Jedro

Glede odločilnega dejstva, da so bile sporne nepremičnine podržavljene na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, so ugotovitve ustrezno konkretne: ugotovljena je oseba, ki je upravičenko silila k sklenitvi spornih pogodb; ugotovljeno je, v kakšnem smislu (tedanjemu času ustreznem) je ta oseba predstavljala oblast (partijo - očitno je mišljena komunistična partija); in ugotovljeno je, da upravičenka ne bi sklenila spornih pogodb, če ne bi popustila pod tem pritiskom oblasti.

Neutemeljena je tudi revizijska graja, da ni bila opravljena presoja po 72. členu ZDen in da je bilo s tem zmotno uporabljeno materialno pravo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom odločilo, da se upravičenki (predlagateljičini materi) , umrli leta 1971 , vrnejo v last in posest parcele št. 1707, 1708, 1709/2, 1711, 1713, 1715, 1718 in 1719 k.o. B., sedaj vse pripisane vložku štev. 372 te k.o. Obenem je odločilo, da se to denacionalizirano premoženje da v začasno upravljanje skrbnici za poseben primer - predlagateljici.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo nasprotne udeleženke kot neutemeljeno in potrdilo sklep prve stopnje. Sprejelo je namreč oceno sodišča prve stopnje, da denacionalizacijska upravičenka ni po svoji prosti volji sklenila pogodb z dne 9.5.1963 in 31.8.1964, na podlagi katerih so obravnavane nepremičnine zaradi izvedbe arondacije prešle v družbeno lastnino.

Zoper ta pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je nasprotna udeleženka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga razveljavitev sklepov druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo odločanje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti, ko bo nanje v nadaljevanju sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen v smislu določbe 390. člena ZPP (zakona o pravdnem postopku) - tu in v nadaljevanju v zvezi s 37. členom ZNP (zakona o nepravdnem postopku) - predlagateljica na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija formalno opredeljeno in vsebinsko zatrjuje le procesno kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Ta očitek utemeljuje s tem, da je edina konkretna sila oz. psihični pritisk, ki je dokazan s pričami, izviral s strani upravičenkinega sina. Ta je svojo mamo spodbujal k prodaji zemlje zaradi lastnih koristi in interesov. Njegovega odnosa do matere nikakor ni mogoče šteti za odnos med predstavnikom oblasti in "nemočnim" občanom. Kakšna drugačna konkretna prisila ali grožnja s strani državnih organov oz. predstavnikov oblasti pa v tem postopku ni bila dokazana. Glede odločilnih dejstev se torej odločitev o vrnitvi nepremičnin ne da preizkusiti, zato je po mnenju nasprotne udeleženke podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka.

Uveljavljana revizijska procesna graja ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je (na podlagi izpovedi priče F. L.) glede okoliščin sklenitve spornih pogodb najprej bolj splošno ugotovilo, da je na upravičenko pritiskala partija, dokler ni klonila, potem pa povsem konkretno ugotovilo, da je upravičenko nagovarjal njen sin, nanjo pa je pritiskal tudi F. Č., in da upravičenka teh spornih pogodb sama ne bi nikoli podpisala. Sodišče druge stopnje je na pritožbeni očitek, vsebinsko podoben sedaj obravnavanemu revizijskemu, najprej odgovorilo, da ima sklep sodišča prve stopnje prepričljive razloge glede tega, da predlagateljičina mati - upravičenka nikoli sama ne bi sklenila spornih pogodb, če ne bi popustila pod pritiskom oblasti - in s tem povedalo, da šteje kot pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o dejstvih, ki so odločilna po določbi 5. člena ZDen (Zakona o denacionalizaciji, Ur. l. RS 27/91-I). Nato je sodišče druge stopnje jasno zapisalo, da ne more biti (na tak način, za kakršnega se zavzema nasprotna udeleženka) odločilno, da je na upravičenko pritiskal tudi njen sin, poleg drugih (s tem je nedvoumno sprejelo prej citirano ugotovitev sodišča prve stopnje o osebah, ki so izvajale pritisk na upravičenko). Končno je še ocenilo, da samega ugotovljenega ravnanja upravičenkinega sina (ki je tako deloval zaradi lastnih interesov) sicer ne bi bilo mogoče upoštevati, da pa pritisk na upravičenko nikakor ni bil manjši, ko je poleg drugih pritiskal nanjo tudi njen sin.

Iz pravkar povzetih razlogov sodišč prve in druge stopnje jasno sledi neutemeljenost procesnega revizijskega očitka. Izpodbijani sklep se da preskusiti glede odločilnega dejstva, da so bile sporne nepremičnine podržavljene na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Glede tega dejstva so ugotovitve ustrezno konkretne: ugotovljena je oseba, ki je upravičenko silila k sklenitvi spornih pogodb ugotovljeno je, v kakšnem smislu (tedanjemu času ustreznem) je ta oseba predstavljala oblast (partijo - očitno je mišljena komunistična partija); in ugotovljeno je, da upravičenka ne bi sklenila spornih pogodb, če ne bi popustila pod tem pritiskom oblasti.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava. Po določbi 5. člena ZDen se šteje za upravičenca do denacionalizacije po tem zakonu tudi oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Revizijsko sodišče se povsem strinja z razlago sodišča druge stopnje, kako je treba pojmovati grožnjo, silo ali zvijačo v smislu 5. člena ZDen. Opozoriti je treba še na ugotovitev sodišča druge stopnje, da sta bili sporni pogodbi z dne 9.5.1963 in 31.8.1964 sklenjeni zaradi izvedbe arondacije na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča - in na to, da je ta zakon (Ur. l. FLRJ 43/59 in 53/62 - besedilo iz časa sklenitve teh pogodb) naveden pod točko 29 v 3. členu ZDen kot podlaga za denacionalizacijo, če upravičenec ni dobil ustreznih nadomestnih zemljišč.

Neutemeljena je tudi revizijska graja, da ni bila opravljena presoja po 72. členu ZDen in da je bilo s tem zmotno uporabljeno materialno pravo. Po določbi 1. odstavka 72. člena ZDen se pri odločanju o denacionalizaciji ne upoštevajo odškodnine, dane za premoženje, ki je bilo podržavljeno na način, določen v 5. členu ZDen, razen če so presegle 30 odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo s spornima pogodbama podržavljeno več kot 3 ha zemljišča in da je upravičenka zanj prejela okoli 1.000 nemških mark (preračunane protivrednosti kupnine oz. odškodnine). Sodišče druge stopnje je opozorilo, da ugovorov (nasprotne udeleženke) proti taki ugotovitvi vrednosti pogodbeno določene odškodnine za podržavljeno zemljišče na prvi stopnji ni bilo, prav tako pa tudi v pritožbi nasprotna udeleženka ni zatrjevala drugačne vrednosti kupnine-odškodnine. Pri takem procesnem ravnanju nasprotna udeleženka ne more utemeljeno z revizijo očitati sodiščema prve in druge stopnje, da sta zmotno uporabili določbo 1. odstavka 72. člena ZDen, ko sta ugotovili vrednost odškodnine, izplačane v obliki kupnine po spornih pogodbah, na podlagi izpovedi predlagateljice - vrednostno razmerje iz te zakonske določbe pa ob ugotovitvi velikosti zemljišč (več kot 30.000 m2) podali z oceno, da je bila izplačana odškodnina-kupnina "simbolična" (kar nedvomno pomeni, manjša kot 30 odstotkov vrednosti zemljišča).

Revizijsko sodišče se je prepričalo, da je izpodbijana pravnomočna odločitev v skladu z materialnim pravom, ki ga je treba uporabiti. Poleg neutemeljenosti izrečne revizijske graje je namreč (v mejah uradnega preskusa po 386. členu ZPP) še ugotovilo, da so izpolnjeni tudi vsi pogoji za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, ko je v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, da se z vrnitvijo obravnavanih podržavljenih nepremičnin upravičenki v last in posest ne bo okrnila funkcionalnost kompleksov kmetijskih zemljišč (in je torej izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 27. člena ZDen).

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP (tudi tokrat v zvezi s 37. členom ZNP) zato treba zavrniti.