Jedro

Vozniku, ki reagira na nevarno situacijo z zaviranjem, kot bi to storil povprečen voznik, ni mogoče naprtiti krivde.

Izrek

Revizija toženke se v delu, ki se nanaša na odločbo o zamudnih obrestih od peti tožeči stranki prisojenih 380 SIT, zavrže. V ostalem se tej reviziji in delno reviziji toženca ugodi in se izpodbijana vmesna sodba tako spremeni, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke v obsegu 70%.

V ostalem se revizija toženca zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških toženke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 6.3.1988, ko sta trčili nasproti vozeči vozili, ki sta ju upravljala tožnik in toženec, je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenim zahtevkom tožnikov in pri tem (kar je revizijsko pomembno) zavzelo stališče, da znaša krivda tožnika za nastanek nesreče 30% in toženca 70%, četrti tožeči stranki pa je sicer ob zavrnitvi zahtevka za plačilo 380 SIT premoženjske škode prisodilo obresti od tega zneska za čas od 1.4.1988 do 21.7.1995. Ugotovilo je, da je bil ključni vzrok za nesrečo na toženčevi strani, ko je zavozil na levo stran vozišča, nepravilen pa je bil tudi prečni položaj tožnika ob sredinski črti in ko je začel močno zavirati (te njegove reakcije sodišče ni ocenilo kot nepravilne, ker bi tako reagiral vsak povprečni voznik), ga je zato zaneslo levo, je prišlo do trčenja. Če bi tožnik peljal po sredini svojega pasu, do trčenja ne bi prišlo. Pri porazdelitvi krivde se je oprlo na določbo drugega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožb tožeče stranke in obeh toženih med drugim z vmesno sodbo ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodo tožnikov v celoti (100%); pritožbe tretje, četrte in pete tožeče stranke ter toženke glede prisojenih obresti peti tožeči stranki zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo, v ostalem pa jo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V zvezi z odgovornostjo za nesrečo dejstva, da je tožnik vozil preblizu sredinske črte, ni štelo za sopovzročitev trčenja.

Posamezni vozni pas je namreč v celotni širini namenjen vožnji v eno smer.

Proti tej sodbi sta vložila reviziji toženka in toženec. Prva uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava, drugi pa poleg tega še bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer predlaga toženka spremembo sodbe tako, da znaša odstotek odgovornosti tožene stranke 70% in zavrnitev tožbenega zahtevka pete tožeče stranke za plačilo zamudnih obresti, toženec pa predlaga razveljavitev vmesne sodbe in vrnitev zadeve višjemu sodišču v novo sojenje.

Revizija toženke povzema dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, drugostopenjskemu sodišču pa očita, da je glede na takrat veljavne cestnoprometne predpise zmotno štelo, da je vozni pas v celotni širini namenjen vožnji v eno smer in da noben predpis ne omejuje uporabe pasu po širini. Tožnik ob srečanju ne bi smel voziti ob sredinski črti, zlasti ne, ker mu je nasproti prihajal drug avtomobil. Če bi se umaknil desno, do trčenja ne bi prišlo. Prvi tožnik je za 10% prekoračil predpisano hitrost, pa še razmere so bile daleč od idealnih. Tudi če njegovo ravnanje ne bi imelo znakov protipravnosti, pa je nedopustno, ker ni storil vsega, da bi nesrečo preprečil ali posledice omilil. Tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti od "nečiste" premoženjske škode je v celoti neutemeljen.

Toženec pa očita pritožbenemu sodišču, da ni odločilo o njegovi pritožbi, v kateri se sklicuje na izključno tožnikovo odgovornost, v izreku svoje določbe pa je zapisalo, da se pritožbam delno ugodi in se sodba o njegovi odgovornosti spremeni. Dejansko je bilo ugodeno le pritožbi tožeče stranke. Sicer pa trdi, da ni zapeljal na levo polovico ceste. Obstaja neposredna zveza med nepravilnim načinom vožnje ob sredinski črti z namero sekanja levega ovinka ter napačnim reagiranjem in trčenjem. Ko pritožbeno sodišče tolerira odstopajoče ravnanje voznikov, ki imajo "status neprofesionalca", da reagirajo drugače, povzroča neenakost pred zakonom in pravno negotovost. Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 63/80-53/85 - ZTVCP) je določal, da morajo vozniki voziti po svojem voznem pasu in se na ustrezni razdalji srečati z nasproti prihajajočimi vozili. Sodišče je napačno uporabilo določbi 154. in 178. člena ZOR, ko je odločilo, da je toženec v celoti odgovoren za nastalo škodo.

Reviziji sta bili vročeni nasprotni stranki, ki nanjo nista odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu oziroma toženki.

Revizija toženke je delno nedovoljena, v ostalem pa utemeljena, revizija toženca pa je delno utemeljena.

O nedovoljenosti revizije Toženka izpodbija z revizijo tudi odločitev o obrestih, prisojenih peti tožeči stranki od zneska 380 SIT. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Če je za ugotovitev o pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). Obresti se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (drugi odstavek tega člena). Iz teh zakonskih določb sledi, da revizija samo zoper tisti del sodbe, s katerim je odločeno o obrestih, ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP). Zato je moralo sodišče toženkino revizijo v tu obravnavanem obsegu zavreči (377. člen ZPP).

O procesni kršitvi Toženec usmerja svojo procesno grajo (ki je zakonsko konkretno ne opredeli) na izrek izpodbijane odločbe in na to, da pritožbeno sodišče ni odločilo o njegovi pritožbi. Uvodni del stavka izreka instančne odločbe ("Pritožbam se delno ugodi in") se nanaša na odločitve, naštete potem v točkah 1.), 2.) in 3.), kjer so razčlenjene posamezne odločitve. Iz tako oblikovanega izreka je po logiki stvari razvidno, da pri odločitvi, ki jo zajema vmesna sodba, o popolni odgovornosti tožene stranke, ni bilo ugodeno pritožbama tožene stranke. Sicer pa 351. člen ZPP ne določa, da bi moralo pritožbeno sodišče v izreku svoje odločbe navesti, kakšna je odločitev v razmerju do pritožbe, v primerih, kadar spremeni (ali razveljavi) izpodbijano sodbo. Tudi 358. člen ZPP ne nalaga česa takšnega, marveč preprosto pove, kdaj mora sodišče spremeniti sodbo. Iz povedanega o izreku pritožbene odločbe ne sledi, da sodišče ni odločilo o toženčevi pritožbi.

Tudi vsebinsko gledano ni mogoče pritrditi temu delu toženčeve revizije. Ne le, da je sodišče z odločitvijo o popolni odškodninski odgovornosti tožene stranke eo ipso odločilo o toženčevi pritožbi, ki je takšno odgovornost pripisala tožniku, marveč je še posebej v obrazložitvi pojasnilo, da "hkrati to pomeni, da nasprotnim pritožbenim argumentom drugega toženca ni mogoče slediti". Toženčevo pritožbo je torej obravnavalo in o njej tudi odločilo.

Uporaba materialnega prava Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da so tako pravdni stranki kakor tudi revizijsko sodišče vezani na dejansko stanje, ugotovljeno s pravnomočno odločbo. Zato revizijsko sodišče ne sme upoštevati revizijskih dejanskih trditev, ki odstopajo od dejstev, ugotovljenih na nižjih stopnjah sojenja. Povedano velja za toženčeve trditve, da ni zapeljal z vozilom na levo polovico ceste, da je bilo trčenje na desnem delu ceste v smeri njegove vožnje in da je imel tožnik namen sekati ovinek. Kaj takšnega namreč ni bilo ugotovljeno.

Za pravilno uporabo materialnega prava je bilo treba v tej zadevi, v kateri je šlo za nesrečo obeh premikajočih se vozil, ugotoviti, ali je šlo za obojestransko krivdo voznikov, in ob pozitivnem odgovoru na to, kolikšna je bila stopnja krivde enega in drugega voznika (drugi odstavek 178. člena ZOR). Ugotovljeno je bilo (zlasti na podlagi kazenskega spisa in izvedenskega mnenja ter drugih dokazov), da sta si osebna avtomobila vozila nasproti v nočnem času, po šest metrov široki in neosvetljeni asfaltni cesti, v blagem levem ovinku, gledano v smeri tožnikove vožnje; da je tožnik vozil ob sredinski prekinjeni črti s hitrostjo 88 km na uro, toženec pa s hitrostjo 78 km na uro; da je toženec zavozil proti sredinski črti, tožnik pa je na to reagiral z zaviranjem; da je do trčenja prišlo, ker je toženec zapeljal čez cesto, tožnikov avtomobil pa je zaradi zaviranja zaneslo v levo; da je bila sredina trčenja obeh vozil 0,15 m levo od sredinske črte, gledano v smeri tožnikove vožnje. Ravnanje obeh voznikov je bilo tako v nasprotju z določbo takrat veljavnega ZTVCP, po kateri mora vozilo voziti po desni strani vozišča v smeri vožnje in to čim bliže desnemu robu vozišča (prvi in drugi odstavek 41. člena), pri srečavanju pa mora voznik pustiti na svoji levi strani zadostno razdaljo med svojim vozilom in vozilom, s katerim se srečuje (prvi odstavek 56. člena). Zmotno je torej pravno stališče pritožbenega sodišča, da je "posamezni vozni pas v celotni širini namenjen vožnji v eno smer in nikakršen predpis ne določa oziroma ne omejuje njegove uporabe po širini". Tožnik ni vozil ob desni strani svoje polovice ceste, niti ne po sredini, toženec pa je celo usmeril svoje vozilo proti sredini ceste in zavozil čez sredinsko črto, oba pa nista pustila na svoji levi strani zadostnega prostora za srečanje. Opisani kršitvi sta zakrivila torej voznika in gre tako za njuno obojestransko krivdo, kakor je pravilno zavzelo stališče sodišče prve stopnje in kakršno je stališče toženkine revizije in podrejeno stališče toženčeve revizije. Ugotovljeno je bilo celo (dejanska ugotovitev), da do trčenja ne bi prišlo, če bi tožnik vozil po sredini svojega prometnega pasu. Po drugi strani pa je nesprejemljivo toženčevo revizijsko stališče, da sam ni zakrivil nesreče, saj je bilo to ugotovljeno že v kazenskem postopku (opr. št. II K 622/90) s pravnomočno sodbo, na katero pa je vezano pravdno sodišče (14. člen ZPP) in seveda bi jo moral upoštevati tudi toženec.

Kar zadeva porazdelitev odgovornosti, se revizijsko sodišče strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča v razmerju 30 : 70. Pomembna okoliščina na toženčevi strani je, da je njegova vožnja, usmerjena proti sredini ceste, povzročila reakcijo tožnika z močnim zaviranjem. Pomeni, da je začetni vzrok za nadaljnji zaplet, ki se je končal s čelnim trčenjem, na toženčevi strani. Poleg tega je toženec prevozil sredinsko črto in se tako z levim delom avtomobila znašel na levi strani ceste. Stopnja njegove krivde je neprimerno višja kot tožnikova, ki je le v tem, da je vozil preblizu sredinski črti, kar takrat ni bilo potrebno in je bilo v nasprotju s prej omenjenimi predpisi in povzročilo, da je ob zaviranju njegovo vozilo zdrsnilo v levo. Tudi revizijsko sodišče presoja tožnikovo reakcijo z zaviranjem kot ravnanje povprečnega voznika. Šlo je za instiktivno, hipno reagiranje na grozeče čelno trčenje. Vozili sta si namreč približevali s hitrostjo vsako okoli 80 km na uro, tožnik pa je reagiral na toženčevo vožnjo proti sebi na razdalji cca 29 m, kot je ugotovil izvedenec. Zakon o obligacijskih razmerjih ne podaja definicije krivde, razen da ločuje dve njeni stopnji: namen in malomarnost (158. člen). Nekoliko več pove o njej definicija iz kazenskega zakonika ("Kaznivo dejanje je storjeno iz malomarnosti, če se je storilec zavedal, da zaradi njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala; ali če se ni zavedal, da lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih posebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati." - 18. člen takrat veljavnega KZ). Stvar teorije in prakse je, da opredeli merila za presojo stopnje krivde. Pri najblažji stopnji malomarnosti, kar zadeva razumski element krivde, gre takrat, ko se povzročitelj škode ne zaveda njenega nastanka, pa bi se moral in mogel zavedati bodisi po svojih sposobnostih bodisi, strožje gledano, po sposobnostih povprečnega človeka. V slednjem primeru je to povprečni voznik.

Toženčevi reviziji zato ni mogoče pritrditi v stališču, da ločevanje voznikov amaterjev in poklicnih voznikov povzroča neenakost pred zakonom in opuščanje pravne varnosti. Tožniku torej za način njegove reakcije z zaviranjem ni mogoče pripisati krivde, ker bi pač tako ravnal povprečen voznik.

Pritožbeno sodišče je, kot je bilo omenjeno, nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je menilo, da so tožniku predpisi dovoljevali vožnjo tik ob sredinski črti. Opisani razlogi utemeljujejo ugotovitev, da je šlo za obojestransko krivdo voznikov, glede na stopnji njune krivde pa je pravilno razmerje odgovornosti 30 : 70. Zato je revizijsko sodišče ugodilo reviziji toženke in delno reviziji toženca in v opisanem delu izpodbijano sodbo spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). V ostalem je toženčevo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških toženke je sodišče spričo pritožbene razveljavitve odločbe o stroških pridržalo za končno odločbo, ko bo odločeno o celotnih stroških vsega postopka.