Jedro

Če tožnik kot predlagatelj začasne odredbe ne opredeli in navede elementa težko popravljive škode, že prvi zakonski pogoj za odložitev izvršitve upravnega akta ni izpolnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Zahtevo v tožbi, v kateri tožnik izpodbija odločbo Tržnega inšpektorata RS, Inšpekcijske pisarne Trbovlje z dne 10.10.2007, v zvezi z odločbo Ministrstva za gospodarstvo z dne 19.12.2007, po kateri naj sodišče "takoj odpravi prepoved opravljanja dejavnosti proizvodnje drugih izdelkov iz plastičnih mas", obravnavalo kot začasno odredbo po 2. odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da zakonski pogoj za izdajo zahtevane začasne odredbe, to je nastanek težko popravljive škode tožeči stranki, ni izpolnjen.

Tožeča stranka v pritožbi smiselno zahteva razveljavitev izpodbijanega sklepa in izdajo zahtevane začasne odredbe. Poudarja, da bo prepoved povzročila, da ne bo izdelal določeno količino izdelkov za drugo tovarno, za katero te izdelke izdeluje že od leta 1968. Nastala bo težko popravljiva škoda tako za njega, kot tudi za naročnika.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi v upravnem sporu je možno zahtevati in izdati začasno odredbo. Namenjena je začasnemu varstvu tožeče stranke. V postopku izdaje začasne odredbe sodišče presoja pogoje za njeno izdajo. Če ti niso izpolnjeni, zahtevo zavrne.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tožnikove zahteve v tožbi obravnavalo kot zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu, v kateri je določeno, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, upoštevajoč pri tem v skladu z načelom sorazmernosti, prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Samo, če so navedeni pogoji izpolnjeni, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta.

V obravnavanem primeru gre za sporni ukrep inšpekcijskega organa prve stopnje, ki se nanaša na začasno prepoved opravljanja sporne dejavnosti proizvodnje drugih izdelkov iz plastičnih mas s takojšnjim pravnim učinkovanjem od vročitve izpodbijane prvostopne odločbe dalje, ki ji tožnik nasprotuje s tožbo in v zvezi s katero predlaga tudi izdajo začasne odredbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča že prvi pogoj, to je nastanek težko popravljive škode za tožečo stranko, v konkretnem primeru ni izkazan. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje presodilo tožnikove navedbe, s katerimi je utemeljeval nastanek težko popravljive škode. Presoja sodišča prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Tožnik ni niti določno opredelil težko popravljive škode, ki naj bi mu bila prizadejana z izvršitvijo izpodbijanega akta, saj je le zatrjeval, da prejema mesečno pokojnino v približni višini 450,00 EUR, njegova žena mesečno pokojnino v višini 480,00 EUR ter da z dohodki iz spornega dopolnilnega dela zasluži približno mesečno še 100,00 EUR ter da si šele s tem zneskom zagotavlja normalno življenje. Zato je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni verjetno izkazal nastanka težko popravljive škode. To pa pomeni, da že prvi zakonski pogoj za zahtevano začasno odredbo (odložitev izvršitve akta) ni izpolnjen. Zato je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Zaradi kratkih rokov, ki so predpisani pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe, tožnik ne more šele v pritožbenem postopku zatrjevati okoliščine, ki bi po njegovem mnenju utegnile predstavljati težko popravljivo škodo. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje (do stopnje verjetnosti) je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi določbe 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 72. člena in 6. odstavkom 32. člena ZUS-1 pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.