Jedro

Če zasebni tožilec, ki mu je bila zasebna tožba vrnjena v popravo, v popravku ne navede opisa kaznivega dejanja samovoljnosti po čl. 313/1 KZ, in se zato zasebna tožba ne da obravnavati, jo sodišče 1. stopnje utemeljeno zavrže.

Izrek

Pritožba zasebnega tožilca M. B. se z a v r n e kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje kot nepopolno zavrglo zasebno tožbo zasebnega tožilca z dne 17.06.2002 in dopolnjeno dne 26.09.2002. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil zasebni tožilec z laično pritožbo, smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba ni utemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu je pravilna. Vsaka vloga iz prvega odstavka 76. člena Zakona o kazenskem postopku, ki je vložena pri sodišču, mora biti razumljiva in obsegati vse, kar je treba, da je sposobna za obravnavo. Če je to zasebna tožba, mora vsebovati sestavine, predpisane v prvem odstavku 434. člena Zakona o kazenskem postopku. V tej zakonski določbi predpisane obvezne sestavine omogočajo sodišču, da opravi preizkus, ali so izpolnjeni pogoji za izvedbo kazenskega postopka. Tega lahko sodišče uvede le, če ima dejanje, ki je opisano v zasebni tožbi, znake kaznivega dejanja. Zato je v III. odstavku 76. člena Zakona o kazenskem postopku tudi predpisano, da sodišče od vložnika vloge, ki je nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se dala obravnavati, zahteva, da vlogo popravi oziroma dopolni in ga opozori na posledice, če tega ne bi storil. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tudi po dopolnitvi zasebna tožba ni sposobna za obravnavanje, ker iz nje ni mogoče povzeti opisa kaznivega dejanja oziroma predmeta obtožbe, torej opisa dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje samovoljnosti stori, kdor si samovoljno vzame pravico ali pravico, za katero misli, da mu gre. Pri tem pa mora iz opisanega ravnanja v zasebni tožbi tudi izhajati, katera je tista stvarna ali obligacijska pravica, ki si jo je storilec vzel. Iz opisa kaznivega dejanja v zasebni tožbi, "da je obdolženka zasebnemu tožilcu vdrla v stanovanje in povzročila materialno škodo v višini 3.000.000,00 SIT, ker je vse vredne stvari odpeljala v neko skladišče, druge stvari pa pustila brez varstva na hodniku, ki so bile ob prihodu tožnika poškodovane in uničene" pa ni razvidno, kakšno pravico naj bi si obdolženka vzela oziroma za katero naj bi mislila, da ji gre. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker je zasebno tožbo zavrglo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zasebnega tožilca na podlagi III. odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku zavrnilo kot neutemeljeno.