Jedro

V pisnem mnenju je izvedenec v odgovoru na vprašanje, kakšne bolečine in nevšečnosti bi bil tožnik trpel v primeru pravilnega zdravljenja in kakšne je dejansko trpel, navedel, da bi tožnika začeli zdraviti konzervativno, da bi lahko, če bi klinična slika to narekovala, izvedli operacijo z izmeničnim rezom, in da ni nobene garancije, da ne bi bilo tudi v tem primeru treba operacije zaradi boljše preglednosti "razširiti" na pristop s srednjim rezom. V ustno podanem mnenju je svoje stališče dopolnil in povedal, da se je doktrina spremenila, da so pred 15 leti perifilitični absces operirali v vsaki fazi obolenja, v času škodnega dogodka pa se začne s konzervativnim zdravljenjem, ki je v 80 do 85 % uspešno, in se operativni poseg (bodisi z laparoskopijo bodisi z izmeničnim ali s srednjim rezom) izvede šele v primeru neuspešnega antibiotičnega zdravljenja. Zaključek sodbe, da je podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem toženkinega zavarovanca in škodo, ki je nastala tožniku kot posledica izvedene operacije (in mu ne bi nastala ob pravočasno uvedenem antibiotičnem zdravljenju) ima dovolj podlage v navedenih ugotovitvah izvedenskega mnenja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se - v I. točki izreka znesek 6.644,10 EUR zniža za 500,00 EUR, - v II. točki izreka znesek 5.055,90 EUR zviša za 500,00 EUR, znesek 6.644,10 EUR pa zniža za 500,00 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) ugodilo zahtevku za plačilo 6.644,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2012 (I. točka izreka), (2) zavrnilo, kar tožnik zahteva več, tj. plačilo 5.055,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2012 in plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine od 11. 5. 2012 do 10. 8. 2012 (II. točka izreka) in (3) odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Toženka v pritožbi zoper obsodilni del sodbe uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ni sporno, da tožnikovo zdravljenje od 30. 11. 2011 do 2. 12. 2011 ni bilo izvedeno v skladu z medicinsko doktrino. Plačana odškodnina v višini 4.300,00 EUR predstavlja primerno denarno odškodnino za celotno škodo. Iz tožbenih trditev ne izhaja, da bi ob pravočasni diagnozi zadostovalo le konservativno zdravljenje, ampak da bi bil poseg, ki bi lahko bil izveden le laparoskopsko, manj invaziven. Ugotovitev sodbe, da bi bil najverjetnejši potek zdravljenja le z antibiotiki, presega trditveno podlago.

Zmotna je ugotovitev, da ne bi bil potreben operativni poseg. Izvedenec je v 22. točki mnenja navedel, da bi bil operativni poseg v vsakem primeru potreben bodisi z laparoskopskim bodisi z izmeničnim rezilom, ni pa garancije, da se ne bi razširili tudi na poseg s srednjim rezilom. Navedeno daje podlago za sklep, da bi bil operativni poseg potreben.

Obseg škode, za katerega odgovarja toženkin zavarovanec, ni razmejen od škode, ki bi jo tožnik trpel tudi v primeru strokovno pravilnega postopanja. Tožnik bi trpel tako primarni kot sekundarni strah. Ugotovitve o obdobju, v katerem je tožnik trpel strah (od 29. 11. do 2. 12.), so zmotne, ker je bilo zdravljenje do 29. 11. 2011 skladno z medicinsko doktrino. Ugotovitve, da je tožnik trpel uro hudega primarnega strah ob ponovnem sprejemu v bolnišnico 30. 1. 2012, da je trpel šest ur hudega sekundarnega strahu in občasen sekundarni strah do odpusta 12. 12. 2011, kasneje pa še občasen sekundarni strah in da je skupno tri dni trpel primarni strah, nimajo podlage v izvedenskem mnenju. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni upoštevano, da bi tožnik tudi v primeru antibiotičnega zdravljenja trpel srednje hude in blažje bolečine, da bi bil tudi ob uspešnem zdravljenju hospitaliziran in bil v bolniškem staležu. Sodišče je prekoračilo zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Prisojena odškodnina je previsoka.

Glede na to, da je toženka pravočasno priglasila stroške postopka, bi moralo sodišče njihovo povrnitev v okviru uspeha naložiti tožniku.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine temelji na trditvah, da toženkin zavarovanec (ki v postopku nastopa kot stranski intervenient) ni izvedel vseh potrebnih diagnostičnih postopkov, zaradi česar je prepozno prepoznal znake vnetega slepiča, to pa je imelo za posledico daljše in invazivnejše zdravljenje, ki se je odrazilo v telesnih bolečinah, nevšečnostih med zdravljenjem in strahu ter duševnih bolečinah zaradi skaženosti in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

6. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno podane vse predpostavke, in sicer nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter krivda (131. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Tožnik mora zatrjevati in dokazati obstoj nedopustnega ravnanja, škode in vzročne zveze med njima, toženec pa dokazuje, da za nedopustno ravnanje ni odgovoren (kriv).

7. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, (1) da je bolezen (vnetje slepiča) pri tožniku do 30. 11. 2011 potekala atipično, (2) da so bile glede na klinično sliko 29. 11. 2011 pri tožniku opravljene vse smiselne laboratorijske in druge preiskave, (3) da je bila 30. 11. 2011 klinična slika sumljiva za akutno vnetje slepiča, (4) da bi tedaj morala biti izvedena CT preiskava, (5) da bi tudi v primeru, če bi bilo s CT preiskavo tedaj ugotovljeno vnetje slepiča, moral biti tožnik tedaj zadržan v bolnišnici in biti začeto antibiotično zdravljenje, (6) da je konzervativno zdravljenje z antibiotiki v 80 do 85 % uspešno in ne bi bila potrebna (niti laparoskopska) operacija, (7) da je bil tožnik 30. 11. 2011 odpuščen v domačo oskrbo, (8) da se je tožnik v zgodnjih jutranjih urah 1. 12.2011 zaradi hudih bolečin in kasneje bruhanja vrnil v bolnišnico, (8) da so bila tožniku tega dne predpisana le protibolečinska sredstva, ne pa antibiotična terapija, (9) da je bil 2. 12. 2011 operiran, tako da je bila opravljena apendektomija skozi srednji rez, (10) da je bil izvedeni tip operacije glede na tožnikovo zdravstveno stanje edino varen in zato pravilen, (11) da je do perforacije peritifiličnega abscesa prišlo v zgodnjih jutranjih urah 1. 12. 2011, stanje pa je bilo prepoznano na dopoldanski viziti 2. 12. 2011. 8. Sodišče prve stopnje v sodbi zaključuje, da je bilo ravnanje delavcev stranskega intervenienta 29. 11. 2011 skladno s pravili zdravljenja, 30. 11. in 1. 12. 2011 pa v neskladju s temi pravili, da v primeru pravočasne uvedbe antibiotične terapije ne bi bila potrebna operacija in da je toženka dolžna povrniti škodo, ki je nastala zaradi napačnega zdravljenja, ne pa tudi tiste, ki je posledica bolezni.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bilo z ugotovitvijo, da bi bilo bolezen ob njeni pravočasni prepoznavi najverjetneje mogoče pozdraviti z antibiotiki, kršeno razpravno načelo (7. člen ZPP). Tožnik je zatrjeval, da bi bilo difuzni peritonitis s pravočasnim ukrepanjem mogoče preprečiti, nato pa opredelil obseg škode, ki mu je nastal zaradi (zatrjevanega) nestrokovnega zdravljenja. S tem je zatrdil, da je zaradi nestrokovnega zdravljenja prišlo do poslabšanja zdravja. Nadaljnja navedba, da bi zadostoval manj invaziven poseg, je pomembna za presojo o obsegu škode. Da ugotovitve sodbe o obsegu škode ne bi imele podlage v tožbenih navedbah, pa toženka ne uveljavlja.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o zmotnosti ugotovitve, da bi v primeru pravočasne prepoznave tožnikovega zdravstvenega stanja najverjetneje zadostovalo konzervativno zdravljenje z antibiotiki. V pisnem mnenju je izvedenec v odgovoru na vprašanje, kakšne bolečine in nevšečnosti bi bil tožnik trpel v primeru pravilnega zdravljenja in kakšne je dejansko trpel (v 22. točki, na katero se sklicuje pritožba), navedel, da bi tožnika začeli zdraviti konzervativno, da bi lahko, če bi klinična slika to narekovala, izvedli operacijo z izmeničnim rezom, in da ni nobene garancije, da ne bi bilo tudi v tem primeru treba operacije zaradi boljše preglednosti "razširiti" na pristop s srednjim rezom. V ustno podanem mnenju je svoje stališče dopolnil in povedal, da se je doktrina spremenila, da so pred 15 leti perifilitični absces operirali v vsaki fazi obolenja, v času škodnega dogodka pa se začne s konzervativnim zdravljenjem, ki je v 80 do 85 % uspešno, in se operativni poseg (bodisi z laparoskopijo bodisi z izmeničnim ali s srednjim rezom) izvede šele v primeru neuspešnega antibiotičnega zdravljenja. Zaključek sodbe, da je podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem toženkinega zavarovanca in škodo, ki je nastala tožniku kot posledica izvedene operacije (in mu ne bi nastala ob pravočasno uvedenem antibiotičnem zdravljenju) ima dovolj podlage v navedenih ugotovitvah izvedenskega mnenja.

11. Posplošen očitek, da v sodbi ni razmejitve med obsegom škode, ki bi jo tožnik trpel zaradi svojega obolenja, in povečanim obsegom škode, ki je bila posledica nestrokovnega zdravljenja, nima podlage. V izpodbijani sodbi je tako kot splošno izhodišče (prim. 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) kot pri ugotavljanju dejstev, pomembnih za ugotovitev obsega posameznih oblik škode, navedeno prav nasprotno.

12. Ni utemeljen očitek o neupoštevanju dejstva, da bi tožnik tudi v primeru antibiotičnega zdravljenja trpel srednje hude in blažje bolečine in da bi bil hospitaliziran ter v bolniškem staležu. V sodbi je ugotovljeno, koliko časa bi trpel srednje hude in blage bolečine v primeru pravilnega zdravljenja in kakšna so bila dejanska obdobja, v katerih je trpel navedene bolečine. Prav tako je upoštevano, da bi tudi pravilno zdravljenje terjalo določeno obdobje bolnišničnega zdravljenja in bolniškega staleža. V pisni dopolnitvi mnenja z dne 19. 1. 2017 je izvedenec odgovarjal na vprašanja o obsegu škode, ki bi jo tožnik utrpel ob pravilnem zdravljenju, in obsegu škode, ki jo je dejansko utrpel. V zadnji točki mnenja, na katero se sklicuje pritožba, se je izrekel o "drugih zaključkih in opažanjih, na katere je naletel ob izdelavi mnenja in jih je ocenil za pomembne". Na splošno se je izrekel o možnem poteku zdravljenja in v tem okviru navedel, da bi začeli s konzervativnim zdravljenjem, ob upoštevanju klinične slike pa lahko tudi izvedli operacijo z izmeničnim rezom, ki bi jo bilo morda treba razširiti na pristop s srednjim rezom. Te navedbe ne dajejo podlage za dvom o pravilnosti zaključka, da bi ob pravočasni prepoznavi tožnikovega zdravstvenega stanja v 80 do 85 % zadostovalo konzervativno zdravljenje. Sodišče je zato pri ugotavljanju obsega škode pravilno izhajalo iz ugotovitev izvedenca o telesnih bolečinah in nevšečnostih, ki bi jih tožnik trpel v primeru konzervativnega zdravljenja.

13. Pritožbeni očitki o zmotnosti ugotovitev, ki so bile podlaga za prisojo odškodnine zaradi strahu, so utemeljeni v manjšem delu in ne vplivajo na pravilnost denarnega ovrednotenja te oblike škode. Ugotovitve o strahu, ki bi ga bil tožnik trpel v primeru pravilnega zdravljenja, temeljijo na izvedenskem mnenju. Tožnik bi v takem primeru trpel kratek (ne več kot uro trajajoč) hud primarni strah in dva do tri tedne srednje hudega sekundarnega strahu. Dejansko je strah srednje in močne intenzivnosti trpel od 29. 11. 2011 do operacije 2. 12. 2011. Šest ur po operaciji in eno eno uro ob ponovnem sprejemu v bolnišnico 30. 1. 2012 je trpel hud strah, do odpusta iz bolnišnice 12. 12. 2012 zmeren sekundarni strah, blag strah v zvezi s celjenjem rane pa od 12. 12. do 26. 12. 2011 in od 30. 1. do 2. 2. 2012. Sodba na podlagi navedenega zaključuje, da je tožnik zaradi nedopustnega ravnanja toženkinega zavarovanca tri dni trpel primarni strah srednje in močne intenzivnosti ter mesec dni sekundarni strah različnih jakosti. Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da toženka ne odgovarja za strah, ki ga je tožnik trpel 29. 11. 2011, vendar pa navedeno (gre za en dan) ne vpliva na pravilnost odločitve o višini odškodnine.

14. Utemeljen pa je očitek o prekoračitvi zahtevka glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Tožnik je za navedeno obliko škode zahteval 1.500,00 EUR, sodišče pa mu je prisodilo 2.000,00 EUR.

15. Očitek o previsoki odškodnini za ugotovljen obseg škode, ki ga pritožnica posebej ne obrazloži, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri odškodnine oprlo na podobne primere iz sodne prakse. Pritožba ne uveljavlja, da zadeve ne bi bile primerljive ali da bi prisojena odškodnina odstopala od odškodnin, prisojenih v navedenih zadevah. Odškodnina v skupni višini približno 10 povprečnih neto plač je tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezno umeščena v okvir odškodnin, prisojenih v podobnih primerih in hkrati ovrednoti okoliščine obravnavanega primera.1

16. Pri odločitvi o stroških sodišče ni spregledalo, da je toženka pravočasno zahtevala njihovo povrnitev in jih tudi opredelila. Pritožnica ni navedla razlogov, zaradi katerih bi bila napačna odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Odločitev temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP. Glede na to, da je tožnik uspel z več kot polovico zahtevka in da se je postopek dokazovanja s pričami in izvedencem nanašal tako na temelj kot na višino zahtevka, ni videti razlogov, zaradi katerih presoja sodišča prve stopnje ne bi bila pravilna. Razmeroma majhno znižanje odškodnine v pritožbenem postopku na pravilnost porazdelitve stroškovnega bremena v izpodbijani sodbi ne vpliva in je ni treba spreminjati.

17. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je znesek prisojene odškodnine znižalo za 500,00 EUR in ustrezno spremenilo zavrnilni del sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Upoštevaje pritožbeni uspeh je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Pri ovrednotenju strahu je tako sodišče pravilno upoštevalo, da je bil zaradi omajanega zaupanja med tožnikom in toženkinim zavarovancem kot posledice nepravilnosti v začetni fazi zdravljenja strah intenzivnejši.