Jedro

Tožnikova odločitev, da bo sam odpravil pomanjkljivosti stroja (pri čemer ni predhodno zahteval, da to stori vzdrževalec, zahteval pa tudi ni drugega razpoložljivega viličarja, čeprav bi bilo to običajno) izključuje protipravnost v sferi tožnikovega delodajalca v zvezi s škodo, ki je tožniku nastala pri popravilu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek v zvezi s plačilom denarnega zadoščenja zaradi poškodbe, ki naj bi jo tožnik utrpel 2.7.2001 na delu pri I. d.d. Č., ki je imela zavarovano svojo odškodninsko odgovornost pri toženki.

2.Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3.Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi "napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka". Revidentovo stališče je, da se je poškodoval zato, ker mu je bilo odrejeno delo z "neizpravnim" viličarjem. Hiba viličarja ni bila le v tem, da je puščal hladilnik, ampak se je tudi "hauba" zaradi nepritrjenosti izpušne cevi zataknila za cev, kar vse kaže na to, da delodajalec ni zagotovil varnih pogojev za delo. Opustil je tudi dolžno nadzorstvo nad delom svojih delavcev, saj se je tožnik poškodoval proti koncu delovnega časa, potem ko je vodo v hladilnik že večkrat dotočil. Če je bilo takšno njegovo početje nepravilno, bi mu ga morali nadrejeni prepovedati. Napačno naj bi bilo tudi stališče pritožbenega sodišča o tem, da naj bi šlo s tem v zvezi za zatrjevanje novih dejstev, kar v pritožbenem postopku ni dopustno. Uveljavljana dejstva so izhajala že iz na prvi stopnji izvedenih dokazov (izpovedbe tožnika in prič M. N. in A. S.). Ob ugotovitvi, da je hladilnik na viličarju puščal in je moral tožnik večkrat vanj doliti vodo, pa bi moralo sodišče le še pravilno uporabiti materialno pravo, v okvir katerega spada tudi dolžnost delodajalca nadzorovati delo svojih delavcev. Poleg tega bi moral delodajalec dokazati, da je tožniku zagotovil brezhiben stroj in tudi varne pogoje dela ter ustrezno nadzorstvo nad delom delavca. Revident pri tem opozarja tudi na druge dokaze, ki so v skladu z njegovimi tezami in na okoliščino, da nekatere priče niso "izpovedale po resnici". Tožena stranka bi tudi morala dokazati, da je bil tožnik res dolžan poklicati vzdrževalca, v primeru da je puščal hladilnik na viličarju.

4.Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ta pa nanjo ni odgovorila.

5.Revizija ni utemeljena.

6.Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v mejah tistih razlogov, ki so v reviziji jasno opredeljeni in ustrezno konkretizirani, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), s tem v zvezi pa revident tudi ne more uspešno posegati v dokazno oceno sodišča. 7.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka med drugim oprlo na ugotovitve:-da tožnik ni bil upravičen sam nalivati vode v hladilnik viličarja; -da je vse pomanjkljivosti viličarja odpravljal vzdrževalec vozil na podlagi predhodnega obvestila voznika; -da je delodajalec razpolagal tudi z drugimi viličarji, ki bi jih tožnik lahko uporabil pri delu; -da tožnik ni obvestil vzdrževalca o napaki na viličarju in tudi ni zahteval od delodajalca, da mu zagotovi drugega viličarja.

8.Tožnikova odločitev, da bo sam odpravil pomanjkljivosti viličarja (pri čemer pa ni predhodno zahteval, da to stori vzdrževalec, zahteval pa tudi ni drugega razpoložljivega viličarja), izključuje protipravnost v sferi tožnikovega delodajalca ali povedano drugače: tožnikova škoda je vzročno povezana s tožnikovim samovoljnim posegom in ne z ravnanjem (oziroma dejavnostjo) zavarovanca toženke.

9.Ob ugotovitvah, da tožnik ni bil upravičen sam posegati v stroj, ker je bilo za to zagotovljeno sodelovanje strokovnjaka, se izkaže za neutemeljeno tudi revidentova trditev, da bi ga moral delodajalec posebej nadzirati, ali morda ne počne kaj nedopustnega, kar bi lahko povzročilo škodo. V skladu z navedenim torej ni podlage za odgovornost tožnikovega delodajalca za nastalo škodo (primerjaj določbe 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in posledično tudi ni plačilne obveze toženke.

10.Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP. Zavrnitev revizije implicira tudi zavrnitev revidentovega predloga za povrnitev revizijskih stroškov (načelo uspeha).