Jedro

Drži sicer, da je namen 88. člena ZZUOOP v omilitvi ekonomskih posledic osebam, ki zaradi posledic Covid-19 niso mogle opravljati dejavnosti, vendar pa zakon hkrati določa pogoje za upravičenost do mesečnega temeljnega dohodka, ki pa jih tožnica ne izpolnjuje. Nesporno dejstvo je, da tožnica na dan 1. 9. 2020 ni bila registrirana za opravljanje podjetniške dejavnosti. Pri tem pa je treba upoštevati, da je priglasitev začetka opravljanja podjetniške dejavnosti konstitutivnega pomena, kar pomeni, da podjetnik šele tedaj pridobi pravico opravljati podjetniško dejavnost. Tožnica kot podjetnica in s tem ena od oseb, ki bi po 88. členu ZZUOOP teoretično lahko bila upravičena do mesečnega temeljnega dohodka, torej najmanj od 1. 9. 2020 še ni bila registrirana.

Mesečni temeljni dohodek že pojmovno ne more biti del podjetja, ki bi se lahko prenašal s prenosnika na prevzemnika. Mesečni temeljni dohodek je namreč (vsaj delno) nadomestilo za subjekte, ki zaradi epidemije niso mogli dosegati zadostnih prihodkov, med drugim tudi v okviru svojih podjetij. Takšno nadomestilo za izpadle prihodke pa seveda po naravi stvari ne more biti del podjetja, ki ga sestavljajo ravno sredstva za doseganje prihodkov; ravno obratno, tožničin mož je mesečni temeljni dohodek prejel prav zato, ker ni mogel zadostno poslovati v okviru svojega podjetja. Mesečni temeljni dohodek je tudi vezan na posamezno osebo, četudi v svojstvu samostojnega podjetnika, zato ob odsotnosti konkretnih zakonskih določb, ni mogoče izhajati iz obče prenosljivosti takšne pravice. Skladno z zakonom je bil do mesečnega temeljnega dohodka upravičen le specifičen in točno določen krog oseb, pri čemer tožnica sama po sebi mednje ne sodi, da bi nasledila to konkretno pravico svojega moža, pa ni niti konkretizirano navedla niti dokazala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom in odločbo (v nadaljevanju izpodbijana odločba) je prvostopenjski davčni organ sklenil, da se upravni zadevi, vlogi za izplačilo izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka (v nadaljevanju MTD) za mesece oktober - december 2020 z dne 13. 11. 2020 ter za mesece januar - marec 2021 z dne 11. 2. 2021, združita v en postopek, ter odločil, da se navedeni vlogi tožnice zavrneta. Davčni organ je še odločil, da tožnica trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica prek portala eDavki 13. 11. 2020 vložila vlogo za izplačilo izredne pomoči v obliki MTD za mesec oktober, november in december 2020 ter 11. 2. 2021 vlogo za izplačilo MTD za mesec januar, februar in marec 2021. Davčni organ je vlogi tožnice zavrnil, saj je ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za upravičenost do MTD. Zakon o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic Covid-19 (v nadaljevanju ZZUOOP) v 88. členu namreč določa, da do izplačila MTD ni upravičena oseba, ki najmanj od 1. 9. 2020 do uveljavitve ZZUOOP, ni bila registrirana za opravljanje dejavnosti. V tožničinem primeru je bil izveden prenos dejavnosti z A. A. na tožnico v skladu z 51. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), a se univerzalno pravno nasledstvo pri presoji do upravičenosti MTD zaradi narave le-tega ne upošteva. MTD je namreč namenjen preživetju posameznika, ki zaprosi zanj, zato je pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev treba upoštevati le podatke zavezanca, ki uveljavlja MTD. Davčni organ je zaključil, da ker je bila tožnica šele 7. 9. 2020 registrirana za opravljanje dejavnosti in ne že 1. 9. 2020, ne izpolnjuje pogojev za izplačilo MTD.

3. Drugostopenjski davčni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Ugotavlja, da je v zadevi nesporno, da je tožnica registrirana od 7. 9. 2020 in je z opravljanjem dejavnosti nadaljevala po prenosu podjetja njenega možna po moževi upokojitvi. Ker pa je MTD vezan na fizično osebo in ni prenosljiv z ene osebe na drugo, tožnica ni upravičena do izplačila MTD. Tožničin mož, ki je pred tožnico opravljal isto dejavnost, v istih poslovnih prostorih, je namreč druga oseba. Tožnica na dan 1. 9. 2020 še ni bila registrirana za opravljanje dejavnosti, zato ne more biti upravičenka do izredne pomoči v obliki MTD. Samo dejstvo, da tožnica nadaljuje opravljanje dejavnosti po svojem možu, ima vpliv na davčnem področju, medtem ko ZZUOOP ureja začasne ukrepe za omilitev in odpravo posledic Covid-19, pri čemer določi konkretne osebe, ki so upravičene do MTD, ter pogoje za pridobitev le-tega in torej ne vpliva na obdavčitev tožnice kot samostojne podjetnice.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja ter sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Meni, da je davčni organ nepravilno uporabil določilo 88. člena ZZUOOP, saj bi morala biti tudi sama upravičena do izplačila MTD. Drži, da je svojo dejavnost registrirala 7. 9. 2020, vendar pa je šlo v konkretnem primeru za postopek prenosa podjetja dotedanjega samostojnega podjetnika na drugega samostojnega podjetnika v smislu določila 72.a člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in je šlo torej za univerzalno pravno nasledstvo. Ker je izvedla prenos, za katerega veljajo določbe 51. člena ZDoh-2, ki omogočajo davčno nevtralen prenos podjetja samostojnega podjetnika na podjetnika prevzemnika, to pomeni, da je univerzalna pravna naslednica predhodnega podjetnika. Posledično se vse pravice in obveznosti, ki jih je podjetnik prenosnik pridobil do svojega izbrisa dne 10. 9. 2020, torej tudi pravica do MTD, prešle na njo kot podjetnico prevzemnico, ne glede na njeno registracijo 7. 9. 2020. Sama bo namreč kot podjetnica prevzemnica v vseh pogledih vstopila v vsa pravna razmerja svojega predhodnika. Nadalje tožnica meni, da je smisel 88. člena ZZUOOP v omilitvi ekonomskih posledic osebam, ki so na določen dan opravljale dejavnost in je zaradi posledic epidemije Covid-19 niso mogle opravljati več. V njenem primeru bi dosledna slovnična uporaba zakonskega besedila navedene določbe namreč pripeljala do popolne razvodenitve in celo nasprotovanja smislu in namenu te zakonske rešitve. Treba je šteti, da je tožnica univerzalna pravna naslednica podjetnika prenosnika, to je A. A., ki je bil 1. 9. 2020 registriran za opravljanje samostojne dejavnosti in je pridobil pravico do MTD, zato ima pravico do MTD tudi ona.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne. Dodatno navaja, da prvi odstavek 88. člena ZZUOOP jasno določa, da je upravičenec do izredne pomoči v obliki MTD oseba, ki je bila registrirana za opravljanje dejavnosti najmanj od 1. 9. 2020 in dejavnosti zaradi posledic epidemije Covid-19 ne more opravljati, tožnica pa na dan 1. 9. 2020 še ni bila registrirana, zato ne more biti upravičenka do MTD.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev davčnega organa, da se vlogi tožnice za izplačilo MTD za obdobje oktober 2020 - marec 2021 zavrneta. Sodišče uvodoma ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnica svojo dejavnost registrirala 7. 9. 2020. Nesporno je torej, da tožnica na dan 1. 9. 2020 ni imela registrirane dejavnosti. Zato, po mnenju toženke, glede na določbo 88. člena ZZUOOP ni izpolnjevala pogojev za izplačilo MTD, s takšno razlago pa se tožnica ne strinja.

8. Odgovor na sporno vprašanje v tej zadevi je razpet med dve pravni področji: po eni strani gre za tematiko s področja korporacijskega oz. statusnega prava, po drugi strani pa je relevantno tudi upravnopravno področje, pri čemer je po naziranju sodišča težišče obravnavanega primera zlasti na slednjem področju.

9. Tožnica s tožbo zatrjuje, da je pridobila oz. prevzela podjetje svojega moža, in sicer _v smislu_ 72.a člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), namreč da je s strokovno pomočjo tretjih oseb izpeljala postopek na način brez sklenitve pogodbe v notarskem zapisu, pri čemer navede še, da je bila sama kot podjetnica registrirana 7. 9. 2021 (_op. sodišča: pravilno 2020_), mož pa bil izbrisan 10. 9. 2020. Tožnica v tej zvezi tožbi priloži tudi izpis s spleta o _Prenosu dejavnosti na drug s.p._, v katerem je opis postopka prenosa podjetja po 72.a členu ZGD-1, nato pa je označeno besedilo o tem, da je prenos možen tudi po postopku, ki v ZGD-1 sicer ni uzakonjen, in sicer da prevzemnik registrira dejavnost pred datumom prenosa, nato pa opravi prenos, pri čemer je matična številka novega poslovnega subjekta drugačna od matične številke dosedanjega podjetnika. Tožnica pa se hkrati v tožbi sklicuje na to, da je šlo v obravnavanem primeru za davčno nevtralen prenos.

10. Sodišče najprej v okviru presoje po korporacijskem pravu ugotavlja, da tožnica, kljub pavšalnim tožbenim trditvam, da je izvedla prevzem podjetja _v smislu_ 72.a člena ZGD‑1, ni niti konkretizirano utemeljila svojega pravnega nasledstva po cit. določilu niti svojega nasledstva ni dokazala.

11. Skladno s prvim odstavkom 72.a člena ZGD-1 podjetnik lahko za časa življenja prenese podjetje na drugo fizično osebo, tj. podjetnika prevzemnika, s čimer preidejo na slednjega podjetje podjetnika ter pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem, podjetnik prevzemnik pa kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika. Nadalje zakon v drugem in tretjem odstavku določa, da morata podjetnik in prevzemnik skleniti pogodbo o prenosu podjetja v obliki notarskega zapisa, pri čemer zakon tudi definira (minimalno) vsebine predmetne pogodbe. V letu 2020 veljavni zakon pa je v petem odstavku določal tudi obveznost prenosnika, da vnaprej objavi namero o prenosu podjetja.

12. Tožnica izrecno v tožbi navede, da pogodbe v obliki notarskega zapisa, ki jo cit. zakonsko določilo predpisuje kot obvezno po 72.a členu ZGD-1, ni sklenila; prav tako se tožnica sklicuje na omenjeni izpis s spleta, v katerem podčrtuje besedilo o prevzemu podjetja na način, ki z ZGD-1 ni uzakonjen. Prav tako pa tožnica o zatrjevanem prevzemu podjetja od svojega možna ne predloži nobenih konkretnih dokazil, iz katerih bi izhajalo na kakšni pravni podlagi in kaj vse naj bi v okviru prevzema njegovega podjetja prevzela tožnica. Edino dokazilo, ki ga tožnica predloži, je potrdilo na podlagi priglasitve tožničinega moža, ki je priglasil posebno davčno obravnavo ob prenehanju opravljanja dejavnosti ter nadaljevanju opravljanja dejavnosti po drugi osebi - tožnici. Te posebne davčne obravnave tudi drugostopenjski upravni organ ne osporava, temveč zapiše, da ima to vpliv le na davčnem področju - tako med strankama o tem, da je bil po davčnih predpisih tožničin mož v davčnih evidencah označen kot zavezanec, ki je priglasil posebno davčno obravnavo, ni spora. Vendar pa je po presoji sodišča to nesporno dejstvo za ta upravni spor povsem nerelevantno, saj tožnica s sklicevanjem na davčnopravno obravnavo in institute ne more nadoknaditi svoje manjkajoče konkretizirane trditvene in dokazne ponudbe v zvezi s domnevnim univerzalnim pravnim nasledstvom.

13. Glede na navedeno po sodni presoji v tej zadevi ni mogoče šteti, da bi bila tožnica univerzalna pravna naslednica podjetja svojega moža ter njegovih pravic in obveznosti v zvezi s podjetjem.

14. Nadalje pa je treba to zadevo presojati tudi z upravnopravnega vidika. Tožnica v tožbi navaja, da je njen mož pridobil pravico do MTD, tudi drugostopenjski upravni organ v svojih razlogih navaja, da je tožničin mož do prenehanja opravljanja dejavnosti prejemal MTD - to med strankama torej ni sporno. Tožnica pa se je kot samostojna podjetnica registrirala 7. 9. 2020, kar je v zadevi prav tako nesporno.

15. Skladno s prvim odstavkom 88. člena ZZUOOP je, ob izpolnjevanju ostalih pogojev, upravičenec do izredne pomoči v obliki MTD oseba, ki je bila registrirana za opravljanje dejavnosti najmanj od 1. 9. 2020 do uveljavitve tega zakona in dejavnosti zaradi posledic epidemije COVID‑19 ne more opravljati ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu tudi po zaključku epidemije COVID‑19, in sicer med drugim tudi samozaposleni, ki je na dan uveljavitve tega zakona v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen na podlagi 15. člena ZPIZ-2 (prva alineja prvega odstavka 88. člena ZZUOOP).

16. Sodišče sodi, da je glede na določilo 88. člena ZZUOOP izpodbijana odločitev pravilna. Navedena zakonska določba namreč določa konkretne osebe, ki so upravičene do izplačila MTD, ter pogoje za pridobitev le-tega. Oseba, ki je upravičena do izredne pomoči v obliki MTD, je namreč _tista, ki ima registrirano dejavnost_ najmanj od 1. 9. 2020 dalje. Drži sicer, kot to navaja tožnica, da je namen navedene zakonske določbe v omilitvi ekonomskih posledic osebam, ki zaradi posledic Covid-19 niso mogle opravljati dejavnosti, vendar pa zakon hkrati določa pogoje za upravičenost do MTD, ki pa jih tožnica ne izpolnjuje. Nesporno dejstvo je, da tožnica na dan 1. 9. 2020 ni bila registrirana za opravljanje podjetniške dejavnosti. Pri tem pa je treba upoštevati, da je priglasitev začetka opravljanja podjetniške dejavnosti konstitutivnega pomena, kar pomeni, da podjetnik šele tedaj pridobi pravico opravljati podjetniško dejavnost. Tožnica kot podjetnica in s tem ena od oseb, ki bi po cit. 88. členu ZZUOOP teoretično lahko bila upravičena do MTD, torej najmanj od 1. 9. 2020 še ni bila registrirana.

17. Tudi nekonkretizirano in nedokazano navajanje, da je tožnica nadaljevala opravljanje dejavnosti po svojem možu, pa po presoji sodišča na upravičenost do MTD nima vpliva. Četudi bi tožnica bila univerzalna pravna naslednica in bi prevzela podjetje svojega moža po 72.a členu ZGD-1 (kar, kot rečeno, ni dokazano), je še vedno treba izhajati iz pravilne opredelitve prevzetega podjetja in pravne narave MTD.

18. Čeprav v slovenskem pravnem redu pojem podjetja ni na enem mestu in celovito opredeljen, je treba izhajati iz opisov, ki jih navaja literatura: gre za zbir premoženja in ljudi, ki izvaja gospodarsko funkcijo, torej izvaja določeno dejavnost zaradi pridobivanja dobička; nepremičnine, premičnine, pravice in denar so združeni in organizirani v določeni funkciji, ki jo s svojim delom uresničujejo fizične osebe; gre torej za skupnost premoženja in ljudi, ki sama po sebi ni pravni subjekt.1 MTD pa je bil vrsta izredne pomoči, do katere so bile upravičene osebe, ki svoje dejavnosti zaradi posledic epidemije niso mogle opravljati ali so jo opravljale v bistveno zmanjšanem obsegu tudi po zaključku epidemije; kot se navaja v izpodbijani odločbi, je bil MTD tako namenjen omogočanju preživetja posameznikov.

19. Glede na zgoraj zapisano po naziranju sodišča MTD že pojmovno ne more biti del podjetja, ki bi se lahko prenašal s prenosnika na prevzemnika. MTD je namreč (vsaj delno) nadomestilo za subjekte, ki zaradi epidemije niso mogli dosegati zadostnih prihodkov, med drugim tudi v okviru svojih podjetij. Takšno nadomestilo za izpadle prihodke pa seveda po naravi stvari ne more biti del podjetja, ki ga sestavljajo ravno sredstva za doseganje prihodkov; ravno obratno, tožničin mož je MTD prejel prav zato, ker ni mogel zadostno poslovati v okviru svojega podjetja.

20. Pri tem je tudi po presoji sodišča MTD vezan na posamezno osebo, četudi v svojstvu samostojnega podjetnika, zato ob odsotnosti konkretnih zakonskih določb, ni mogoče izhajati iz obče prenosljivosti takšne pravice. Skladno z zakonom je bil do MTD upravičen le specifičen in točno določen krog oseb, pri čemer tožnica sama po sebi, kot rečeno, po presoji sodišča mednje ne sodi, da bi nasledila to konkretno pravico svojega moža, pa ni niti konkretizirano navedla niti dokazala. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno, temveč so sporna pravna vprašanja in naziranja (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Povzeto po Strojin Štampar, A. (2017). Pravno normiranje korporativnega upravljanja, Dignitas, št. 73/74, str. 87-112.