Jedro

Izpodbijani akt ne posega v tožnikovo pravico ali neposredno na zakon oprto pravno korist, zato je prvostopno sodišče odločilo pravilno, ko je tožbo zavrglo. Z zavrženjem tožbe pa ni bila več podana procesna predpostavka za meritorno odločanje o predlagani začasni odredbi, zato je ta predlog prvostopno sodišče pravilno in zakonito zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je vrhovno sodišče kot prvostopno sodišče na podlagi 4. odstavka 34. člena (pravilno: 4. točke 1. odstavka 34. člena) z uporabo 3. odstavka 3. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep Vlade Republike Slovenije z dne 23.12.2004 (1. točka izreka), ker z njim očitno ni bilo poseženo v tožnikovo pravico ali njegovo neprosredno, na zakon oprto korist; in na podlagi 69. člena ZUS zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka), ker za odločanje o tej začasni odredbi ni bila izpolnjena procesna predpostavka, to je za obravnavo sposobna tožba.

Tožnik se pritožuje zoper obe točki izreka prvostopnega sklepa. Meni, da je v navedenih aktih zmotno uporabljeno materialno pravo in da so storjene bistvene kršitve pravil postopka. Uveljavlja pritožbene razloge v smislu 3. in 1. točke 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da je stališče prvostopnega sodišča, da ni aktivno legitimirana oseba, v nasprotju s stališčem istega sodišča, da lahko kandidira za vodjo diplomatskega predstavništva - veleposlanika tudi druga oseba, torej ne samo osebe, ki so zaposlene na Ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ). S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 1. odstavka 339. člena ZPP.

Poleg tega pa je tolmačenje Zakona o zunanjih zadevah (ZZZ-1) napačno. Sam je namreč kandidiral na mesto veleposlanika kot druga oseba, ki izpolnjuje vse vsebinske pogoje. Opozoril je na napake v postopku, in sicer bi ga moralo ministrstvo, ker je kandidiral kot druga oseba, predstaviti izbirni komisiji iz 41. člena ZZZ-1 in odločiti po pridobitvi njenega mnenja. Nima pa pravice odločiti o kandidaturi kot je odločilo v tem primeru, saj mora presojati tudi materialne pogoje: izobrazbo, staž in izkušnje, ki so predpisani v ZZZ-1 in v Pravilniku o postopku za pripravo mnenja in predloga za imenovanje vodij diplomatskih predstavništev in konzulatov (v nadaljevanju: Pravilnik), katerega vsebino izpodbijani sklep tudi obravnava. Ni mu mogoče odrekati pravnega interesa ali aktivne legitimacije za nasprotovanje odločitvam, ki so njegovo kandidaturo ignorirale. Če bi bila njegova kandidatura sprejeta, je v 3. in 4. odstavku 27. člena ZZZ-1 dana možnost, da sklene delovno razmerje z MZZ za štiri leta. Meni, da bi moralo prvostopno sodišče o zadevi meritorno odločati, ne pa da je na podlagi napačne razlage 27. člena ZZZ-1 njegovo tožbo in predlog za začasno odredbo zavrglo. Glede na nasprotujoče razloge v sodbi meni, da je ZZZ-1 glede postopka kandidiranja diplomatov nejasen, da pa se citiranega Pravilnika, ki niti ni objavljen v Uradnem listu RS in torej ni predpis, v tem postopku sploh ne bi smelo uporabljati. Sam bo pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije podal pobudo za oceno ustavnosti 17. in 27. člena ZZZ-1. Glede svoje pritožbe pa predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v skladu s tožbenim zahtevkom sklep tožene stranke o izbiri drugega kandidata za veleposlanika v R.F. odpravi in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek, ugodi pa naj tudi zahtevi za izdajo začasne odredbe in do pravnomočnosti sodbe v tem upravnem sporu zadrži postopek imenovanja veleposlanika v R.F. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo meni, da je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita.

Meni, da so v izpodbijanem sklepu pravilno uporabljene določbe ZZZ-1 in Pravilnika. Meni, da tožnik napačno razlaga določbo 27. člena ZZZ-1. Poudarja, da so diplomatska predstavništva notranje organizacijske enote MZZ ter da se za vodje diplomatskih predstavništev in konzulatov lahko imenujejo le osebe iz vrst diplomatov. Določba 2. odstavka 27. člena ZZZ-1 pa zgolj omogoča, da se za vodjo diplomatskega predstavništva lahko imenuje tudi druga oseba, torej oseba, ki ni diplomat, če izpolnjuje te pogoje. Ta določba pa daje ministru za zunanje zadeve le podlago, da lahko v imenovanje predlaga tudi drugo osebo in ne samo diplomata. Ne pomeni pa, da lahko na mesto vodje veleposlaništva oziroma konzulata kandidira druga oseba. Pravilnik je zgolj interni akt MZZ in ureja notranja pravila delovanja v MZZ v postopku kadrovanja vodij diplomatskih predstavništev. Navaja, da je ta ureditev skladna z ZZZ-1 in Zakonom o javnih uslužbencih ter Uredbo o postopku za zasedbo prostega delovnega mesta v organih državne uprave in v pravosodnih organih (Uradni list RS, št. 22/04 v nadaljevanju: Uredba), ki določa, da se v okviru organa ugotovi, ali je na razpolago primeren in strokovno usposobljen kandidat za zasedbo prostega delovnega mesta (5. in 6. člen Uredbe). Zato je napačna tudi tožnikova trditev, da je dolžnost ministra za zunanje zadeve, da predstavi kandidaturo druge osebe izbirni komisiji iz 41. člena ZZZ-1. V zvezi z navedbami tožnika, da Pravilnik ni predpis, ki bi bil obljavljen, in da se ne bi smel uporabljati, tožena stranka pripominja, da je Pravilnik splošni akt, ki podrobneje ureja postopek imenovanja vodij diplomatskih predstavništev in konzulatov MZZ in ima naravo internega akta. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper sklep prvostopnega sodišča kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je s Sklepom Vlade RS z dne 23.12.2004, sprejetim na 4. redni seji dne 23.12.2004, poseženo v kakšno pravico ali neposredno na zakon oprto pravno korist tožnika. S tem sklepom je Vlada RS sklenila predlagati, da se A. B. imenuje za izrednega in pooblaščenega veleposlanika Republike Slovenije v R.F., Republiki T., Republiki K., Republiki U., Republiki K., Republiki B. in T., s sedežem v M. Za izvedbo tega sklepa je zadolžila Kadrovsko službo Vlade RS.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča z navedenim sklepom Vlade RS ni bilo poseženo v nobeno pravico ali neposredno na zakon oprto pravno korist tožnika in je odločitev prvostopnega sodišča v 1. točki izpodbijanega sklepa, s katerim je tožnikovo tožbo zoper navedeni akt zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, pravilna in zakonita. Prav tako je pravilna in zakonita tudi odločitev prvostopnega sodišča v 2. točki izpodbijanega sklepa, s katero je zaradi pomanjkanja procesne predpostavke (za obravnavo v upravnem sporu sposobne tožbe) zavrglo tudi tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS.

Iz prilog k tožnikovi tožbi je razvidno, da tožnik svoje vloge, ki jo je naslovil: "prijava za delovno mesto veleposlanika RS v R.F.", ni oprl na razpis oziroma natečaj (niti javni niti interni), niti v njej ni navedel zakonske podlage, s katero bi utemeljeval pravico do kandidiranja, na katero se nato v tožbi in pritožbi sklicuje. Njegova vloga z dne 23.12.2004 (kar je tudi datum izdaje v tem sporu izpodbijanega sklepa) je bila naslovljena na ministra za zunanje zadeve. V njej mu ponuja pomoč pri opravljanju težke naloge predsedujočega v OVSE, k čemer bi največ prispeval kot veleposlanik v M. Kot je tožniku pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, se postopek imenovanja vodje diplomatskega predstavništva po določbi 1. odstavka 17. člena ZZZ-1 UPB1 (Uradni list RS, št.113/03) začne s predlogom ministra za zunanje zadeve Vladi, ki po opravljenem postopku pred pristojnim delovnim telesom Državnega zbora Republike Slovenije predlaga določeno osebo v imenovanje za veleposlanika predsedniku republike. Imenovanje vodje diplomatskega predstavništva se torej po ZZZ-1 ne začne z javnim razpisom oziroma javnim natečajem in posledično vlaganjem kandidatur. Zato niti minister za zunanje zadeve niti Vlada RS nimata pravne podlage, da bi kakršnekoli prijave na delovno mesto veleposlanika obravnavala kot kandidature (vloge na javni razpis oziroma natečaj), prav tako pa vložnik take prijave nima pravne podlage, da bi zahteval, da se njegova prijava obravnava kot kandidatura.

Tožnik nima prav, ko meni, da je pravna podlaga za njegov pravni interes v tej zadevi podana v 2. odstavku 27. člena ZZZ-1. Ta določa, da se za vodjo diplomatskega predstavništva ali konzulata lahko imenuje tudi druga oseba, ki izpolnjuje pogoje za imenovanje v naziv, in da se pred imenovanjem takšne osebe pridobi mnenje izbirne komisije iz 41. člena ZZZ-1. S takšno osebo se sklene delovno razmerje za določen čas, ki ne sme biti daljši od 4 let (3. odstavek 27. člena ZZZ-1).

Določba 2. odstavka 27. člena ZZZ-1 po presoji pritožbenega sodišča ne ureja kandidacijskega postopka, temveč daje le pravno podlago organom, ki odločajo v postopku imenovanja vodje veleposlaništva, da lahko izjemoma na tako delovno mesto imenujejo drugo osebo, torej ne diplomata, kar je sicer pravilo po določbi 1. odstavka 27. člena ZZZ-1. Po 34. členu ZZZ-1 pa je diplomat javni uslužbenec, ki v delovnem razmerju z MZZ za nedoločen čas opravlja javne naloge na področju zunanjih zadev (1. odstavek). Tožnik pa, kot izhaja iz njegove prijave za delovno mesto, ni diplomat v smislu 34. člena ZZZ-1. S Pravilnikom kot internim aktom MZZ pa je urejeno le notranje poslovanje MZZ v zvezi z imenovanjem veleposlanikov in konzulov v postopku njihovega imenovanja izmed diplomatov. Torej se ta Pravilnik na obravnavano zadevo ne nanaša in pri odločanju o njej tudi ni bil uporabljen kot pravna podlaga. Zato pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača tožnikove pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ta Pravilnik.

Ker torej izpodbijani sklep Vlade ni bil izdan v postopku kandidiranja, v postopku imenovanja, v katerem je bil izpodbijani sklep izdan, pa tožnik utemeljeno ni sodeloval, saj je minister za zunanje zadeve v imenovanje Vladi predlagal le A.B. in se je Vlada z izpodbijanim sklepom opredelila le do tega predloga ministra, z izpodbijanim sklepom tudi po presoji pritožbenega sodišča ni poseženo v nobeno tožnikovo pravico ali neposredno na zakon oprto pravno korist. Glede na to je torej prvostopno sodišče utemeljeno zavrglo tožnikovo tožbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Z zavrženjem tožbe pa ni bila podana procesna predpostavka za meritorno odločanje o predlagani začasni odredbi, zato je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno in zakonito zavrglo tudi tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep prvostopnega sodišča zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.