Jedro

Razlaga vložnika zahteve za varstvo zakonitosti navedene ustavne določbe (1.odst. 20.čl.) je zmotna, saj iz vsebine pojma "varnost ljudi" ni mogoče izključiti premoženjskih kaznivih dejanj, saj je varnost ljudi ogrožena tudi z napadom na vse tiste objekte kazenskopravnega varstva, ki ščitijo tudi druge, širše kroge njihove zasebnosti in varnosti.

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. K.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom z dne 22.10.1998, s katerim je odločil tudi o razširitvi preiskave zoper obd. K.K. zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje nasilništva po 2. odstavku 299. člena KZ, zoper obdolženca odredil pripor iz pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom z dne 26.10.1998 pritožbo zagovornika obdolženca, vloženo zoper sklep preiskovalnega sodnika, zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obdolženca, odvetnik J.P., je zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da uveljavlja razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi. V zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je že v pritožbi opozoril, da bi bil zoper obdolženca lahko odrejen pripor le v primeru, če bi obstajala ponovitvena nevarnost glede kaznivih dejanj z elementi nasilja, ker bi bil le v takem primeru v skladu z določilom 1. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije podan pogoj za odreditev pripora. Pritožbeno sodišče, ki je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, tudi ni upoštevalo, da je večina postopkov zoper obdolženca uvedena zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje in ne zoper varnost ljudi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve kazenskega zakona ni obrazložil. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa se po določilu 1. odstavka 424. člena ZKP omeji pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi, ki pa morajo biti seveda obrazložene. Stališče zagovornika, da iz pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP ni mogoče odrediti pripora, če zoper obdolženca tečejo le kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, ni pravilno. Ustava Republike Slovenije v 1. odstavku 20. člena, na katerega se vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicuje, določa, da se sme osebo, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Razlaga vložnika zahteve za varstvo zakonitosti navedene ustavne določbe je zmotna, saj iz vsebine pojma "varnost ljudi" ni mogoče izključiti tudi premoženjskih kaznivih dejanj, saj je varnost ljudi ogrožena tudi z napadom na vse tiste objekte kazenskopravnega varstva, ki ščitijo tudi druge, širše kroge njihove zasebnosti in varnosti.

V razlogih pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora zoper obd. K.K. so navedene in pravilno ocenjene okoliščine, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da opravičujejo bojazen, da bi obdolženec, če bi bil na prostosti, nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj zoper premoženje. Iz razlogov pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora je namreč razvidno, da zoper obdolženca, ki je že bil obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje in ki je brez redne zaposlitve, teče večje število kazenskih postopkov zaradi kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ in tudi zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ, torej celo zaradi kaznivega dejanja zoper premoženje z elementi nasilja. S trditvijo, kar je navajal tudi že v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ker obdolženec skupaj z družinskimi člani živi na približno 7 ha veliki kmetiji, katerih mesečni dohodek znaša približno 200.000 tolarjev, zagovornik obdolženca uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga z navedenim izrednim pravnim sredstvom po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati pravnomočne sodne odločbe.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, in ker v delu zahteve vložnik uveljavlja razlog, katerega z navedenim izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (425. člen ZKP).