Jedro

V zadevi je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje predvsem glede vodstvenih izkušenj, ki so po merilih iz ZDT-1 ena od relevantnih okoliščin za imenovanje vodje ODT. Za zakonito odločitev je potrebno, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno tudi glede vseh drugih podatkov in objektivnih okoliščin, ki vplivajo na imenovanje vodje ODT, kot jih predpisuje ZDT-1. Po presoji sodišča se mora o vseh relevantnih okoliščinah toženka izreči tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe na način, da jih je mogoče preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Državnotožilskega sveta Dts 134/2013-1-AM(VV)-ks z dne 17. 9. 2015 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila A.A., višja državna tožilka na Okrožnem državnem tožilstvu v Kranju, z dnem 16. 9. 2015 imenovana za vodjo Okrožnega državnega tožilstva v Kranju za dobo šestih let, in sicer do 15. 9. 2012. Iz obrazložitve je razvidno, da je na podlagi prvega odstavka 117. člena Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju: ZDT-1) toženka imenovala vodjo Okrožnega državnega tožilstva (v nadaljevanju: ODT) na obrazložen predlog ministra, po predhodnem mnenju generalnega državnega tožilca. Na razpisano prosto mesto sta se prijavili dve kandidatki: tožnica in A.A. Minister za pravosodje je v dokončnem predlogu z dne 16. 6. 2015 toženki za imenovanje na mesto vodje ODT v Kranju predlagal višjo državno tožilko A.A. Generalni državni tožilec Republike Slovenije (v nadaljevanju: GDT) je podal mnenje o ustreznosti in primernosti obeh kandidatk za vodenje ODT v Kranju in v njem obe kandidatki ocenil kot primerni. V svojem mnenju je dal prednost A.A., zaradi daljših izkušenj pri vodenju ODT v Kranju. Na 50. seji 16. 9. 2015 so člani Državnotožilskega sveta (v nadaljevanju: DTS) prebrali razpisno gradivo in se seznanili z dokončnim predlogom ministra za imenovanje kandidatke na razpisano mesto vodje ODT v Kranju ter z obema kandidatkama opravili razgovor, na katerem sta kandidatki ponovno predstavili svoje videnje vodenja državnega tožilstva. Na seji je sodelovalo in glasovalo 8 članov DTS. Rezultat glasovanja temelji na avtonomnem vrednotenju kriterijev, ki ga je vsak posamezni član DTS opravil na podlagi predlaganega gradiva, opravljenega razgovora ter navedenih objektivnih podatkov, ki jih toženka v nadaljevanju navaja in se nanašajo na kandidatko A.A. Tožnica je vložila tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka ter nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Odločitev je v nasprotju z dejstvi, ki izhajajo iz listinske dokumentacije. Toženka ni upoštevala vlog in dejanj strank v postopku. Tožnici ni dala možnosti izjasniti se o ključnih vprašanjih. Kršena je njena pravica do izjave. Izrek izpodbijane odločbe je nezakonit, saj ne sledi določbi 123. člena ZDT-1. Razlog daljših izkušenj pri vodenju ODT v Kranju je v nasprotju z listinami v spisu. Obe kandidatki sta bili vodji zunanjega oddelka ODT v Kranju, in sicer Zunanjega oddelka v Radovljici, pri čemer je A.A. to funkcijo opravljala krajši čas od tožnice. Ne držijo navedbe, da je bila A.A. za vodjo Zunanjega oddelka v Radovljici imenovana v obdobju od 8. 11. 2000 do 31. 12. 2004, saj je bila v tem obdobju v bolniškem staležu od 8. 11. 2000 do 21. 1. 2001, dvakrat pa na porodniškem dopustu, in sicer od 22. 1. 2001 do 26. 4. 2002 ter od 19. 10. 2002 do 18. 10. 2003. V tem času (od 8. 11. 2000 do 21. 11. 2003) ne dejansko ne formalno ni opravljala del vodje zunanjega oddelka, pač pa je ta dela opravljala tožnica, in sicer od 27. 11. 2000 do 21. 11. 2003. Tako je vodenje zunanjega oddelka tožnica opravljala skoraj tri leta, A.A. pa dobro leto dni, od 22. 11. 2003 do 31. 12. 2004, za kar tožnica prilaga dokazila (elektronsko korespondenco med tožnico in B.B. z dne 3. 8. 2015, elektronsko korespondenco med A.A. in B.B. z dne 28. 7. 2015, oceno tožilske službe tožnice z dne 12. 6. 2007 ter letnih razporedov dela ODT v Kranju za obdobje od 2000 do 2003). Ugotovitev GDT je v nasprotju z listinami, posledično tudi izpodbijana odločba, ki se na mnenje GDT opira. Po mnenju tožnice delovno mesto namestnika vodje ne pomeni tudi dejanskih delovnih izkušenj na vodstvenem delovnem mestu. Navaja drugi odstavek 124. člena ZDT-1. V primeru ODT v Kranju, je bila vodja v času, ko je bila njena namestnica A.A. odsotna malo časa, da dejansko ni mogoče trditi, da bi A.A. v tem času pridobila vodstvene izkušnje.

Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla, da je vsa opravila glede imenovanja kandidatke opravila že 13. 7. 2015 na 49. seji DTS. Iz zapisnika 49. seje izhaja, da je DTS sprejel sklep, da se glede na dejstvo, da nobena kandidatka ni prejela večine glasov (5 glasov), potrebnih za uvrstitev na prvo mesto, odločanje o imenovanju vodje ODT v Kranju preloži na naslednjo sejo, ko bo zagotovljena prisotnost vseh članov DTS. Tak sklep je nezakonit in je posledično nezakonito tudi imenovanje kandidatke na naslednji, 50. seji. Toženka bi morala skladno s 123. členom ZDT-1 v primeru, da nobena od kandidatk ni prejela zadostnega števila glasov, sprejeti sklep, da se ne imenuje nobena kandidatka in razpisni postopek ponoviti, ne pa glasovanja preložiti. Gre za evidentno nezakonitost. DTS je na 50. seji ponovno glasoval o imenovanju kandidatke, čeprav je o tem že glasoval. Na 50. seji je DTS odločal o vprašanju, ne da bi za to prejel prijavo kandidata ter gre za izdajo odločbe brez zahteve stranke (4. točka prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP). Zato je izpodbijana odločba nična. Nezakonito je sklicevanje DTS v sklepu, sprejetem na 49. seji, na nepopolno sestavo DTS. Ne ZDT-1 ne Poslovnik ne določata, da bi DTS moral odločati v polni sestavi devetih članov. 49. seja DTS je bila sklepčna, kar izhaja iz zapisnika, poleg tega pa je DTS na 50. seji ponovno odločal v nepopolni sestavi, čeprav naj bi bil to razlog za „preložitev“ odločanja na 49. seji.

Toženka ni konkretno navedla, kaj naj bi bilo avtonomno vrednotenje kriterijev niti ni navedla, kakšni ti kriteriji sploh so in katerim kriterijem je toženka namenila večjo težo. Ni razvidno, ali je bilo to npr. strokovno znanje in obvladovanje vseh področij dela ali so bile to delovne izkušnje v inštituciji in izven nje ali pa morda kakšen drug kriterij. Kriteriji so sicer lahko neodvisni, še vedno pa se ne ve, kakšni so ti kriteriji po vsebini in kaj sploh določajo, zato v tem delu izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Toženka v nasprotju z listinsko dokumentacijo povzema delovne izkušnje A.A.. Od 8. 11. 2000 do 31. 12. 2004 naj bi bila kandidatka vodja Zunanjega oddelka v Radovljici, kar ne drži, saj je kandidatka delo vodje zunanjega oddelka opravljala le približno eno leto. Da je tožilskemu delu posvetila celotno kariero tudi ne drži, kar izhaja iz prijave kandidatke na razpis, v kateri je navedla, da je od 1. 9. 1993 do 30. 11. 1994 opravljala delo družbenega pravobranilca samoupravljanja.

Načrt integritete je za ODT obvezen (47. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije). Pripravila ga je delovna skupina, v kateri je bila tožnica celo vodja te skupine, kar izhaja iz zaključnega poročila z dne 3. 6. 2011. Imenovana kandidatka pri pripravi Načrta integritete sploh ni sodelovala. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe poudarila kandidatkine izkušnje z vodenjem, pri tem pa ignorirala dejstvo, da ima tožnica več izkušenj z vodenjem kot kandidatka. Toženka se sklicuje na izjavo kandidatke, da bo nadaljevala z dosedanjim načinom vodenja, ki naj bi bil prepoznan kot uspešen, kar naj bi izhajalo iz Poročila o splošnem strokovnem pregledu dela ODT v Kranju, s katerim se tožnica v delu, ki se nanaša na pregled in oceno vodenja tožilstva, ni nikoli seznanila. Kandidatka tega dokumenta tudi ni priložila prijavi, zato se v tem delu izpodbijana odločba sklicuje na neizkazano dejansko stanje. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek oz. podredno ugotovi, da je bila tožnica z izpodbijano odločbo prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih. Podredni tožbeni zahtevek postavlja v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-181/09-15, Up-860/09-14, Up-222/10-14 z dne 10. 11. 2011 ter kot pravno korist navaja pridobitev pravnega temelja za uveljavljanje škode. V obeh primerih pa naj sodišče toženki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri svojih ugotovitvah in prereka tožbene navedbe. Ne strinja se s tožnico, da je bilo o prijavah kandidatk odločeno že na 49. seji DTS, za kar pojasni razloge. Navaja 97. člena ZDT-1. Toženka ni opisovala postopka, ki ga je opravila na 49. seji, saj odločitev ni bila dokončna. O tem sta bili kandidatki tudi obveščeni na sami seji. Kandidatki sta prišli na drugi razgovor ter še enkrat predstavili svoja programa, iz česar je sklepati, da sta pristali na to odločitev. Na 49. seji DTS 13. 7. 2015 so člani ravnali zakonito. V skladu z 9. členom Poslovnika o državnotožilskem svetu (v nadaljevanju: Poslovnik) je bil DTS sklepčen. Na seji je sodelovalo šest članov. Glasovanje je bilo zakonito. Nobena kandidatka, skladno s četrtim odstavkom 15. člena Poslovnika, ni prejela 5 glasov. Navaja drugi odstavek 105. člena 105 ZDT-1. V šestčlanski sestavi DTS ni mogel pripeljati do stopnje dokončnosti, tako DTS že zaradi tega ni mogel na isti seji ravnati v skladu s petim odstavkom 15. člena Poslovnika, torej opraviti drugega kroga glasovanja. Zato je DTS odločanje preložil na naslednjo sejo, ker je predvideval, da se bodo seje udeležili vsi člani. V pomembnih zadevah skuša DTS zagotoviti zasedanje v celotni sestavi, saj le tako lahko zagotovi, da bo izglasovana odločitev. Na 50. seji 16. 9. 2015 je odločal DTS o konkretni točki. Zasedal je v sestavi osmih članov. Zaradi varstva zakonitosti in zavarovanja pravic obeh kandidatk DTS ni ponovil le faze odločanja, torej glasovanja, temveč je ponovno vabil ministra in obe kandidatki na razgovor. Minister se tudi te seje ni mogel udeležiti. DTS je na 50. seji ponovno prebral razpisno gradivo in se seznanil z dokončnim predlogom ministra, z obema kandidatkama opravil razgovor ter ponovno tajno glasoval o imenovanju. To tajno glasovanje je že v prvem krogu prineslo dokončno odločitev. Večina članov je na prvo mesto razvrstila kandidatko A.A. Zato ne gre za odločanje na tej seji o vprašanju, ne da bi zato prejela zahtevo stranke. DTS imenuje vodjo ODT na obrazložen predlog ministra (117. člen ZDT-1), ki ga je v razpisnem gradivu tudi imel. Zato ne gre za ničnost odločbe. Ni pravilen napotek tožnice, da bi morala toženka v primeru, da nobena od kandidatk ni prejela zadostnega števila glasov, skladno s 123. členom ZDT-1 sprejeti sklep, da se ne imenuje nobena kandidatka in razpisni postopek ponoviti, ne pa glasovanja preložiti. Razpis je bil uspešen. Sklicuje se na drugi odstavek 36. člena ZDT-1. Pri tajnem glasovanju člani DTS avtonomno presojajo, kateri kandidat v večji meri izpolnjuje oziroma dosega sprejete kriterije. Tajno glasovanje se izvede s pomočjo glasovnic z izpisanimi kriteriji meril za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe (103. člen ZDT-1). Po odprtju glasovnic je rezultat viden in če je mogoče šteti odločitev za dokončno (četrti odstavek 15. člena Poslovnika) takšne odločitve ni mogoče komentirati, saj je nemogoče artikulirati razloge, zakaj se je nekdo odločil tako in nekdo drugače. Nedvomno pa tudi subjektivna ocena posameznega člana DTS temelji na objektivnih podatkih.

Glede delovnih izkušenj navaja, da je DTS vezan na dokumentacijo, ki je v razpisnem gradivu. Ravno tako svoja stališča oblikujeta GDT in minister. Umestno je vprašanje, zakaj tožnica skladno s prvim odstavkom 121. člena ZDT-1 ni ugovarjala predlogu ministra, ki ga je podal, ko je prejel mnenje GDT. Oba pa sta povzemala iste podatke in datume, navedene v prijavah kandidatk. Poudarja nenatančno navajanje podatkov obeh kandidatk, kar je vodja strokovne službe DTS skušala razčistiti navedene datume, ki pa niso bili relevantnega pomena za odločitev DTS. Ni se mogoče strinjati z navedbami tožnice, ki meni, da bolniški stalež in porodniški dopust izničita, suspendirata dejstvo imenovanja za vodjo zunanjega oddelka. Kandidatka A.A. je bila formalni vodja zunanjega oddelka, le efektivno delo ni opravljala. Tudi ni mogoče slediti trditvi, da kandidatka A.A nima daljših vodstvenih izkušenj od tožnice. Dejstvo je, da A.A. vodi ODT v Kranju vse od trenutka, ko je bila prejšnja vodja C.C. z odločbo Vlade Republike Slovenije z dne 27. 11. 2014 imenovana na funkcijo Vrhovne državne tožilke, čeprav jo je fizično nastopila šele s 1. 1. 2015. Tudi ne vzdrži navedba tožnice, da delovno mesto namestnika vodje ne pomeni tudi dejanskih delovnih izkušenj na vodstvenem delovnem mestu. Kandidatka A.A. je bila že od 5. 10. 2005, ko jo je minister prvič imenoval za namestnico vodje, in potem še 6. 10. 2011, obakrat za dobo šestih let, dejansko v funkciji namestnice vodje, vsakokrat, ko vodje ni bilo. V seštevku to pomeni vse dopuste, vse bolniške odsotnosti in torej ne gre za majhno odsotnost, kot to navaja tožnica. Toženka poudarja, da A.A. popolno samostojno vodi ODT v Kranju od 27. 11. 2014. Glede Načrta integritete, za katerega tožnica trdi, da A.A. pri njegovi pripravi sploh ni sodelovala, toženka navaja, da se je pri svoji odločitvi oprla na dokumentacijo, ki sta jo kandidatki priložili. Glede dokumenta Poročilo o splošnem strokovnem pregledu dela ODT v Kranju, s katerim se tožnica ni seznanila, toženka navaja, da so ji znani rezultati poslovanja posameznih ODT (tretji odstavek 174. člena ZDT-1 in šesti odstavek 95. člena Državnotožilskega reda). Navedeno poročilo je DTS prejel 10. 9. 2015. Izpodbijana odločba se torej ne sklicuje na neizkazano dejansko stanje. DTS je seznanjen z dobrim poslovanjem ODT v Kranju, ki izhaja iz poročil o splošnih strokovnih pregledih dela ODT v Kranju iz prejšnjih let, A.A. pa je na razgovoru tudi sama poudarila, da bo nadaljevala z dosedanjim načinom vodenja, saj se je izkazal za uspešnega. Glede podrednega tožbenega zahtevka toženka navaja, da ustavna odločba opisuje drugačno dejansko stanje. Toženki ni treba imenovati kandidata, ki ga je predlagal minister (prvi odstavek 122. člena ZDT-1) in torej lahko ne bi imenovala nobene kandidatke, ter bi hipotetično lahko katera od kandidatk tudi v takem primeru ocenjevala, da je prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih, kar pa ne vzdrži. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Prizadeta stranka je bila s tožbo seznanjena.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali je toženka pravilno in zakonito imenovala vodjo ODT. Po prvem odstavku 117. člena ZDT-1 vodjo okrožnega državnega tožilstva imenuje Državnotožilski svet, na obrazložen predlog ministra, po predhodnem mnenju generalnega državnega tožilca, za šest let z možnostjo ponovnega imenovanja. Po tretjem odstavku 117. člena ZDT-1 je za vodjo okrožnega državnega tožilstva lahko imenovan državni tožilec, ki je ob prijavi mlajši od 64 let in izpolnjuje pogoje za imenovanje v naziv višjega državnega tožilca. Po tretjem odstavku 118. člena ZDT-1, morajo kandidati prijavi priložiti življenjepis z opisom svoje strokovne dejavnosti, program vodenja državnega tožilstva in dokazila, ki izkazujejo izpolnjevanje pogojev iz tretjega odstavka 117. člena ZDT-1. V obravnavani zadevi obe kandidatki izpolnjujeta vse formalne razpisne pogoje za vodjo ODT, ki so bili objavljeni po prvem odstavku 118. člena ZDT-1 v Uradnem listu RS, št. 6 z dne 30. 1. 2015. Po četrtem odstavku 105. člena ZDT-1 morajo biti odločitve DTS, ki se nanašajo na položaj, pravice in dolžnosti državnih tožilcev obrazložene1. V zadevi gre za vprašanje, kako stroga je sodna presoja zakonitosti obrazložitve izpodbijanega akta DTS pri elementih za odločanje o imenovanju vodje ODT. To je odvisno od pravne narave izpodbijanega akta. Glede pravne narave odločbe o imenovanju vodje ODT je primerljiva upravno-sodna praksa, po kateri ta odločba ni upravna odločba, saj z njo ni odločeno o upravni zadevi (2. člen ZUP), temveč je posamičen akt o drugi javnopravni stvari (4. člen ZUP), za katere se ZUP le smiselno uporablja, kolikor postopek ni določen v posebnem predpisu2. Zato je glede sestave obrazložitve izpodbijanega akta po presoji sodišča treba v obravnavani zadevi na podlagi 4. člena ZUP smiselno upoštevati določbo 214. člena ZUP oz., je treba ZUP smiselno uporabljati tudi za druga vprašanja, ki niso urejena v ZDT-1. Toženka v izpodbijanem aktu ZUP ne omenja, temveč se opira na določbe ZDT-1 in Poslovnika. Navaja, da rezultat glasovanja temelji na avtonomnem vrednotenju kriterijev. V tem smislu ima toženka prav, saj ZDT-1 ne zavezuje DTS k izbiri kandidata, ki ga je predlagal minister, niti ni vezan na mnenje GDT (prvi odstavek 22. člena ZDT-1), čeprav v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo.

Minister, ki je v tem postopku predlagatelj, je dal toženki dokončni predlog po drugem odstavku 121. člena ZDT-1 za imenovanje prizadete stranke v tem upravnem sporu na mesto vodje ODT v Kranju. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je predhodno pridobil mnenje GDT o ustreznosti in primernosti obeh kandidatk (prvi odstavek 119. člena ZDT). Iz mnenja GDT, ki ga toženka povzema tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, izhaja, da GDT ugotavlja, da sta obe prijavljeni kandidatki primerni za imenovanje na funkcijo vodje ODT v Kranju, vendar daje prednost prizadeti stranki zaradi daljših izkušenj pri vodenju ODT v Kranju. Oba dokumenta sta bila po povedanem usklajena v tem, da sta dala prednost prizadeti stranki v tem upravnem sporu in da so upoštevane pri tem daljše vodstvene sposobnosti slednje.

Z vidika presoje zakonitosti izpodbijane odločbe je pomembna določba 123. člena ZDT-1, po kateri mora biti odločba o imenovanju vodje ODT sestavljena tako, da z njo DTS imenuje izbranega kandidata in hkrati odloči o zavrnitvi drugih kandidatov. Tožnica ima prav, da bi izpodbijani akt v izreku moral vsebovati tudi izrecno odločitev o zavrnitvi tožničine kandidature, saj iz navedene zakonske določbe ne izhaja, da bi odločba o imenovanju hkrati tudi pomenila odločitev o zavrnitvi drugih kandidatov. Razlogi za zavrnitev določenega kandidata ter razlogi za imenovanje izbranega kandidata pa so lahko med seboj neodvisni. Izpodbijani akt v izreku vsebuje samo odločitev o imenovanju prizadete stranke v tem upravnem sporu, četudi v drugem odstavku na prvi strani obrazložitve navaja, da sta se prijavili na razpisano prosto mesto vodje ODT v Kranju dve kandidatki, vendar pa v obrazložitvi toženka ne pojasni razlogov za zavrnitev tožnice niti ne pojasni, kateri razlogi so bili odločilni za imenovanje prizadete stranke.

Vsebinska obrazložitev toženke se nanaša le na podatke o prizadeti stranki, ki jih toženka imenuje „objektivne podatke“. Nanašajo se na podatke prizadete stranke glede datuma nastopa tožilske funkcije 1. 12. 21994 in njenega dela. Med drugim je navedeno, da je od 8. 11. 2000 do 31. 12. 2004 bila vodja Zunanjega oddelka v Radovljici, 5. 10. 2005 in 6. 10. 2011, obakrat za dobo šest let imenovana za namestnico vodje ODT v Kranju. Od 27. 11. 2014 je prevzela vodenje državnega tožilstva kot začasna vodja. Toženka v nadaljevanju povzema podatke iz programa vodenja državnega tožilstva, oceno tveganja in priložnosti za izboljšanje delovanja ODT, načrt integritete, zavzemanje za prednostno obravnavanje prioritete, ki so določene v politiki pregona, cilje kaznovalne politike ter organizacijske ukrepe. Toženka obrazloži, da ima prizadeta stranka izkušnje z vodenjem, ker je v preteklosti opravljala delo na vodilnih delovnih mestih in tudi trenutno vodi državno tožilstvo v Kranju kot začasna vodja in da bo nadaljevala z dosedanjim načinom vodenja, saj se je le ta izkazal za uspešnega, kar izhaja tudi iz Poročila o splošnem strokovnem pregledu dela ODT v Kranju.

Iz dokončnega predloga Ministra za pravosodje (nahaja se v spisu) izhaja, da je minister na podlagi drugega odstavka 120. člena ZDT-13 pri oblikovanju predloga za imenovanje kandidatke na mesto vodje ODT upošteval med drugim tudi mnenje GDT, ki je dal prednost prizadeti stranki zaradi daljših izkušenj pri vodenju in da so izkušnje z vodenjem po mnenju ministra pomembna okoliščina, ki jo je pri imenovanju potrebno ustrezno ovrednotiti, pri čemer se med drugim sklicuje tudi na pisno dokumentacijo prizadete stranke. To pomeni, da je tudi predlagatelj upošteval predložene podatke glede vodstvenih izkušenj prizadete stranke in jih upošteval pri dokončnem predlogu.

Po 119. členu ZDT-1 minister opravi s kandidati ustni razgovor ter pridobi za vsakega od njih mnenje GDT o ustreznosti in primernosti za vodenje državnega tožilstva. Po drugem odstavku 119. člena ZDT-1 tudi GDT oblikuje obrazloženo mnenje o ustreznosti vsakega kandidata, v katerem se opredeli do njegove strokovne usposobljenosti ter posebnega znanja, izkušenj, priporočil in dosežkov v zvezi z opravljanjem državnotožilske službe. Posebej se opredeli tudi do njegovih vodstvenih sposobnosti in zmožnosti (drugi odstavek 119. člena ZDT-1). To pomeni, da se po izrecni določbi zadnjega stavka drugega odstavka 119. člena ZDT-1 mora o vodstvenih sposobnostih in zmožnost tudi GDT posebej opredeliti. To posledično pomeni, da je tudi GDT upošteval podatke o delovnih izkušnjah, saj je konkretno pojasnil, da daje prednost prizadeti stranki zaradi daljših delovnih izkušenj. V tem smislu je obrazložen tudi dokončni predlog predlagatelja, ki ga je toženka prejela, saj minister po preučitvi vseh prijav in po opravljenem razgovoru iz 119. člena ZDT-1 ter po pridobitvi mnenja GDT oblikuje predlog za imenovanje kandidata na mesto vodje ODT (prvi odstavek 120. člena ZDT-).

Konkretno v obravnavani zadevi je postopek pred predložitvijo predloga toženki tudi potekal tako, kot je to določeno v navedenih določbah ZDT-1. Minister je oblikoval dokončni predlog za imenovanje prizadete stranke in ga je obrazložil, (tako kot je navedeno v okviru 120. člena ZDT-1), pri čemer je upošteval tudi mnenje GDT, ki ga je povzel tudi v svojem dokončnem predlogu, da je GDT dal prednost prizadeti stranki zaradi daljših vodstvenih izkušenj, pri čemer pa glede daljše odsotnosti z vodstvenega mesta prizadete stranke nima razlogov. Sodišče se strinja s stališčem tožnice, da v tem času prizadeta stranka dejansko ni mogla opravljati del vodje zunanjega oddelka, kar izhaja ne nazadnje tudi iz razporeda dela. Tožnica v tožbi navaja, da je vodenje zunanjega oddelka dejansko v tem času opravljala prav tožnica. Glede tega pa izpodbijana odločba nima razlogov. Zato po presoji sodišča okoliščine glede vodstvenih izkušenj niso pravilno in popolno ugotovljene. Sodišče pa se strinja tudi s stališčem tožnice, da navedbe toženke glede pridobitve vodstvenih izkušenj prizadete stranke kot namestnice vodje (124. člen ZDT-1) niso konkretizirane, zato jih sodišče ne more preizkusiti.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da bi tožnica lahko podala obrazložene pripombe na predlog ministra po prvem odstavku 121. člena ZDT-1. Navedena določba je v ZDT-1 vnesena zaradi načela preglednosti in pravice do obveščenosti4, in zato po presoji sodišča to ne pomeni, da je zaradi tega, ker tožnica v postopku ni vložila pripomb, prekludirana v tožbenih razlogih. Po presoji sodišča je za pravilno in zakonito odločitev v obravnavani zadevi potrebno pravilno ugotoviti vodstvene izkušnje kandidatk, saj gre za relevanten kriterij po ZDT-1, kar izhaja tudi iz dokončnega predloga Ministra za pravosodje, ki poudarja, „da so izkušnje za vodenje pomembna okoliščina, ki jo je pri imenovanju potrebno ustrezno ovrednotiti“. Ker daljša odsotnost z vodstvene funkcije po presoji sodišča vpliva na vrednotenje kriterija vodstvenih izkušenj, v obravnavni zadevi imenovanja okoliščina glede „daljših izkušenj pri vodenju“ ni bila pravilno in popolno ugotovljena, po presoji sodišča tudi niso bili izpolnjeni pogoji, da bi bila ta okoliščina v postopku izbire (odločanja) pravilno ovrednotena s strani toženke. To pa posledično vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe.

Toženka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na mnenje o ustreznosti kandidatk s strani GDT, ki pa je ravno zaradi daljših izkušenj pri vodenju dal prednost pri imenovanju prizadeti stranki. V zadevi pa ni razvidno ali je bilo pri tem upoštevano, da slednja dejansko vodstvenih funkcij ni opravljala ves tisti čas, ki je naveden v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišče se tudi ne strinja s stališčem toženke v odgovoru na tožbo, da zadošča že zgolj formalna postavitev na mesto vodje. Toženka pa tudi sicer ne more z odgovorom na tožbo nadomestiti obrazložitve izpodbijane odločbe, ki o tem nima nobenih razlogov in zato sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. Kolikor pa toženka meni, da datumi niso (bili) relevantnega pomena za odločitev DTS, kot navaja v odgovoru na tožbo, pa bi morala to pojasniti tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kar pomeni, da bi morala navesti tiste razloge, ki pa so (bili) zanjo relevantni v okviru predpisanih kriterijev po ZDT-1. Navedena okoliščina je po presoji sodišča takšne narave, da lahko vpliva na odločitev v obravnavani zadevi, saj gre za element, ki vpliva na vrednotenje kriterija vodstvenih sposobnosti, kar je pri imenovanju vodje ODT tudi po ZDT-1 nedvomno pomemben kriterij, saj se do tega kriterija mora po ZDT-1 izrecno opredeliti tudi GDT v svojem mnenju in predlagatelj, kar posledično pomeni, da se mora o tem opredeliti tudi toženka.

Sodišče se strinja s toženko, da člani DTS avtonomno presojajo, kateri kandidat v večji meri izpolnjuje predpisane kriterije, vendar pa je prav inštitut obrazložitve akta DTS (četrti odstavek 105. člena ZDT-1) v povezavi s pravnim sredstvom po 123. člen ZDT-1 (po katerem sodno varstvo ni omejeno glede tožbenih razlogov), kaže na namen zakonodajalca, ki izhaja tudi iz Poročevalca DZ k Predlogu ZDT-15, ki je to določbo predlagal prav zaradi dviga preglednosti delovanja DTS. Zaradi te preglednosti delovanja DTS bi po presoji sodišča morali biti pojasnjeni tudi odločilni razlogi, ki so vplivali na odločitev o imenovanju pri posamezni kandidatki, posledično pa bi zato morali biti pojasnjeni tudi razlogi za zavrnitev druge kandidatke.

Po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni šlo za kršitev Poslovnika, kot to meni tožnica. Po 105. členu ZDT-1 DTS odloča na sejah. Odločitve sprejema z večino vseh članov. Člen 107 ZDT-1 daje pooblastilo DTS, da sprejme poslovnik, s katerim natančneje uredi postopek priprave in poteka sej, način dela sveta, glasovanja, izvrševanja odločitev, način varovanja tajnosti podatkov, sodelovanja z drugimi organi in obveščanja javnosti. Poslovnik se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je toženka ravnala v skladu z določbami ZDT-1 in Poslovnikom, ki natančneje določa tudi odločanje DTS in sklepčnost. Prav ima tožnica, ko navaja, da je bil DTS sklepčen tudi na 49. seji, vendar pa tako kot navaja toženka v odgovoru na tožbo, dokončna odločitev ni bila sprejeta, saj sta obe kandidatki po glasovanju dobili enako število glasov. Po petem odstavku 15. člena Poslovnika se v primeru, če več kandidatov na prvem ali drugem mestu doseže enako število točk, o teh kandidatih glasuje ponovno. To bi po presoji sodišča lahko pomenilo, tako kot meni tožnica, da se glasuje na isti seji. Vendar pa Poslovnik izrecno ne prepoveduje, da se ne bi smelo ponovno glasovati tudi na novi seji. Zato sodišče ocenjuje, da v primeru, kot je obravnavani, ko se je glasovanje ponovilo na novi seji, ki je prineslo dokončno odločitev, in na kateri so bile zagotovljene tudi ostale procesne kavtele (seznanitev z razpisnim gradivom, dokončnim predlogom ministra ter opravljenim razgovorom z obema kandidatkama), ni šlo z kršitev Poslovnika. Zato se sodišče ne strinja s tožnico, da je šlo za neuspešen razpis (drugi odstavek 36. člena ZDT-1).

Sodišče pa se strinja z razlogi tožnice, da sklicevanje toženke na načrt integritete, ki je za ODT obvezen na podlagi 47. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, pri katerem pa prizadeta stranka ni sodelovala, ne predstavlja kriterija za ocenjevanje prizadete stranke v okviru predpisanih meril iz ZDT-1. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na Poročilo o splošnem strokovnem pregledu dela ODT, saj niso pojasnjeni razlogi, v kakšnem obsegu se nanašajo na prizadeto stranko v smislu meril za imenovanje po ZDT-1. Tudi navedba toženke, da je prizadeta stranka tožilskemu delu posvetila celotno poklicno kariero ne drži, saj je iz življenjepisa, ki je sestavni del razpisne dokumentacije, razvidno, da je pred nastopom tožilske funkcije eno leto opravljala delo družbenega pravobranilca samoupravljanja v Radovljici.

Glede na povedano je sodišče ugotovilo, da je v zadevi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje predvsem glede vodstvenih izkušenj, ki so po merilih iz ZDT-1 ena od relevantnih okoliščin za imenovanje vodje ODT. Za zakonito odločitev je potrebno, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno tudi glede vseh drugih podatkov in objektivnih okoliščin, ki vplivajo na imenovanje vodje ODT, kot jih predpisuje ZDT-1. Po presoji sodišča se mora o vseh relevantnih okoliščinah toženka izreči tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe na način, da jih je mogoče preizkusiti. Le tako bo zagotovljena ustavna pravica do enakega varstva strank (22. člen Ustave RS). Zato je sodišče zaradi nepravilne smiselne uporabe pravil postopka iz 1., 2., 3. in 5. točke prvega odstavka 214. člena ZUP v zvezi s četrtim odstavkom 105. člena ZDT-1 in 117. člena ZDT-1 na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Toženka bo v novem postopku tožnici predložila tudi vse relevantne podatke, s katerimi tožnica ni bila seznanjena (Poročilo o splošnem strokovnem pregledu dela ODT v Kranju) in se izjasnila tudi glede očitka, kdo je sodeloval pri izdelavi načrta integritete. Toženka mora izdati nov akt v 30 dneh od prejema te sodbe. Pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje. Prisojeni znesek plača toženec (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Po prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, priznajo stroški v višini 15,00 EUR.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.