Jedro

Odločba o podelitvi naziva mentor na podlagi 1. odstavka 5. člena pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu je po svoji vsebini konstitutivna odločba, ki učinkuje od svoje izdaje dalje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožeči stranki podelila naziv mentorice. Naziv ji je podelila za dobo desetih let. Odločila je tudi, da se šteje, da je naziv pridobljen z dnem izdaje te odločbe. Tožnica v tožbi navaja, da je zahtevo za napredovanje v naziv mentorica vložila pri toženi stranki 28.6.1993, izpodbijano odločbo pa je tožena stranka izdala šest mesecev po vloženi zahtevi, čeprav bi jo morala po določbi 218. člena zakona o splošnem upravnem postopku izdati najpozneje v dveh mesecih po vložitvi zahtevka in ji od tega roka priznati naziv in materialne posledice, ki iz njega izhajajo. Zato predlaga sodišču, naj toženi stranki naloži, da spremeni izpodbijano odločbo tako, da se šteje, da je naziv pridobljen dva meseca po vložitvi zahteve ter poračuna plačo iz tega naslova.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je sklicevanje na določbo 218. člena ZUP neustrezno, saj je dvomesečni rok inštrukcijski in ne prekluziven. Materialnopravnih posledic pa stranka ne more uveljavljati pred dokončnostjo odločitve.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po svoji vsebini konstitutivna odločba, ker je šele z njo in ne s predpisom na podlagi katerega je bila izdana, tožnici podeljen naziv mentorica. Konstitutivna odločba pravno učinkuje od tedaj, ko obstaja, to je od dneva, ko je bila izdana oziroma vročena stranki. Samo, če je posebej predpisano, takšna odločba pravno učinkuje tudi retroaktivno, to je za čas, preden je bila izdana.

Iz podatkov upravnih spisov in iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil naziv mentorica tožnici podeljen na podlagi 1. odstavka 5. člena pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92 in 42/92). V pravilniku ni predpisano, da ima podelitev naziva mentor po 1. odstavku 5. člena pravni učinek pred izdajo odločbe.

Tudi določba 218. člena ZUP, na katero se tožnica sklicuje v tožbi, ne predpisuje retroaktivnega učinkovanja odločbe, ampak daje stranki v upravnem postopku za primer, če organ, ki vodi postopek na prvi stopnji, ne izda odločbe v predpisanem roku, le pravico do pravnega sredstva (pritožbe, če gre za dvostopenjski upravni postopek oziroma tožbe v upravnem sporu, če gre za enostopenjsko upravno odločanje - 2. odstavek 26. člena zakona o upravnih sporih - ZUS). Na tej podlagi pa stranka ne more uveljavljati drugačnega učinka upravne odločbe, če procesne pravice, ki ji jo daje določba 26. člena ZUS, ni izkoristila.

Izpodbijana odločba je zato po presoji sodišča zakonita, tožba pa neutemeljena. Zato jo je moralo sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS zavrniti. Sodišče je določbe ZUS in ZUP uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).