Jedro

ZPIZ-2 je v 238. členu, ki ureja prišteto dobo za pridobitev in odmero pravic na podlagi osebnih okoliščin, dodal novo osebno okoliščino, in sicer obolenje za rakom do 15. leta starosti. Tožnica je bila v zavarovanje vključena kot oseba, ki je kot otrok zbolela za rakom, zato je za celotno obdobje zavarovanja upravičena, da se ji k temu zavarovanju prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja. ZPIZ-2 ne določa, da bi šlo le za razmerja, ki so nastala od 1. 1. 2013 dalje, torej od uveljavitve zakona dalje, za kar se neutemeljeno zavzema toženec v pritožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. … z dne 11. 3. 2014 ter odločilo, da odločba tožene stranke št. ... z dne 11. 12. 2013 ostane v veljavi tako, da se zavarovanki (tožnici) k zavarovalni dobi, prebiti v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega je obvezno zavarovana, prišteje ena četrtina dobe dejanskega trajanja od 1. 3. 2012 dalje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica zaradi nove osebne okoliščine, ki jo omogoča določba 138. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami), upravičena do povečanja zavarovalne dobe že od 1. 3. 2012 dalje. Navedena določba je razširila krog upravičencev, katerim priznava povečanje zavarovalne dobe in sicer gre za osebe, ki so v mladosti zbolele za rakom. Ta nova osebna okoliščina pa je bila določena šele z novim ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013 dalje. Upoštevaje navedeno je takšnemu krogu upravičencev mogoče prišteto dobo kot eno četrtino dobe dejanskega zavarovanja („računati“) oziroma priznati le za obdobje trajanja dejanskega zavarovanja šele od 1. 1. 2013 dalje. Določba 138. člena ZPIZ-2 tudi nima nobene prehodne določbe, ki bi omogočala posege v prej veljavni ZPIZ-1. Razlaga sodišča prve stopnje, da gre za nepravo retroaktivnost zakona, je nepravilna. Določba 138. člena ZPIZ-2 ne more delovati povratno, ker določa novo osebno okoliščino in sicer obolenje za rakom pred 15. letom starosti. Navedeno obolenje je sicer nastalo v preteklosti, vendar je šele od 1. 1. 2013 dalje takšno obolenje priznano kot okoliščina, zaradi katere je omogočeno računanje prištete dobe kot ene četrtine dobe dejanskega zavarovanja. Tudi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je v 201. členu uvedel upoštevanje nove osebne okoliščine in sicer za gluhe zavarovance. Iz komentarja k omenjenemu členu(1) izhaja, da se prišteta doba gluhim zavarovancem na tej podlagi prizna od 1. 1. 2000 dalje, torej od uveljavitve ZPIZ-1 dalje. Smiselno enako bi se moralo obravnavati tudi primere, kot je tožničin. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da potrdi odločitev tožene stranke v odločbi št. ... z dne 11. 3. 2014, torej da se tožnici prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja od 1. 1. 2013 dalje. Odločitev v II. točki izreka sodbe pa se odpravi.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da med strankama ni sporno dejansko stanje, temveč le uporaba materialnega prava. Tožnica se ne strinja z interpretacijo 138. člena ZPIZ-2, kot jo je podala tožena stranka v pritožbi. Za priznanje pravice do prištete dobe morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da je oseba vključena v zavarovanje in da mora biti v času zavarovanja podana ustrezna diagnoza oziroma zdravstveno stanje. Drugih omejitev in pogojev zakon ne določa. Tudi jezikovna razlaga citiranega člena ne dopušča omejitev pravice do določenega datuma, zato je nepravilna interpretacija tožene stranke, ki tožnici omejuje pravico in jo priznava šele od 1. 1. 2013 dalje. Tudi po mnenju tožnice gre za nepravo retroaktivnost, kot to razlaga sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Komentar zakona, na katerega se sklicuje tožena stranka pa ni formalno pravni vir in nima zavezujoče narave. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

6. Predmet presoje pred sodiščem prve stopnje sta bili odločbi tožene stranke in sicer prvostopenjska odločba št. ... z dne 11. 12. 2013, s katero je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da se tožnici k zavarovalni dobi, prebiti v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega je obvezno zavarovana, prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja od 1. 3. 2012 dalje.

7. Z odločbo št. ... z dne 11. 3. 2014 pa je v revizijskem postopku drugostopenjski organ tožene stranke prvostopenjsko odločbo z dne 11. 12. 2013 spremenil tako, da se tožnici k zavarovalni dobi, prebiti v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega je obvezno zavarovana, prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja od 1. 1. 2013 dalje.

8. V 138. členu ZPIZ-2 ureja prišteto dobo za pridobitev in odmero pravic na podlagi osebnih okoliščin. V prvem odstavku je določeno, da zavarovalni dobi zavarovancev, ki so jo prebili v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega so bili obvezno zavarovani kot zavarovanci, s telesno okvaro najmanj 70 %, vojaški invalidi od I. do VI. skupine, civilni invalidi vojne od I. do VI. skupine, slepi, gluhi, oboleli za distrofijo in sorodnimi mišičnimi in nevromišičnimi boleznimi in za paraplegijo, cerebralno in otroško paralizo, multiplo sklerozo, oboleli za rakom do 15. leta starosti ter ekstrapiramidnimi obolenji, se za pridobitev in odmero pravic prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja. V drugem odstavku pa je določeno, da se zavarovancem iz prvega odstavka 138. člena starostna meja iz 27. člena zakona zniža za toliko mesecev, kot znaša prišteta doba iz prvega odstavka.

9. Upoštevanje prištete (oziroma pred tem beneficirane) dobe ni novost v sistemu pokojninskega zavarovanja. Urejena je bila že v prejšnjih predpisih(2). ZPIZ-2 je v 238. člen dodal novo osebno okoliščino in sicer, da so do prištete dobe za pridobitev in odmero pravic upravičeni tudi oboleli za rakom do 15. leta starosti. Da gre v primeru tožnice za tak primer, med strankama ni sporno. Tožnica je bila že v zavarovanje vključena kot oseba, ki je kot otrok zbolela za rakom. V tem primeru pa pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica na podlagi 238. člena ZPIZ-2 za celotno obdobje zavarovanja upravičena, da se ji k temu zavarovanju prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja. ZPIZ-2, kot to poudarja tudi že tožena stranka, glede 138. člena nima prehodne določbe oziroma ne ureja, da bi ta določba urejala le razmerja, ki so nastala po 1. 1. 2013 dalje, torej od uveljavitve navedenega zakona dalje. Zakon govori o prebiti zavarovalni dobi (v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega so bili obvezno zavarovani) kot oboleli za rakom do 15. leta starosti. Tožnica tudi po stališču pritožbenega sodišča spada v to kategorijo zavarovancev. Če bi bil namen zakonodajalca, da bi prišteto dobo priznaval le za čas od uveljavitve zakona dalje, bi moral to izrecno določiti. Odločitvi sodišča prve stopnje pritrjuje tudi jezikovna razlaga navedene določbe, saj govori o dobi, ki so jo zavarovanci, oboleli za rakom do 15. leta starosti, prebili v delovnem razmerju ali drugem delu na podlagi katerega so bili obvezno zavarovani. Prav tako tudi teleološka razlaga pokaže, da je očiten namen navedene določbe, da se prej omenjenim zavarovancem za pridobitev in odmero pravic prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja, ne glede na to, ali je šlo za zavarovanje pred ali po uveljavitvi ZPIZ-2. Glede sklicevanja tožene stranke na komentar k 201. členu ZPIZ-1 pa pritožbeno sodišče poudarja, da iz navedenega komentarja izrecno ne izhaja, da se prišteta doba prizna le zavarovancem za zavarovalno dobo, dopolnjeno po uveljavitvi navedenega zakona, torej po 1. 1. 2000, temveč da se prišteto dobo po 201. členu ZPIZ-1 prizna tudi gluhim zavarovancem in to od 1. 1. 2000. Tudi v primeru otrok, ki so zboleli za rakom se prišteta doba prizna šele z uveljavitvijo zakona, torej s 1. 1. 2013 dalje. Pred uveljavitvijo navedenega zakona namreč za tako priznanje ni bilo pravne podlage.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem in podzakonskimi akti - Gospodarski vestnik, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana 2000. (2) Glej: 73. člen Zakona o temeljnjih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ, Ur. l. SFRJ, št. 23/1982 s spremembami), 212. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) 201. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami).