Jedro

Višje sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zadostila trditvenemu bremenu glede pravočasnosti grajanja napak. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, bi morala tožena stranka podati konkretne trditve o tem, kdaj točno je posamezno napako odkrila ter kdaj in komu je napako grajala. Trditev, da so bile vse napake prvič grajane že ustno na gradbišču ob ali po sami izvedbi del, ko se je dejansko ugotovilo, da PZI ni in v katerem delu ni skladen z DGD, je pavšalna in ne omogoča presoje, ali je bilo grajanje posamezne napake pravočasno.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči v roku 15 dni plačati 25.378,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne ter toženi stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Spor se je vodil glede delnega plačila za izdelavo projekta za izvedbo (PZI) arhitekture stavbe in kleti ter strojnih in elektro inštalacij za tri stavbe in podzemni del objekta (garažo) v A. 6. Neutemeljene so pritožničine navedbe, da je bil iztoževani račun št. 012-2019 z dne 8. 3. 2019 izdan preuranjeno, ker naj bi bilo s ponudbo dogovorjeno, da se PZI obračuna 15. 3. 2019. Tudi če se izraz „obračun“ nanaša (kot to trdi pritožnica) na izdajo računa in je bil torej račun izdan pred dogovorjenim datumom, to za obravnavano zadevo ni pravno odločilno. Bistveno namreč je, da je bilo naročeno delo pravilno opravljeno, da je bil naročnici dan rok za izpolnitev (drugi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ) ter da je račun zapadel v plačilo (22. 3. 2019) po dogovorjenem datumu za obračun (15. 3. 2019).

7. Tožeča stranka je jasno specificirala, da na podlagi računa št. 012-2019, ki je bil izdan na podlagi ponudbe, zahteva plačilo za obračun arhitekture stavbe (12.000,00 EUR) in kleti (6.000,00 EUR) ter strojnih (4.300,00 EUR) in elektro inštalacij (2.200,00 EUR), kar skupaj znaša 24.500,00 EUR.1 Ne zahteva pa plačila za dokumentacijo za komunalo in promet (2.500,00 EUR) ter za arhitekturni nadzor (4.000,00 EUR). Povsem neutemeljena je tako pritožničina navedba, da tožeča stranka ni natančno pojasnila, kaj sploh zahteva ter da tega ni izkazala z dokumenti. Nadalje je povsem nerelevantno, ali postavka arhitekturni nadzor v ponudbi spada pod sklop izdelave PZI ali pa gre za samostojen sklop ponudbe ter (posledično) kolikšen del ponudbene vrednosti PZI tožeča stranka od tožene zahteva z iztoževanim računom. Bistveno je le, da je tožeča stranka pojasnila, plačilo katerih načrtov PZI po ponudbi zahteva od tožene stranke z iztoževanim računom (to so arhitektura stavbe in kleti ter strojne in elektro inštalacije), oz. da je toženi stranki zaračunala posamezne naročene načrte po cenah, ki so določene v ponudbi. Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 399. člena ZPP ter ni napačno ugotovilo dejanskega stanja.

8. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da iz Prevzemnika projektne dokumentacije z dne 1. 3. 2019 (priloge A7), ki sta ga podpisali obe pravdni stranki, izhaja, da je tožena stranka prevzela načrte arhitekture, elektro inštalacij in električne opreme ter strojnih inštalacij in strojne opreme. Pritožničina pavšalna navedba, da to iz navedene listine ne izhaja, ne drži. Tudi sicer pa tožena stranka ni konkretizirano zanikala, da bi iztoževane načrte prejela, zato se to dejstvo šteje za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP). Prav tako ni sporno, da jih je uporabila, saj je po njih izdelala arhitekturo ter strojne in elektro inštalacije ter na njihovi podlagi pridobila uporabno dovoljenje. V zvezi z njimi je celo uveljavljala jamčevalni zahtevek iz naslova stvarnih napak za znižanje plačila. Neutemeljeno se pritožnica sklicuje na Zabeležek sestanka pred pričetkom gradnje z dne 6. 3. 2019 ter v zvezi s tem na to, da tožeča stranka ni izkazala, da je (in kdaj je) toženi stranki predala „vso potrebno PZI projektno dokumentacijo in ne le dela“. Tožeči stranki ni bilo treba trditi (in izkazati), da je izročila celoten PZI, saj zahteva plačilo le za del PZI. Tožena stranka pa niti ni navedla, katerega dela PZI ni prejela. Če je imela v mislih del PZI, ki ni predmet tega spora, pa to za odločitev ni pravno odločilno. Neutemeljeni so tako očitki o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP ter zmotni oz. nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predložene listine (zabeležke sestanka).

9. Tožeča stranka je toženi z iztoževanim računom št. 008-2019 zaračunala tudi strošek manjše prilagoditve projektne dokumentacije v višini 878,40 EUR. Višje sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje iz točke 6 obrazložitve sodbe, da iz naročila z dne 8. 10. 2018 (priloge A11), s katerim sta se kupec B. B. in tožeča stranka dogovorila za manjšo prilagoditev projektne dokumentacije, izhaja, da se je prav tožena stranka zavezala k plačilu stroškov te prilagoditve. Na naročilu je namreč izrecno navedeno, da strošek krije investitor, ki je v tej zadevi nesporno tožena stranka, ob tem pripisu pa je tudi podpis C. C., ki je bil v spornem obdobju njen zakoniti zastopnik. Povsem jasno je torej, da je C. C. omenjeno zavezo za plačilo stroškov podpisal v imenu tožene stranke kot investitorke. Drugačne razlage tega zapisa in podpisa pa tožena stranka niti ni podala. Pritožničina navedba, da na naročilu ni navedeno, da strošek krije tožena stranka, navedenega ne more izpodbiti, pa tudi sicer (glede na zapis, da strošek krije investitorka, torej tožena stranka) ne drži. Višje sodišče zgolj dodaja, da iz pooblastila na prilogi B1 izhaja, da tožena stranka posluje brez žiga, zato očitno tudi na naročilu ob podpisu (takratnega) zakonitega zastopnika tožene stranke ni odtisa žiga.

10. Neutemeljene so tudi pritožničine navedbe, da tožeča stranka ni izkazala, da je s strani kupca naročeno delo tudi dejansko opravila. Tožena stranka je ta (sicer pavšalni)2 očitek podala že v postopku na prvi stopnji, tožeča stranka pa je na to odgovorila, da so bile spremembe zasnove stanovanj vključene že v osnovno verzijo projektne dokumentacije, ki je bila predana 1. 3. 2019, saj so bile vse ključne spremembe s kupci dogovorjene že v novembru 2018 in posledično vnesene v dokumentacijo. Tožena stranka teh konkretiziranih trditev ni prerekala, zaradi česar se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišču prve stopnje tako ni bilo treba pojasnjevati, kot to očita pritožba, kje točno naj bi bilo to navedeno, niti da sta se pravdni stranki o tem strinjali. Navedbe, podane šele v pritožbi, ki zanikajo trditve tožeče stranke, da bi bile spremembe vključene že v osnovno verzijo projektne dokumentacije, so prepozne in zato neupoštevne, saj tožena stranka ni povedala, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti (337. člen ZPP). Iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe so tudi razvidni razlogi za odločitev in je bila odločitev sposobna preizkusa, zato očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, prav tako pa dejansko stanje ni bilo zmotno ugotovljeno. Nadalje ne drži, da je ostala nepojasnjena navedba glede zneska po tem računu. Tako tožeča stranka kot tudi sodišče prve stopnje sta pojasnila, da je strošek manjše prilagoditve znašal 900,00 EUR za posamezno stanovanjsko enoto ter da je bil račun izstavljen v višini 80 % ponudbene vrednosti, tj. 720,00 EUR, povečano za 22 % DDV pa 878,40 EUR (slednje navaja tudi pritožnica sama).

11. Tožena stranka je uveljavljala tudi pravico do znižanja plačila iz naslova odgovornosti projektanta (tožeče stranke) za stvarne napake projektne dokumentacije.

12. Naročnik uveljavlja jamčevalne sankcije zoper projektanta po splošnih pravilih o odgovornosti za napake, ki veljajo za podjemno pogodbo (od 633. do 640. člen OZ).3 Predpostavka za uspešno uveljavljanje ugovora znižanja plačila je tako tudi pravočasno grajanje napak izdelane projektne dokumentacije. V primeru očitnih napak mora naročnik napake grajati nemudoma (prvi odstavek 633. člena OZ), v primeru skritih napak (napak, ki jih pri običajnem pregledu ni bilo mogoče odkriti) pa jih mora grajati v roku enega meseca od odkritja (prvi odstavek 634. člena OZ).

13. Višje sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zadostila trditvenemu bremenu glede pravočasnosti grajanja napak. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, bi morala tožena stranka podati konkretne trditve o tem, kdaj točno je posamezno napako odkrila ter kdaj in komu je napako grajala. Trditev, da so bile vse napake prvič grajane že ustno na gradbišču ob ali po sami izvedbi del, ko se je dejansko ugotovilo, da PZI ni in v katerem delu ni skladen z DGD, je pavšalna in ne omogoča presoje, ali je bilo grajanje posamezne napake pravočasno. Iz besedne zveze „ko se je dejansko ugotovilo, da PZI ni skladen z DGD“, ni mogoče ugotoviti, kdaj se je posamezna napaka pojavila in kdaj je bila tožeča stranka o njej obveščena. Toženo stranko pa je na pomanjkanje trditvene podlage glede pravočasnega grajanja napak opozorila že tožeča stranka. Višje sodišče ob tem dodaja še, da tožena stranka tudi ni navedla, ali je tožeči stranki dala primeren rok za odpravo napak (639. člen OZ).4

14. Tožena stranka se sklicuje tudi na spisek napak pri projektiranju in izvedbi z dne 9. 4. 2020,5 ki naj bi bil pripravljen po pridobitvi uporabnega dovoljenja. Višje sodišče pojasnjuje, da ta glede na (sicer pavšalne) trditve tožene stranke, da je vse napake ugotovila že ob ali po sami izvedbi del (ter da je določene napake v projektiranju sanirala sproti že v fazi izvedbe gradnje), ne predstavlja pravočasnega grajanja napak (tj. v primeru skritih napak v roku enega meseca od ugotovitve). Tudi če bi višje sodišče sledilo sicer nekonsistentnim navedbam tožene stranke, da sta bila končen obseg napak in ocena znana šele po pridobitvi uporabnega dovoljenja,6 in sicer na sestanku dne 21. 12. 20197 tožene stranke in glavnega izvajalca, na katerem sta slednja napake pregledala in jih natančneje definirala, pa je grajanje v spisku napak z dne 9. 4. 2020 tudi v tem primeru (torej tudi v primeru ugotovitve napak šele 21. 12. 2019) glede na enomesečni rok za skrite napake prepozno. Ker se do pravno neodločilnih dejstev in dokazov ni treba opredeliti, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo o predloženi listini (spisku napak).

15. Nadalje so neutemeljeni pritožničini očitki, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem predlagane priče D. D., ki bi lahko potrdil, da so bile vse napake pri izdelavi PZI grajane pravočasno, ter da ni upoštevalo elektronske korespondence glede grajanja napak.8 Z izvedbo dokazov namreč tožena stranka svoje pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti (prim. 7. in 212. člen ZPP). Gre namreč za t. i. informativne dokaze, ki niso dopustni. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je trditvena podlaga tožene stranke glede pravočasnega grajanja napak pomanjkljiva, je pravilno zavrnilo tudi dokaz z izvedencem gradbene stroke in predlog za dopustitev dodatnega roka za predložitev PZI v zvezi z ugotavljanjem domnevnih stvarnih napak.

16. Ker se je za pravilno izkazala odločitev o glavni stvari in tožena stranka glede odločitve o stroških ni podala nobenih konkretiziranih očitkov, njena pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

17. Višje sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če tožena stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili višje sodišče k njegovi odločitvi.9 Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene in ker višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

18. O stroških pritožbenega postopka je višje sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, 154. členom in 155. členom ZPP ter Odvetniško tarifo (OT). Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 625 točk (1. točka tar. št. 21 OT), materialne stroške v višini 2 % (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) skupaj znaša 466,65 EUR.

1 Ni sporno, da je tožena stranka že plačala del računa v višini DDV. 2 Tožena stranka namreč ni trdila, da naročenega dela v zvezi z manjšimi prilagoditvami ni prejela, temveč le, da tožeča stranka oprave tega dela ni izkazala. 3 Prim. I. Ravbar, Odgovornost projektanta za stvarne napake, Revija Odvetnik, št. 2 (90), 2019, str. 61, in sklepa VSL I Cp 1252/2018 in I Cpg 422/2016. 4 Prim. sodne odločbe VSL II Cpg 458/2019, I Cpg 598/2018, II Cp 1644/2017, I Cpg 1161/2016, I Cpg 994/2016, I Cpg 1412/2015 idr. 5 Za katerega sicer niti ni navajala, da ga je tožeča stranka prejela. 6 Pri čemer tožena stranka trdi celo, da spiska napak prej ni bilo mogoče izdelati zaradi intenzivnosti del, kar ni utemeljen razlog za nepravočasno grajanje. 7 Da je bil sestanek izveden tega dne, izhaja iz spiska napak z dne 9. 4. 2020 (priloge B3). 8 Iz priložene elektronske korespondence tudi sicer ne izhaja, kdaj so bile vse napake ugotovljene. Prav tako se ne nanaša na vse v tem postopku očitane stvarne napake. 9 Prim. sklep Ustavnega sodišča Up-429/01-5 ter sklepa VSRS III Ips 3/2014 in III Ips 84/2017.