Jedro

Na podlagi drugega odstavka 51. člena ZUN izdan Odlok o pomožnih objektih, ki določa vrsto in namen, največjo velikost in način gradnje montažnih objektov, je pravna podlaga za presojo, ali je objekt uvrstiti med pomožne objekte ali ne.

Izrek

Pritožbama se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 325/98-12 z dne 5.12.2000 in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožečih strank in odpravilo odločbo tožene stanke z dne 8.9.1998 in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je bila odpravljena odločba Oddelka za okolje in prostor Upravne enote M. z dne 11.9.1997 in odločeno, da se zahtevek tožečih strank za lokacijsko dovoljenje za prizidavo garaže za dva osebna avtomobila k obstoječi stanovanjski hiši v Zg. D. na zemljišču parc. št. 841/10 k.o. Zg. D. zavrne.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da Odlok o pomožnih objektih (MUV, št. 8/96) ni prava podlaga za presojo, ali gre pri predvideni gradnji garaže za dva osebna avtomobila v tlorisnih izmerah 13,75 m x 3,00 m kot prizidka k obstoječi stanovanjski hiši za pomožni objekt. Navedeni Odlok, ki je izdan na podlagi 51. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) ter 6. člena Navodila o merilih za to, kaj se lahko šteje za objekte oziroma za posege v prostor, za katere po zakonu ni potrebno lokacijsko dovoljenje in kaj se lahko šteje za pomožne objekte (Uradni list SRS, št. 27/85), namreč določa pomožne objekte le z vidika, ali za njihovo graditev zadostuje priglasitev del. Ni pa mogoče njegovih določb razlagati tako, da tudi sicer normativno določa vrste pomožnih objektov. Pač pa so pomožni objekti opredeljeni z določbami Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje v Občini M. (MUV, št. 11/93, v nadaljevanju Odlok o PUP), ki v 23. členu med drugim določa, da se pomožni objekti gradijo kot prizidki ali samostojni objekti na funkcionalnem zemljišču obstoječega objekta, s pogoji, ki se nanašajo na pozidano površino in oblikovno prilagajanje k obstoječemu objektu. Z določitvijo navedenih meril in pogojev, je po presoji sodišča prve stopnje, prav Odlok o PUP opredelil pomožne objekte. Zanje pa po določbi 13. člena navedenega predpisa ne veljajo predvideni odmiki od parcelne meje od sosednjega objekta. Ker je glede na navedeno tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, njena ugotovitev, da predvidenega objekta ni mogoče uvrstiti med pomožne objekte, ni pravilna. Zato je bila njena odločba odpravljena. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ugotoviti, ali predvideni objekt ustreza pogojem iz 23. člena Odloka o PUP ter ali so glede odmikov od parcelne meje izpolnjeni pogoji iz 9. člena navedenega predpisa.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, po katerem Odlok o pomožnih objektih občanov ni pravna podlaga za opredelitev objekta za pomožni objekt. Navaja, da navedeni predpis določa vrsto in namen, največjo velikost in način gradnje pomožnih objektov.

Omejitve po Odloku veljajo, kolikor prostorski akti pogojev bolj ne zaostrijo. V obravnavanem primeru prostorski izvedbeni akt izrecno ne opredeljuje vrste pomožnih objektov, pač pa določa pogoje, ki se nanašajo na način njihove gradnje (samostojen objekt, kot prizidava, razmerje do pozidanosti ter oblikovanje). Šele če gre za pomožni objekt v smislu navedenega Odloka, lahko upravni organ ugotavlja, ali je zadoščeno tudi pogojem iz prostorskega izvedbenega akta glede načina gradnje in oblikovanja. Zato meni, da Odlok o pomožnih objektih občanov tudi sicer na splošno normativno določa vrste pomožnih objektov. Tlorisne dimenzije garaže za dva osebna avtomobila v obravnavanem primeru presegajo tlorisne dimenzije, določene v Odloku. Zato po njeni presoji tega objekta ni mogoče uvrstiti med pomožne objekte in zanj tako veljajo obvezni odmiki od parcelne meje oziroma sosednjega objekta iz prostorskega izvedbenega akta. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Prizadeta stranka A.K. v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da površina predvidenega objekta presega 25 m2 ter ga zato glede na določbe Odloka o pomožnih objektih občanov ni šteti za pomožni objekt. Če pa ga ni šteti za pomožni objekt, veljajo zanj v 13. členu Odloka o PUP določeni odmiki (minimalno 4 m od sosednje parcele in minimalno 8 m od sosednjega objekta), katerim pa v obravnavani zadevi ni zadoščeno. Tudi v primeru, če bi šlo za pomožni objekt, predvideni objekt ne izpolnjuje pogojev, ki jih za pomožne objekte glede pozidane površine ter oblikovnega prilagajanja obstoječemu objektu predpisuje Odlok o PUP v 23. členu. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev obeh neutemeljenih pritožb. Pritožbi sta utemeljeni.

Po določbi 2. odstavka 51. člena ZUN se lahko s predpisom določi vrsta, namen, največja velikost in način gradnje pomožnih objektov. Na navedeni pravni podlagi je bil v obravnavanem primeru izdan Odlok o pomožnih objektih, ki določa, da se kot pomožni objekti štejejo med drugim montažne garaže in nadstrešnice za eno vozilo do 25 m2 tlorisne površine v sklopu individualnih stanovanjskih ali gospodarskih objektov (4. točka 2. odstavka 2. člena). Z navedenim predpisom je torej določena vrsta in namen, največja velikost in način gradnje montažnih objektov. Zato je, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno stališče tožene stranke, da je prav ta predpis, podlaga za presojo o tem, ali se objekt uvršča med pomožne objekte ali ne.

Odlok o PUP v 23. členu, na katerega opira svojo odločitev sodišče prve stopnje, določa, da se pomožni objekti lahko gradijo kot prizidki k stanovanjskim objektom ali gospodarskim poslopjem ali kot samostojni objekti na funkcionalnem zemljišču obstoječega objekta, pri čemer pa naj ne bi skupna pozidana površina presegla 40% funkcionalnega zemljišča, površina prizidkov stanovanjskih objektov pa ne 30% površine obstoječega objekta. Navedeno po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni določitve vrste pomožnih objektov, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, temveč le opredelitev meril in pogojev, ki se nanašajo na način gradnje pomožnih objektov (samostojni objekt, kot prizidava, razmerje pozidanosti). Zato upravni organ šele po ugotovitvi, da gre za pomožni objekt, kar se ugotavlja na podlagi določb Odloka o pomožnih objektih, lahko ugotavlja, ali je zadoščeno pogojem iz prostorsko izvedbenega akta glede načina gradnje in oblikovanja.

Ker sodišče prve stopnje ni presojalo, ali gre v obravnavani zadevi za pomožni objekt na pravi pravni podlagi, je materialno pravo zmotno uporabilo, v posledici česar pa je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Te nepravilnosti pa bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.