Jedro

Tožnik (prodajalec na bencinskem servisu) v spornem času v posameznih primerih stranki ni izdal računa za izdano blago, ki ga je plačala z gotovino. Po odhodu stranke je iz maloprodajne aplikacije izbrisal postavko za kupljeno blago ter s tem ustvaril gotovinski višek, ki ni bil razviden iz popisa blagajniškega iztržka. S svojim ravnanjem je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1, zato je obstajal utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 10. 2012, ki je bila podana s strani tožene stranke tožeči stranki dne 2. 4. 2013, nezakonita, zaradi česar se razveljavi (1/I. točka izreka); zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje med strankama še vedno traja in je dolžna tožena stranka tožečo stranko pozvati nazaj na delo (1/II. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da se tožeči stranki za čas odsotnosti od dela priznajo vse pravice iz delovnega razmerja ter jih je tožena stranka dolžna izplačati v obliki osebnega dohodka in plačila prispevkov in davkov za tožečo stranko za obdobje njene odsotnosti od dela (1/III. točka izreka); in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse pod izvršbo (1/IV. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da mu je bila v postopku pri delodajalcu kršena pravica do zagovora. Tožena stranka bi mu morala poleg vabila na zagovor in pisne obdolžitve poslati tudi ostale listine, ki bi jih izročil odvetniku. Zaveda se svoje krivde za storitev očitanih kršitev pri maloprodajnih aplikacijah, vendar meni, da je šlo pri prejetih kupninah za minimalne zneske, ki jih je spravil v skupno blagajno. Iz teh razlogov bi mu tožena stranka lahko izrekla milejši ukrep oz. redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenim zahtevkom ugodi oz. sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. V tožnikovem primeru je izvedla postopek izredne odpovedi skladno z zakonskimi določbami. Nad tožnikom nihče od tožene stranke na zagovoru ni izvajal nikakršnega pritiska, zaradi česar je nesprejemljiv očitek pritožbe, da mu je bila kakorkoli kršena pravica do zagovora. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 2. 4. 2013 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu prodajalca na Bencinskem servisu A. iz odpovednih razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala storitev istovrstnih kršitev delovne obveznosti, ker v času od dne 21. 2. 2013 do 10. 3. 2013 v posameznih primerih stranki ni izdal računa za izdano blago, ki ga je plačala z gotovino. Po odhodu stranke je iz maloprodajne aplikacije izbrisal postavko za kupljeno blago ter s tem ustvaril gotovinski višek, ki ni bil razviden iz popisa blagajniškega iztržka. Tožnik je s takšnim ravnanjem kršil obveznosti iz 8. člena pogodbe o zaposlitvi in interna navodila tožene stranke o poslovanju bencinskega servisa. Poleg tega so v tožnikovih kršitvenih ravnanjih podani tudi znaki kaznivega dejanja iz določbe 235. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in spremembe), to je kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin. Tožena stranka je ugotovila, da skladno z določbo prvega odstavka 110. člena ZDR ter ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče več nadaljevati z delovnim razmerjem tožnika do izteka odpovednega roka, saj je v njega izgubila zaupanje za kakršnokoli poslovno sodelovanje.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo izpodbijano odpoved in ugotovilo, da je tožena stranka izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi po pravilno izvedenem postopku in po vsebini iz utemeljenih odpovednih razlogov. Pritožbeno sodišče se s takšno ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča v celoti strinja.

Neutemeljena je pritožba, da je bila tožniku kršena pravica do zagovora, ker poleg vabila in pisne obdolžitve ni dobil vročene tudi ostale listinske dokumentacije. V tej zvezi je sodišče prve stopnje ocenilo tako izpovedbe prič kot listinske dokaze ter ugotovilo, da je tožnik prejel vabilo s pisnimi obdolžitvami za zagovor dne 15. 3. 2013, pri čemer je bil zagovor izveden 25. 3. 2013. Iz zapisnika o opravljenem zagovoru (priloga A2) je razvidno, da je pooblaščenka tožene stranke, ki je vodila zagovor, seznanila tožnika s pravicami v postopku ter ga opozorila ali se bo zagovarjal sam ali ob prisotnosti pooblaščenca. Tožnik je odgovoril, da je seznanjen z očitanimi kršitvami in da se bo zagovarjal sam. Tožnik na zagovoru ni v ničemer opozoril, da bi moral razpolagati tudi z listinsko dokumentacijo glede blagajniških aplikacij, saj je, kot je že ugotovljeno, na vprašanje pooblaščenke tožene stranke, kaj ima za izpovedati v zvezi z očitanimi kršitvami, navedel, da razume, kaj se mu očita in da je bil ob nastopu zaposlitve seznanjen z navodili o poslovanju bencinskega servisa.

Tako ugotovljena dejstva tudi po stališču pritožbenega sodišča v ničemer ne omajejo ugotovitev v izpodbijani sodbi, da bi bila tožniku kakorkoli kršena pravica do zagovora. Nenazadnje je zagovor namenjen temu, da se delavec seznani ter nato izjavi o očitanih kršitvah in odpovednem razlogu, nikakor pa ni namenjen ugotavljanju dejanskega stanja kršitev (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 394/2008). Nadalje je pravica do zagovora zagotovljena, če se je delavec po pisni seznanitvi z razlogom za odpoved pogodbe odzval vabilu in se zagovarjal, ne da bi se glede tega skliceval, da rok za podajo zagovora ni bil spoštovan (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 221/2011). Zato kakršnokoli zavzemanje pritožbe, da bi moral tožnik še pred zagovorom razpolagati z vsem listinskim gradivom, ki bi ga lahko predložil svojemu pooblaščencu, in da bi se nato zadeva na zagovoru obravnavala po vsebini, ne more biti sprejemljivo.

Neutemeljena je pritožba, da bi lahko tožena stranka glede očitanih kršitev delovnih obveznosti izrekla tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi oz. mu ponudila skladno s poravnavo drugo možnost prenehanja delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče glede tega navaja, da je v prosti odločitvi delodajalca, kakšen ukrep bo izvedel zoper delavca zaradi storjenih kršitev, kar pomeni, da je tudi v njegovi presoji, kakšno odpoved pogodbe o zaposlitvi bo podal delavcu skladno z določbami ZDR. Sodišče v sodnem postopku presoja zakonitost odpovedi in je v tem individualnem delovnem sporu ugotovilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnik v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške: tožnik iz razloga, ker z pritožbo ni uspel, tožena stranka pa na podlagi določbe petega odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi) krije delodajalec svoje stroške ne glede na izid postopka.