Jedro

Utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni pravni standard, pri presoji katerega sta dolžna tako delodajalec kot sodišče upoštevati vse pomembne okoliščine primera. Posebej to velja tudi za odpovedni razlog, zaradi katerega ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi predvidena kot skrajno sredstvo za sankcioniranje kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, izredna odpoved pa kot najstrožja, je treba okoliščine in interese strank, zlasti v primeru, ko se v sodnem postopku izkaže, da vse kršitve, na katerih temelji delodajalčeva odpoved, niso dokazane, posebej skrbno pretehtati. V tem primeru ne zadošča zgolj preizkus okoliščin, ki so navedene v odpovedi, ampak mora sodišče ob dejanskem stanju, ki je drugačno od tistega, ki ga je ugotovil delodajalec, preizkusiti tudi pravilnost uporabe materialnega prava, kar pomeni, da mora presoditi, ali je (še vedno) izpolnjen dejanski stan odpovednega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2014 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 6. 6. 2014 ampak še traja (II. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 2. 2008 (z vsemi pripadajočimi aneksi in sicer aneks št. 1 z dne 4. 9. 2008, aneks št. 2 z dne 10. 8. 2009, aneks št. 3 z dne 29. 9. 2009, aneks št. 4 z dne 22. 2. 2011, aneks št. 5 z dne 29. 6. 2012 in aneks št. 6 z dne 27. 12. 2012), ga pozvati nazaj na delo, mu za obdobje od 6. 6. 2014 dalje priznati delovno dobo in ga prijaviti v socialna zavarovanja ter mu obračunati bruto plačo od 6. 6. 2014 do ponovnega nastopa dela v mesečnem bruto znesku 1.615,33 EUR in mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače to plačila ter mu priznati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja, vse roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 2.806,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je imelo za posledico napačno uporabo materialnega prava ter zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi je tožena stranka povzela dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ter odločitve sodišča prve stopnje v prvotnem postopku opr. št. Pd 156/2014, Višjega delovnega in socialnega sodišča (sklep opr. št. Pdp 279/2015) ter odločitev Vrhovnega sodišča (opr. št. VIII Ips 22/2017). Tožena stranka navaja, da je Vrhovno sodišče za ravnanje, ki ga je tožena stranka očitala tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaključilo, da je v konkretnem primeru izkazan obstoj vseh znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 252. člena KZ-1 in je dalo napotek nižjemu sodišču, da v kolikor ne bo ugotovilo obstoja vseh znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, mora ravnanje, ki se tožniku v izredni odpovedi očita, presojati s stališča ali ravnanje pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in ali je tožnik kršitev storil naklepoma oziroma iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje, po mnenju tožene stranke, ni sledilo določnim napotkom revizijskega sodišča in sploh ni presojalo ravnanj tožnika kot hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena KZ-1 (pravilno ZDR‑1), ampak je kot ravnanje, ki bi lahko predstavljalo hujšo kršitev obravnavalo le "nevpis" sporne listine kot izhodne pošiljke v informacijski sistem A. pri toženi stranki. Napačno je zaključilo, da tožnik navedenega ni storil namenoma oziroma iz hude malomarnosti, kar je utemeljilo s tem, da tožnik listine v sistem ni vnesel zato, ker naj bi isti dan dobil vročen sklep o napotitvi na čakanje na delo doma, zaradi katerega se je počutil ponižanega in prizadetega. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe sicer pravilno zaključilo, da je tožnik na sporni listini, ki ima videz soglasja Občine B. z dne 17. 2. 2014 uporabil skeniran podpis takratnega direktorja Občinske uprave C.C., vendar so ostali razlogi, s katerimi sodišče utemeljuje svojo odločitev v 14., 16., 17., 18., 19. in 20. točki obrazložitve, plod zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Napačno je zaključilo, da naj bi tožnik sporno listino izdelal in neposredno vročil D.D., direktorju družbe E. d. o. o. prav dne 17. 2. 2014, v jutranjih urah v prostorih Občine B., kar utemeljuje izključno na primerjavi izpovedb tožnika in imenovanega, ki ga je sodišče kot pričo zaslišalo na naroku 8. 1. 2015. Sodišče je pri tem popolnoma prezrlo, da je imenovana priča D.D., direktor družbe, ki je, na podlagi te sporne listine, pridobil posel in s tem tudi premoženjsko korist. Da je imenovani posledično interesno motiviran, kar prav gotovo predstavlja odločilno dejstvo, pa je sodišče prve stopnje spregledalo. Prav tako je sodišče tudi očitno prezrlo dejstvo, da referentka v sprejemni pisarni pri toženi stranki F.F. in prav tako referentka G.G., ki sta bili obe kritičnega dne pred 8. uro zjutraj v službi, nista videli, da bi D.D. sploh prišel v stavbo tožene stranke, niti da se je slednji s tožnikom pogovarjal, kar že samo po sebi demantira zaključek sodišča, da je bila sporna listina dejansko izdelana dne 17. 2. 2014. Tožnik je na naroku dne 8. 1. 2015 izpovedal, da je ponudnike k oddaji ponudb pozval v petek, rok za oddajo ponudb pa določil za ponedeljek do 8. ure zjutraj. Temu delu izpovedbe tožnika je sodišče prve stopnje nekritično sledilo, pri čemer pa očitno ni upoštevalo bistvenih okoliščin oziroma dejstev, da je tožnik dne 14. 2. 2014 koristil letni dopust, kar izhaja iz kartice prisotnosti. Nepojasnjena torej ostaja bistvena okoliščina, v kakšni vlogi in s kakšnimi pooblastili naj bi tožnik prav med koriščenjem letnega dopusta oziroma med dela prostimi dnevi potencialne ponudnike pozival k oddaji ponudb. Izpodbijane sodbe zato v tem delu ni mogoče niti preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dvom o pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je bila sporna listina izdelana in vročena izvajalcu D.D. ravno dne 17. 2. 2014, izhaja tudi iz izpovedi revirnega gozdarja H.H. na naroku dne 8. 1. 2015. Iz konteksta njegove izpovedbe sodišče prve stopnje jemlje stavek "o tem, da bo takšna generalna odločba izdana, smo govorili že takoj po žledu". Kdaj naj bi se imenovani s tožnikom o tem pogovarjal tako ni mogoče ugotoviti, zlasti je pri tem sporno, da ni vedel povedati o točnih datumih, kdaj naj bi s tožnikom opravil oglede, kar pa je bilo v sporni zadevi pomembno, saj bi sodišče moralo ugotoviti, v kakšni vlogi je tožnik te zatrjevane oglede opravil. Tožnik se je lahko o izdaji generalne odločbe prepričal šele 25. 2. 2014. Dejstvo je, da tožnik med odrejenim čakanjem na delo doma, ni smel opravljati nalog, ki jih je imel po pogodbi o zaposlitvi, posledično pa so bila zamrznjena tudi njegova pooblastila za vodenje in odločanje v upravnih postopkih. Tožnik bi moral odločbo tožene stranke o čakanju na delo doma spoštovati, saj bi vsakršno drugačno ravnanje predstavljalo kršitev določbe 94. člena ZJU. Tožena stranka se tudi ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje v 22. in 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da v obravnavanem ravnanju tožnika niso podani vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po določbi prvega odstavka 257. člena KZ-1 ter ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 259. členu KZ-1. Dejstvo, da je tožnik uporabil skeniran lastnoročni podpis na sporni listini brez vednosti in dovoljenja tedanjega direktorja občinske uprave pri toženi stranki C.C.. V obrazložitvi odpovedi je tožena stranka določno navedla, da je družba E. d. o. o., prav na osnovi te listine začela opravljati dela in pri tem domnevno odtujila neznano količino lesa. Tožnik je družbi E. d. o. o. omogočil pridobitev posla kot nepremoženjske koristi oziroma lesa kot premoženjske koristi. Tožena stranka je s tem izkazala naklep tožnika pri očitanem ravnanju, zaradi česar gre izpodbijani sodbi očitati tudi zmotno uporabo materialnega prava, zlasti določbe drugega odstavka 87. člena ZDR-1 v povezavi z določbami 257. člena KZ-1. Sodišče ni vezano na kazensko pravno kvalifikacijo, temveč na opis dejanja v odpovedi, zato je v tem delu sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se tudi napačno sklicuje na sklep Okrajnega sodišča v Postojni z dne 23. 5. 2017, s katerim je sodišče zavrglo obtožen predlog, čeprav je Okrajno sodišče v Postojni svojo odločitev v bistvenem in odločilnem delu oprlo prav na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 481/2016. Zavrženje obtožnega akta ne predstavlja meritorne odločitve o obtožbi, temveč je to zgolj formalna odločitev, ki jo sodišče sprejme v t.i. fazi predhodnega preizkusa obtožnega predloga. Sodišče je zanemarilo, da je C.C., zaslišan na naroku za glavno obravnavo 8. 1. 2015, izpovedal, da je skeniran izvod njegovega podpisa tožniku izročil na njegovo pobudo, ob izrecno danem ustnem navodilu, da se lahko ta podpis uporabi le pri izdaji odločb o komunalnem prispevku. Glede na to, da je vse ostale listine (soglasja o izvedbi sečnje) direktor občinske uprave C.C. vedno lastnoročno podpisal ne vzdrži zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik zmotno mislil, da skeniran podpis uporablja tudi v drugih primerih. Namen tožnika, da se sporna listina uporabi kot prava je bil nedvomno več kot očiten in tudi uresničen, saj je družba E. d. o. o., prav na osnovi te sporne listine, pričela z deli. Direktni naklep pri ravnanju tožnika je tako povsem očiten. Ne glede na to, da je sodišče pri odločanju vezano le na ustavo in zakone, je razlogovanje sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe razumeti kot neupoštevanje sicer jasnega stališča Vrhovnega sodišča, da je tožnik vedel, da je soglasje za sečnjo lesa vedno podpisoval direktor osebno in da je bil dne 17. 2. 2017 direktor v službi oziroma na poti v službo. V zvezi z očitkom tožene stranke v odpovedi, da tožnik sporne listine ni vnesel v informacijski sistem A., je sodišče zaključilo, da naj ta kršitev navodil po 93. in 94. členu ZJU in pogodbe o zaposlitvi, ne bi bila storjena namenoma oziroma iz hude malomarnosti že zato, ker je tožnik moral delovno mesto zaradi vročitve sklepa o napotitvi na čakanje na delo doma, brez primopredaje, zapustiti že pred 8.30 uro. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da bi bilo zaupanje do tožnika porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je organ lokalne samoupravne oblasti, ki med drugim ščiti javni interes, tožnik pa je svoj položaj oziroma zaposlitev pri toženi stranki očitno zlorabljal za to, da bi od tega imel sam koristi ali da bi jih omogočil drugi osebi. Ne glede na to, da je bila preiskava tožnika zaključena, utemeljen sum, da je tožnik storil v kazenski ovadbi očitana mu dejanja, še vedno obstaja. Sodišče je sledilo trditvam tožnika, ki je ves čas postopka zatrjeval, da je sam žrtev nepoštenega delodajalca in da sam ni storil prav nič narobe, za kar pa ni imelo ne dejanske, ne pravne podlage. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma, da pritožbi v celoti ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene trditve tožene stranke in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo trikrat, in sicer je najprej s sodbo in sklepom Pd 156/2014 z dne 8. 1. 2015 zavrnilo zahtevek tožnika, po vložitvi pritožbe tožnika je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom Pdp 279/2015 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ki je v ponovljenem sojenju s sodbo Pd 16/2016 z dne 10. 3. 2016 tožbenemu zahtevku ugodilo, Višje delovno in socialno sodišča je s sodbo Pdp 481/2016 pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po vloženi reviziji tožene stranke je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII Ips 22/2017 obe sodbi razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V novem postopku sta stranki podali izjavi, da se glavni obravnavi odpovedujeta, zato je sodišče prve stopnje, ker dejansko stanje med strankama ni bilo sporno, skladno z določbo 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, odločilo brez glavne obravnave tako, da je 13. 7. 2017 opravilo sejo senata in o zadevi odločilo.

7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od leta 2008, najprej kot višji referent, od 22. 2. 2011 je delal kot višji referent - pomočnik vodje režijskega obrata, od 27. 12. 2012 dalje pa je delal kot svetovalec v režijskem obratu. Tožena stranka mu je dne 17. 2. 2014 zjutraj ob 8.30 vročila odredbo o napotitvi na čakanje na delo doma, zato je tožnik tega dne prostore tožene stranke zapustil ob 9.11 uri. Tožnik je zoper odločbo o čakanju na delo doma vložil zahtevo za odpravo kršitev in Komisija za pritožbe je dne 16. 4. 2014 zahtevi tožnika ugodila in razveljavila odločbo o napotitvi na čakanje na delo doma. Dne 7. 5. 2014 je tožena stranka tožnika ponovno napotila na čakanje, tožnik se je ponovno pritožil na Komisijo za pritožbe, ki je odpravila odločbo o napotitvi tožnika na čakanje na delo doma. Komisija je v odločbi z dne 4. 6. 2014 zapisala, da niso obstajali razlogi za napotitev tožnika na čakanje na delo doma. V vmesnem času, ko je bil tožnik na čakanju, mu je tožena stranka vročila vabilo na zagovor, ki je bil opravljen 16. 4. 2014 in istega dne je tožniku vročila izredno odpoved, zoper katero se je tožnik pritožil. Komisija za pritožbe je izredno odpoved spremenila le glede datuma prenehanja delovnega razmerja, v ostalem pa je pritožbo tožnika zavrnila. Sklep komisije je bil tožniku vročen dne 6. 6. 2014 in s tem dnem je tožniku tudi prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

8. Tožena stranka je v izredni odpovedi z dne 16. 4. 2014 tožniku očitala, da je kot javni uslužbenec v času med 17. 2. 2014 in 19. 3. 2014, ko mu je bilo odrejeno čakanje na delo doma, izdal oziroma izdelal listino, ki je videti kot soglasje Občine B. št. ... z datumom 17. 2. 2014, s katerim je sklicujoč se na generalno odločbo Zavoda I. dovolil podiranje dreves na parcelah v solasti tožene stranke, in da je na soglasju ponaredil podpis direktorja tako, da je mimo vednosti in soglasja nadrejenih, uporabil skeniran podpis direktorja občinske uprave in s tem kršil 93. in 94. člen Zakona o javnih uslužbencih, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je tožniku torej odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi alineji 110. člena ZDR-1. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno, v skladu s sprejeto sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, presojalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku tudi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, čeprav se je tožena stranka v odpovedi sklicevala le na 1. alinejo 110. člena ZDR-1. Glede na sprejeto sodno prakso je delodajalec dolžan pisno obrazložiti dejansko podlago odpovednega razloga, ni pa dolžan pravno kvalificirati razloga za odpoved, po posameznih alinejah prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Če delodajalec poda pravno kvalifikacijo odpovednega razloga, ta sama po sebi ni odločilna za zakonitost odpovedi (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 304/2015 z dne 7. 6. 2016). Glede na navedeno in glede na napotek Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 22/2017 je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali je tožnik kršil določbe 93. in 94. člena Zakona o javnih uslužbencih, ki določata, da mora javni uslužbenec opravljati delo v skladu s predpisi, kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi, splošnimi akti organa in kodeksom etike in da mora javni uslužbenec pri opravljanju dela upoštevati navodila nadrejenega, razen če po zakonu ni vezan na ravnanje po navodilih nadrejenih oseb.

9. Na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je po zakonu najstrožji ukrep, za uporabe tega ukrepa pa ne zadošča zgolj dejstvo, da delavec svoje delovne obveznosti krši, ampak tudi to, da ob tem ravna naklepno ali iz hude malomarnosti. Prav zavedanje kršitve in volja kršitev storiti sta elementa naklepa po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je šlo v mesecu februarju 2014 za izredne razmere po žledu; da je po žledu bilo 85 % smrekovih dreves poškodovanih na parceli k.o. J., ki je bila v solasti tožene stranke; da je navedeno potrdil tudi priča H.H., ki je bil revirni gozdar; da je tožnik v okviru svojih delovnih zadolžitev tudi sicer izdajal soglasja Občine za podiranje dreves in ponudnike za podiranje dreves pozval k podaji ponudbe; da je bila najugodnejša ponudba družbe E. d. o. o., ki je dne 17. 2. 2014 ponudila za les I. klase 62,00 EUR na kubični meter in za les II. klase 42,00 EUR na kubični meter (kasneje pa je tožena stranka, ko je preklicala soglasje družbi E. d. o. o. dala soglasje ponudniku, ki je ponudil za les cca 52.000,00 EUR manj, in sicer za les I. klase 32,00 EUR in za les II. klase le 28,00 EUR). Sodišče je tudi ugotovilo, da tožnik soglasja ni izdal v času odrejenega čakanja na delo doma (od 17. 2. 2014 in 19. 3. 2014), temveč pred vročitvijo odločbe o napotitvi na čakanje. Komisija za pritožbe je razveljavila obe odločbi o napotitvi na čakanje na delo. Sodišče je upoštevalo tudi okoliščino, da je družba E. d. o. o. s toženo stranko že večkrat sodelovala pri tovrstni sanitarni sečnji in da je tudi z ostalimi soglasji za sečnjo bil seznanjen direktor, ki je soglasja lastnoročno podpisal. Ob upoštevanju navedenih okoliščin, v katerih je tožnik sporno soglasje izdal, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati, da je izdal soglasje z namenom, da bi sebi oziroma družbi E. d. o. o. pridobil premoženjsko korist. 10. Utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni pravni standard, pri presoji katerega sta dolžna tako delodajalec kot sodišče upoštevati vse pomembne okoliščine primera. Posebej to velja tudi za odpovedni razlog, zaradi katerega ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi predvidena kot skrajno sredstvo za sankcioniranje kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, izredna odpoved pa kot najstrožja, je treba okoliščine in interese strank, zlasti v primeru, ko se v sodnem postopku izkaže, da vse kršitve, na katerih temelji delodajalčeva odpoved, niso dokazane, posebej skrbno pretehtati. V tem primeru ne zadošča zgolj preizkus okoliščin, ki so navedene v odpovedi, ampak mora sodišče ob dejanskem stanju, ki je drugačno od tistega, ki ga je ugotovil delodajalec, preizkusiti tudi pravilnost uporabe materialnega prava, kar pomeni, da mora presoditi, ali je (še vedno) izpolnjen dejanski stan odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da bistvene okoliščine, s katerimi je tožena stranka utemeljevala izredno odpoved, v sodnem postopku niso bile ugotovljene.

11. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje nepravilno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da naj bi tožnik sporno listino izdelal in neposredno vročil v roke D.D., direktorju družbe E. d. o. o. dne 17. 2. 2014 v jutranjih urah v prostorih Občine B.. Pritožba se pri tem sklicuje, da je sodišče navedeni zaključek napravilo na podlagi izpovedi tožnika in direktorja družbe E. d. o. o., ki je na podlagi te sporne listine pridobil posel in s tem tudi premoženjsko korist, zato je bil interesno motiviran, kar predstavlja odločilno dejstvo, ki ga je sodišče očitno spregledalo. Tožena stranka tekom postopka ni dokazala, da si je družba E. d. o. o. s posekom dreves pridobila premoženjsko korist, saj se tožena stranka v odpovedi sklicuje na domnevno neznano količino lesa.

12. Pritožbene trditve, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila sporna listina izdelana in vročena D.D. dne 17. 2. 2014, zaradi neupoštevanja bistvene okoliščine oziroma dejstva, da je bil tožnik dne 14. 2. 2014 na dopustu in da je zato ostala nepojasnjena bistvena okoliščina, v kakšni vlogi in s kakšnimi pooblastili naj bi tožnik prav med koriščenjem letnega dopusta potencialne ponudnike pozival k oddaji ponudb, so neutemeljene. Tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni očitala hujše kršitve delovnih obveznosti, ker bi naj v času koriščenja letnega dopusta neupravičeno pozival potencialne ponudnike k oddaji ponudb. Zato je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih in da to predstavlja absolutno bistveno kršitev po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Neutemeljena je pritožbena trditev, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer, da tožnik spornega soglasja ni mogel izdati že 17. 2. 2014, ker iz besedila obrazložitve sporne listine izhaja, da se je tožnik skliceval na odločbo Zavoda I., ki takrat še ni bila izdana. Sodišče je sledilo prepričljivi izpovedi tožnika, da je že pred pripravo in izdajo soglasja vedel, da bo s strani Zavoda I. izdana generalna odločba za sanitarno sečnjo, ker je navedeno potrdil tudi revirni gozdar priča H.H.. Priča je prepričljivo izpovedala, da sta se tudi s tožnikom o tem pogovarjala, saj so po žledu že vedeli, da bo odločba izdana, zato se je na odločbo brez navedbe datuma tožnik tudi skliceval v soglasju.

14. Obsežne pritožbene trditve, da tožnik med odrejenim čakanjem na delo doma ne bi smel opravljati del in nalog po pogodbi o zaposlitvi, posledično pa so mu bila tudi zamrznjena vsa pooblastila za vodenje in odločanje v upravnih postopkih iz njegove pristojnosti in bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je tožnik kršil določbo 94. člena ZJU, ker je navedeno soglasje izdal v času, ko mu je bilo odrejeno čakanje na delo, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik sporno soglasje izdal preden mu je bila vročena odredba o napotitvi na čakanje na delo doma, z zaključki sodišča prve stopnje pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. 15. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da hujša kršitev delovnih obveznosti, ki jo očita tožena stranka tožniku, ne vsebuje znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic po določbi 257. člena KZ-1 in tudi ne kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 259. členu KZ-1. V skladu z napotilom Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 22/2017 je sodišče prve stopnje preverilo, ali ima tožniku očitano ravnanje oziroma kršitev vse znake katerega drugega kaznivega dejanja in zlasti izpostavljenega kaznivega dejanja ponarejanja listin ter pravilno zaključilo, da očitana kršitev nima znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin po določbi 251. člena KZ-1, ki določa, da to kaznivo dejanje stori kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo ali kdor ponaredi javno listino, oporoko, javno ali uradno listino ali kakšno drugo listino, ki se mora voditi na podlagi zakona, spremeni tako pravo listino ali kdor tako ponarejeno ali spremenjeno listino hrani zaradi uporabe ali jo uporabi kot pravo.

16. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ne bi smelo sklicevati na sklep Okrajnega sodišča v Postojni z dne 23. 5. 2017, ki je postal pravnomočen, ker je kazensko sodišče svojo odločitev v bistvenem in odločilnem delu oprlo na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 481/2016. Okrajno sodišče v Postojni, tudi če je vpogledalo v sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, na odločitev le-tega ni vezano predvsem kar se tiče ugotavljanja znakov kaznivega dejanja. Ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožniku očitana ravnanja nimajo vseh znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 252. člena KZ-1, predvsem na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Postojni, ki je zavrglo obtožni predlog ODT v Kopru z dne 30. 1. 2017. Sodišče prve stopnje je preverilo, ali ravnanje oziroma kršitev tožnika vsebuje znake kaznivega dejanja ponarejanja listin in se pri tem sklicevalo na določbo 251. člena KZ-1 ter zaključilo, da niso podani znaki navedenega kaznivega dejanja. Pri tem pa je samo še pojasnilo, da je na podlagi ovadbe tožene stranke, bila v teku preiskava in da je po zaključeni in ustavljeni preiskavi Okrožno sodišče v Postojni zavrglo obtožni predlog. To pa ne pomeni, da je sodišče izključno na podlagi tega sklepa ugotovilo, da niso podani znaki kaznivega dejanja po 251. členu KZ-1. 17. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, da v ravnanju tožnika niso podani znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic po določbi 257. člena KZ-1, ki ga stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki za to, da bi sebi ali komu drugemu pridobila kakšno nepremoženjsko korist ali komu prizadejala škodo, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi mejo uradnih pravic in ne opravi uradne dolžnosti (prvi odstavek 257. člena KZ-1) oziroma uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi mejo uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti (tretji odstavek 257. člena KZ-1). Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je imel tožnik namen pridobiti nepremoženjsko ali premoženjsko korist oziroma povzročiti škodo, kar so znaki kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1. Pri tem je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je v postopku bila neprerekana trditev tožnika, da je tožena stranka kasneje soglasje družbi E. d. o. o. preklicala in izdala novo soglasje ponudniku, ki je ponudil za kubični meter lesa I. klase 32,00 EUR (po ponudbi E. d. o. o. 62,00 EUR) in za kubični meter za les II. klase 28,00 EUR (podjetje E. d. o. o. 42,00 EUR). Nov ponudnik je torej za les plačal bistveno manj kot bi plačalo podjetje E. d. o. o. Navedeno dokazuje, da tožniku ni bil dokazan namen pridobitve nepremoženjske ali premoženjske koristi oziroma povzročitev škode, ki pa so znaki kaznivega dejanja zlorabe uradne položaja ali pravic po določbi prvega odstavka 257. člena KZ-1. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da je tožena stranka v obrazložitvi odpovedi določno navedla, da je družba E. d. o. o. prav na osnovi sporne listine (soglasja) začela opravljati posel in pri tem domnevno odtujila neznano količino lesa in zato je tožnik z izdajo soglasja družbi E. d. o. o. omogočil pridobitev posla kot nepremoženjske koristi oziroma lesa kot premoženjske koristi. Navedeno tožena stranka res zatrjuje v izredni odpovedi, vendar pa navedenega z ničemer ni dokazala, sicer pa je sama zapisala v odpovedi, da domneva, da je bil odtujen les neznane količine.

18. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo trditvam tožnika, da naj bi pri toženi stranki obstajali drugi razlogi, zaradi katerih naj bi bil tožnik nezaželjen in so mu pri toženi stranki skušali na vsak način odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Sklicevanje tožene stranke, da še vedno zoper tožnika obstoji sum storitve očitanih kaznivih dejanj, v zvezi s katerim pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v ravnanju tožnika niso podani znaki očitanih kaznivih dejanj in kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje tožena stranka tudi z ničemer ni dokazala, da so obstajali razlogi za podajo takojšnje odpovedi, ker nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do zaključka odpovednega roka. Tožena stranka je namreč po že izdani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika napotila na čakanje na delo s sklepom z dne 7. 5. 2014, v katerem pa je navedla, da zaradi nezadovoljstva javnosti in posledičnih kritik tožene stranke nad tožnikovim delom kot namestnikom poveljnika civilne zaščite v času hudega žleda in zaradi indicev, da naj bi bilo nekaj narobe s tožnikovim srednješolskim spričevalom. Tožena stranka kljub razlogom za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni prepovedala opravljanja dela, kot to določa tretji odstavek 110. člena ZDR-1, in sicer, da lahko delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka.

19. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti torej izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da zadostuje zgolj obrazložitev v odpovedi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Ne zadostujejo zgolj pavšalne navedbe, temveč je potrebno dokazati tiste okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja, vsaj v sodnem postopku. Posledica ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je reintegracija delavca, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na reintegracijo in reparacijo.

20. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in ker niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspela (165. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP). Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve.