Jedro

V kolikor je tožena stranka trdila, da je bila napaka v materialu oziroma da so bile praske prisotne že pred galvansko obdelavo, bi morala ob skrbnem ravnanju navedeno opaziti in o tem obvestiti tožečo stranko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 81656/2017 z dne 18. 9. 2017 v prvem odstavku izreka pustilo v veljavi za 6.435,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2016 do plačila in za 268,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017 do plačila ter v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 36,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2017 do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo za 1.415,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2016 do plačila in za 58,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017 do plačila ter v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 7,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2017 in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v višini 607,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje na pripravljalnem naroku 16. 11. 2018 pravdnima strankama določilo 30 dnevni rok, v katerem lahko dopolnita svoje navedbe in predložita ustrezne dokaze z opozorilom, da jih bo sodišče prve stopnje po poteku tega roka v skladu z drugim odstavkom 286. člena ZPP upoštevalo le pod pogojem, da jih predhodno nista mogli navesti brez svoje krivde, ali če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora. Tožeča stranka je nato v določenem ji roku 17. 12. 20181 vložila pripravljalno vlogo, v kateri se je sklicevala na elektronsko korespondenco med tožečo stranko in končnim kupcem, v nemškem jeziku. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 18. 1. 2019 je sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvalo, da mora v roku 15 dni predložiti prevode listinskih dokazov, ki so v spisu v nemškem jeziku. V skladu z drugim odstavkom 104. člena ZPP je namreč treba v primeru, ko stranka vloži vlogo v jeziku, ki pri sodišču ni v uradni rabi, ravnati po določbah 108. člena ZPP, ki veljajo za nerazumljive vloge. Enako velja tudi v primeru, ko stranka k vlogi priloži listinski dokaz, ki je v tujem jeziku (drugi odstavek 226. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je torej postopalo pravilno, ko je tožeči stranki določilo rok, v katerem mora predložiti prevode listin, ki so bile v nemškem jeziku, v slovenski jezik. Tožeča stranka je to tudi pravočasno storila, z vlogo z dne 30. 1. 2019. V primeru, ko je vloga vezana na rok in je popravljena oziroma dopolnjena in izročena sodišču v roku, ki je bil določen za dopolnitev oziroma popravo, se šteje, da je bila vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila prvič vložena (tretji odstavek 108. člena ZPP). Glede na navedeno se šteje, da so bili sporni listinski dokazi v konkretnem primeru vloženi 17. 12. 2018, kljub temu, da je tožeča stranka njihove prevode vložila kasneje, v določenem ji roku s strani sodišča prve stopnje. Prav tako je na spornih prevodih žig, iz katerega izhaja, da je listine prevedla sodna tolmačka za nemški jezik, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi do ugovora prekluzije v zvezi s predloženimi prevodi listinskih dokazov sicer res ni opredelilo, vendar glede na zgoraj navedeno to ni vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe sodišča prve stopnje.

6. Glede vprašanja, ali je tožeča stranka nemudoma (ob pregledu) grajala napake na kromiranih podnožjih stolov, je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek z zaslišanjem več oseb. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je izpovedal, da so bile napake grajane takoj, ko so robo dobili (list. št. 106, 111). Enako je izpovedal A. M. in sicer, da je osebno pregledal prejete izdelke od tožene stranke (list. št. 113) in da vedno poskusijo najprej telefonsko urediti reklamacije (list. št. 114). Izpovedal je še, da je istega ali naslednjega dne, ko je izdelke pregledal, poklical toženo stranko (list. št. 115). Zaslišani P. C. je sicer najprej izpovedal, da tožeča stranka napak ni takoj grajala, ampak šele, ko so bile grajane s strani končnega kupca (list. št. 117), v nadaljevanju pa, da sta bili stranki praktično dnevno v kontaktu, tudi telefonsko, in da je s strani tožeče stranke bil komentar, da prevzeti kosi niso v redu, in da so bili pred zavrnitvijo s strani končnega kupca izdelki s strani tožeče stranke telefonsko grajani, ampak se tožena stranka do napak ni mogla opredeliti, dokler izdelkov ni videla (list. št. 124); nakar je svojo izjavo spremenil in trdil, da so za napake izvedeli kasneje (list. št. 125). Priča A. D. je zaslišan prav tako najprej izpovedal, da jih je tožeča stranka obvestila o napakah na podnožjih stolov, ko je prejela reklamacijo s strani končnega kupca (list. št. 127), a je v nadaljevanju izpovedal, da ga je tožeča stranka opozorila, da so podnožja stolov na meji, vendar jih bo vseeno sprejela (list. št. 128), in da ga je o napakah kontaktiral telefonsko A. M. (list. št. 129), a se ni spomnil, kdaj točno. Glede na navedeno in spreminjajoče se izjave obeh prič, katerih zaslišanje je predlagala tožena stranka (P. C. in A. D.), je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z zaslišanji zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče A. M. dokazala, da so bile napake grajane takoj ob prevzemu oziroma ko je tožeča stranka prevzeta podnožja pregledala in videla, da so popraskana, pravilna.

7. Tožena stranka je sicer v pritožbi v zvezi z vprašanjem pravočasnega grajanja napak sodišču prve stopnje očitala, da je nekritično sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke in izpovedbi priče A. M., izpovedbo priče tožene stranke P. C. pa neopravičeno ocenilo kot zmedeno oziroma je sodišču prve stopnje očitala, da se do izpovedb prič P. C. in A. D., ki je izpovedal, da je tožena stranka grajala napake kromiranja dva do tri mesece po prevzemu oziroma šele, ko je dobila reklamacijo končnega kupca (22 str. prepisa zvočnega posnetka), ni opredelilo in tudi ne navedlo, zakaj njunima izpovedbama ni sledilo. Vendar navedeno ne drži. V točki 14 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje jasno navedlo razloge, komu in zakaj je v zvezi s pravočasnim grajanjem napak verjelo. Pritožbeno sodišče se zato v tem delu v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje in jim v celoti sledi. Očitek, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.

8. Tožena stranka je glede vprašanja trenutka prevzema podnožij stolov v vlogi z dne 16. 11. 2018 sama navedla, da je po opravljenem kromiranju izdelke izročila tožeči stranki, da jih slednja ne bi prevzela, pa ni trdila. Prav tako je trdila, da tožeča stranka računa, izdanega za opravljeno kromiranje podnožij stolov, ne bi plačala, če bi tožena stranka delo opravila nekvalitetno, kar pa predpostavlja, da je bila tožeča stranka s kvaliteto opravljenega dela že seznanjena. Iz navedene izjave zato pravzaprav izhaja, da je ob plačilu računa z dne 18. 4. 2016 tožeča stranka izdelke že prevzela. Ključna je torej le še ugotovitev, ali je tožeča stranka napake grajala nemudoma, ko je prevzete stole pregledala. Dejstvo opravljenega pregleda in grajanja napak pred odpošiljanjem končnemu kupcu pa je, kot že rečeno, tožeča stranka dokazala. Zato pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, katerega dne točno so bila podnožja prevzeta s strani tožeče stranke pri toženi stranki, v konkretnih okoliščinah niso utemeljene. Odločilno je, da so bila podnožja stolov ob izdaji in plačilu računa že prevzeta ter napake takoj po pregledu (še pred odpošiljanjem blaga končnemu kupcu) telefonsko grajane toženi stranki.

9. Tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožeča stranka 18. 5. 2016 kromiranje v celoti plačala, kar ne bi storila, če bi pred tem grajala napake, niso utemeljene. Dejstvo, da je tožeča stranka račun plačala, samo po sebi še ne dokazuje, da izdelki niso imeli napak. Tožeča stranka je v vlogi z dne 12. 12. 2018 navedla, zakaj je plačala račun kljub temu, da je ugotovila in grajala napake. Poleg tega je A. M. ob zaslišanju pojasnil, da so izdelke kljub praskam na spodnji strani, in z dobavo katerih so že zamujali, poslali končnemu kupcu z namenom, da s tem morda vsaj v določeni meri rešijo bodoče poslovanje.

10. Pravice tožeče stranke iz naslova uveljavljanja napak prenehajo v enem letu od obvestila o napaki (drugi odstavek 663. člena OZ). Vendar pa slednje ne velja, če je tožena stranka s svojim ravnanjem zavedla tožečo stranko, da pravic ni pravočasno uveljavljala (tretji odstavek 663. člena in prvi odstavek 635. člena OZ). Sodna uveljavitev zahtevka je namreč potrebna le, če nasprotna stranka noče prostovoljno odpraviti napake. Če pa je nasprotna stranka ravnala na način, iz katerega izhaja, da ima namen prostovoljno odpraviti napake in je tožeča stranka utemeljeno sklepala, da sodno uveljavljanje zahtevka ne bo potrebno, gre oziroma bi šlo za zlorabo pravnega varstva s strani nasprotne stranke. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dejstvo, da sta se stranki v konkretnem primeru vse do junija 2017 dogovarjali o predmetni reklamaciji (tč. 16, str. 10 izpodbijane sodbe), česar tožena stranka ni konkretno izpodbijala. Zato je bila tožba (oziroma predlog za izvršbo, s katerim se je v konkretnem primeru začel postopek), ki je bila vložena 11. 9. 2017, pravočasna in nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke glede grajanja napak pomankljiva.

11. V zvezi z vprašanjem, ali so sporne praske na podnožjih stolov nastale pred ali po kromiranju, je tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očitala, da je zmotno A. M. ocenilo kot strokovnjaka in sledilo njegovi izpovedi, da so praske nastale pred kromiranjem. Čeprav iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je A. M. ključavničar, se je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje upravičeno sklicevalo na njegovo strokovnost. Zaslišan je namreč izpovedal, da že 15 let dela pri tožeči stranki in ima posledično veliko praktičnih izkušenj z galvanskimi izdelki. Drži sicer, da se sam s kromiranjem ne ukvarja, temveč se kot zaposlen pri tožeči stranki, ki daje svoje izdelke galvanizirati, z njimi srečuje, ko prejete kromirane izdelke pregleduje. Glede na to sklicevanje na dejstvo, da se navedena priča ne ukvarja z galvansko obdelavo izdelkov, ne spreminja ugotovitve sodišča prve stopnje, da ima s takimi izdelki večletne izkušnje.

12. Tožena stranka je neutemeljeno izpodbijala tudi odločitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka tožečo stranko opozoriti, da so podnožja stolov opraskana, preden jih je kromirala, saj sama ni strokovnjak za materiale, iz katerih so podnožja stolov izdelana, temveč le za galvansko obdelavo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, česar tožena stranka s pritožbo ne izpodbija, da je tožeča stranka toženo stranko opozorila na posebej previdno ravnanje s podnožji stolov. Tožena stranka je torej vedela, da gre za posebej občutljiv izdelek, in bi morala, v kolikor je praske opazila, o tem obvestiti tožečo stranko. Navedenega ne spremeni zatrjevanje tožene stranke, da ni strokovnjak za material, iz katerega so bila izdelana podnožja stolov. Odločilno je namreč, da je strokovnjak za galvansko obdelavo in kot taka mora vedeti, kako izvesti kromiranje posameznega materiala oziroma kako na samo galvansko obdelavo vpliva material, iz katerega je izdelek. V kolikor je tožena stranka trdila, da je bila napaka v materialu oziroma da so bile praske prisotne že pred galvansko obdelavo, bi morala ob skrbnem ravnanju navedeno opaziti in o tem obvestiti tožečo stranko (625. člen OZ).

13. Ker se tožbeni zahtevek ne nanaša na napake poskusne serije kromiranja podnožij stolov, in ker dejstvo, da je bilo kromiranje poskusne serije s strani tožeče stranke (vendar ne brez popravkov) potrjeno, ne pomeni, da napak pri kromiranju v nadaljevanju ni moglo biti, pritožbene navedbe, ki se nanašajo na poskusno serijo kromiranja podnožij stolov, ne morejo omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje.

14. Glede na navedeno je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dokazala, da je ob pregledu opazila praske in o tem nemudoma obvestila toženo stranko, tožena stranka pa ni dokazala, da so praske na podnožjih stolov nastale že pri tožeči stranki pred kromiranjem, kot tudi ne, da je o tem obvestila tožečo stranko, niti, da so napake nastale kasneje, med transportom kromiranih podnožij stolov do tožeče stranke, pri prekladanju ali med transportom do končnega kupca. Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedbo priče P. C., ki je zaradi količine poškodovanih stolov izključil možnost, da bi do prask prišlo pri toženi stranki in pojasnilo, zakaj mu ne sledi (zadnji del točke 17. obrazložitve sodbe na straneh 11 in 12). Zato pritožbene navedbe, s katerimi je tožena stranka s sklicevanjem na posamezne dele izpovedb zaslišanih strank in prič izpodbijala dokazno oceno sodišča prve stopnje, niso utemeljene.

15. Nadalje tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o končnem številu neustreznih podnožij stolov. Drži sicer, da iz elektronskega sporočila končnega kupca podnožij stolov izhaja, da so tožeči stranki zavrnili 57 kosov (A37), zaradi česar je sodišče prve stopnje (v tč. 21) navedlo, da je končni kupec izdal dobropis za 57 podnožij stolov, tožeča stranka pa je med drugim trdila, da je končni kupec zavrnil 54 kosov dobavljenih kromiranih podnožij stolov (A25, str. 5), poleg tega pa je toženi stranki sama vrnila še 11 podnožij stolov (tč. 20, str. 13 izpodbijane sodbe). Tožeča stranka je nato v vlogi z dne 17. 12. 2018 pojasnila višino zahtevka in navedla, da je tožena stranka po grajanju obdržala vseh 65 izdelkov podnožij stolov, ki so ji bili vrnjeni (list. št. 82). Ne glede na različne podatke o številu podnožij stolov, ki so bili dobavljeni končnemu kupcu, je po oceni pritožbenega sodišča ključno, da je končni kupec zaradi napak od pogodbe za nakup 70 kosov podnožij stolov odstopil, in da je nesporno tožena stranka prejela vrnjenih 65 podnožij stolov, ki so še vedno v njeni posesti. Glede na navedeno vprašanje, koliko kosov točno je tožeča stranka dobavila končnemu kupcu, za odločitev o zahtevku niti ni odločilno, posledično pa pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov, ni utemeljen.

16. Glede zahtevka, ki se nanaša na plačilo škode v zvezi z nastalimi napakami na dvojnih stopničkah, je tožena stranka sodišču prve stopnje očitala, da je enostransko sledilo navedbam tožeče stranke in izpovedbam prič, katerih zaslišanje je predlagala tožeča stranka. Do izpovedi prič tožene stranke pa se naj ne bi opredelilo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zvezi s tem ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi iz 22. strani prepisa zvočnega posnetka izhajalo, da je priča A. D. izpovedal, da so pred kromiranjem tožečo stranko opozorili na velikost lukenj. Na strani 22 spodaj je navedeni izpovedal le, da so bili s strani tožeče stranke obveščeni o napakah. V nadaljevanju na strani 23 pa je izpovedal, da se premajhne luknje za iztekanje sicer opazijo že pred kromiranjem, pri čemer je težko določiti še sprejemljivo mejo. V zvezi s tem je izpovedal še, da običajno naročnika prej (pred kromiranjem) opozorijo, da so luknje premajhne oziroma neprimerne. V konkretnem primeru pa so tožečo stranko o neprimernih luknjah opozorili oziroma obvestili šele naknadno, ko so bile dvojne stopničke že kromirane. Do navedenega se je sodišče prve stopnje tudi sicer opredelilo v 24. točki izpodbijane sodbe in zaključilo, da bi morala tožena stranka skladno s 625. členom OZ o neprimernih luknjah opozoriti tožečo stranko oziroma trditi, da napak materiala ni mogla opaziti, česar pa ni trdila. Zaslišana priča A. D. je izpovedal, da so druge stranke na to opozorili, tožeče stranke pa ne. Tudi če je priča P. C. izpovedal, da je bila tožeča stranka seznanjena s postopkom obdelave izdelkov in časom iztekanja, to tožene stranke kot strokovnjaka za galvansko obdelavo izdelkov ne odvezuje dolžnosti naročnika obvestiti o napakah materiala. Glede na navedeno pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje enostransko sledilo navedbam tožeče stranke in izpovedbam prič tožeče stranke, niso utemeljene.

17. Sodišče prve stopnje je v 27. točki izpodbijane sodbe navedlo, da je zahtevek po višini utemeljen v znesku 6.703,00 EUR (6.435,00 EUR v delu zahtevka, ki se nanaša na podnožja stolov in 268,00 EUR v delu zahtevka, ki se nanaša na dvojne stopničke). Glede teka zakonskih zamudnih obresti pa je navedlo, da le-te tečejo od zneska 6.703,00 EUR od 5. 12. 2016 dalje do plačila, od zneska 268,00 EUR pa od 2. 7. 2017 dalje do plačila. Gre za očitno pomoto, saj bi navedeno pomenilo, da je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo v višjem znesku od 6.703,00 EUR, kar pa ne drži. Da gre za očitno pomoto, izhaja tudi iz izreka izpodbijane sodbe, iz katerega izhaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.435,00 EUR od 5. 12. 2016 dalje do plačila. Ker je kljub navedeni napaki izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, saj je očitno, da od 5. 12. 2016 dalje do plačila tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 6.435,00 EUR, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, očitek o obstoju absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

18. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje za prepričljivo. Posamezni dokazi so pravilno ovrednoteni; zaključki so razumni in življenjsko sprejemljivi; pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je torej upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in rezultat dokazne ocene prepričljivo in življenjsko utemeljilo. V nasprotju s pritožbo, ki izpostavljanje rezultatov izvedenih dokazov in njihovo vrednotenje ocenjuje kot neprepričljivost sodbe in nasprotje v razlogih sodbe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za vseobsegajočo dokazno oceno, ki je analitično sintetična, racionalno sprejemljiva in preverljiva. Sodišče prve stopnje je tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

19. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

1 Rok bi se sicer upoštevaje 30 dni iztekel 16. 12. 2018, a je bila navedenega dne nedelja, zato se je rok iztekel s pretekom prvega naslednjega delavnika, in sicer 17. 12. 2018 (četrti odstavek 111. člena ZPP).