Jedro

v obrazložitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe je navedeno zgolj to, da je Komisija za študijske zadeve ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za vpis v tretji letnik, ker ne izpolnjuje pogojev, sprejetih na seji Komisije za študijske zadeve. Ni pa navedeno, katerih pogojev ne izpolnjuje. Zaradi tega je taka obrazložitev tako pomanjkljiva, da se prvostopenjske odločbe ne da preizkusiti. V drugostopenjski odločbi je sicer navedeno, da tožnik ni opravil vseh obveznosti prvega letnika in to naj bi bil razlog za to, da se mu ne dovoli vpis v tretji letnik v izjemnih primerih. Vendar pa sodišče s tem v zvezi opozarja na to, da 153. člen Statuta univerze določa, da se študent lahko izjemoma vpiše v višji letnik, tudi če ni opravil vseh obveznosti, določenih s študijskim programov za vpis v višji letnik, kadar ima zato upravičene razloge. Smisel izjemnega vpisa po 153. členu Statuta je prav v tem, da se določenemu študentu lahko dovoli izjemoma vpis v višji letnik tudi če nima opravljenih vseh obveznosti. Izhajajoč iz navedenega določila tožena stranka ne more navesti kot razlog, da tožniku ni bil dovoljen izjemen vpis zato, ker ni imel izpolnjenih vseh obveznosti, saj je smisel izjemnega vpisa ravno v tem, da določen študent nima izpolnjenih vseh obveznosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba dekana Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani št. 03-625/12-hz z dne 1. 10. 2012 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 88,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka.

III. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z prvostopenjsko odločbo zavrnil prošnjo tožnika za vpis v tretji letnik. V obrazložitvi odločbe navaja, da je Komisija za študijske zadeve obravnavala tožnikovo prošnjo za vpis v tretji letnik ter da je na podlagi prošnje in predložene dokumentacije ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za vpis v tretji letnik, ker ne izpolnjuje pogojev, sprejetih dne 17. 6. 2010 na seji Komisije za študijske zadeve Univerze v Ljubljani, Fakulteta za računalništvo in informatiko.

2. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ, to je senat Fakultete za računalništvo in informatiko, pa je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi svoje odločbe navaja, da 153. člena Statuta Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Statut) določa, da se študent lahko izjemoma vpiše v višji letnik tudi če ni opravil vseh obveznosti, določenih s študijskim programom za vpis v višji letnik, kadar ima za to upravičene razloge, ki so primeroma našteti. Smernice za vpis v višji letnik in ponavljanje letnika v izjemnih primerih ter podaljševanje absolventskega staža za bolonjske študijske programe, sprejete na seji Komisije za študijske zadeve, določajo, da za vpis v 3. letnik pod izjemnimi pogoji praviloma zadoščajo opravljene vse obveznosti prvega letnika ter 45 kreditnih točk iz drugega letnika. Tožnik je opravil iz prvega letnika obveznosti v obsegu 54 kreditnih točk in vse obveznosti drugega letnika, s čemer ni izpolnjen pogoj, določen s Smernicami Fakultete za računalništvo in informatiko. Zaradi tega ne izpolnjuje pogojev za vpis v višji letnik v izjemnih primerih.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je prosil za odobritev vpisa v višji letnik v izjemnih primerih zaradi opravičenih razlogov in sicer zaradi aktivnega sodelovanja v organih univerze. V študijskem letu 2011/2012 je bil član študentskega sveta Fakultete za računalništvo in informatiko. Predsednika študentskega sveta A.A. je prosil za potrdilo o članstvu v študentskem svetu, ker je to navedel kot enega od vzrokov za izjemen vpis v višji letnik. Le-ta mu je odgovoril, da je bil v komisiji za reševanje teh vlog prisoten tudi on, tako da pozna situacijo. Rekel je, da mu potrdilo o samem članstvu ne bo pomagalo, tukaj mu bo pomagalo le potrdilo o aktivnem sodelovanju v organih fakultete, katerega pa ne bo izdal, saj si tega potrdila ni zaslužil letos skoraj nihče. K pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je priložil odločbo CSD Domžale o dodelitvi izredne denarne socialne pomoči. Navedel je izjemne družinske in socialne okoliščine, kar je dokazoval z navedeno odločbo, ter aktivno sodelovanje v organih fakultete. Dodal je še, da je starejši od 26 let in si mora sam plačevati osnovno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje, kar v primeru, da ostane brez statusa študenta in je obenem še brezposeln, predstavlja veliko težavo. V pritožbi je prosil, naj mu fakulteta odobri vpis v tretji letnik, v nasprotnem primeru pa je prosil, naj mu odobri ponavljanje 2. letnika, čeprav je v njem opravil že vse izpite. Dekan fakultete razlogov za vpis v višji tretji letnik v izjemnih primerih, ki jih je navedel v pritožbi, sploh ni upošteval, ker jih v odločbi nikjer ne omenja. To pa predstavlja kršitev 153. člena Statuta. Prišlo je tudi do kršitve 152. člena Statuta, ki pravi, da študent, ki ni opravil vseh obveznosti, določenih s študijskim programom za vpis v višji letnik, lahko v času študija enkrat ponavlja letnik, če je izpolnil pogoje za ponavljanje, predpisane s študijskim programom. Senat mu kljub prošnji ni odobril ponavljanje drugega letnika, čeprav je imel za to izpolnjene vse pogoje. Ker je kljub temu želel opravljati predmete tretjega letnika, se je prijavil na opravljanje treh predmetov. Za te predmete mu je bil s strani fakultete izdan račun za prvi obrok plačila laboratorijskih vaj pri teh treh predmetih za osebe brez statusa študenta v skupnem znesku 180,00 EUR. Do konca semestra bo izdan še račun za drugi obrok plačila laboratorijskih vaj, pri teh treh predmetih za osebe brez statusa študenta v skupnem znesku 180,00 EUR. Vse skupaj bo to zneslo 360,00 EUR. Tožnik predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi ter naj se toženi stranki naloži, da odločbo nadomesti z novo odločbo, s katero se bo ugodilo njegovi prošnji za vpis v tretji letnik v izjemnih primerih. Če pa ga tožena stranka ne želi vpisati v tretji letnik, naj mu omogoči takojšen ponovni vpis v drugi letnik. Tožnik zahteva še, naj mu tožena stranka povrne stroške upravnega spora skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov, ki jih je imel za plačilo laboratorijskih vaj in izpitov pri izbranih predmetih tretjega letnika.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ni imel opravljenega izpita Osnove verjetnosti in statistike iz prvega letnika, torej ni izpolnjeval pogojev za napredovanje v višji letnik in posledično za redni vpis v tretji letnik. Glede na to, da tožnik prošnji za napredovanje v tretji letnik zaradi izjemnih primerov ni priložil nikakršnega dokazila o aktivnem sodelovanju v organih univerze, v obrazložitvi predloga pa se je skliceval zgolj na okoliščino, da naj bi bil član študentskega sveta, je Komisija za študijske zadeve zavrnila prošnjo kot neutemeljeno, saj tožnik ni izpolnjeval pogojev za izjemni vpis v tretji letnik. Tudi v pritožbi ni predložil in tako izkazal utemeljenega razloga za izjemni vpis v tretji letnik, ki ga je uveljavljal v prošnji za izjemni vpis, to je potrdila o aktivnem sodelovanju v organih univerze. Prav tako tožnik ni predložil nikakršnih dokazil v zvezi s trditvami o sodelovanju na sejah študentskega sveta, izvedbi dobrodelnega tedna v decembru 2011, izvedbi tekmovanja Bober, informativnih dnevih in tekmovanju ACM, zato teh navedb, ki so predstavljale tudi pritožbeno novoto, ni bilo mogoče upoštevati, saj tožnik ni dokazal, da jih brez svoje krivde ni navajal že v okviru predloga za izjemni vpis v tretji letnik. Tožnik je v pritožbi uveljavljal tudi nov razlog za izjemni vpis v tretji letnik in sicer izjemne družinske in socialne okoliščine, ki ga je dokazoval z odločbo CSD Domžale. S pritožbo pa je prvič podredno uveljavljal tudi ponovni vpis v drugi letnik. Glede na to, da je tožnik v okviru pritožbe aktivno sodelovanje v organih univerze dopolnil le s trditveno podlago, ni pa predložil nikakršnega dokazila, je tožena stranka pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Dejstvo, da tožnik dejansko ni bil aktivni član v organih univerze, pa izhaja tudi iz tožbenih navedb, ko tožnik pojasnjuje, da mu predsednik študentskega sveta ni izdal potrdila o aktivnem sodelovanju, saj do njega ni bil upravičen. V zvezi s pritožbeno novoto, to je uveljavljanje dodatnega razloga za izjemni vpis v tretji letnik, pa tožena stranka opozarja na tretji odstavek 238. Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se lahko v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze zgolj izjemoma in sicer le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti že v postopku na prvi stopnji, s tem da mora stranka obrazložiti, zakaj jih ni navedla oziroma predložila že v postopku na prvi stopnji. Iz pritožbe ne izhaja utemeljen razlog, zakaj se tožnik na razlog izjemne družinske in socialne okoliščine ni mogel sklicevati že v postopku na prvi stopnji. Glede na navedeno ni bilo mogoče upoštevati izjemnih družinskih in socialnih razmer za izjemni vpis v tretji letnik. V okviru pritožbe je tožnik navajal tudi okoliščini, da je starejši od 26 let in si mora sam plačevati obvezno osnovno in dopolnilno zavarovanje. Slednje pa po stališču tožene stranke ne predstavlja utemeljenega razloga za izredni vpis v tretji letnik. Tožnik se povsem neupravičeno sklicuje na izgubo pravic, vezanih na status študenta, saj je bistvo priznanja statuta študenta študentu olajšati študij tudi s socialno politiko države, nikakor pa ni status študenta namenjen zagotavljanju določenih socialnih pravic v primerih, ko študent ne izpolni pogojev za pridobitev statusa študenta. V zvezi z zahtevo tožnika za ponovni vpis v drugi letnik pa tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik omenjeno zahtevo vložil prepozno, saj jo je podal po 1. 10. 2012, ko se je pričelo novo študijsko leto 2012/2013. Glede na to, da je tožnik navedeno zahtevo uveljavljal šele v okviru podrednih pritožbenih navedb, je zahteva tožnika prepozna. O tožnikovi zahtevi tožena stranka še ni odločila, zato tožnik tudi ne more zahtevati sodnega varstva pred izčrpanjem pravnega varstva na drugi stopnji. V zvezi s tožbenim zahtevkom, v okviru katerega tožnik zahteva povračilo materialne stroške v višini 360,00 EUR, pa tožena stranka navaja, da je tožbeni zahtevek neutemeljen tako po temelju kot po višini. Tožnik ni izkazal vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost tožene stranke in je že zaradi nesklepčnosti tožbeni zahtevek potrebno zavreči oziroma kot neutemeljenega zavrniti. Prav tako pa tožbeni zahtevek tudi ni izkazan po višini in ga je tudi iz navedenega razloga potrebno zavrniti. Prav tako je potrebno zavrniti postavljen tožbeni zahtevek, ki se nanaša na povračilo vseh ostalih stroškov za plačilo laboratorijskih vaj in izpitov, saj tudi za priznanje navedenega zahtevka ni podanih predpostavk. Tožena stranka tudi izpostavlja, da tožnik v upravnem sporu izrecno uveljavlja zgolj sodno varstvo zoper odločbo tožene stranke z dne 19. 11. 2012, ne pa tudi zoper odločbo tožene stranke z dne 1. 10. 2012. Glede na to, da ne uveljavlja sodno varstvo zoper odločbo prve stopnje, rok za uveljavljanje sodnega varstva pa se je iztekel, ostaja prvostopenjska odločba v veljavi. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek tožnika v točki 1., 3. in 4. zavrže, v točki 2. pa zavrne, oziroma podrejeno, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen s stroškovno posledico.

5. Tožnik v pripravljalnih vlogah navaja, da potrdila o aktivnem sodelovanju v organih univerze ni mogel pridobiti, ker mu jih A.A. ni izdal. Tožena stranka bi se lahko v vpogledom v zapisnike rednih in korespondenčnih sej študentskega sveta sama prepričala o sodelovanju tožnika na sejah študentskega sveta, če bi želela. Zapisniki so javno dostopni, je pa tožena stranka tudi vedela, kdo so bili člani študentskega sveta. Glede sodelovanja pri izvedbi tekmovanja Bober, informativnih dnevih in tekmovanju ACM pa tožnik poudarja, da je bil toženi stranki predložen seznam študentov, ki so sodelovali pri izvedbi teh treh dogodkov. Na teh seznamih je bil tudi tožnik. Sodeloval je tudi pri izvedbi vpisa 2012 v mesecu septembru 2012, o čemer je tožena stranka tudi seznanjena, saj je odobrila izplačilo honorarja za opravljeno delo. Skupaj s preostalimi člani študentskega sveta je delal pri pripravi poslovnika študentskega sveta. Člani študentskega sveta bi zagotovo podprli izdajo potrdila o aktivnem sodelovanju v svetu fakultete, v kolikor bi bilo dano na glasovanje. Novih dejstev in novih dokazov ni navedel že v postopku na prvi stopnji zato, ker mu do takrat ni bilo poznano, kateri razlogi so tisti, zaradi katerih je možno napredovati v višji letnik v izjemnih primerih in jih je potem potrebno navesti v vlogi za izjemno napredovanje v višji letnik. Če bi vedel, da se izjemne družinske in socialne razmere upoštevajo kot razlog za vpis v višji letnik v izjemnih primerih, bi to navedel že v postopku na prvi stopnji. Tožena stranka bi tožniku morala odobriti ponavljanje drugega letnika kljub temu, da tožnik tega na vlogi za Komisijo za študijske zadeve za vpis v višji letnik ni izrecno zahteval. Izpolnjeval je vse pogoje za ponavljanje drugega letnika. Ne drži navedba tožene stranke, da je tožnik prepozno oddal zahtevo za ponovni vpis v drugi letnik. Materialna škoda v višini 360,00 EUR je nastala zaradi ravnanja tožene stranke, ki tožniku ni omogočila napredovanje v tretji letnik v izjemnih primerih. Tožnik je izkazal vse predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Kot prilogo je priložil račun z dne 23. 11. 2012 za plačilo prvega obroka plačila laboratorijskih vaj pri treh predmetih tretjega letnika. Kasneje je bil izdan še račun za plačilo drugega obroka, zatem pa še račun za plačilo izpita pri predmetu Projektni praktikum, kasneje pa še račun za plačilo izpita Tehnologija programske opreme. Ne drži navedba, da je tožnik uveljavljal zgolj sodno varstvo zoper drugostopenjsko odločbo. Tožnik izpodbija tudi prvostopenjsko odločbo. Bil je namreč s strani upravnega sodišča pozvan na odpravo pomanjkljivosti. Če v predpisanem roku tožbe ne bi popravil, bi jo sodišče zavrglo. Nadalje tožnik še navaja, da je bilo v pouku o pravnem sredstvu zapisano, da se sproži upravni spor zoper drugostopenjsko odločbo. Tožena stranka ga je s tem očitno zavedla. Razen tega tožena stranka ni z ničemer dokazala, da so ji nastali navedeni stroški postopka. A.A. o tem, da mu potrdila o aktivnem sodelovanju v organih Univerze v Ljubljani ne bo izdal, ni obvestil ostalih članov študentskega sveta.

6. Tožena stranka v svojih pripravljalnih vlogah navaja, da nasprotuje spremenjeni tožbi in sodišču predlaga, da spremembo tožbenega zahtevka zavrže kot prepozno, saj je tožbo potrebno vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. 25. 1. 2013 pa je tožnik spremenil tožbeni zahtevek in prvič zahteval tudi odpravo prvostopenjskega akta, ko se je 30 dnevni rok že iztekel. Ker tožnik potrdila o aktivnem sodelovanju v organih univerze ni pridobil in ga ni predložil svoji vlogi, je edini mogoč zaključek, da ga tožena stranka upravičeno ni mogla upoštevati pri odločanju. Tožnik tudi ni pojasnil, zakaj brez svoje krivde ni predložil dokazil v zadnji pripravljalni vlogi že najkasneje v svoji vlogi. Glede na navedeno upoštevajoč 238. člen ZUP novih dokazil in novih trditev tožnika ni dopustno upoštevati. Sklicevanje tožnika o nepoznavanju razlogov za napredovanje v višji letnik po stališču tožene stranke na odločitev o predmetnem sporu ne more vplivati. Statut je javno objavljen v Uradnem listu kot tudi vse njegove spremembe. Tožnikovo sklicevanje na nepoznavanje prava je brezpredmetno.

7. K točki 1. izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Sodišče najprej pojasnjuje, da je tožnik sicer sprva res izpodbijal le drugostopenjski akt, vendar ga je sodišče samo pozvalo k popravi oziroma dopolnitvi tožbe. Skladno z 31. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbe v upravnem sporu ni mogoče takoj zavreči, če je nepopolna. Prvi odstavek 31. člena ZUS-1 namreč določa, da če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva predsednica oziroma predsednik senata od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti. Obenem ga mora poučiti, kaj in kako naj napravi, in ga opozoriti na posledice, če tega ne stori. V drugem odstavku navedenega člena pa je določeno, da če tožnik v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen. Sodišče je v navedeni zadevi postopalo skladno z navedenim členom in tožnika samo pozvalo, naj tožbo popravi tako, da opredeli pravilen akt, ki se izpodbija.

10. Sodišče ugotavlja, da je v obrazložitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe navedeno zgolj to, da je Komisija za študijske zadeve ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za vpis v tretji letnik, ker ne izpolnjuje pogojev, sprejetih na seji Komisije za za študijske zadeve. Ni pa navedeno, katerih pogojev ne izpolnjuje. Zaradi tega je taka obrazložitev tako pomanjkljiva, da se prvostopenjske odločbe ne da preizkusiti. V drugostopenjski odločbi je sicer navedeno, da tožnik ni opravil vseh obveznosti prvega letnika in to naj bi bil razlog za to, da se mu ne dovoli vpis v tretji letnik v izjemnih primerih. Vendar pa sodišče s tem v zvezi opozarja na to, da 153. člen Statuta določa, da se študent lahko izjemoma vpiše v višji letnik, tudi če ni opravil vseh obveznosti, določenih s študijskim programov za vpis v višji letnik, kadar ima zato upravičene razloge. Smisel izjemnega vpisa po 153. členu Statuta je prav v tem, da se določenemu študentu lahko dovoli izjemoma vpis v višji letnik tudi če nima opravljenih vseh obveznosti. Izhajajoč iz navedenega določila tožena stranka ne more navesti kot razlog, da tožniku ni bil dovoljen izjemen vpis zato, ker ni imel izpolnjenih vseh obveznosti, saj je smisel izjemnega vpisa ravno v tem, da določen študent nima izpolnjenih vseh obveznosti.

11. Tožena stranka je šele v upravnem sporu začela navajati, da tožnik ni predložil dokazov za svoje trditve o razlogih, zaradi katerih naj bi se mu dovolilo izjemni vpis v višji letnik. Tega pa ni navajala niti v prvostopenjski niti v drugostopenjski odločbi. Iz navedenega razloga sta obe odločbi tako pomanjkljivo obrazloženi, da se ju ne da preizkusiti. Ker se izpodbijanega akta ne da preizkusiti, je s tem podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Odločba mora biti obrazložena do tolikšne mere, da je tožeči stranki zagotovljeno učinkovito pravno varstvo, kar velja tako za prvostopenjski kot tudi za drugostopenjski akt. To pa je lahko zagotovljeno, če ima obrazložitev izpodbijanega akta vsebino, določeno v 214. členu ZUP. Izpodbijani akt bi moral biti obrazložen tako, da bi bili iz njega razvidni razlogi za odločitev v tolikšni meri, da bi se ga dalo preizkusiti, saj je le na tak način tožeči stranki lahko zagotovljeno učinkovito pravno varstvo.

12. Razen navedenega sodišče še ugotavlja, da je na prvi stopnji o tožnikovi prošnji odločal dekan, na drugi stopnji je sicer odločal senat fakultete, vendar pa je pod odločbo ponovno podpisan dekan, torej ista oseba, kot v postopku na prvi stopnji. 4. točka 35. člena ZUP določa, da predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. Iz navedenih razlogov sodišče tako ugotavlja, da je prišlo do kršitev pravil postopka na drugi stopnji. 6. točka drugega odstavka 237. člena ZUP določa, da se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če je pri odločanju ali vodenju sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena.

13. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka odločbo ustrezno obrazložiti v skladu z navodili sodbe ter upoštevati pravila ZUP o izločitvi. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker so bila kršena pravila postopka. Glede na to, da je razlog za ugoditev tožbi kršitev pravil postopka, se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

14. Sodišče ni posebej odločalo o tožnikovem zahtevku glede ponovnega vpisa v drugi letnik, saj je to navedeno le kot podredni tožbeni zahtevek, sodišče pa je ugodilo zahtevku, ki se nanaša na presojo zakonitosti odločitve glede zavrnitve prošnje za izjemni vpis v tretji letnik. O tem zahtevku ni odločalo tudi iz razloga, ker je sledilo navedbam tožene stranke, da o tožnikovem predlogu za vpis v drugi letnik, vsaj v času vložitve tožbe, še ni bilo odločeno in bo imel s tem v zvezi posebna pravna sredstva. Prav tako sodišče ni odločalo o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode, ker za to (še) niso podani zakonski pogoji. Skladno s prvim odstavkom 67. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče v upravnem sporu odloči o tožnikovem zahtevku, da se mu povrne škoda, kadar s sodbo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika na podlagi 65. člena tega zakona. V obravnavani zadevi pa sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ampak je zgolj odpravilo izpodbijani akt ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, ker v postopku za izdajo izpodbijanega akta niso bila upoštevana pravila postopka, zadeva pa se s tem vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni akt izdan, kar pa ne oprošča odškodninske odgovornosti tožene stranke za povzročeno škodo po splošnih pravilih civilnega prava. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

15. K točki 2. izreka:

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožniku skladno z tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora. Tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, zato se mu v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu priznajo stroški v višini 80,00 EUR. Četrti člen navedenega pravilnika pa določa, da če je moral tožnik stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo še stroški v višini 10 % od zneskov, določenih v prejšnjem členu. V navedenem primeru je moral tožnik dodatno pojasnjevati stvar z obrazloženimi vlogami, pri čemer je za eno od pripravljalnih vlog (z dne 5. 3. 2012) izrecno prijavil tudi stroške.

17. K točki 3. izreka:

18. V tem upravnem sporu je tudi tožena stranka zahtevala povrnitev stroškov. Skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v primeru, da sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, pripadajo le tožniku stroški postopka, zaradi česar je sodišče v tem delu zahtevek tožene stranke zavrnilo.