, da dobi prejšnji lastnik za nacionalizirano nezazidano gradbeno zemljišča odškodnino, ki se določa po tarifi, po kateri se določa odškodnina za razlaščeno gradbeno zemljišče (47. člen zakona o razlastitvi), v 59. in 60. členu pa je bilo določeno, da se postopek za odmero odškodnine za nacionalizirano nepremičnino začne po pravnomočnosti odločbe komisije za nacionalizacijo o ugotovitvi predmeta nacionalizacije, da zoper odločbo o odškodnini ni mogoča pritožba in ne upravni spor, prejšnji lastnik nacionalizirane nepremičnine in občina, v kateri leži nepremičnina, pa lahko zahtevata v tridesetih dneh od vročitve odločbe o odškodnini, da odmeri odškodnino sodišče ter da o zahtevi za odmero odškodnine odloča okrajno sodišče v nepravdnem postopku. Vendar pa (najkasneje) po uveljavitvi ZDen,2 ki ureja denacionalizacijo premoženja, nacionaliziranega med drugim z ZNNZ,3 po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče več zahtevati odškodnine za nacionalizirano nepremičnino na podlagi ZNNZ.

10. ZDen je bil sprejet z namenom, da se popravijo krivice, ki so bile v letih med drugo svetovno vojno in po njej storjene s poseganjem države v lastninske odnose. Zasnovan je na pravičnosti in se uresničuje z vračanjem premoženja, podržavljenega na podlagi predpisov iz 3.4 ali 4. člena, oziroma na način iz 4. ali 5. člena ZDen. ZDen ne učinkuje neposredno in ne razveljavlja predpisov ne posamičnih aktov, ki so bili podlaga za podržavljenje. Določa krog upravičencev, ki jim priznava pravico do denacionalizacije, določenim pravnim subjektom pa pravice do denacionalizacije izrecno ali molče ni priznal.5 Gre torej za specialen zakon, ki je na novo uredil pravice določenega kroga oseb v zvezi s (krivično) podržavljenim premoženjem. Osebam, ki jim je priznal pravico do denacionalizacije, je bilo premoženje odvzeto brez plačila pravične odškodnine, saj predpisi iz 3. in 4. člen ZDen plačila odškodnine za nacionalizirano premoženje niso določali oziroma so predpisovali zgolj simbolično odškodnino.6 S tem, ko je v 2. členu določil, da so pod predpisanimi pogoji upravičeni do vrnitve premoženja oziroma do plačila odškodnine, je zanje po naravi stvari izključil možnost nadaljnjega vlaganja predlogov za odmero odškodnin za nacionalizirano premoženje na podlagi predpisov, določenih v 3. in 4. členu ZDen, kjer je, kot že pojasnjeno, naštet tudi ZNNZ.

11. Da po letu 1991 ni več mogoče zahtevati določitve odškodnine za nacionalizirano premoženje na podlagi ZNNZ, izhaja tudi iz določbe 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL),7 po kateri se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Že samo dejstvo, da je ZNNZ v 3. členu ZDen izrecno naštet med predpisi, ki predstavljajo podlago za denacionalizacijo, utemeljuje zaključek, da navedeni zvezni predpis, ki je bil podlaga za (krivično) podržavljenje, ni v skladu s pravnim redom Republike Slovenije.

12. Predlagatelj bi torej lahko kvečjemu uveljavljal odškodnino po ZDen, ki pa je določil pristojnost upravnih organov za odločanje o zahtevkih za denacionalizacijo v primerih, ko je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov, določenih v 3. in 4. členu ZDen (54. člen ZDen), predpisal pa je tudi štiriindvajset mesečni rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo, ki se je iztekel 7. 12. 1993 (64. člen ZDen). Nasprotna udeleženka tako pravilno navaja, da obravnavani predlog za določitev odškodnine za nacionalizirano nepremičnino v nepravdnem postopku ni utemeljen.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi nasprotne udeleženke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za določitev odškodnine, vložen 3. 1. 2014, zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

14. Do ostalih pritožbenih navedb nasprotne udeleženke se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

15. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče odločilo o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). V nepravdnem postopku za določitev odškodnine velja posebno pravilo o povračilu stroškov, vendar le, če je bilo udeležencu naloženo plačilo odškodnine (104. člen ZNP). Sicer veljajo splošna pravila o povračilu stroškov v nepravdnih postopkih iz 35. člena ZNP, v obravnavanem primeru prvi odstavek tega člena, po katerem vsak udeleženec trpi svoje stroške.

16. Posledično je bilo treba kot neutemeljeno zavrniti pritožbo predlagatelja, ki je predlagal, da se plačilo njegovih stroškov naloži nasprotni udeleženki (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

1 Sodišče prve stopnje je tako v izreku kot tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da stroške postopka nosi razlastitveni upravičenec. Pri zapisu zavezanca za plačilo stroškov v izreku izpodbijanega sklepa zato ne gre za očitno pisno pomoto, kot navaja predlagatelj, ki bi jo bilo mogoče popraviti s popravnim sklepom. 2 ZDen je začel veljati leta 1991, obravnavani predlog pa je bil vložen (šele) leta 2014. 3 Primerjaj 1. in 3. člen ZDen. 4 V deveti točki tega člena je naštet tudi ZNNZ. 5 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-267/95 z dne 9. 4. 1998. 6 Glej Zakon o denacionalizaciji s komentarjem (druga, dopolnjena izdaja), Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 46. in 47. 7 UZITUL je začel veljati 25. 6. 1991.