Jedro

Uporaba izraza "razveljavitev" namesto "odprava" odločbe, izdane v postopku revizije po določbah ZLPP ni absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi ne relativna, ker ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Zakonska podlaga za postopek revizije pri podjetjih, ki so "svoj" družbeni kapital prenesle s pogodbo na Sklad RS za razvoj pred uveljavitvijo ZLPP, ni ZLPP ampak samo 25.b člen ZPPOLS. Zato revizijski organ takšnemu podjetju ni upravičen izdati odločbe iz drugega odstavka 48.b člena ZLPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v osmih dneh povrniti tožeči stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 135.000,00 SIT.

Obrazložitev

Agencija za plačilni promet, nadziranje in informiranje (sedaj Agencija Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij, v nadaljevanju: tožena stranka) je pri tožeči stranki izvedla revizijski pregled po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur.l. RS št. 55/92...1/96; v nadaljevanju ZLPP). Po opravljenem pregledu je z odločbo iz drugega odstavka 48.b člena ZLPP naložila tožeči stranki izvedbo ukrepov iz 48.c člena ZLPP.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala razveljavitev odločbe tožene stranke. Proti sodbi sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, delno pa ga je zavrnilo, sta vložili pritožbi obe stranki spora. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je odločbo tožene stranke v celoti razveljavilo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (navedeno v nadaljevanju) je menilo, da tožena stranka odločbe iz drugega odstavka 48.b člena ZLPP sploh ni bila upravičena izdati.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki. Ta je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Odločbo, ki jo tožeča stranka izpodbija, je tožena stranka izdala v upravnem postopku. Zato vidi revizija bistveno kršitev določb pravdnega postopka v okoliščini, da je sodišče odločbo tožene stranke razveljavilo, namesto odpravilo, če je menilo, da ni izdana v skladu z zakonom.

V sodnem preizkusu odločbe, izdane v upravnem postopku, res sodišče odločbo odpravi, če ugotovi, da ni izdana v skladu z zakonom. V situacijah, kakršna je obravnavana, pa ima odprava odločbe enake pravne posledice kot razveljavitev (to sodišče je v podobnih situacijah že večkrat zavzelo enako stališče - n. pr. v zadevi III Ips 87/2001). Zato uporaba izraza "razveljavitev" namesto "odprava" ni absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to meni revizija, pa tudi ne relativna, ker ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 339. člena ZPP).

Nadaljnji revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se nanaša na razloge v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče je namreč po obrazložitvi, zakaj meni, da tožena stranka sploh ni bila upravičena izdati odločbe, kakršno je izdala, navedlo še, da pritožba tožene stranke tudi sicer ni utemeljena, ne da bi to stališče obrazložilo.

Če eden od več pritožbenih razlogov ni utemeljen, pritožbeno sodišče ne more opreti odločitve samo nanj, ne da bi obrazložilo, zakaj tudi drugi niso utemeljeni. Zapis v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da "sodišče druge stopnje zato na ostale pritožbene trditve, ki bi sicer tudi bile neutemeljene, ni konkretno odgovarjalo", res kaže na procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar samo navidezno. Zaradi posebne pravne situacije, o kateri je odločalo pritožbeno sodišče, do omenjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka namreč ni prišlo.

Pritožbeno sodišče ni odločilo tako, kot je, zaradi tega, ker naj bi tožena stranka utemeljevala svojo odločbo na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in/ali na zmotni uporabi materialnega prava, ali pa na nepravilno izvedenem postopku, vendar vse pod predpostavko, da je bila odločbo iz drugega odstavka 48.b člena ZLPP načeloma upravičena izdati. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na stališču, da tožena stranka v tem primeru odločbe sploh ne bi smela izdati, ker za to ni imela zakonske podlage. Ob stališču, kakršnega je zavzelo, bi zato pritožbeno sodišče, če ne bi odločalo po določbah ZPP, ampak po določbah Zakona o upravnem sporu (Ur.l. RS št. 50/97 in 70/2000), moralo (z uporabo izraza "odpraviti") odločiti tako, kot je, na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena v zvezi s 1. točko tretjega odstavka 25. člena ZUS.

Čim je torej pritožbeno sodišče odločilo izhajajoč iz predpostavke, da tožena stranka sploh ne bi smela izdati izpodbijane odločbe (da jo je torej izdala preko svoje pristojnosti), mu ni bilo treba obrazlagati, zakaj njena pritožba ne bi bila utemeljena, če bi bila pristojna za izdajo odločbe. Pač pa bi neobrazloženost stališča, zakaj pritožba tožene stranke "tudi sicer" ni utemeljena, vplivala na odločitev v revizijskem postopku v primeru, če bi pritožbeno sodišče pravno zmotno menilo, da tožena stranka ni imela zakonske podlage za izdajo odločbe. To pa ni.

Podlaga odločitvi pritožbenega sodišča je bilo sledeče dejansko stanje: - dne 2.10.1992 je tožeča stranka sklenila s Skladom Republike Slovenije za razvoj (v nadaljevanju: Sklad) pogodbo o prenosu vsega svojega družbenega premoženja na Sklad; - tožena stranka je opravila revizijski pregled, ki je zajel obdobje od 1.1.1990 do 31.12.1992, v letu 1996 in izdala izpodbijano določbo 28.6.1996. ZLPP je uredil lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastniki (1. člen ZLPP). Iz te zakonske določbe ter še iz tretjega in četrtega odstavka 3. člena ZLPP izhaja, da je družbeni kapital, ki opredeljuje podjetja, ki se lastninsko preoblikujejo po ZLPP, kapital brez znanega lastnika.

S tem, da je tožeča stranka svoj družbeni kapital prenesla na Sklad, je ta kapital postal kapital z znanim lastnikom, tožeča stranka pa je s tem v celotnem obsegu (prejšnjega) družbenega kapitala postala last Sklada (glej 1. alineo prvega odstavka 1. člena Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo - Ur.l. RS št. 71/94 ter 57/95; nadalje ZPPOLS).

Ker je tožeča stranka prenesla s pogodbo svoj družbeni kapital na Sklad pred 5.12.1992 kot dnem uveljavitve ZLPP (53. člen ZLPP), ob uveljavitvi ZLPP družbenega kapitala ni imela. Zato ni bila subjekt lastninskega preoblikovanja po ZLPP.

ZLPP je v 48. členu določil, da se (ob za to izpolnjenih predpostavkah) izvede postopek revizije pred začetkom lastninskega preoblikovanja. V 49.a členu je upravičenje začeti postopek revizije časovno razširil na ves čas trajanja lastninskega preoblikovanja. Vendar pa so lahko omenjene zakonske določbe (in druge, ki so v ZLPP urejale postopek revizije) veljale samo za podjetja, na katera se je ZLPP nanašal, to je na podjetja, ki so imela ob uveljavitvi ZLPP družbeni kapital in so se morala lastninsko preoblikovati po ZLPP. Širiti njihovo uporabo tudi na druga podjetja pa brez posebne zakonske določne, ki bi to izrecno določala, ni mogoče. Takšna posebna zakonska določba je (bila) n. pr. 50.a člen ZLPP. Ni pa bilo do uveljavitve novele ZPPOLS (Ur.l. RS št. 57/95) zakonske določbe, ki bi toženo stranko upravičevala izvesti postopek revizije po določbah ZLPP pri podjetjih, ki jih navaja ZPPOLS v 1. alinei prvega odstavka 1. člena, to je pri podjetjih, ki so svoj družbeni kapital s pogodbo prenesla na Sklad že pred uveljavitvijo ZLPP, kot je to storila tožeča stranka. Zato je treba pritrditi pritožbenemu sodišču, da je tožena stranka dobila zakonsko podlago za izvedbo revizijskega postopka šele z zgoraj omenjeno novelo ZPPOLS vsaj glede podjetij iz 1. alinee prvega odstavka 1. člena ZPPOLS.

ZPPOLS je uredil privatizacijo pravnih oseb, ki so na različne načine, navedene v prvem odstavku 1. člena ZPPOLS, prešle v last Sklada. Druga in peta alinea prvega odstavka 1. člena ZPPOLS zajemata pravne osebe, ki na dan uveljavitve ZLPP še niso bile v lasti Sklada, torej podjetja, ki so začela postopek lastninskega preoblikovanja po določbah ZLPP, pa ga niso končala v omenjenem zakonu določenih rokih. V teh podjetjih je bilo mogoče začeti postopek revizije po določbah ZLPP (eden od razlogov za prehod družbenega kapitala v last Sklada je tudi onemogočenje izvedbe postopka lastninskega preoblikovanja v roku zaradi nedokončanja postopka revizije - četrti odstavek 50. člena ZLPP). Zato so v noveli ZPPOLS določbe o nadaljevanju postopka revizije. Za podjetja, ki so prešla v last Sklada pred uveljavitvijo ZLPP (1. alinea prvega odstavka 1. člena ZPPOLS), zaradi česar se niso lastninila niti privatizirala po ZLPP (nanje se ZLPP ni nanašal), pa je res šele ZPPOLS z uveljavitvijo 25.l člena (novela ZPPOLS) prvič uveljavil zakonsko podlago za izvedbo postopka revizije tudi pri njih. To dovolj jasno izhaja iz prvega odstavka omenjene zakonske določbe.

Zgoraj navedeni razlogi pojasnijo tudi, da je pravno zmotno stališče revizije, po katerem naj bi iz 10. člena novele ZPPOLS izhajalo, da je bilo možno izvesti postopek revizije po ZLPP tudi pri pravnih osebah, ki so prenesle družbeni kapital na Sklad pred uveljavitvijo ZLPP. Omenjena zakonska določba se nanaša (samo) na pravne osebe z družbenim kapitalom, ki ob uveljavitvi ZLPP še niso bile v lasti Sklada, so pa to bile ob uveljavitvi novele ZPPOLS. Ker ob uveljavitvi ZLPP še niso bile v lasti Sklada, je za njihovo lastninsko preoblikovanje v celoti veljal ZLPP vključno z določbami, ki so urejale postopek revizije. Ne nanaša pa se na pravne osebe iz 1. alinee prvega odstavka 1. člena ZPPOLS.

Pritožbeno sodišče ima prav, da je 25.l člen ZPPOLS posebna določba (lex specialis), ki ureja postopek revizije pri pravnih osebah iz 1. alinee prvega odstavka 1. člena ZPPOLS. V postopku revizije po omenjeni zakonski določbi se uporabljajo določbe ZLPP o postopku revizije samo do dokončnega revizijskega poročila, ne pa tudi nadaljnje, torej tudi ne drugi odstavek 48.b člena ZLPP. To izhaja iz prvega in četrtega odstavka 25.l člena ZPPOLS.

Ni mogoče upoštevati opozoril revizije, da vodi stališče pritožbenega sodišča k različnemu obravnavanju pravnih oseb, pri katerih je bil izveden postopek revizije: nekatere lahko izpodbijajo odločbo tožene stranke s tožbo po petem odstavku 48.b člena ZLPP, druge pa ne.

Po mnenju revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka potem, ko je postalo revizijsko poročilo dokončno, po 25.l členu ZPPOLS, ki je edina zakonska določba, ki ureja postopek revizije pri pravnih osebah iz 1. alinee prvega odstavka 1. člena ZPPOLS, ni upravičena izdati odločbe po drugem odstavku 48.b člena ZLPP. Revizijsko poročilo pa ni odločba, zato zakon ne predvideva pravnega sredstva. Tožbo predvideva zakon (peti odstavek 48.b člena ZLPP) samo v primerih, v katerih je tožena stranka po opravljenem revizijskem pregledu upravičena izdati odločbo. Sicer pa očitno ZPPOLS tudi v nekaterih drugih situacijah ne predvideva izdaje odločbe (glej 25.g člen ZPPOLS).

Tožena stranka tudi ne more opirati stališča, da je bila upravičena izdati odločbo, na prehodne določbe Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Ur.l. RS št. 30/1998; v nadaljevanju: ZZLPPO), s katerimi veljavnost 25.l člena ZPPOLS ni bila podaljšana. Ta okoliščina ne pomeni, da je tožena stranka s tem pridobila upravičenje izdati odločbo po ZLPP, ki ga do sedaj ni imela. Uporabiti je možno samo določbo 66. člena ZZLPPO, po kateri lahko tožena stranka postopek revidiranja, ki ga je začela po 25.l členu ZPPOLS dokonča tako in v obsegu, kot določa omenjena zakonska določba.

Iz povedanega sledi, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP) in pri tem na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških revizijskega postopka tako, kot to izhaja iz izreka sodbe.