Jedro

Za uporabo določenega fizičnega dela (nerazdeljene) stvari v solastnini ne zadošča dovoljenje zgolj enega od solastnikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 7.10.2013 odločilo: - da se je dolžna toženka v 15 dneh izseliti iz stanovanjske stavbe na naslovu P., stoječe na parc. 582/3 k. o. X (nepremičnine z ID znakom 000) (I. točka izreka); - da je dolžna toženka tožniku povrniti pravdne stroške v višini 834,08 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je se zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi (1) (s stroškovno posledico), podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da sodišče prve stopnje napačno interpretira določilo tretjega odstavka 66. člena SPZ. Ne drži namreč, da posamezni solastnik ni upravičen razpolagati z ločenim fizičnim delom stvari, če njegova vrednost ne presega vrednosti njegovega idealnega deleža. Pravna teorija uči, da je mogoče samostojno odtujiti predvsem idealni del, pri obremenitvah stvari pa obstajajo omejitve, in sicer ustanovitev realne služnosti na idealnem deležu ni mogoča. Mogoča pa je osebna služnost, na primer užitek idealnega dela. Enako velja tudi za rabo (2). Ker določba 231. člena SPZ še predvideva, da ima užitkar pravico izvrševati užitek v obsegu solastnikove pravice, potem obligacijsko razpolaganje (tako imenovani prekarij) s stvarjo nedvomno predstavlja manjši poseg pri obremenitvi solastne stvari s stvarno pravico. Prvostopenjsko sodišče zato zmotno zaključuje, da za odločitev ni odločilno, da toženka z uporabo nepremičnine ne posega v solastniško upravičenje tožnika oziroma da ima v posesti solastno stvar, ki ustreza solastniškemu deležu E., ki je toženki dovolil uporabo. Tudi pri izselitvenih zahtevkih nasproti tretjim osebam iz solastnih stanovanj velja osnovno načelo, da je pravni naslov tretjih za uporabo odvisen od obsega pravic, ki pripadajo solastnikom. Če ima torej solastnik pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati, uživati ter z njo razpolagati v skladu s pripadajočim idealnim deležem, se z obravnavanim stališčem, da bi se toženka morala izseliti, posega v solastniška upravičenja E. Ni pravne podlage, ki bi tožnika upravičevala, da solastniku, ki ima za povrhu sedemkrat večji delež, narekuje oziroma omejuje izvrševanje njegovih solastniških upravičenj. V zvezi s tem se pritožnica sklicuje na 25. člen SPZ oziroma določbo drugega odstavka 24. člena SPZ. V nadaljevanju poudarja, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi, ki utemeljujejo stališče, da dovoljenje za uporabo določenih prostorov v stanovanjski hiši, ki stoji na solastni nepremičnini, presega okvir rednega upravljanja nepremičnine. Le razpolaganje s celotno stvarjo bi se lahko štelo za posel, ki presega redno upravljanje (sklicuje se na peti odstavek 67. člena SPZ). To potrjuje tudi pravna teorija (3), ki za posel, ki presega redno upravljanje, šteje le razpolaganje s celotno stvarjo. Pritožbeno stališče tožene stranke pa potrjuje tudi zgodovinska razlaga, saj ZTLR predvideva, da se le oddaja cele stvari v zakup šteje za posel, ki presega redno upravljanje (četrti odstavek 15. člena ZTLR). Pri utemeljitvi svojega stališča se pritožnica nadalje sklicuje na sodno prakso, in sicer na sodbo VSL I Cp 4863/2010 z dne 18.5.2011 in sklep VSL I Ip 4362/2007 z dne 17.1.2008. V tej zadnji je nerazdeljenost stvari, ki je nosilni razlog izpodbijane sodbe, opredeljena kot razlog za zavrnitev izselitvenega zahtevka. Ker med pravdnima strankama ni sporno, da toženka z uporabo nepremičnine ne posega v solastniško upravičenje tožnika oziroma da bi bilo z njeno uporabo tožniku onemogočeno izvrševanje upravičenj, ki ustrezajo njegovemu solastniškemu deležu na nepremičnini, je tožbeni zahtevek neutemeljen in bi ga bi bilo potrebno zavrniti.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje napačno interpretiralo določilo tretjega odstavka 66. člena SPZ (4), nikakor ne drži. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (6. točka obrazložitve) pravilno pojasnilo, da v primerih (kot je predmetni), ko je stvar nerazdeljena, posamezni solastnik ni upravičen razpolagati z določenim fizičnim delom stvari, in sicer tudi če vrednost tega fizičnega dela stvari ne presega vrednosti njegovega idealnega deleža. Prav tako ne more ostalih solastnikov (ki s tem ne soglašajo) izključiti od uporabe določenega fizičnega dela stvari. Posledično pa tega ne more omogočiti niti tretji osebi. Okoliščine, da lahko s svojim idealnim (solastniškim) deležem samostojno razpolaga (5) oziroma ga obremeni z osebno služnostjo (užitkom oziroma rabo) (6), ni s tem stališčem v nobenem nasprotju. Tudi v tem primeru (ne glede na višino solastnega deleža razpolagalca) razpolaganje s točno določenim fizičnim delom stvari ne pride v poštev oziroma ostalih solastnikov (ki se s takšnim načinom uporabe stvari ne strinjajo) od njegove uporabe ni moč izključiti (7). Nič drugače ne more biti v primeru obremenitve solastniškega deleža z obligacijsko pravico tretjega (8) oziroma „prekarijem“, ki ga omenja pritožba (v zvezi z njim postavljene trditve tudi sicer - upoštevaje določbo prvega odstavka 337. člena ZPP (9) - predstavljajo nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto). Zgolj dovoljenje enega od solastnikov za uporabo določenega fizičnega dela (nerazdeljene) stvari v solastnini ne zadošča (10).

6. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nikjer ne navaja (kot se to neutemeljeno zatrjuje v pritožbi), da za odločitev v konkretnem primeru ni odločilno, da toženka z uporabo nepremičnine ne posega v solastniško upravičenje tožnika (oziroma celo, da ima v posesti solastno stvar, ki ustreza solastniškemu deležu E.). V 6. točki obrazložitve „zgolj“ pravilno ugotavlja, da so neodločilne (nebistvene) toženkine navedbe o kvadraturi stanovanjske hiše in o tem, katere prostore v hiši uporablja, ter primerjava z velikostjo idealnih deležev obeh solastnikov nepremičnine. To ugotovitev predstavlja povsem nekaj drugega od tega, kar se navaja v pritožbi (11). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je moč jasno razbrati, da je odločilna prav okoliščina, da se z razpolaganjem s točno določenim fizičnim delom (nerazdeljene) stvari posega v solastniška upravičenja solastnika (v konkretnem primeru tožnika), ki se z njim ne strinja. Takšno stališče je povsem pravilno in se z njim nikakor ne posega v solastniška upravičenja („večjega“) solastnika (kot to napačno zaključuje pritožnica). Tudi, če ima ta sedemkrat večji solastniški delež (kot v konkretnem primeru E.), mu to ne daje prav nobenega upravičenja razpolagati z določenim fizičnim delom (nerazdeljene) stvari. Pavšalno pritožbeno sklicevanje na 25. člen SPZ oziroma drugi odstavek 24. člena SPZ pa s tem nima prav nobene zveze. Neprepričljiv je tudi očitek, češ da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi za stališče, da dovoljenje za uporabo določenih prostorov v stanovanjski hiši, ki stoji na solastni nepremičnini, presega okvir rednega upravljanja nepremičnine. Kot to ugotavlja že sama pritožnica, gre za (pravno) stališče (12). To pa je hkrati tudi pravilno. Prav tako ne drži, da naj bi pravna teorija kot posel, ki presega redno upravljanje, štela le razpolaganje s celotno stvarjo. Na strani 346 komentarja SPZ (13), na katero se sklicuje pritožnica, je govora le o tem, kaj sodi v okvir razpolaganja s celo stvarjo. To pa seveda ne pomeni, da zgolj razpolaganje s celo stvarjo predstavlja posel, ki presega redno upravljanje (tako iz tretjega odstavka 67. člena SPZ kot tudi četrtega odstavka 15. člena ZTLR (14), na katerega se sklicuje pritožba, je razvidno, da je omenjanje razpolaganja oziroma obremenjevanja cele stvari navedeno le primeroma) (15). „Razpolaganje“ E. z določenim fizičnim delom (nerazdeljene) solastne nepremičnine (16), ki je hkrati pomenilo določitev načina njegove rabe, upoštevaje peti odstavek 67. člena SPZ predstavlja posel, ki presega redno upravljanje (in za katerega je potrebno soglasje vseh solastnikov) (17). Na ta zaključek v ničemer ne vpliva niti pritožbeno sklicevanje na odločbi VSL I Cp 4863/2010 z dne 18.5.2011 in I Ip 4362/2007 z dne 17.1.2008. Iz prvo navedene odločbe je razvidno, da je bil med solastniki (oziroma njihovimi pravnimi predniki) dogovorjen način uporabe stanovanja, kar pa seveda ne drži za konkretni primer (oziroma nikoli to ni bilo zatrjevano). Na stališče zavzeto v drugo omenjeni odločbi pa to pritožbeno sodišče ni vezano ne formalno (v smislu precendenčnega sistema), niti materialno (saj ga v omenjeni odločbi podano stališče ne prepriča).

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni bila uspešna, toženka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Pravilno spremeni.

(2) Pritožnica se sklicuje na V. Rijavec et. al., SPZ s komentarjem, GV Založba 2004, str. 337. (3) Pritožnica se sklicuje na delo pod opombo št. 2, str. 346

(4) Stvarnopravni zakonik (SPZ), Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami.

(5) Glej tretji odstavek 66. člena SPZ.

(6) Glej 231. in 246. člen SPZ.

(7) Osebna služnost se izvaja na celotni stvari v obsegu solastnikove (razpolagalčeve) pravice.

(8) Pritožba v tem okviru omenja (tudi) „izselitvene“ zahtevke zoper tretje osebe, ki uporabljajo solastna stanovanja.

(9) Zakon o pravdnem postopku (ZPP), Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(10) Glej npr. tudi sodbo VSL II Cp 1152/2013 z dne 7.8.2013. (11) Prav tako ne velja pritožbena „ugotovitev“, češ da med pravdnima strankama ni sporno, da toženka z uporabo nepremičnine ne posega v solastniško upravičenje tožnika oziroma da bi bilo slednjemu z njeno uporabo onemogočeno izvrševanje upravičenj, ki ustrezajo njegovemu solastniškemu deležu na nepremičnini. Toženkina uporaba fizično določenega dela nerazdeljene stvari (sobe v predmetni stanovanjski hiši), s katero se tožnik ne strinja, očitno (tudi z vidika tožnika) predstavlja poseg v njegova solastniška upravičenja.

(12) Kako naj bi se ga kot takega še „posebej“ razlagalo, ni jasno.

(13) V. Rijavec v Stvarnopravnem zakoniku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004. (14) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), Uradni list SFRJ, št. 6/1980, s kasnejšimi spremembami.

(15) Glej npr. sodbo VSL I Cp 1120/2000 z dne 4.7.2000. (16) Toženka naj bi (po navedbah razvidnih iz odgovora na tožbo) z njegovim dovoljenjem uporabljala določeno sobo (in souporabljala „skupne“ prostore).

(17) Glej sodbo VSL I Cp 1120/2000 z dne 4.7.2000.