Jedro

Tožena stranka je tožniku (policistu) v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga med drugim očitala, da je sodeloval v pretepu, kar predstavlja prekršek zoper javni red in mir. Pri presoji te odpovedi ni bistveno, ali je bila tožniku za prekršek izrečena kazen in ali jo je plačal, ampak ali je s svojim ravnanjem kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 17. 12. 2007 nezakonita in razveljavilo nezakonita sklepa št. ..., MNZ, ... z dne 17. 12. 2007 ter Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 6. 2. 2008 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo policista, ki ga je opravljal pred nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter mu od dne 24. 3. 2008 zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja, med drugim je dolžna tožniku izplačati tudi plače, kot bi jih tožnik prejemal, če ne bi bilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, z vsemi prispevki in davki ter zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto plač od dneva zapadlosti vsakokratne mesečne plače do plačila ter regres za letni dopust za leto 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto regresa od zapadlosti do plačila in mu priznati in vpisati delovno dobo v delovno knjižico do dne 31. 12. 2008, za čas od dne 1. 1. 2009 dalje pa je tožena stranka dolžna prijaviti tožnika v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, vse v 8-ih dneh pod izvršbo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je tožniku dolžna plačati odškodnino zaradi kršitve prepovedi diskriminacije v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 9. 2008 dalje do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo (3.a točka izreka), v presežku (za znesek 7.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo (3.b točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino za neizkoriščen letni dopust v skupnem znesku 488,15 EUR in sicer za 6 dni neizkoriščenega dopusta v letu 2007 v znesku 225,30 EUR in 7 dni neizkoriščenega dopusta v letu 2008 v znesku 262,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2008 dalje do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo (4. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 4.791,37 EUR, na transakcijski račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., v 15-ih dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (5.a točka izreka), kar je tožnik iz tega naslova zahteval več je zavrnilo (5.b točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo sta se pravočasno pritožili obe stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (3.b točka izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (5.a in b točka izreka), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi s stroškovno posledico. Navaja, da tožnik od tožene stranke iz naslova odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije utemeljeno vtožuje 10.000,00 EUR. Tožena stranka je tožnika v razmerju do sodelavca A.A. v zvezi z dogodkom z dne 25. 11. 2007 diskriminatorno obravnavala. Pri odmeri te odškodnine sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je od dogodka preteklo že nekaj časa (4 leta) in da tožnik trpi duševne bolečine zaradi neenakega obravnavanja. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni jasno razvidno, ali je sodišče prve stopnje tožniku prisojeno odškodnino odmerilo tudi zaradi trpinčenja na delovnem mestu, zato se s tem v zvezi ne more opredeliti. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni ustrezno ovrednotilo tožnikovih telesnih bolečin, nevšečnosti v času zdravljenja in duševnih bolečin. Pri odločanju o višini odškodnine bi moralo upoštevati tožnikovo izpovedbo, izpovedbo dr. A.B. in medicinsko dokumentacijo. Stroškovne odločitve sodišča prve stopnje se ne da preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ni mogoče razbrati, kako je bil upoštevan tožnikov uspeh v tem sporu in, kakšni stroški so mu bili priznani. Prvotne stroškovne odločitve sodišča prve stopnje tožena stranka v pritožbi ni izpodbijala, zato je ta odločitev postala pravnomočna. Tožnik je upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu bili priznani po prvotni sodbi in do stroškov, ki so mu nastali v ponovljenem postopku. Z izpodbijano odločitvijo je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo bistveno manj stroškov kot jih je prisodila Strokovna služba za brezplačno pravno pomoč njegovi pooblaščenki. Sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno ni priznalo povrnitve stroškov za sestavo 4. in 5. pripravljalnega spisa. Za sestavo pritožbe je bil tožnik upravičen do povrnitve stroškov v višini 625 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 37/2003). Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati stroške za tožnika na TRR sodišča je napačna. O stroških postopka se odloča na podlagi določil ZPP. Sklicevanje pritožbenega sodišča na 46. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Ur. l. RS, št. 48/2001 in nadalj.) je pravno zmotno. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje smiselno zoper ugodilni del sodbe (1., 2., 3.a in 4. točka izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (5.a in b točka izreka), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov naštetih v prvem odstavku 338. ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikovo tožbo zavrže oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik tožbo vložil dne 25. 8. 2009, kar je prepozno, zato bi jo moralo sodišča prve stopnje, ob upoštevanju določbe 39. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), zavreči (glej sklep pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 491/2011 z dne 2. 6. 2011 in Pdp 631/2011 z dne 12. 10. 2011). V zvezi z opozorilom pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati zlorabe bolniškega staleža. Predložen plačilni nalog je sodišče prve stopnje napačno presodilo. Tožnik je bil udeležen v pretepu. A.C. je fizično napadel in ga s silo telesa porinil v prostor, s čimer je kršil Kodeks policijske etike in 35. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je tožnik policist. O tožnikovem ravnanju so poročali mediji. Zaključek sodišča prve stopnje, da je presojana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožnik ni plačal mandatne kazni, je napačen. Za odpoved pogodbe o zaposlitvi zadošča ugotovitev, da je do kršenja pogodbenih in drugih obveznosti prišlo (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 9/2007 z dne 10. 4. 2007). Policisti so bili izrecno opozorjeni, da filmov ne smejo gledati. Pravila Policije št. ... z dne 29. 11. 2000, v določbi 43. člena določajo, da vodja enot in drugi nadrejeni opravljajo nadzor nad zaposlenimi. Tožnik odmora za malico ni koristil na dopusten način. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje nekritično sledilo le njegovi izpovedbi in izpovedbi priče A.D.. Komandir A.E., njegov pomočnik A.F. in priča A.G. so vsi izpovedali, da se čas malice vpiše v preglednico in da se mora obvestiti tudi vodjo izmene oziroma vodjo izstopa oziroma vstopa. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je priča A.G. izpovedoval na splošno in ne za kritično noč. Tožnik je očitno vedel, da mora za koriščenje malice obvestiti vodjo izmene, saj se je hotel zavarovati na ta način, da je A.H. naročil, naj mu vpiše čas malice za nazaj. Odločitev sodišča prve stopnje o prisojeni odškodnini zaradi kršitve prepovedi diskriminacije je napačna. Priče so izpovedale, da tožnik ni bil obravnavan drugače. A.A. in A.D. svojega delovnega mesta nista zapustila. Obravnave pri psihiatru so bili deležni tudi ostali sodelavci. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino v previsokem znesku. Te svoje odločitve tudi ni obrazložilo. Neutemeljeno je tožniku prisodilo tudi odškodnino zaradi neizkoriščenega letnega dopusta, saj tožnik ni z ničemer dokazal, da je za izrabo dopusta zaprosil in da mu ga tožena stranka ni odobrila. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zaključilo, da ni podlage za uporabo določbe 118. člena ZDR.

Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 17. 12. 2007, ki jo je tožena stranka podala tožniku.

Sodišče prve stopnje je o tej zadevi že odločilo. S sodbo opr. št. Pd 155/2008 z dne 15. 10. 2009, je tožnikovemu tožbenemu zahtevku z izjemo manjšega dela ugodilo. Po vloženi pritožbi s strani obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 217/2010 z dne 16. 9. 2010 pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka I/1, I/2, I/3.a, II in III) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odločilo s sedaj izpodbijano sodbo. Tožnikovemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 17. 12. 2007, sklepa z dne 17. 12. 2007 in sklepa z dne 6. 2. 2008, reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku, je ugodilo. Tožnikovemu zahtevku iz naslova plačila odškodnine pa le delno, in sicer je tožniku iz tega naslova, od zahtevanega zneska 10.000,00 EUR, prisodilo znesek 3.000,00 EUR. Prav tako je ugodilo tožnikovemu zahtevku iz naslova plačila odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč ugotovilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da tožnik od tožene stranke utemeljeno zahteva odškodnino zaradi kršitve prepovedi diskriminacije v znesku 3.000,00 EUR in odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2007 in 2008 v skupnem znesku 488,15 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje iz razlogov, ki bodo navedena v nadaljevanju, najmanj preuranjena.

V opozorilu z dne 7. 11. 2007 (B16) je tožena stranka tožniku očitala, da dne 6. 9. 2007, t.j. v času odsotnosti z dela zaradi bolezni, ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika in da je s tem kršil določila Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja ter da je istega dne in dne 8. 9. 2007 tudi kršil javni red in mir in s tem Kodeks policijske etike ter 35. člen ZDR. Kot je pojasnilo pritožbeno sodišče v svoji prejšnji razveljavitveni odločitvi, je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnikove lečeče zdravnice tudi tokrat pravilno ugotovilo, da njenih navodil ni kršil, saj mu za čas od 6. 9. 2007 do 9. 9. 2007 ni odredila, da se ne sme oddaljevati iz kraja svojega bivanja, zdravstveno stanje pa se mu v tem času (od 6. 9. 2007 do 9. 9. 2007), ko je iz kraja bivanja odšel v A. ni poslabšalo. V zvezi z očitkom, da je tožnik navedenega dne storil prekršek in s tem kršil 35. člen ZDR pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da ta ni utemeljen. Ugotovilo je, da tožnik kazni po izdanem plačilnem nalogu ni plačal, zato je zaključilo, da tožena stranka tožniku očitanega prekrška ni dokazala in da ta prav tako ni dokazala, da je plačilni nalog postal pravnomočen in izvršljiv. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje materialnopravno napačen. Dejstvo, ali je tožnik plačal globo za izdan plačilni nalog, ni odločilno. Odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma njeno predhodno opozorilo namreč ni posledica ugotovljenega prekrška, ampak je zgolj posledica ugotovitve, da je prišlo do kršenja pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotoviti, ali je tožnik storil ravnanje kot se mu očita v opozorilu (in s tem napravil prekršek zoper javni red in mir) ter nadalje, ali je s takšnim svojim ravnanjem kršil določbo 35. člena ZDR, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. S tem v zvezi je tožena stranka v opozorilu navedla, da je bil tožnik 8. 9. 2007 prisoten na predstavitvi projekta letališča A. in udeležen v pretepu in kršitvi javnega reda in miru in da je A.C. fizično napadel, ga s silo telesa potisnil v prostor in da se je o tem dogajanju pisalo tudi v dnevnem časopisu. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, ali so ti očitki v opozorilu utemeljeni ali ne, zato je dejansko stanje v tem delu ostalo neraziskano.

Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker tožena stranka tožniku v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljeno očita, da je kršil določila prvega odstavka 31. člena, 32. in 35. člen ZDR. Ugotovilo je, da je tožnik v kritični noči ravnal tako, kot je bilo v zvezi s koriščenjem časa za malico oziroma počitek utečeno in, da je tožnik sledil zahtevi in navodilu pomočnika komandirja. Tudi ti zaključki so po oceni pritožbenega sodišča, iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, najmanj preuranjeni.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni raziskalo vseh okoliščin dejanja, ki se tožniku očita v sporni redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (med drugimi npr. da je pomočnik komandirja tožniku dvakrat odredil, da se zglasi pri vodji izmene zaradi prerazporeditve, da je tožnik želel, da se mu za nazaj vpiše čas koriščenja malice,...), zato je dejansko stanje tudi v tem delu ostalo neraziskano. Sodišče prve stopnje bi torej moralo najprej ugotoviti potek dogodkov kritičnega dne (tožnik je predstavil svojo zgodbo, tožena stranka je navedla drugačen potek dogodkov kritičnega dne), potem pa odgovoriti na vprašanje, ali je tožnik kršil pogodbene obveznosti dne 25. 11. 2007, in sicer tiste, zaradi katerih mu je tožena stranka redno iz krivdnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Iz sklepa tožene stranke z dne 17. 12. 2007 (B22) ter iz obvestila in vabila na razgovor z dne 30. 11. 2007 (B18) izhaja, da je tožena stranka tožniku očitala, da je zapustil delovno mesto, ne da bi o tem kogarkoli obvestil, ker ni spoštoval navodil predpostavljenega in da je šel naknadno, ob 3.00 uri, k vodji izmene A.H. naročiti, da naj mu za nazaj od 2.00 do 2.30 ure, piše odsotnost zaradi malice, na kar je opozorilo pritožbeno sodišče že v svoji prejšnji razveljavitveni odločbi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v kritični noči ravnal tako, kot je bilo v zvezi s koriščenjem časa za malico oziroma počitek utečeno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je ta svoj zaključek oprlo na izpovedbe tožnika, A.G. in A.D., pri čemer pa ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo izpovedbe priče A.D. v celoti, torej tudi v delu, kjer je ta navedel, da so se pravila v zvezi z odhodom na malico spreminjala in da se ne spominja, kako je bilo to urejeno v letu 2007. Prav ta del njegove izpovedbe pa je po oceni pritožbenega sodišča bistven, saj je za razjasnitev spornega razmerja v tem sporu potrebno ugotoviti, kakšen je bil pri toženi stranki režim odhoda na malico oziroma na počitek prav v spornem času in ne na splošno. Prav tako se sodišče prve stopnje ne opredeli do izvedenih dokazov, iz katerih izhaja nasprotno od navedenega (npr. izpovedbo priče A.H., da je bilo treba javljati čas za malico pred njegovim koriščenjem, izpovedbo priče A.E., da čas malic niso vpisovali za nazaj idr.).

Sodišče prve stopnje očitno verjame tožniku, da je A.H. seznanil s časom malice še v času, ko le-ta še ni potekel (tožnik je navajal uro 2.20), vendar pa pri tem ne napravi celovite dokazne ocene relevantnih dokazov, saj se ne opredeli do dokazov, ki jih je v potrditev svojih nasprotnih trditev (da je bilo to ob 3.00 uri) predlagala tožena stranka. V tem oziru manjka zlasti dokazna ocena izpovedbe priče A.H., da je tožniku čas koriščenja malice zabeležil za nazaj, da sicer tega ni počel, da je v tožnikovem primeru to storil, ker ga je ta prosil in da je uradni zaznamek napisal po tem, ko je izvedel, da ga je tožnik izigral. Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati, da ni spoštoval navodil nadrejenega A.F.. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je ta svoj zaključek sodišče prve stopnje oprlo zlasti na izpovedbo priče A.G., da se je tožnik pri njem oglasil v kratkem času po prihodu A.A.. Ni pa dokazno ocenilo izpovedbe priče A.F., da se tožnik po njegovi prvi odredbi pri vodji ni zglasil, zaradi česar ga je ponovno poiskal in mu dal ponovno takšno odredbo, ki jo je tožnik upošteval. Izpovedal je tudi, da je bilo med njegovima odredbama le 20 minut časovne razlike. Glede na nasprotujoči izpovedbi tožnika in pomočnika komandirja v zvezi z okoliščino, ali je tožnik od pomočnika komandirja dobil dve odredbi in da prve ni upošteval ter ob dejstvu, da je bil pri morebitni prvi odredbi prisoten tudi A.A., bi bila po oceni pritožbenega sodišča za razjasnitev teh okoliščin lahko merodajna tudi izpovedba te priče, česar sodišče prve stopnje v dokazni oceni ni upoštevalo.

Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni celovita. ZPP v 8. členu sodišču nalaga, da mora svojo odločitev o tem, katera dejstva je šteti za dokazana oziroma resnična, opreti na vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej, vseh skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazno oceno pa mora sodišče prve stopnje navesti tudi v razlogih sodbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da iz izpodbijane sodbe ni jasno razvidno, ali je sodišče prve stopnje tožniku odškodnino v višini 3.000,00 EUR prisodilo tudi zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Tožnik se je že v prvem pripravljalnem spisu opredelil, da je trpel hude duševne bolečine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, čeprav je v nadaljevanju zahteval plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije. V drugem pripravljalnem spisu pa je poudaril, da ne zahteva zgolj odškodnine zaradi diskriminacije t.j. neenakega obravnavanja policistov zaradi dogodka 25. 11. 2007, ampak večletnega trpinčenja (mobbinga), ki ga je tožena stranka preko svojih zaposlenih izvajala nad tožnikom, na kar je pritožbeno sodišče opozorilo že v svoji prejšnji razveljavitveni odločbi. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi dejanskega stanja v zvezi z zatrjevanim mobbingom ni raziskalo. Navedlo je zgolj, da je tožnik izpovedal tudi o trpinčenju na delovnem mestu in pri tem povzelo del tožnikove izpovedbe. V zvezi z vtoževano odškodnino zaradi neenake obravnave pa se je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da je tožnik čas za malico koristil, kot je bilo to pri toženi stranki običajno. Ta njegova ugotovitev je iz že navedenih razlogov vsaj preuranjena. Zaključilo je tudi, da je bil tožnik v razmerju do ostalih neenako obravnavan, ker je bila zgolj njemu odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje pri tem ni opredelilo do njenih trditev, da je bil zgolj tožnik tisti, ki je zapustil delovno mesto, ne da bi o tem obvestil nadrejenega.

Z ozirom na navedeno pritožbeno sodišče ne more samo odločiti o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, zato je po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bilo strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vse okoliščine, ki so pomembne pri presoji utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. V ta namen naj pretehta in ovrednoti vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj ter svojo miselno logično pot navede v razlogih sodbe, tako, da bo mogoče preizkusiti pravilnost in prepričljivost ugotovljenega dejanskega stanja. Opredeli naj se tudi do dokazov vseh relevantnih dokazov, zlasti tudi tistih, ki jih je v potrditev svojih nasprotnih trditev predlagala tožena stranka (pritožbeno sodišče izpostavlja zlasti izpovedbo priče A.H. itd.). Po celoviti dokazni oceni se bo moralo torej opredeliti do vseh pravno pomembnih okoliščin, na katere je pritožbeno sodišče tekom obrazložitve že opozorilo (med drugim bo moralo ugotoviti potek dogodkov dne 8. 9. 2007 in v kritični noči 25. 11. 2007), odgovoriti na vprašanje, ali je tožnik dne 8. 9. 2007 kršil določbo 35. člena ZDR ter nadalje, ali je tožnik kršil pogodbene obveznosti dne 25. 11. 2007 in sicer tiste, zaradi katerih mu je tožena stranka redno iz krivdnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi, prav tako bo moralo ponovno ugotoviti, ali je tožnik upravičen do vtoževane odškodnine za neizkoriščen letni dopust in zaradi kršitve prepovedi diskriminacije in mobbinga ter navesti razloge za svojo odločitev in nato o tožnikovem tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.