Jedro

Utemeljen sum je visoka stopnja artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Sodišče s tem, ko utemeljuje dejstva, iz katerih izhaja zaključek o utemeljenosti suma, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje, ne krši domneve nedolžnosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper obdolženega s sklepom z dne 10.4.2009 odredil pripor iz razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki teče od trenutka prestane zaporne kazni, ki se mu izteče dne 14.4.2009. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep so obdolženčevi zagovorniki dne 24.4.2009 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka, kršitev ustavno zagotovljenih temeljnih pravic in svoboščin ter kršitve kazenskega zakona. Predlagajo, naj Vrhovno sodišče pripor zoper obdolženega odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka N.F., ki je odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni da je ta neutemeljena. Ni mogoče pritrditi stališču zahteve, da je analiza brisa ustne sluznice v nasprotju z Ustavo, saj daje podlago za tak poseg 149. člen ZKP. Okrožno državno tožilstvo ni ravnalo arbitrarno in obdolženemu ni kršilo ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi četrtega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, vendar nanj nista odgovorila.

B.

5. Sodišče sme na podlagi 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP odrediti pripor, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje ter se skriva, ali če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti, ali če druge okoliščine kažejo na nevarnost, da bo pobegnila.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti najprej uveljavlja, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja, ker tega ne podpira noben zakonit dokaz.

7. Sklep preiskovalnega sodnika (stran 4-5) ter tudi sklep senata sodišča prve stopnje (stran 2-3) vsebujeta obsežne in razumne razloge glede obstoja utemeljenega suma, s katerimi soglaša tudi Vrhovno sodišče. Res je sicer, da očitno obstaja več ponarejenih kartic z enakimi PAN številkami, vendar so za ugotavljanje utemeljenega suma povsem zadostni dokazi, ki jih povzemata sklepa preiskovalnega sodnika in senata. Utemeljen sum, da je obdolženec skupaj s soobdolžencem s ponarejenimi karticami z magnetnimi zapisi pravih bančnih kartic v bančnih avtomatih dvigoval gotovino s tujih računov, je zato podan.

8. Neutemeljeno zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da rezultat genske preiskave predstavlja nedovoljen dokaz, pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker da ZKP ne predstavlja zadostne podlage za analizo biološke sledi in da gre zato za nedopustno pravno praznino ter da se izpodbijani pravnomočni sklep opira na nedovoljen dokaz.

9. Zakon o kazenskem postopku določa, da sme policija fotografirati tistega, za katerega so razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, vzeti tudi njegove prstne odtise in bris ustne sluznice (drugi odstavek 149. člena ZKP). Če je treba ugotoviti, čigavi so prstni odtisi ali biološke sledi na posameznih predmetih, sme policija jemati prstne odtise in brise ustne sluznice oseb, za katere je verjetno, da so utegnile priti v dotik z njimi (tretji odstavek 149. člena ZKP). Glede na navedeno je jasno, da ZKP predvideva ter dovoljuje odvzem bioloških sledi in seveda tudi njihovo analizo. To logično izhaja iz besedila tretjega odstavka 149. člena, ki predvideva odvzem brisa ustne sluznice, če je potrebno ugotoviti, čigave so sledi. Namen odvzema brisa je torej identifikacija sledi na določenih predmetih, na katerih so take biološke sledi najdene. Določbe tretjega odstavka 149. člena ni mogoče razlagati drugače, kot da predvideva tudi kasnejšo analizo sledi, saj zgolj z odvzemom oziroma zavarovanjem bioloških sledi na predmetih, s katerimi je utegnila oseba, kateri se bris jemlje, priti v stik, ni mogoče ugotoviti čigave so biološke sledi. Obenem zakon predpisuje tudi dokazni standard in sicer je poseg dopusten, če so podani razlogi za sum. Glede na obsežne razloge izpodbijanega pravnomočnega sklepa glede ugotovitev o okoliščinah kaznivih dejanj, ki so predmet tega postopka, je bil v obravnavani zadevi po presoji Vrhovnega sodišča zahtevani dokazni standard za odvzem in analizo biološke sledi (razlogi za sum) ne samo dosežen, ampak celo presežen. Iz poročila v dopolnitev kazenske ovadbe z dne 20.8.2008 namreč izhaja, da je policija že dne 14.7.2008 razpolagala s podatki, ki so na ravni utemeljenega suma izkazovali, da je obdolženi storil kazniva dejanja, ki se mu očitajo. Obdolženemu in D.N. je bilo ob privedbi na policijsko postajo (s svojim obnašanjem pred bančnim avtomatom v M.S. sta vzbujala sum, da izvršujeta kaznivo dejanje) namreč zaseženih deset neoznačenih bančnih kartic, katerih magnetni zapis je ustrezal pristnim bančnim karticam ter denar. Analiza biološke sledi je bila tako naknadno opravljena samo v namen potrditve ugotovitev. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi zoper sklep o odreditvi pripora presoja samo, ali je dokaz, na katerem temelji utemeljen sum, že na prvi pogled očitno nezakonit (prim. sodbe Vrhovega sodišča I Ips 238/2005, I Ips 403/2006). Ker glede na obrazloženo v konkretni zadevi ni mogoče zaključiti, da je analiza biološke sledi dokaz, pridobljen na nedovoljen in nezakonit način, ni mogoče sprejeti trditve zahteve, da ta predstavlja nedovoljen dokaz, na katerega se sklep ne bi smel opreti.

10. Neutemeljeno zahteva uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter 22. in 25. člena Ustave v sklepu senata. Ne drži namreč trditev zahteve, da se senat ni opredelil do pritožbene navedbe, da bi bilo ustavno dopustno izvesti analizo biološke sledi zgolj na podlagi sodne odločbe ob upoštevanju sorazmernosti s težo kaznivega dejanja. Sklep senata vsebuje razloge o tem, zakaj šteje odvzem in analizo bioloških sledi za skladne z zakonom in Ustavo, torej se opredeljuje do pritožbenih navedb, vendar jih ocenjuje kot neutemeljene. Tudi sicer neopredelitev do navedb v pritožbi ne bi predstavljala bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pač pa kršitev kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, za katero mora vložnik zahteve izkazati vpliv takšne kršitve na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Vpliv na zakonitost zahteva sicer zatrjuje, ne pa tudi izkazuje.

11. Navedbam v zahtevi, da je podana kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave zaradi uporabe afirmativnih izjav o obdolženčevi krivdi v sklepu o odreditvi pripora, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Sodišče tudi v sklepu o odreditvi pripora, čeprav ne gre za obsodilno sodbo, ugotavlja dejstva iz katerih izhaja, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, vendar za razliko od obsodilne sodbe samo s stopnjo utemeljenega suma. Utemeljen sum je namreč v skladu z usklajeno ustavno-sodno presojo visoka stopnja artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Glede na to ni mogoče trditi, da je sodišče, ko je utemeljevalo dejstva, iz katerih izhaja zaključek o utemeljenosti suma, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje, kršilo domnevo nedolžnosti. Ni namreč mogoče utemeljevati obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, ne da bi obenem sodišče postavilo trditev, da je določena oseba storila kaznivo dejanje (seveda na ravni dokaznega standarda utemeljenega suma). Kolikor sodišče ne more postaviti take trditve, oziroma ne ugotovi, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, potem sploh ni mogoče govoriti o utemeljenem sumu.

12. Neustrezno je sklicevanje zahteve za varstvo zakonitosti na v zahtevi citirani odločbi Evropskega sodišča za človekove pravice (Minelli proti Švici in Sekanina proti Avstriji), saj se nanašata na povsem drugačne okoliščine, kot so podane v konkretnem primeru.

13. V zadevi Minelli je bila ugotovljena kršitev domneve nedolžnosti iz drugega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), saj je sodišče, ki je sicer (zaradi zastaranja) zavrnilo obtožbo, obdolžencu naložilo v plačilo stroške postopka. Zadeva Sekanina pa se nanaša na primer naknadne odškodninske tožbe proti državi zaradi neutemeljenega odvzema prostosti na temelju obtožbe za kaznivo dejanje umora. Obdolženi je bil v kazenskem postopku zaradi pomanjkanja dokazov oproščen obtožbe, njegov zahtevek za odškodnino pa je bil v pravdnem postopku zavrnjen z obrazložitvijo, da je še vedno podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, ki je bilo predmet obtožbe ter da je bil oproščen samo zaradi odločanja na podlagi načela in dubio pro reo. Evropsko sodišče je ocenilo, da so pomisleki o krivdi po pravnomočni oprostilni sodbi nedopustni in predstavljajo kršitev drugega odstavka 6. člena ZKP.

14. Očitno je torej, da obravnavani primer s citiranima odločbama v ničemer ni soroden. Ker je tako, ni obstajala dolžnost senata opredeliti se do navedb v pritožbi, ki so utemeljevale kršitev domneve nedolžnosti s sklicevanjem na prakso evropskega sodišča (to je, da je domneva nedolžnosti lahko kršena tudi s tem, da posamezna sodna odločba ustvarja vtis, da je obdolženi kriv, četudi to izhaja samo iz obrazložitve odločbe). Sodišče druge stopnje (oziroma v obravnavanem primeru zunajobravnavni senat) mora namreč odgovoriti na substancirane in pravno relevantne pritožbene trditve, ni pa sodišču treba odgovarjati na posplošene in očitno neutemeljene trditve. Senat tako ni zagrešil kršitve določb ZKP ter 22. in 25. člena Ustave, ko se ni opredelil do takih navedb v pritožbi. Kot že obrazloženo v točki 10 te sodbe pa neopredelitev do pritožbenih navedb ne predstavlja kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pač pa kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ne izkazuje vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost. 15. Ni podana niti kršitev s strani senata, ki jo zahteva vidi v tem, da se sodišče ni opredelilo do navedb v pritožbi glede arbitrarnosti postopanja državnega tožilstva. Zahteva navaja zgolj, da je tožilstvo za kazniva dejanja, ki so predmet zahteve za preiskavo v konkretni zadevi, vedelo že meseca avgusta 2008, ter da so bili že tedaj podani pogoji za izvedbo enotnega postopka, tožilstvo pa je samovoljno čakalo z vložitvijo nove obtožbe. Očitki zahteve ostajajo na ravni golih trditev, saj niso z ničemer utemeljeni. Ker, glede na veljavno zakonodajo, tožilstvo ni dolžno obrazlagati, zakaj je zahtevo za preiskavo oziroma obtožnico vložilo v točno določenem trenutku, Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam zahteva za varstvo zakonitosti, da bi arbitrarnost izhajala že iz dejstva, da tožilstvo ni navedlo nobenih razlogov, zakaj je čakalo z vložitvijo nove obtožbe. Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo glede dejanj, ki so predmet tega kazenskega postopka ter niso zajeta s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti, podano poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe dne 26.8.2008 na Okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti, zahtevo za preiskavo pa je dne 18.3.2009 vložilo Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani. Načeloma ni mogoče voditi enotnega postopka glede kaznivih dejanj, ko se postopki nahajajo v različnih fazah postopka, kar še posebej velja za odločanje v pripornih zadevah, saj je tedaj potrebno postopati še posebej hitro, zahteva pa ne ponudi nobenega dokaza za svojo trditev, da je bilo ravnanje tožilstva ob vlaganju zahteve za preiskavo (oziroma ob zatrjevanem čakanju z njo) arbitrarno. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti glede vprašanja arbitrarnosti ravnanja državnega tožilstva neobrazložena, saj navedbe glede arbitrarnosti ravnanja niso v ničemer izkazane, je Vrhovno sodišče v tem delu ni moglo preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

16. Zmotna je tudi trditev zahteve, da je odrejanje pripora nesorazmerno, ker gre skupaj z dejanji, za katera je obdolženi že bil obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti, za nadaljevano kaznivo dejanje, kazen, ki jo je mogoče pričakovati, pa je že v večini prestal. Preiskava, ki se vodi zoper obdolženega, se nanaša na dejanja, ki niso zajeta v navedeni pravnomočni obsodilni sodbi in predstavljajo samostojno kriminalno količino, ki ne sodi v časovni okvir, zajet s pravnomočno obsodilno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti, zato je napačno stališče zahteve, da je kazen za dejanja, za katera se vodi preiskava že prestal. Pravilen je zaključek sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je pripor (odrejen iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 210. člena ZKP) za izvedbo tega kazenskega postopka neogibno potreben in da je glede na število in težo kaznivih dejanj, za katera je podan utemeljen sum, da jih je storil obdolženi, tudi sorazmeren ukrep.

17. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, je zahtevo obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.