Jedro

Večinska sodna praksa stoji na stališču, da mora sodišče v primeru predložitve dokazne listine v tujem jeziku opraviti materialno procesno vodstvo, s katerim stranko pozove na predložitev listin v prevodu in ji dodeli rok.

Zgolj izkazana posest nad vozilom ne more pripeljati do ugotovitve, da je zastavna pravica obstajala.

Izrek

I. Dopolnitev pritožbe tožene stranke z dne 23. 10. 2019 se zavrže. II. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Pravdni stranki nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici izroči v posest osebno osebno vozilo znamke Audi A3, skupaj z dvojnimi ključi vozila (I. točka izreka), da ji plača odškodnino v višini 1.596 EUR z obrestmi (II. točka izreka) in pravdne stroške v višini 2.580,04 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je toženka 28. 8. 2019 vložila pritožbo, 23. 10. 2019 pa dopolnitev pritožbe. V obširni pritožbi, ki je sodišče na tem mestu ne bo v celoti povzemalo, se pritožuje iz naslednjih sklopov: - glede neizvedbe dokaza, to je vpogleda v bančni izpisek z dne 6. 7. 2018, s čimer je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka; - glede tožničine lastninske pravice, v zvezi s katero so razlogi sodišča nejasni oziroma so si med seboj v nasprotju, sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo; - glede posesti tožene stranke, saj bi sodišče zaradi njene nespornost moralo sklepati na obstoj zastavne pravice na vozilu; - glede obstoja zastavne pravice v zvezi z zavarovano terjatvijo, zastavno pogodbo in razpolagalno sposobnostjo ter - glede odškodninskega zahtevka, da protipravnost ravnanja ni podana, tožnica pa ni dokazala, da je predložena računa za najem drugega vozila zares poravnala. V dopolnitvi pritožbe navaja, da skladno s 337. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prilaga nove dokaze, saj je bila 10. 10. 2019 obveščena o zavrženju kazenske ovadbe PP Litija, tako da je šele takrat te dokaze pridobila. Opredeljuje se glede lastninske pravice, odškodninskega zahtevka in ostalih novih dokazov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo in dopolnitev pritožbe upošteva ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica pritožbene navedbe prereka, predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Dopolnitev pritožbe je prepozna, pritožba pa je neutemeljena.

Glede dopolnitve pritožbe

5. Pritožba ima prav, da sme pritožnik skladno s 337. členom ZPP v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo. A je jasno, da sme pritožnik skladno s prvim odstavkom 333. člena ZPP navajati nova dejstva in predložiti nove dokaze le v zakonsko določenem roku za vložitev pritožbe, to je v tridesetih dneh. Sodba je bila toženki po pooblaščencu vročena 27. 6. 2019, trideset dnevni pritožbeni rok se je zaradi teka sodnih počitnic iztekel 28. 8. 2019, to je takrat, ko je toženka vložila pravočasno pritožbo. Dopolnitev pritožbe z dne 23. oktobra 2019 je prepozna in jo je pritožbeno sodišče skladno s 343. členom ZPP zavrglo. Pri tem poudarja, da ima v tem primeru toženka na razpolago izredno pravno sredstvo obnove postopka po 10. točki 394. člena ZPP, ki jo ima pravico vložiti v zakonsko določenem roku. O tem ali predstavlja nov dokaz v smislu 10. točke 394. člena ZPP dokaz, ki je obstajal v času postopka na prvi stopnji, pa stranka za njega ni vedela, ali dokaz, ki v tem času še ni obstajal, sodna praksa ni enotna,1 a v obravnavanem primeru iz listin, predloženih dopolnitvi pritožbe, izhaja, da so obstajale v času pred zaključkom obravnave na prvi stopnji.

Glede neizvedbe dokaza

6. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo predloženega dokaza s strani tožene stranke, to je bančnega izpiska z dne 6. 7. 2018 (priloga B 28), ki je v nemškem jeziku. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe najprej pojasnjuje, da ni res, da je bilo to dokazilo predloženo skupaj z odgovoroma na tožbo in na predlog za izdajo začasne odredbe. V odgovoru na tožbo je bil ta bančni izpisek naveden kot dokaz, priložen pa ni bil (list. št. 31 sodnega spisa), enako velja za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe (list. št. 27 sodnega spisa). Zato je sodišče prve stopnje toženko in njenega pooblaščenca na naroku 23. 4. 2019 na navedeno opozorilo. Toženka je takrat bančni izpisek prvič predložila in sicer v nemškem jeziku brez prevoda, zato ga sodišče ni upoštevalo ter je ob zaključku naroka ta listinski dokaz zavrnilo. Tudi na naroku 29. 5. 2019 toženka prevoda listine v tujem jeziku ni predložila, čeprav je bilo sodišče takrat pripravljeno ta dokaz v prevodu še sprejeti. Pritrditi gre pritožbi, da je sklicevanje sodišča na odločbo VSL II Cpg 1083/2017 nepravilno, saj večinska sodna praksa stoji na stališču, da mora sodišče v primeru predložitve dokazne listine v tujem jeziku opraviti materialno procesno vodstvo, s katerim stranko pozove na predložitev listin v prevodu in ji dodeli rok,2 česar sodišče v obravnavanem primeru ni storilo. A je odločitev glede zavrnitve te dokazne listine pravilna, saj toženka navedene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje skladno z 286. b členom ZPP ni uveljavljala takoj, ko je bilo to mogoče, kar bi morala najkasneje ob zaključku naroka 23. 4. 2019, ko je sodišče prve stopnje navedeni dokaz zavrnilo. Ker je ravnanje sodišča grajala šele na naslednjem naroku, je to storila prepozno, zato se na navedeno kršitev v pritožbi ne more več sklicevati. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče s tovrstnimi listinami srečuje vsakodnevno in bi moralo glede na svoje znanje in izkušnje prepoznati pravo vsebino listine, saj so tudi po oceni pritožbenega sodišča deli bančnega izpiska v tujem jeziku nerazumljivi ter bi bil potreben njihov prevod.

Glede lastninske pravice

7. Pritožbeno sklicevanje na navedbe sodišča v 1. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je neutemeljeno, saj so tam povzete navedbe in trditve pravdnih strank. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da sodišče ni navedlo pravne podlage. Glede tega se je sodišče opredelilo v 7. točki obrazložitve, kjer je navedlo, da gre v konkretni zadevi za tipično lastninsko reivindikacijsko tožbo ter navedlo pogoje za uspešnost takšne tožbe. Pravno podlago je sodišče opredelilo tudi v 8. in 9. točki. Pritrditi je pritožbi, da je bilo vprašanje tožničine lastninske pravice na osebnem vozilu Audi A3 ključno za razplet predmetne pravde, niso pa utemeljene pritožbene navedbe, da so razlogi glede tega vprašanja v sodbi nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju. Tudi ni res, da se sodišče ni ukvarjalo s predpostavkami za pridobitev lastninske pravice na premični stvari skladno z določili Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Dokazna ocena je glede tega vprašanja v 9. točki jasna, prepričljiva, logična, pravilna in konsistentna. Glede zavezovalnega pravnega posla, ki ga pritožba izpostavlja, je treba odgovoriti, da se je sodišče v tem delu oprlo na dva računa (avansni račun z dne 9. 7. 2018 in račun z dne 12. 7. 2018 – prilogi A11 in A12), na podlagi katerih je štelo, da je prišlo do kupoprodaje. Glede na dejstvo, da pritožba ugotovitev sodišča, da je zakoniti zastopnik družbe R., d. o. o., F. H. izpovedal, da ta družba nikoli ni imela volje in želje postati lastnica tega vozila ter da so pri nakupu tega vozila na strani tožnice nastopali le kot posredniki iz razloga, da so lahko zaprli obstoječi dolg po leasing pogodbi, ne izpodbija, so pritožbene navedbe, da posredništvo ni obstajalo, neutemeljene. Glede razpolagalnega pravnega posla se sodišče ob upoštevanju četrtega odstavka 60. člena SPZ pravilno sklicuje tudi na elektronska sporočila med družbo S., d. o. o., kot lastnico vozila in družbo R., d. o. o. Pritožbi gre pritrditi, da tožnica zgolj s prometnim dovoljenjem svojega lastništva ni mogla izkazati, vendar se sodišče ni sklicevalo le na to javno listino, ampak je opravilo dokazno oceno na podlagi vseh izvedenih dokazov. Takšno dokazno oceno pritožbeno sodišče potrjuje in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Pritrditi gre zato sodišču prve stopnje, da toženka ni izkazala, da je družba R., d. o. o., 6. 7. 2018 postala lastnica vozila.

Glede obstoja zastavne pravice in toženkine posesti nad vozilom

8. Dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do izpisa Banke z dne 2. 4. 2019 še ne pomeni, da je dokazna ocena v zvezi z zatrjevano zastavno pravico nepravilna oziroma nepopolna. Sodišče se je v zvezi z zastavno pravico izreklo v 12. do 20. točki ter je iz obrazložitve razvidno, da je potrdilo toženkine trditve, da sta družbi predhodno poslovali v zvezi z najemom vozil ter da je R., d. o. o., toženki nakazovala določena sredstva, a je kljub temu dokazna ocena glede neobstoja zastavne pravice sodišča prve stopnje povsem prepričljiva. Že ugotovljeno dejstvo, ki ni izpodbijano, da iz SMS sporočila zakonitega zastopnika toženke z dne 1. 10. 2018 (priloga A 20) izhaja, da ni jasno kdo je komu dolžan in da se to mora ugotoviti in potem poračunati, zadostuje za ugotovitev, da v juniju 2018 do sklenitve zastavne pogodbe ni prišlo. Navedeno dodatno potrjujejo s pritožbo neizpodbijane ugotovitve o prirejenosti najemnih pogodb, ki naj bi izkazovale dolg družbe R., d. o. o., do toženke. Tudi dejstvo, da toženka ni uspela dokazati, da je družba R., d. o. o., postala lastnica spornega vozila, pripelje do zaključka, da zastavna pravica ni mogla nastati ne v juniju 2018, ne kasneje, saj ta družba ni imela razpolagalne pravice. V določilih SPZ ni najti določbe, ki bi dopuščala "naknadno" ustanovitev oziroma veljavnost zastavne pravice, kot to zatrjuje toženka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da zastavna pravica s strani toženke ne obstoji, zato je pravilno odločilo, da mora toženka tožnici vozilo izročiti v posest. Tudi ni res, da sodišče ni zavzelo stališča do toženkinih trditev v zvezi z določbami splošnega dela pogodbe o finančnem leasingu, saj je v 9. točki pravilno obrazložilo, da splošni pogoji sami po sebi še ne morejo predstavljati podlage za pridobitev lastninske pravice. Zgolj izkazana posest nad vozilom pa prav tako ne more pripeljati do ugotovitve, da je zastavna pravica obstajala.

Glede odškodninskega zahtevka

9. Ob zgoraj navedenem je neutemeljena pritožbena navedba, da protipravnost toženkinega ravnanja, s tem, ko je odklonila izročitev vozila tožnici, ni podana. Glede škodne postavke pa pritožbeno sodišče obrazloži, da je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je upoštevalo v sodni spis vložena računa (prilogi A 2 in A 8), saj se že z obstojem računov domneva, da so bili plačani in tožnici ni bilo treba dokazovati, da jih je zares poravnala. A ne gre spregledati, da je toženka sicer nepravočasni dopolnitvi pritožbe priložila policijski uradni zaznamek z dne 3. 4. 2019, kjer je v informativnem razgovoru M. B. potrdil, da sta bili navedeni dve fakturi izstavljeni fiktivno in jih tožnica ni plačala. Kot zgoraj obrazloženo bo navedeno lahko predmet obnove postopka, saj z navedeno listino sodišče prve stopnje ni razpolagalo, pritožbeno sodišče pa je zaradi prepozne predložitve ne more več upoštevati. Tako se izkaže, da je tudi odločitev o plačilu odškodnine pravilna.

10. Ker je sodba sodišča prve stopnje pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ker toženkina pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

11. Toženka s pritožbo ni uspela, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zato nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).

1 Prim. VSL sklep II Cp 3169/2016 z dne 13. 2. 2017, kjer je sodišče kot nov dokaz priznalo kazensko sodbo, ki v času postopka še ni obstajala, in VDSS sklep Pdp 252/2017 z dne 25. 1. 2018, kjer sodišče izvedenskega mnenja, ki v času postopka še ni obstajalo, ni sprejelo kot nov dokaz. Prim. tudi VSRS sklep II Ips 63/97, sklep VII Ips 283/07 in sklep VIII Ips 288/06 ter Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ur. l. RS in GV Založba, 3. knjiga, Lojze Ude in ostali, komentar k 395. členu, stran 593. 2 VSL sodba II Cpg 384/2015 in sklep I Cpg 888/2012 ter VSRS sodba II Ips 314/2014.