Jedro

Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci natančno predpisuje pogoje, v katerih lahko pride do prenehanja delovnega razmerja, zakon o delovnih razmerjih pa v prvem odstavku 125. člena zahteva, da je odpoved pisna.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke, razveljavilo odločitev o prenehanju delovnega razmerje in tožencu naložilo, da tožnici vpiše v delovno knjižico delovno dobo za čas od 7.9.1994 do 17.12.1994, jo za ta čas prijavi v socialno zavarovanje in obračuna in plača predpisane prispevke, zavrnilo pa je toženčev nasprotni zahtevek, da je delovno razmerje med strankama začelo obstajati šele 17.7.1994 in njegov odškodninski zahtevek.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo, razen izreka o stroških, zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožena stranka vložila pravočasno laično revizijo. Navajala je, da je sodba krivična, ker ni upoštevala njenih dokazov in trditev. Tožeča stranka je že prvi mesec zaposlitve začela z lažjo, ugotovljene so bile nepravilnosti pri njenem delu, saj je v vino dolivala vodo, imela manjke v blagajni, zato je bila disciplinsko odpuščena. Jasno je tudi, da z delom ni pričela pred 17.7.1994, kot to izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Tožena stranka je na odgovor odgovorila in predlagala kot v reviziji.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišča druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), revizija pa bistvenih procesnih kršitev niti formalno niti vsebinsko ni zatrjevala, zato sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Materialno pravo v izpodbijani pravnomočni sodbi, po mnenju revizijskega sodišča, ni bilo zmotno uporabljeno. V prvi vrsti je treba upoštevati dejstvo, da revizija v veliki meri izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v reviziji ni več možno preizkušati (določba tretjega odstavka 385. člena ZPP). Ker je odločitev o tem, kdaj je bilo vzpostavljeno delovno razmerje med pravdnima strankama, dejansko vprašanje, revizija izpodbijane sodbe v tem delu ni mogla preizkušati.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da tožena stranka glede na veljavne predpise ni mogla izreči disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožnici na način, kot je to storila, prav tako pa ji ni mogla odpovedati delovnega razmerja iz kakšnega drugega razloga. Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci (KPDZD - Uradni list RS, št. 26/91) natančno predpisuje pogoje, v katerih lahko pride do prenehanja delovnega razmerja, zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) pa v prvem odstavku 125. člena zahteva, da je odpoved pisna. Ker ni bilo ugotoviti niti pravilno izpeljanega disciplinskega postopka, niti ni bil tožnici izdan pisni sklep o prenehanju delovnega razmerja, prenehanje delovnega razmerja ni bilo zakonito, kar je pravilno ugotovljeno v izpodbijani sodbi.

Zaradi navedenih razlogov je tudi revizijsko sodišče zaključilo, da je odločitev sodišča druge stopnje pravilna in v skladu z materialnimi predpisi. Zato je v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenje v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št.1/91-I in 45/I/94).