Jedro

Po določbi 1. odst. 6. člena zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih nastane pravica imetnika iz nematerializiranega vrednostnega papirja z vpisom vrednostnega papirja v centralni register.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem mora tožena stranka plačati tožeči stranki 2,023.459,70 SIT z zamudnimi obrestmi. Sklenilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 291.548,15 SIT z zamudnimi obrestmi, medtem ko tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala spremembo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporen obstoj vtoževane terjatve (vrnitev kredita v višini 1.000.000,00 SIT z obrestmi), sporno je le, ali je bil del terjatve pobotan. Tožena stranka je namreč uveljavljala, da je tožeči stranka plačala znesek 630.584,00 SIT za odkup delnic, teh pa ni nikoli prejela. Za plačani znesek je bila zato po njenem mnenju tožeča stranka neupravičeno obogatena. Ker je tožeča stranka v stečaju, nastane pobotanje že po zakonski določbi (2. odst. 117. člena ZPPSL).

Prvostopenjsko sodišče je z vpogledom v listinska dokazila (predvsem vpisnico za delnice IV. emisije, seznam delničarjev in potrdilo z dne 12.12.1995) zaključilo, da je tožena stranka zakoniti imetnik vrednostnega papirja, delnice, zaradi česar nima terjatve za vrnitev 630.584,00 SIT in je posledično ne more uveljavljati v pobot. Zato je tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožnica nasprotno uveljavlja, da delnic ni nikoli prejela. Edina dokumenta, ki ju je prejela od tožeče stranke, naj bi bila vpisnica za delnice in kreditna pogodba.

Delnica kot vrednostni papir se lahko izda v materializirani ali v dematerializirani obliki. Iz (slabo čitljivega) potrdila tožeče stranke z dne 12.12.1995 (dokazilo A19) izhaja, da je bila delnica, do katere je bila tožena stranka (po menjavi delnic) upravičena, izdana v nematerializirani obliki. Iz potrdila je še razbrati, da tako izdane delnice v času izdaje potrdila še niso bile vknjižene v centralnem registru pri Klirinško depotni družbi. Knjiženje se naj bi šele opravilo, potem ko bo tožeča stranka dala ustrezni nalog Klirinško depotni družbi. Po določbi 1. odst. 6. člena zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (Uradni list RS, št. 23/99), enako določbo pa je vsebovala tudi Uredba o nematerializiranih vrednostnih papirjih (Uradni list RS, št. 45/95), nastane pravica imetnika iz nematerializiranega vrednostnega papirja z vpisom vrednostnega papirja v centralni register. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka postala imetnik delnice kot vrednostnega papirja, se zato pokaže kot preuranjem. Iz spisovnih podatkov namreč ni mogoče razbrati, ali je bila delnica vpisana v centralni register pri Klirinško depotni družbi ali ne.

Po povedanem je bilo treba pritožbi ugoditi, ker je podan pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi ugotovitve novih dejstev in novih dokazov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku naj prvostopenjsko sodišče upošteva dvojni pomen, ki ga ima pojem delnice. Ne pomeni le vrednostnega papirja, pač pa tudi celovitost razmerja med delniško družbo in njenim članom. Če se bo namreč izkazalo, da tožena stranka ni pridobila delnice kot vrednostnega papirja, bo treba raziskati, ali je nemara vendarle pridobila skupek pravic, ki gredo članu delniške družbe. V tem primeru je tožeča stranka kljub vsemu izpolnila poglavitno dolžnost iz pogodbe o prodaji (treh) delnic toženi stranki. Prvostopenjsko sodišče naj bo pri tem še posebej pozorno na to, ali je bilo povečanja delniškega kapitala s IV. emisijo delnic vpisano v sodni register. Brez tega tožena stranka ni mogla pridobiti nobenih članskih pravic v tožeči stranki.

V skladu z določbo 3. odst. 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče še sklenilo, da se odločitev o pritožbenih stroških obeh pravdnih strank pridrži za končno odločbo.