Jedro

Pritožbeno sodišče je presojalo odškodnino kot celoto, saj, ko tožnica postavi denarni zahtevek za nepremoženjsko škodo in sodišče to presoja, tožnica dobi skupni denarni znesek za vse pravne naslove.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (zavrnilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženima strankama solidarno plačilo 2.600,00 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Proti tej sodbi v zavrnilnem delu vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Prisojena odškodnina ni v skladu z ustaljeno sodno prakso, saj predstavlja približno 2,5 povprečnih mesečnih plač v RS, kar je premalo. Meni, da bi sodišče moralo ugoditi zahtevku v celoti. Tožnica se je močno prestrašila, strah je bil intenziven in resničen. Bala se je tudi, da ob dveh otrocih ne bo zmogla opravljati dela doma in v službi. Bila je v strahu tudi za izid zdravljenja. Za telesne bolečine bi sodišče moralo presoditi višjo odškodnino. Zdravnica ji je svetovala, naj bo nekaj časa še doma, vendar je morala v službo. Še vedno ima na nogi zatrdlino, čuti bolečine ob spremembi vremena in ima težave z zimsko obutvijo. Prenizka je odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Izvedenec je zaključil, da še zmeraj čuti občasne bolečine pri fizičnem delu, športni aktivnostih, v predelu defekta mišic, na stranskem delu desnega stegna. Ima vsakodnevne bolečine, je frizerka in pretežno stoji. Zaključki sodišča so si med seboj v nasprotju. Po eni strani sodišče sledi izvedencu, po drugi strani pa nelogično zaključi, da so bile bolečine takšne, da je zadosti odškodnina 1.000,00 EUR. Sodišče je zmotno odločilo o stroških. Moralo bi priznati vsaj stroške za izvedenca, saj je višina vezana na to dokazovanje. Odločitev ni pravična in v skladu s sodno prakso. Meni, da je takšno odločanje v nasprotju z Ustavo in uveljavlja, da nima pravne varnosti in načela enakosti pred zakonom.

3. Na vročeno pritožbo toženi stranki nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba graja sodbo in uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da so razlogi v sodbi med seboj v nasprotju in sicer, da sodišče sledi izvedencu, ki ugotovi, da ima trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Po drugi strani pa sklepa, da bolečine in nevšečnosti niso bile takšne intenzivnosti, da bi opravičevale višjo odškodnino iz tega naslova. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dovolj in jasno obrazložilo svojo odločitev in da pri tem ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP. Sodišče je res sledilo ugotovitvam izvedenca travmatologa dr. V. S. (list. št. 106 do 109). Vendar je za te ugotovitve (ki so glede ugotovitve obsega vtoževane škode, pravno relevantna dejstva), prisodilo nižjo odškodnino, kot jo tožeča stranka zahteva. Sodišče je torej ugotovilo pravno relevantna dejstva in obrazložilo, zakaj meni, da je prisojena odškodnino materialnopravno pravilna (179. člen OZ). Če sodišče ni sledilo tožbenemu zahtevku, sledilo pa je ugotovitvam izvedenca, to ne predstavlja nasprotja v sodbi, ki jo uveljavlja pritožba, zato uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb ZPP ni bilo. Pritožbeno sodišče je preizkušalo sodbo tudi v mejah uradnega preizkusa iz drugega odstavka 350. člena ZPP in ugotovilo, da teh kršitev ni bilo.

6. Pritožba trdi, da je prisojena odškodnina mimo primerljivih primerov in da je zato kršena tožničina ustavna pravica do enakega obravnavanja pred sodiščem in do dostopa do sodišča. Sodišče pravilno razlaga določbo 179. člena OZ in pretehta najprej konkretne okoliščine tožničine škode, nato pa to še objektivizira (točka 15 do 18 obrazložitve). Na ta ugovor pritožnice je treba odgovoriti s primerljivo sodno prakso. Res je, kar izpostavi pritožba, da prisojeni znesek 2.600,00 EUR v času sojenja na prvi stopnji predstavlja 2,5 povprečnih neto plač v RS(1). Vrhovno sodišče RS objavlja višine odškodnin in jih med drugim primerja tudi glede na število povprečnih neto plač, vendar točno takega primera v sodni praksi ni najti. Pritožbeno sodišče si je pomagalo s primeri iz knjige Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse, (Dunja Jadek Pensa in kolegi, GV Založba, Ljubljana 2001). Pri tem je primerjalo primere, ko gre za poškodbe okolčja in stegnenice, primeri št. 450 do 458. Upoštevalo je tudi tožničino starost ob nezgodi (stara je bila 32 let), poklic in primerjalo podobne primere. Prisojeni znesek je res med nižjimi, vendar še zmeraj v mejah sodne prakse. Določb 179. člena OZ je treba namreč razumeti tako, da gre tožnici pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine za vtoževane nepremoženjske škode, če sodišče spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnjo bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine. To pomeni, da mora prisojena odškodnina pomeniti za tožnico zadoščenje. To pa je vedno individualen pojem, vendar mora biti odškodnina hkrati vpeta v širše okvire (drugi odstavek 179. člena OZ). Te pa določa medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna praksa. Tožničine škode ni mogoče uvrstiti med srednje škode, kaj šele katastrofalne. Zato je sodišče kot objektivizacijo upoštevalo ugotovitve izvedenca dr. V. S. Nato pa zadosti upoštevalo specifiko tožničine škode, kar je ugotovilo s tožničinim zaslišanjem. Pri odškodnini iz naslova prestanega strahu pa je treba tožnici že odgovoriti, da tožnica navaja, da je bil strah za zmožnost opravljanja njenega dela, ker je frizerka in da se je tudi bala, da ne bo zmogla dela v gospodinjstvu, saj ima dva otroka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razume tožnico, a ta strah ni pravno relevanten. Sodna praksa je že pred časom izoblikovala tako imenovani primarni strah (ob škodnem dogodku) in sekundarni strah (za izid zdravljenja). Tožnica se je res ustrašila, ko je padla in se poškodovala, vendar ta strah ni bil dolgotrajen in tako intenziven, da bi poiskala strokovno pomoč pri zdravniku oz. psihiatru. Tudi za izid zdravljenja ta strah ni bil tako hud, da bi potrebovala pomoč strokovnjaka. Pritožba trdi, da so ugotovitve pod točko 18 sodbe neresnične in protispisne. Sodišče pa se je oprlo na izvedeniško mnenje in ugotovilo, da je bilo tožnico predvsem strah glede odsotnosti z dela in ne glede izida zdravljenja. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odškodnina 800,00 EUR primerna.

7. Pritožba meni, da je prenizka odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Res je izvedenec ugotovil, da ima občasne bolečine pri določenem fizičnem delu in športnih aktivnosti in sodišče je tudi upoštevalo njen poklic. Vendar tožnica opravlja svoje delo, dokaj normalno živi in ni mogoče ugotoviti, da bi šlo za takšno škodo, ki bi opravičevale višjo odškodnino od prisojene. Pritožbeno sodišče pa je presojalo odškodnino kot celoto, saj ko tožnica postavi denarni zahtevek za nepremoženjsko škodo in sodišče to presoja, tožnica dobi skupni denarni znesek za vse pravne naslove. Ostane še presoja odškodnine iz prestanih fizičnih bolečin, kar sodišče oceni za 1.000,00 EUR. Sodišče je upoštevalo in takšne so bile tudi ugotovitve izvedenca, da je bila tožnica v bolniškem staležu 27 dni. Če bi bile bolečine tako hude, kot trdi tožnica, ne bi mogla opravljati svojega dela in bi morala ostati v bolniškem staležu. Zato je prisojena odškodnina v mejah sodne prakse in v mejah pravilne uporabe določb 179. člena OZ in 182. člena OZ.

8. Pritožba še graja odločitev o pravdnih stroških in tudi tu meni, da sodišče ni spoštovalo ustaljene sodne prakse. Sodišče je upoštevalo celoten uspeh v pravdi in ugotovilo procent ter stroške pobotalo. Pri tem se je oprlo na drugi odstavek 154. člena ZPP. Sodna praksa in pravna teorija je na stališču, da je odločilno načelo kontradiktornosti v pravdi, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj, razen če gre za separatne stroške(2). Avtorica komentarja citira tudi sodno prakso, ki je sedaj na stališču, da je odločilno stališče končnega uspeha v pravdi in da se pravdni stroški pobotajo tudi, če stranka v pravdi deloma uspe. Le v primeru tretjega odstavka 154. člena ZPP sodišče odloči drugače, če so podani razlogi.

9. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo kršitev temeljnih pravic, ki so tožnici zagotovljene z Ustavo RS. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Povprečna neto plača je bila v novembru 2014 1.053,00 EUR (Ur. l. RS, št. 6/2015, Poročilo o gibanju plač za november 2014).

Op. št. (2): Primerjaj komentar N. Betetto, komentar k 154. členu ZPP, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, stran 29 do 34.