Jedro

Za zakonitost sklepa o premestitvi javnega uslužbenca (policista) zaradi delovnih potreb se ne zahteva, da so delovne potrebe konkretizirane v samem sklepu o premestitvi, ampak zadošča, da jih delodajalec dokaže v sodnem postopku.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1., 2. in 4. točki izreka spremeni, tako da sedaj glasi: „Razveljavi se 4. točka sklepa Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 25. 8. 2010. Zavrne se tožbeni zahtevek, da se razveljavita sklep tožene stranke št. ... z dne 21. 6. 2010 ter 1., 2. in 3. točka izreka sklepa Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 25. 8. 2010 in da je tožena stranka dolžna priznati tožniku pravice iz dela za delovno mesto „komandirja policijske postaje“ na Policijski postaji B. še od 1. 7. 2010 do 30. 9. 2010. Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.“ V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta ter se v nespremenjenem delu (3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 274,40 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati pravice iz dela za delovno mesto „komandir policijske postaje“ na Policijski postaji B. še za čas od 1. 7. 2010 do 30. 9. 2010 (1. točka izreka) in da se kot nezakonita razveljavita sklepa tožene stranke št. ... z dne 21. 6. 2010 in št. ... z dne 25. 8. 2010 (2. točka izreka). Zavrnilo je tožbene zahtevke za priznanje pravic iz dela za delovno mesto „komandir policijske postaje“ na PP B. po 30. 9. 2010 ter podredno omogočanje dela na nekem ustreznem delovnem mestu v uradniškem nazivu „policijski inšpektor II“, izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „komandir policijske postaje B.“, za nedoločen čas, z veljavnostjo od 1. 10. 2008 dalje in razveljavitev sklepa št. ... z dne 26. 1. 2011 v zvezi z dopisom z dne 1. 12. 2010 (3. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške v višini 1.686,00 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del navedene sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je od 30. 9. 2010 upravičen do priznanja pravic na delovnem mestu „komandir policijske postaje“ na Policijski postaji B. (v nadaljevanju: PP B.). Že glede na ugotovitev, da je tožnik opravljal delo komandirja od 1. 10. 2008 dalje brez ustrezne pogodbe o zaposlitvi, je treba zaključiti, da mu gredo že po samem zakonu pravice iz tega delovnega mesta za nedoločen čas v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Zakona o delovnih razmerjih. Ta določba predstavlja pravno podlago odločitvi o predhodnem vprašanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Ob ugotovitvi, da je tožnik opravljal delo na delovnem mestu „komandir PP B.“ že od 1. 10. 2008 dalje, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevek zavrnilo. Odsotnost obličnosti pogodbe o zaposlitvi ne more vplivati na njen obstoj in veljavnost, zato je treba tožniku priznati vse pravice na delovnem mestu komandir PP B. tudi po poteku sklepa o „začasni razporeditvi“ do 30. 9. 2010. Po oceni pritožnika je napačen zaključek sodišča, da je zadnja tožnikova pogodba o zaposlitvi, sklenjena za delovno mesto „komandir oddelka“. Tega dela od 1. 10. 2008 tožnik ni več opravljal, tožena stranka pa mu je od 1. 10. 2008 priznavala vse pravice na delovnem mestu „komandir PP B.“. Na dan odločitve sodišča prve stopnje tožnik izpolnjuje tudi predpisane pogoje za uradniški naziv „policijski inšpektor II“ na podlagi meril, ki izhajajo iz dokumentacije v spisu. Po prekategorizaciji policijskih oddelkov je tožnik nadaljeval z delom komandirja v okviru policijske postaje (prej oddelka). Odločitev, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožnika za izročitev pisne pogodbe, je neobrazložena, poleg tega pa je tožena stranka dolžna tožniku izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi na podlagi določil ZDR. V tem delu sodba nima razlogov, s čimer je zagrešena bistvena kršitev določb postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po določilih prvega odstavka 338. člena ZPP. Meni, da je premestitev tožnika s sklepom tožene stranke z dne 21. 6. 2010 zakonita. O učinkovitejšem in smotrnejšem delu organa res ni podrobneje zapisano v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, vendar je priča D.H., zaposlen na delovnem mestu komandir Policijske postaje R. (v nadaljevanju: PP R.), izpovedal, da je bila premestitev tožnika opravljena iz razloga izredne kadrovske podhranjenosti PP R., v zvezi s katero je večkrat predlagal, da se zadeve uredijo. Delovne potrebe so bile po mnenju tožene stranke izkazane, saj je priča D.H. večkrat urgiral in predlagal, da se zadeve uredijo. Priča je izpovedala, da so se zadeve uredile s premestitvijo tožnika. Toženi stranki ni znana sodna praksa, v skladu s katero bi morala dokazati, da ni bilo mogoče premestiti kateregakoli drugega javnega uslužbenca. Sodišče je napačno presodilo oziroma ocenilo Akt o spremembah in dopolnitvah akta o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji št. ..., zlasti pa Sistemizacijo delovnih mest na predlog .... Slednja je bila izpisana dne 16. 9. 2008 ob 13. uri in 7 minut. Ta sistemizacija je veljala le v določenem časovnem obdobju, nato pa je bila do leta 2010 večkrat spremenjena. S sklepom tožene stranke je bil tožnik premeščen na delovno mesto višji policist – stalni dežurni (šifra: ...) na PP R.. Tožena stranka ni predložila dokaza, s katerim bi dokazala, da je imela v času premestitve tožnika pravilno sistemizirano delovno mesto višji policist – stalni dežurni. Za to ni nobene potrebe, saj se v skladu s 55. členom Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih javne uprave delovno mesto višji policist lahko sistemizira v treh nazivih I, II in III. Zaradi napačne presoje dokazov in Uredbe je sodišče zmotno zaključilo, da iz sistemizacije ne izhaja, da se dela in naloge delovnega mesta „stalni dežurni“ opravljajo v uradniškem nazivu „višji policist“. Sodišče je napačno izenačilo dve povsem različni delovni mesti „policist – stalni dežurni“ in „višji policist – stalni dežurni“, ki sta različno ovrednoteni. Ob pravilni presoji Uredbe in predloženih dokazov bi moralo sodišče zaključiti, da je bila premestitev tožnika ustrezna. Po mnenju tožene stranke na zakonitost premestitve ne more vplivati dejstvo, kdaj je tožnik zaključil s šolanjem na Fakulteti za ... in Višji policijski šoli. Za delovno mesto višji policist – stalni dežurni se zahteva opravljena višja policijska šola, lahko pa tudi druga ustrezna izobrazba. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

V odgovoru na pritožbo tožnik ocenjuje, da je pritožba tožene stranke neutemeljena. Meni, da zaslišanje priče D.H. ne more nadomestiti in konkretizirati pomanjkljive obrazložitve v sklepu tožene stranke. Tožena stranka bi morala v sklepu določno in konkretizirano opredeliti, do kdaj delavcu ne bo mogoče zagotavljati dela po obstoječi pogodbi o zaposlitvi, in izkazati obstoj delovnih potreb. Izdana sklepa tožene stranke sta popolnoma brez obrazložitve in kot takšna tudi nezakonita. Dejstvo je, da bi morala tožena stranka tožniku omogočiti premestitev na delovno mesto primerno njegovi izobrazbi in sposobnostim ne glede na to, ali se je tožnik šolal na zahtevo delodajalca ali ne. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom št. ... z dne 21. 6. 2010 tožnika, začasno premeščenega do 30. 9. 2010 na delovnem mestu komandirja PP B., s pravicami iz naziva policijski inšpektor, s 1. 7. 2010 premestila na delovno mesto višjega policista – stalnega dežurnega na PP R., ki se opravlja v uradniškem nazivu višji policist II. Pred tem je tožena stranka na podlagi sklepa z dne 13. 11. 2008 tožnika začasno (od 25. 11. 2008 do 30. 9. 2010) premestila z delovnega mesta „komandirja oddelka“ Policijska uprava K., PP R., Policijskega oddelka B.) na delovno mesto komandirja PP B.. Ta sklep je bil izdan zaradi spremembe akta o organizaciji tožene stranke (prekategorizacije policijskih oddelkov v policijske postaje in ukinitve organizacijske enote – policijski oddelek B.). Tožnik je bil namreč zaposlen po pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 6. 2008 na delovnem mestu komandirja oddelka. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena na podlagi 53. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), ki predstojniku v 13. točki drugega odstavka navedenega člena daje pooblastilo, da lahko posamezne sestavine pogodbe o zaposlitvi enostransko spreminja v skladu z zakonom. V 20. členu navedene pogodbe je bilo določeno, da lahko delodajalec skladno z določili ZJU posamezne sestavine te pogodbe enostransko spreminja. Stranki sta se dogovorili, da o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca delodajalec izda sklep v skladu z zakonom, podzakonskimi predpisi, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. Sklep, s katerim se določijo pravice oziroma obveznosti javnega uslužbenca, lahko delodajalec nadomesti z novim sklepom. Glede na navedeno predstojnik lahko s sklepom o premestitvi enostransko spremeni delovno mesto javnega uslužbenca, kar je tožnik kot policist bil, iz določb 149. in 150. člena ZJU pa izhaja, da sklep o premestitvi na drugo delovno mesto in v drugi kraj nadomesti pogodbo o zaposlitvi v tem delu.

Ker je zaradi izvedene reorganizacije prišlo do ukinitve Policijskega oddelka B., s tem pa tudi delovnega mesta komandirja policijskega oddelka, je tožena stranka izdala sklep o začasni premestitvi z dne 13. 11. 2008. V petem odstavku 53. člena ZJU je namreč določeno, da se ob premestitvi na drugo delovno mesto sklene aneks k pogodbi o zaposlitvi. Če javni uslužbenec ne soglaša z vsebino aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ki je v skladu s predpisi in kolektivno pogodbo, se mu izda sklep (podobno izhaja iz prvega odstavka 150. člena ZJU). Glede na gornjo ureditev v primeru spremembe delovnega mesta s sklepom o premestitvi javnemu uslužbencu ni potrebno odpovedati pogodbe o zaposlitvi (kar izhaja tudi iz šestega odstavka 147. člena ZJU), kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje.

V sklepu z dne 13. 11. 2008 je bilo določeno, da ima tožnik za čas začasne premestitve pravice glede na uradniški naziv policijski inšpektor II v skladu s petim odstavkom 147. člena ZJU. Po tej določbi je uradnika možno začasno premestiti tudi na delovno mesto, na katerem opravlja zahtevnejše naloge v višjem nazivu. V takem primeru mora uradnik izpolnjevati pogoje glede zahtevane izobrazbe za takšno delovno mesto, vendar se ga lahko ne imenuje v višji naziv, temveč se mu za čas premestitve določijo pravice glede na višji naziv. Tožena stranka je v sklepu z dne 13. 11. 2008 ugotovila, da tožnik, ki je bil z odločbo z dne 5. 5. 2008 imenovan v uradniški naziv XI. stopnje: višji policist II, izpolnjuje pogoj zahtevane izobrazbe. Tožnik z navedenim sklepom ni bil imenovan v naziv policijski inšpektor II, zato ga je tožena stranka lahko le začasno razporedila na delovno mesto komandirja policijske postaje B., ki se po sistemizaciji tožene stranke opravlja le v višjih nazivih policijski inšpektor I in II, in mu zanj določila pravice glede na višji naziv. V primeru začasne premestitve na višje ovrednoteno delovno mesto javnemu uslužbencu še ne pripada pravica do imenovanja v višji naziv policijski inšpektor II, zato je podredni zahtevek tožnika, da se mu omogoči delo na ustreznem delovnem mestu v tem nazivu neutemeljen. V navedenem sklepu je tožena stranka ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoj zahtevane izobrazbe za delovno mesto komandirja PP B.. ZJU v petem odstavku 147. člena, s katerim je tožena stranka utemeljila odločitev v sklepu z dne 13. 11. 2008, ne določa, da je za zakonitost premestitve uradnika na delovno mesto, na katerem opravlja zahtevnejše naloge v višjem nazivu, potrebno izpolnjevati pogoj delovnih izkušenj. Odločitev Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja v 4. točki izreka sklepa z dne 25. 8. 2010, da se po uradni dolžnosti razveljavi sklep tožene stranke z dne 13. 11. 2008, je zaradi navedenega nezakonita in je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena.

V 1. točki izreka odločbe je Komisija za pritožbe obravnavanje pritožbe tožnika zoper molk organa z dne 3. 5. 2010 in pritožbe z dne 24. 6. 2010 združila v en postopek. Komisija za pritožbe pri odločanju o pritožbah uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek (prvi odstavek 39. člena ZJU). Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/2006) v prvem odstavku 130. člena določa, da če se pravice ali obveznosti strank opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago in če je organ, ki vodi postopek za vse zadeve stvarno pristojen, lahko začne in vodi en sam postopek tudi takrat, kadar gre za pravice in obveznosti več strank, medtem ko je v drugem odstavku istega člena ZUP določeno, da lahko ob enakih pogojih ena ali več strank uveljavlja v enem samem postopku tudi več različnih zahtevkov. Komisija za pritožbe kot pristojni drugostopenjski organ je pravilno ugotovila, da sta obe pritožbi povezani z vrnitvijo tožnika na delovno mesto komandir PP B. in je tako odločitev v 1. točki izreka sklepa z dne 25. 8. 2010 pravilna oziroma zakonita.

Komisija je v 2. in 3. točki izreka odločila o utemeljenosti tožnikove zahteve za premestitev nazaj na PP B. in o pritožbi tožnika zoper sklep z dne 21. 6. 2010. S tem sklepom je tožena stranka s 1. 7. 2010 tožnika premestila zaradi delovnih potreb na delovno mesto višjega policista – stalnega dežurnega na PP R. v uradniškem nazivu višji policist II. ZJU v 147. členu določa, da se lahko javnega uslužbenca premesti v okviru istega delodajalca na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Premestitev je lahko trajna ali začasna. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da tožena stranka ni določila, ali gre za trajno ali morda zgolj za začasno premestitev. Vsebino sklepa o premestitvi zaradi delovnih potreb predpisuje drugi odstavek 150. člena ZJU, ki določa, da sklep vsebuje kraj in dan začetka dela na drugem delovnem mestu ter pravice in obveznosti, povezane z novim delovnim mestom. ZJU torej ne zahteva, da bi moral predstojnik v sklepu izrecno zapisati, ali gre za trajno ali začasno premestitev, sicer pa je z določitvijo začetka dela na drugem delovnem mestu (od 1. 7. 2010 dalje) razvidno, da gre za trajno premestitev.

Iz citirane določbe ZJU tudi ne izhaja zahteva, da bi moral biti razlog za premestitev zaradi delovnih potreb, ki jih zakon konkretizira v 149. členu ZJU, izrecno naveden že v sklepu o premestitvi, temveč ga tožena stranka lahko dokaže tudi v sodnem postopku. O pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca (tudi v primeru premestitve na drugo delovno mesto) se odloča s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen, kot je to določeno v prvem odstavku 24. člena ZJU. Iz obrazložitve sklepa o premestitvi z dne 21. 6. 2010 je razvidno, da je premestitev po oceni predstojnika potrebna, da se zagotovi učinkovitejše oz. smotrnejše delo organa (3. točka prvega odstavka 149. člena ZJU), tožena stranka pa je z zaslišanjem priče tožniku nadrejenega D.H., komandirja PP R., dokazovala, da je bila premestitev potrebna. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je PP B. s 1. 7. 2011 dobila novega komandirja M.F., pred tem pa je bil komandir R.R.. Do premestitve tožnika pa je prišlo iz razloga kadrovske podhranjenosti PP R., v zvezi s katero je večkrat pri nadrejenih urgiral, da se zadeve uredijo. Iz njegove izpovedi, za katero je sodišče prve stopnje navedlo, da je prepričljiva in ji je sledilo, izhaja, da so razlogi kadrovske podhranjenosti na PP R. privedli do utemeljene ocene predstojnika organa, da je s premestitvijo tožnika z delovnega mesta komandirja PP B. (ki v letu 2010 ni bilo prosto, in za katerega tožnik ni izpolnjeval predpisanih pogojev za trajno premestitev – pogoja delovnih izkušenj in uradniškega naziva iste stopnje) na delovno mesto višji policist – stalni dežurni mogoče doseči učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa.

Po drugem odstavku 147. člena ZJU je namreč premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Uradnika je mogoče trajno premestiti le na uradniško delovno mesto, ki se opravlja v nazivu iste stopnje, razen če je premestitev izvedena iz razloga nesposobnosti za uradniško delovno mesto ali iz poslovnega razloga. Kot je bilo že ugotovljeno, je imel tožnik na podlagi odločbe z dne 5. 5. 2008 uradniški naziv XI. stopnje: višji policist II, zato je tožena stranka lahko trajno premestila tožnika le na uradniško delovno mesto, ki se opravlja v tem nazivu, kot to pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje. Vendar pa sodišče napačno tolmači listine o sistemizaciji tožene stranke, ko navaja, da se dela in naloge delovnega mesta višji policist – stalni dežurni opravljajo v uradniških nazivih policist II, policist I in višji policist III. Iz priloženih listin namreč izhaja, da se v teh nazivih opravljajo dela in naloge delovnega mesta policist – stalni dežurni s šifro ..., kjer je že iz navedbe delovnega mesta razvidno, da gre za nižje vrednoteno delovno mesto, kot je delovno mesto višji policist – stalni dežurni s šifro ..., na katerega je bil tožnik razporejen z izpodbijanim sklepom dne 21. 6. 2010. V skladu s tretjim odstavkom 55. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/2003 s spremembami – v nadaljevanju: Uredba) se naloge na uradniških delovnih mestih policistov, ki se opravljajo v nazivih desete do petnajste stopnje, lahko opravljajo v dveh ali treh zaporednih nazivih, pri čemer so lahko za delovno mesto določeni tudi nazivi različnih kariernih razredov (četrtega in petega). Naloge policistov na uradniških delovnih mestih v V. tarifnem razredu se lahko opravljajo v enem nazivu. Število takih delovnih mest v posameznem organu lahko znaša največ 20 odstotkov zaposlenih javnih uslužbencev v organu, izjemoma več v skladu z odločitvijo vlade. Zato je ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno ugotoviti, da je tožena stranka s 1. 7. 2010 dalje tožnika razporedila na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu iste stopnje – višji policist II v VI. tarifni skupini, za katerega tožnik izpolnjuje predpisane pogoje – tudi glede zahtevane višješolske izobrazbe (izpoved priče D.H. in priloga 1 Uredbe). Navedeno hkrati pomeni, da so bili izpolnjeni vsi z ZJU predpisani pogoji za tožnikovo premestitev na ustrezno delovno mesto višji policist – stalni dežurni na PP R..

Izpodbijani sklep tožene stranke o premestitvi je bil izdan 21. 6. 2010. Tožnik je sicer vložil pritožbo pred Komisijo kot drugostopenjskim organom, vendar pa vložena pritožba ne zadrži izvršitve prvostopenjskega sklepa (tretji odstavek 24. člena ZJU). Slednji je bil tožniku vročen 23. 6. 2010, učinkovati pa je začel 1. 7. 2010 dalje skladno s prvim odstavkom 152.a člena ZJU, po katerem premestitev brez soglasja javnega uslužbenca začne učinkovati z dnem, ki je določen v sklepu o premestitvi, vendar ne prej kot sedmi dan po vročitvi sklepa o premestitvi. Od tega trenutka je imel tožnik pravice in obveznosti, povezane z novim delovnim mestom višji policist – stalni dežurni na PP R., in ne več po sklepu z dne 13. 11. 2008. Slednji je bil skladno s tretjim odstavkom 20. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 6. 2008 (enako določbo pa vsebuje tudi četrti odstavek 53. člena ZJU) nadomeščen z izpodbijanim sklepom z dne 21. 6. 2010. Iz navedenih razlogov je odločitev v prvostopenjskem sklepu z dne 21. 6. 2010 in v 3. točki drugostopenjskega sklepa Komisije za pritožbe z dne 25. 8. 2010 pravilna in zakonita, posledično pa ni podlage za priznanje pravic iz dela za delovno mesto komandir policijske postaje B. še za čas od 1. 7. 2010 do 30. 9. 2010 in je tožbeni zahtevek tožnika v tem obsegu neutemeljen. Tudi odločitev v 2. točki izreka sklepa z dne 25. 8. 2010 je pravilna in zakonita. O pritožbi zoper molk prvostopenjskega organa je Komisija za pritožbe kot drugostopenjski organ odločila na podlagi 255. člena ZUP v povezavi s prvim odstavkom 39. člena ZJU, in jo kot neutemeljeno zavrnila, saj tožnikov predlog oziroma poziv za vrnitev na že zasedeno delovno mesto komandir PP B., ob dejstvu, da je tožnik od 1. 7. 2010 dalje premeščen na drugo delovno mesto višji policist – stalni dežurni, ni utemeljen.

Zmotno je pritožbeno razumevanje tožnika, da je bil upravičen do priznanja pravic iz dela na delovnem mestu komandir PP B. od 30. 9. 2010 dalje, ker naj bi to delo opravljal od 1. 10. 2008 dalje brez ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Kot že povedano pisna pogodba o zaposlitvi z dne 5. 6. 2008 (A7) še vedno velja, le da je bila najprej s sklepom z dne 13. 11. 2008, nato pa še s sklepom z dne 21. 6. 2010 spremenjena v delu, ki se nanaša na navedbo delovnega mesta in kraja opravljanja dela ter pravicami in obveznostmi, povezanih s spremenjenim delovnim mestom. V tem obsegu je bila z navedenima sklepoma o premestitvi na drugo delovno mesto nadomeščena pogodba o zaposlitvi. Ker je tožnik od 1. 7. 2010 dalje zakonito premeščen na delovno mesto višji policist – stalni dežurni na PP R., mu od tega trenutka dalje ni mogoče priznati pravic iz dela na delovnem mestu komandir PP B.. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 26. 1. 2011 ter v zvezi s tem dopisa z dne 1. 12. 2010 in za izročitev pisne pogodbe. Izpodbijana sodba je v tem delu ustrezno obrazložena, zato sodišče ni zagrešilo kršitev določb postopka.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma, delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in v skladu z določbo 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem pa je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika kot neutemeljeni zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Delno spremenjena odločitev sodišča prve stopnje narekuje drugačno odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP). Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožniku v relativno kratkem obdobju izdala večje število odločb in za nekatere že sama ugotovila, da so nezakonite in jih odpravila. Tako se je prvotno postavljeni tožbeni zahtevek glasil tudi na odpravo odločbe z dne 1. 9. 2009, ki jo je tožena stranka kasneje sama odpravila, tožnik je v tem delu zahtevka umaknil tožbo, zaradi česar je sodišče postopek v tem obsegu ustavilo. Nadalje je treba upoštevati, da je bilo tožnikovemu zahtevku za priznanje pravic iz dela za delovno mesto „komandir policijske postaje“ za čas od 15. 9. 2009 do 30. 6. 2010 pravnomočno ugodeno s sodbo I Pd 1663/2009 z dne 29. 9. 2010. V ponovljenem postopku pa tožnik s svojim zahtevkom (z izjemo razveljavitve četrte točke izreka odločbe Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 25. 8. 2010) ni uspel. Glede na takšne okoliščine je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom in 155. členom ZPP. Tožena stranka je s pritožbo v pretežnem delu (z izjemo dela odločitve, ki se nanaša na 4. točko izreka sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja) uspela. Zato ji je pritožbeno sodišče tudi prisodilo pritožbene stroške po veljavnem ZOdvT. Priznalo je nagrado za postopek 254,40 EUR (tar. št. 3210) in pavšalni znesek za plačilo PTT storitev 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar skupaj znaša 274,40 EUR. V tem znesku ji je stroške pritožbenega postopka dolžan povrniti tožnik. Ker slednji s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, je pritožbeno sodišče še odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.