Jedro

Sodišče prve stopnje se je pri odmeri nagrade upraviteljici prisilne poravnave sicer pravilno oprlo na določbe Odredbe o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave in likvidacijskim upraviteljem, vendar pa najprej ni določno navedlo, v kakšni višini znotraj predpisanega razpona nagrade bi bila odmera utemeljena, poleg tega pa ni navedlo niti, v kakšnem deležu oz. procentu bi bila primerna glede na 11. čl. odredbe.

Izrek

Pritožbi dolžnika se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje upraviteljici prisilne poravnave M. K. Z. za opravljeno delo odmerilo nagrado v znesku 3.500.000,00 SIT, ki se izplača iz predujma, ki ga je položil dolžnik. V obrazložitvi je navedlo, da je takšna nagrada primerna in ustreza merilom iz Odredbe o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave in likvidacijskim upraviteljem.

Proti navedenemu sklepu je dolžnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Zatrjuje, da ni sodišče z ničemer utemeljilo, zakaj se je odločilo za skoraj najvišji možni znesek nagrade, saj

3.500.000,00 SIT predstavlja 61 % od najvišje možne osnove.

Sodišče je torej ocenilo, da bi bilo kot osnovo za nagrado potrebno vzeti najvišji možni znesek, vendar tega ni utemeljilo. Res je, da je upraviteljica vložila devet ugovorov zoper prijave upnikov in en ugovor ločitveni pravici. To pomeni, da je imela izredno malo dela, saj poznamo prisilne poravnave, kjer se vlaga na desetine (celo na stotine) ugovorov. To pa je tudi edina konkretna navedba, ki jo sodišče navaja kot podkrepitev svoje odločitve. Sicer se le pavšalno sklicuje, da je takšna nagrada primerna in da je v okviru meril iz 9., 10. in 11. čl. odredbe. Pritožnik ugotavlja, da je takšno obrazložitev nemogoče preizkusiti, saj dejansko ne navaja konkretnih razlogov za odločitev.

Sodišče bi moralo najprej sploh povedati, za katero osnovo se je odločilo (od 1.132.032,00 SIT do 5.660.000,00 SIT) ter svojo odločitev agrumentirati. Nato bi moralo povedati, za kakšen odstotek od nagrade se je odločilo (med 50 % in 75 %) ter ponovno argumentirati svoje stališče. Pritožba dolžnika je utemeljena.

Odločba sodišča mora biti takšna, da jo je mogoče preizkusiti; če to ni mogoče, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Uporaba prej navedenega določila ZPP prihaja v poštev tudi za sklepe, ki jih izda sodišče v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom, saj na njegovo uporabo napotuje 15. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.).

V obravnavanem primeru pa tudi pritožba opozarja, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri nagrade upraviteljici prisilne poravnave sicer pravilno oprlo na določbe Odredbe o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave in likvidacijskim upraviteljem (Ur.l.RS št. 16/2002 s sprem. in Sklep o uskladitvi zneskov nagrad za delo stečajnim upraviteljem in upraviteljem prisilne poravnave - Ur.l.RS št. 56/2004), vendar pa najprej ni določno navedlo, v kakšni višini znotraj predpisanega razpona nagrade bi bila odmera utemeljena, poleg tega pa ni navedlo niti, v kakšnem deležu oz. procentu bi bila primerna glede na 11. čl. odredbe (upoštevaje okoliščino, da je bil postopek ustavljen pred sklenitvijo prisilne poravnave).

Glede na to je moralo pritožbeno sodišče že iz teh razlogov pritožbi dolžnika ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL).

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje upoštevalo, da je izhodišče za odmero nagrade sicer res višina vseh prijavljenih terjatev skupaj, vendar pa bo verjetno pomembno tudi število prijav terjatev (količina vloženega dela je verjetno premosorazmerna s številom prijav terjatev); ravno tako bi bilo pomembno tudi trajanje postopka do njegove ustavitve, ter dejstvo, da bilančna vsota, ki jo je v obravnavanem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje, le nekoliko presega najvišjo bilančno vsoto V. postavke tabele iz 10. čl. odredbe (pri kateri pa znaša najvišja možna nagrada 2.264.064,00 SIT).