Jedro

Načelo neposrednosti se v kazenskem postopku razteza tudi na oblikovanje razlogov sodbe, zato je obtožencu kršena pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in 23. člena Ustave RS, kolikor je razlago sodbe napisal sodnik, ki ni neposredno izvajal dokazov oziroma izrekel sodbe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo II K 6667/2010 z dne 21. 6. 2007 obdolženega S. C. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šestih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v roku treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, in pod posebnim pogojem, da oškodovancu v roku treh mesecev izroči 13 kubičnih metrov hrastovine ali plača v sodbi določeno protivrednost lesa. V obsegu posebnega pogoja je sodišče oškodovancu tudi priznalo premoženjskopravni zahtevek, obdolžencu pa v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 6667/2010 z dne 25. 11. 2010 kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obdolžencu je v plačilo naložilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 6667/2010 z dne 1. 9. 2011 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika ter obsojencu naložilo v plačilo sodno takso.

3. Zoper pravnomočno sodbo zagovornik obsojenega S. C. ponovno vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer na osnovi 421. in 422. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), pri čemer se sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki je v združeni zadevi 68939/12 in 68949/12 Cerovšek in Božičnik proti Sloveniji s sodbo z dne 7. 3. 2017 razsodilo, da je bila pritožnikoma v kazenskem postopku kršena pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), in sicer zaradi tega, ker sodnica, ki je vodila sojenje, ni zagotovila pisne obrazložitve za izrek sodbe in zaradi odsotnosti ustreznih ukrepov, ki bi to pomanjkljivost odpravili.

Zagovornik navaja in izkazuje, da je navedena sodba ESČP postala dokončna 7. 6. 2017, saj ni bila podana zahteva za obravnavo pred velikim senatom.

4. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti poudarja, da je v vseh pravnih sredstvih, ki so bila v predmetni zadevi vložena, izpostavljal, da je prišlo z ravnanjem slovenskih sodišč in izdajo izpodbijanih sodnih odločb do kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar sodišča niso sledila njegovemu naziranju, zaradi česar so bila vložena pravna sredstva zavrnjena. Ob sklicevanju na citirano sodbo ESČP zagovornik meni, da je z izdajo prvostopenjske sodbe in potrditvijo te sodbe na višjem sodišču in Vrhovnem sodišču prišlo do hujše kršitve tako določb ZKP kot tudi pravice do poštenega sojenja, ki jo zagotavljata Ustava in tudi 6. člen EKČP. Sodnica, ki je izdelala obrazložitev sodbe, pri sojenju in neposrednem izvajanju dokazov ni sodelovala, zato si ni mogla ustvariti neposrednega vtisa o izvedenih dokazih in ni mogla sprejeti dokazne ocene v skladu z lastnimi prepričanji in neposrednimi zaznavami. Odločitev, katero je utemeljevala v obrazložitvi sodbe, tako ni bila njena, pač pa je morala v obrazložitvi dejstva in dokaze, ki so se nahajali v spisu, oceniti in ovrednotiti na način, da so ustrezali že izrečeni obsodilni sodbi.

Kot je bilo pojasnjeno tudi s strani ESČP, je šlo v predmetni zadevi za odstopanje od vodenja postopka, kot se sicer vodi v kazenskih zadevah glede na določila ZKP, saj bi moral sodnik, ki vodi sojenje in se neposredno ukvarja z dokazi, tudi izreči sodbo in navesti pisne razloge, ki se nanašajo na njene ustrezne stvarne in pravne vidike. V predmetni zadevi pa ni bilo tako, saj je pisno obrazložitev sodbe napisala druga sodnica, ker sodnica, ki je vodila postopek in izrekla sodbo, ni več opravljala sodniškega poklica.

Iz sodbe ESČP izhaja, da čeprav so razlogi za sodbo dejansko pomembni zaradi tega, ker obtoženi osebi omogočajo koristno uveljavljanje pravice do pritožbe, so hkrati pomembni tudi v širšem smislu, in sicer v tem, da zagotavljajo pravilno delovanje pravosodja in preprečujejo arbitrarnost. Sodišče je poudarilo, da zavedanje sodnika o tem, da mora svojo odločitev utemeljiti na objektivnih razlogih, zagotavlja eno od varoval pred arbitrarnostjo. Sodnica, ki je izdelala pisno obrazložitev sodbe, pri sojenju ni sodelovala, zato je obrazložitev sodbe lahko pripravila le na podlagi dokumentacije sodnega spisa, pri čemer izrek sodbe ni temeljil le na podatkih spisa, saj so bili v postopku zaslišani obsojenec in več prič, in si je razpravljajoča sodnica, skladno z načelom neposrednosti, morala ustvariti mnenje o njihovi verodostojnosti, kar je zelo verjetno predstavljalo pomemben, če ne ključen element pri ugotavljanju odločilnih dejstev. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi izpostavlja, da je obdolženi pritožbo zoper sodbo napovedal takoj po razglasitvi sodbe, zato je bilo že od vsega začetka znano, da bo sodba morala vsebovati tudi pisno obrazložitev. Pri tem je pomembna okoliščina tudi dejstvo, da pisna obrazložitev sodbe ni bila zagotovljena kar tri leta po njenem izreku, čeprav je zakonski rok 30 dni, v tem času pa so se izgubili sodni spisi in jih je bilo potrebno obnoviti. Navedeno je pri ESČP sprožilo dodatne pomisleke glede načina ravnanja domačih sodišč z obsojenčevo zadevo.

Zagovornik obsojenega S. C. predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti sprejme v obravnavo ter ob upoštevanju odločitve ESČP razveljavi sodbe sodišč, in sicer Vrhovnega sodišča, višjega sodišča in okrajnega sodišča, ter zadevo vrne v novo postopanje in sojenje sodišču prve stopnje ali sodišču druge stopnje.

5. Na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika je odgovoril Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc. Meni, da ponovno vložene zahteve za varstvo zakonitosti v tej zadevi ni mogoče obravnavati, saj je Vrhovno sodišče o zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 6667/2010 z dne 25. 11. 2010, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah II K 6667/2010 z dne 21. 6. 2007 že odločilo in gre torej za res iudicata. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže. 6. Do odgovora državnega tožilca se je opredelil zagovornik obsojenca in izrazil nestrinjanje z odgovorom na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovornik meni, da ni nobenega dvoma, da ima Vrhovno sodišče vso podlago za odločanje o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, in sicer v določilih ZKP, zlasti petega odstavka 421. člena, ki določa, da je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti tudi zoper odločbo Vrhovnega sodišča, in sicer, če je z odločbo ESČP ugotovljeno, da je bila s pravnomočno sodno odločbo v škodo obdolženca kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina.

B.

7. EKČP1 je bila s strani članic Sveta Evrope sprejeta v Rimu 4. 11. 1950 in pričela veljati z izpolnitvijo pogojev iz 59. člena dne 3. 9. 1953. EKČP z dodatnimi protokoli je od 28. 6. 1994, po preteku vacatio legis Zakona o ratifikaciji EKČP2, del slovenskega pravnega reda.

Ustava v 8. členu določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno.

Navedeno pomeni, da je EKČP neposredno del prava Republike Slovenije, se uporablja torej neposredno in ne potrebuje posebnih izvedbenih predpisov in se lahko sodišča in stranke neposredno sklicujejo na njene določbe (self-executing norms).

EKČP vsebuje določbe o pravicah in svoboščinah, določbe o ESČP in druge določbe. Države pogodbenice EKČP so dolžne spoštovati dokončne sodbe ESČP v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke, kar je posebej določeno v 46. členu EKČP. 8. Po določbah petega in četrtega odstavka 421. člena ZKP je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti tudi zoper odločbo Vrhovnega sodišča, in sicer v primeru, če je bilo z odločbo ESČP ugotovljeno, da je bila s pravnomočno sodno odločbo v škodo obdolženca kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina. S tako določbo pa ZKP tudi omogoča polno in dejansko izvršitev odločbe ESČP v kazenskem postopku. Tako se ni mogoče strinjati z vrhovnim državnim tožilcem, ki meni, da zahteve za varstvo zakonitosti v tem konkretnem primeru ni mogoče ponovno vložiti.

9. Kot je bilo že poudarjeno je ESČP v zadevi Cerovšek in Božičnik, št. 68939/12 in 68949/12 z dne 3. 7. 2017, presodilo, da je bila kršena pravica pritožnikov do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP zaradi tega, ker sodnica, ki je vodila sojenje, ni zagotovila pisne obrazložitve za njen izrek sodbe in zaradi odsotnosti ustreznih ukrepov, ki bi to pomanjkljivost popravili.

Iz vsebine presoje izhaja, da čeprav so razlogi za sodbo dejansko pomembni zaradi tega, ker obtoženi osebi omogočajo koristno uveljavljanje pravice do pritožbe, namreč celovito in pravilno uporabo te pravice, so hkrati pomembni tudi v širšem smislu, in sicer v tem, da zagotavljajo pravilno delovanje pravosodja in preprečujejo arbitrarnost. Zavedanje sodnika o tem, da mora svojo odločitev utemeljiti na objektivnih razlogih, zagotavlja eno od varoval pred arbitrarnostjo. Dolžnost navedbe razlogov prispeva tudi k zaupanju javnosti in obtožencev v sprejeti sodbi in omogoča, da se opazi morebitna pristranskost sodnika, in popravi na primer, s ponovnim zaslišanjem pred drugim sodnikom ali sodniki.

V tej zadevi prej omenjenega namena zahteve po navedbi razlogov ni bilo mogoče doseči, saj sodnica, ki je vodila sojenje, ni zapisala razlogov, ki so jo prepričali v sprejetje odločitve o vprašanju krivde pritožnikov in njune kazni. Pisni razlogi, ki jih je podal drugi sodnik tri leta pozneje ter niso vsebovali vložka sodeče sodnice, niso mogli nadomestiti omenjene pomanjkljivosti. Sodnik, ki je zapisal obrazložitev sodbe, ni sodeloval pri sojenjih in je obrazložitev pripravil zgolj na podlagi pisnih sodnih spisov zadeve. Nasprotno, izrek sodbe sodeče sodnice ni temeljil samo na dokumentih. Zaslišala je pritožnika, obravnavala več prič in si je tako morala ustvariti mnenje o njihovi verodostojnosti. Zelo verjetno je tudi ocenila elemente kaznivih dejanj, vključno s subjektivnimi elementi, in sicer namero pritožnikov, da bi jih storila, za kar je bilo neposredno zaslišanje pritožnikov še posebej pomembno.

Zato je, kot se priznava z načelom neposrednosti v kazenskem postopku, sodničino opazovanje obnašanja prič in pritožnikov ter njena ocena njihove verodostojnosti zelo verjetno predstavljala pomemben, če ne ključen element pri ugotavljanju dejstev, na katerih so bile utemeljene obsodbe pritožnikov. Sodnica bi morala ravno iz tega razloga svoje ugotovitve obravnavati v pisni obrazložitvi, ki upravičuje sodbi.

Datum upokojitve sodnice ji je bil po vsej verjetnosti znan v naprej. Zato bi načeloma moralo biti mogoče sprejeti ukrepe, bodisi za to, da bi sama dokončala zadevi pritožnikov, ali, da bi v to vključila drugega sodnika v zgornji fazi postopka. Zadeva ni bila zapletena, pritožnika sta napovedala pritožbo takoj po izreku sodbe in je sodnica takoj vedela, da bo morala zagotoviti pisno obrazložitev. Kljub zakonskemu roku 30 dni pisna obrazložitev ni bila zagotovljena tri leta po izreku sodb, v tem času pa so se izgubili sodni spisi in jih je bilo treba obnoviti, ti dejavniki pa sprožajo dodatne pomisleke glede načina ravnanja domačih sodišč z zadevama pritožnikov.

Tudi če bi se pojavili upravni ali procesni dejavniki, zaradi katerih je neprekinjeno delovanje sodnikov nemogoče, pa takih dejavnikov v obravnavani zadevi ni, bi bil edini način za nadomestilo nezmožnosti sodnice glede izdelave obrazložitve sodbe odreditev novega sojenja na primer s strani sodišča druge stopnje, ki bi zadevi vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavo.

Sodišča na višjih stopnjah so podprla sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi neposredno slišala katerikoli dokaz, zato ni mogoče trditi, da so v tej zadevi pomanjkljivost odpravila pritožbena sodišča. Poleg ugotovitve ESČP, da je bila obsojenemu S. C. v kazenskem postopku pred domačimi sodišči kršena pravica do poštenega sojenja, mu je sodišče po načelu pravičnosti prisodilo tudi 5.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo ter 2.500,00 EUR zaradi njegovih stroškov in izdatkov.

10. Razloge sodbe ESČP Vrhovno sodišče sprejema, ne samo v formalnem smislu, sledeč 46. členu EKČP, temveč tudi vsebinsko, in tudi samo ocenjuje, da je v postopku pred domačimi sodišči vseh treh stopenj prišlo do kršitve obsojenčeve pravice do poštenega sojenja iz 23. člena Ustave3. Vrhovno sodišče ponovno presoja, kot že v skoraj identični zadevi4, ko je presodilo, da je bilo s tem, ko pisne obrazložitve sodbe ni izdelala sodnica, ki je izvajala dokaze in izrekla sodbo, pač pa sodnica, ki v dokaznem postopku in pri izreku sodbe ni sodelovala, kršeno načelo neposrednosti in tudi določba sedmega odstavka 364. člena ZKP, ki jo je v luči pravice do poštenega sojenja potrebno razlagati tako, da sodnik, ki izvaja dokaze in izreče sodbo, izdela tudi pisne razloge sodbe. Načelo neposrednosti se v kazenskem postopku tako razteza tudi na oblikovanje razlogov sodbe.

11. Naslednje vprašanje, ki ga je potrebno obravnavati v predmetni zadevi, je vprašanje, na kakšen način je mogoče odpraviti ugotovljeno kršitev v kazenskem postopku. Zagotovo ni vsaka kršitev takšne narave, ki bi že a priori narekovala poseg v pravnomočno sodno odločbo.

Evropsko sodišče ne more spremeniti ali razveljaviti pravnomočne sodne odločbe, če ugotovi, da so bile z njo kršene konvencijske pravice, temveč lahko samo obsodi državo na plačilo odškodnine. Zato imajo upravičenci po petem odstavku 421. člena ZKP pravico do ponovne vložitve zahteve za varstvo zakonitosti. Razumljivo pa je, da je navedeno izredno pravno sredstvo mogoče vložiti samo v primeru takšnih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih je s spremembo ali z razveljavitvijo pravnomočne sodne odločbe mogoče sanirati (na primer, če je bila obdolžencu kršena pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP), ne pa tudi v primeru kršitve, ki je ni mogoče več odpraviti (na primer kršitev pravice do sojenja v razumnem roku)5. Vrhovno sodišče zaključuje, da je tako v konkretnem primeru edina možnost odprave kršitve konvencijske in ustavne pravice do poštenega sojenja razveljavitev izpodbijanih sodb in odreditev novega sojenja, pri čemer je že ESČP v sodbi zapisalo, da bi bilo tako postopanje pravzaprav edini ustrezni način za odpravo ugotovljene kršitve.

12. Ob izpostavljenih zaključkih je Vrhovno sodišče upoštevajoč sodbo ESČP ugodilo zahtevi obsojenčevega zagovornika in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s četrtim in petim odstavkom 421. člena ZKP, izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1 Polno ime: Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. 2 Ur. l. RS, št. 33/94, MP, št. 7/94. 3 Podrobneje Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske, državne in evropske študije, 2002, str. 257 in sledeče. 4 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 6676/2010 z dne 19. 10. 2017. 5 Tako Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 914.