Jedro

Za utemeljenost zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe po 88. členu ZDen zadošča že ugotovitev o možnosti vrnitve in sodišču v pravdnem postopku ni treba (že) ugotoviti obstoja dolžnosti vrnitve premoženja po tem zakonu. Pravilna je tako ocena, da zadošča, da tožnik izkaže, da obstaja možnost vrnitve sporne nepremičnine na podlagi 4. člena ZDen, dokončno odločitev o tem, ali je vrednost nadomestne nepremičnine dosegla 30 % vrednosti odvzete nepremičnine, pa bo moral sprejeti upravni organ v postopku denacionalizacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prva toženka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika sta s tožbo z dne 30. 10. 2001 od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da je na podlagi 88. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91-I do 66/2000, v nadaljevanju ZDen) nična menjalna pogodba, ki sta jo 6. 6. 1999 sklenila toženca za nepremičnino parc. št. 2117/1 k.o. ... Navedla sta, da je bila njunim pravnim prednikom z odločbo z dne 23. 3. 1952 na podlagi Uredbe o arondaciji zemljišč kmetijskih posestev in zemljišč kmečkih delovnih zadrug odvzeta nepremičnina parc. št. 319 k.o. ... (1712 m2), iz katere so kasneje nastale parc. št. 2117/1, 2117/2, 2117/3, 2117/4, 2117/5 in 3522. Od sodišča sta zahtevala tudi, naj drugemu tožencu naloži izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine.

2. Sodišče prve stopnje je tožbo drugega tožnika zavrglo, ker je ugotovilo, da sploh ni vložil zahteve za denacionalizacijo. Tožbenima zahtevkoma prvega tožnika pa je ugodilo. Ugotovilo je sicer, da sta pravna prednika tožnika za odvzeto nepremičnino prejela nadomestno zemljišče parc. št. 298 k.o. ... in da se res po drugem odstavku 90. člena ZDen šteje za neodplačno odvzeto premoženje premoženje, za katero je bila dana odškodnina, ki ni presegla 30 % njegove vrednosti, vendar je zavzelo stališče, da bo to predmet nadaljnjega denacionalizacijskega postopka. Odločilo je, da za ugoditev zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe zadošča verjetnost, da bo premoženje, ki je bilo predmet pogodbe, v denacionalizacijskem postopku vrnjeno. Sodišče druge stopnje je pritožbo prve toženke zavrnilo in je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje prva toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je bila odločba o odvzemu nepremičnine parc. št. 319 k.o. ... izdana na podlagi Uredbe o arondaciji zemljišč kmetijskih posestev in zemljišč kmečkih delovnih zadrug (Ur. l. SFRJ, št. 50/51, v nadaljevanju Uredba), ta pa na podlagi Temeljnega zakona o kmetijskih zadrugah (Ur. l. FLRJ, št. 49/49), nobeden od navedenih predpisov pa ni naveden v 3. členu ZDen. Zato prva toženka meni, da ni pogojev za denacionalizacijo po 3. členu ZDen, prav tako pa tudi ne po 4. členu ZDen, ker bi moral tožnik dokazati, da nepremičnina, ki sta jo pravna prednika dobila v zameno, ni dosegla 30 % vrednosti. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določilu 88. člena ZDen z dnem uveljavitve tega zakona (7. 12. 1991) ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma s premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Odločitev o tem, ali glede nepremičnin, ki so bile predmet sporne pogodbe, obstaja dolžnost vrnitve po ZDen, pa v tem pravdnem postopku predstavlja odločitev o predhodnem vprašanju.

7. ZDen v 3. in 4. členu določa, kdo so upravičenci do denacionalizacije. Po 3. členu ZDen so to osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov, naštetih v tem členu. Po 4. členu ZDen pa so do denacionalizacije upravičene tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ leta 1963, ki ni naveden v 3. členu, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Po drugem odstavku 90. člena ZDen je za neodplačno podržavljeno premoženje v smislu 4. člena tega zakona šteti tudi premoženje, za katero je bila dana odškodnina, ki ni presegla 30 % njegove vrednosti.

8. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila odločba o odvzemu nepremičnine parc. št. 319 k.o. ... izdana na podlagi Uredbe, ta pa na podlagi Temeljnega zakona o kmetijskih zadrugah. Prva toženka ima prav, da nobeden od teh predpisov ni naveden v 3. členu ZDen. Tako je pravilen zaključek, da tožnik ni izkazal, da je upravičen do denacionalizacije po 3. členu ZDen(1).

9. Imata pa sodišči prve in druge stopnje prav, da za utemeljenost zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe po 88. členu ZDen zadošča že ugotovitev o možnosti vrnitve in sodišču v pravdnem postopku ni treba (že) ugotoviti obstoja dolžnosti vrnitve premoženja po tem zakonu. Pravilna je tako ocena, da zadošča, da tožnik izkaže, da obstaja možnost vrnitve sporne nepremičnine na podlagi 4. člena ZDen, dokončno odločitev o tem, ali je vrednost nadomestne nepremičnine dosegla 30 % vrednosti odvzete nepremičnine, pa bo moral sprejeti upravni organ v postopku denacionalizacije(2).

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. I Up 983/2001 sicer zavzelo drugačno stališče. Odločilo je, da napotilo na Uredbo vsebuje Zakon o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam (Uradni list FLRJ, št. 22/53), ker pa je ta zakon naveden v 5. točki 3. člena ZDen, podržavljenje zemljišča na podlagi navedene uredbe omogoča denacionalizacijo. Vendar je bilo v zadevi opr. št. I Up 983/2001 zemljišče podržavljeno z odločbo leta 1958, torej po tem, ko je Zakon o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam že stopil v veljavo, v obravnavani zadevi pa že v letu 1952, ko ta zakon sploh še ni stopil v veljavo.

Op. št. (2): Primerjaj z odločbami Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 331/2006 in II Ips 528/2005.