Jedro

S I. točko izreka izpodbijane odločbe je toženka ugodila tožnikovi prošnji (pri čemer ni navedla, da je prošnji ugodila le delno) in je tožniku dodelila BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo v predmetni kazenski zadevi. S III. točko izreka izpodbijane odločbe je toženka nadalje posebej odločila o (ne)upravičenosti tožnika do BPP za pravno zastopanje na pritožbeni seji. O čem konkretno je toženka, poleg navedenega iz I. in III. točke izreka, odločila z II. točko izreka izpodbijane odločbe, s katero je zavrnila dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje na II. stopnji (kamor spada tudi sestava in vložitev pritožbe), pa iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, pri čemer odločba v tem delu ne vsebuje nobene obrazložitve. Zaradi povedanega se izpodbijane odločbe v II. točki izreka ne da preizkusiti, kar pomeni, da je v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se II. in IV. točka izreka odločbe Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 692/2022 z dne 28. 10. 2022, odpravita ter se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V ostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z odločbo, št. Bpp 692/2022 z dne 28. 10. 2022 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), je toženka ugodila tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) in mu dodelila redno BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, št. I K 46273/2022 z dne 10. 10. 2022, in sicer od 13. 10. 2022 dalje (I. točka izreka). Prošnjo tožnika v delu, ki se nanaša na dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje na II. stopnji v postopku Okrožnega sodišča v Kopru, št. I K 46273/2022 (v nadaljevanju: predmetna kazenska zadeva), je toženka zavrnila (II. točka izreka), pri čemer je zavrnila tudi prošnjo tožnika v delu, ki se nanaša na dodelitev BPP za pravno zastopanje na pritožbeni seji pred Višjim sodiščem v Kopru v predmetni kazenski zadevi (III. točka izreka). Odločila je še, da se za izvajanje odobrene BPP določi odvetnik A. A. iz Ljubljane (IV. točka izreka), ter opredelila njegove obveznosti glede vrnitve napotnice (V. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 12. 10. 2022 po odvetniku vložil prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem II. stopnje v predmetni kazenski zadevi. V prošnji je bilo navedeno, da bo s tožnikom, ki je v ZPKZ Koper, potrebno posvetovanje s tolmačem, saj slabo razume angleški jezik ter da bo predlagano, da se opravi pritožbena seja, kot izvajalca storitve BPP pa je tožnik predlagal odvetnika B. B. iz Maribora. Toženka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na relevantne določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) in ugotavlja, da tožnik izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP. Nadalje zaključuje, da izpolnjuje tudi objektivni kriterij (24. člen ZBPP) za dodelitev BPP za vložitev pritožbe zoper sodbo v predmetni kazenski zadevi, saj je zadeva zelo pomembna za tožnikov osebni in socialno-ekonomski položaj. Po določbah 1. in 2. alineje drugega odstavka 28. člena ZBPP pa lahko sodišče določi drugačen obseg posameznih oblik BPP kot to predlaga prosilec, če oceni, da bo tudi s posameznimi oblikami BPP dosežen pričakovani rezultat. Toženka meni, da bo z odobrenim obsegom BPP (sestava in vložitev pritožbe, ki v zadevi še ni bila vložena) zagotovljeno sodno varstvo in učinkovita pravna pomoč. Tožnikova prošnja je v delu, ki se nanaša na pravno zastopanje na seji pred pritožbenim sodiščem, zaenkrat nerazumna in tako tožnik v tem delu ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena ZBPP. Kolikor bo pritožbeno sodišče dejansko razpisalo sejo, bo lahko tožnik tedaj zaprosil za dodelitev BPP ter navedel želeno vrsto, obliko in obseg BPP. Toženka še pojasnjuje, da dodeljena BPP zajema tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje, v konkretnem primeru od 13. 10. 2022 dalje, ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje še niso bila opravljena (drugi odstavek 11. člena ZBPP).

3. Za izvajanje odobrene BPP je toženka določila odvetnika A. A. iz Ljubljane. Ob tem se sklicuje na določbi prvega odstavka 29. člena ter prvega odstavka 30. člena ZBPP. Navaja, da je upoštevala željo tožnika, ter določila odvetnika, ki je bil določen za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v predmetni kazenski zadevi (odločba št. Bpp 578/2022 z dne 12. 9. 2022). Nerazumno je, da bi pri sestavi pritožbe zoper sodbo sodeloval odvetnik, ki z obravnavanim kazenskim postopkom nima nobene povezave.

4. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo v upravnem sporu, ki jo izpodbija v zavrnilnem delu, to je II. in III. točko izreka, ter IV. točko izreka, s katero je bil določen odvetnik za izvajanje BPP. Tožbo vlaga zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Primarno predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da se mu kot izvajalca BPP določi odvetnika B. B. iz Maribora, ter da se mu odobri BPP za pravno svetovanje, posvete v ZPKZ, sestavo pritožbe zoper sodbo I. stopnje in zastopanje na pritožbeni seji višjega sodišča. Podrejeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v spornem delu odpravi in zadevo v tem delu vrne toženki v ponoven postopek. V vsakem primeru zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi navaja, da je toženka za izvajalca BPP določila odvetnika A. A. iz Ljubljane, čeprav je bil predlagan odvetnik B. B. iz Maribora, pri katerem je zaposlen odvetniški kandidat C. C., ki je delal na zadevi. Pritožbo je sestavil odvetnik B. B., odvetniški kandidat C. C. pa je tožnika v zvezi s sestavo pravnega sredstva dvakrat obiskal v ZPKZ Koper. Ker je toženka tožniku dodelila drugega odvetnika in ne tistega, ki ga je sam predlagal, je bil tožnik diskriminiran v primerjavi z drugimi upravičenci do BPP. Toženka pa mu tudi ni odobrila BPP za pravno svetovanje, kar je bistvenega pomena za pripravo uspešne obrambe v kazenskem postopku, saj se je tožnik glede pravnih sredstev želel posvetovati z odvetnikom. Tožnik izpodbijani odločbi nadalje očita tudi, da ni ustrezno obrazložena.

6. Tožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, je pa sodišču poslala spis, ki se nanaša na zadevo.

K I. in II. točki izreka:

7. Tožba je delno utemeljena.

8. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve iz II., III. in IV. točke izreka izpodbijane odločbe. Za tožnika ni sporno, da mu je toženka dodelila redno BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje v predmetni kazenski zadevi. Zanj je sporno, da mu toženka ni dodelila BPP v celotnem obsegu, kot ga je predlagal, ter da je za izvajanje BPP določila drugega odvetnika, kot ga je sam predlagal. 9. Dodelitev BPP ureja ZBPP. Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se po tretjem odstavku 11. člena ZBPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se tako pri presoji upravičenosti do BPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh ter da je zadeva pomembna za njegov osebni in socialno-ekonomski položaj. Kot izhaja iz prvega odstavka 26. člena ZBPP, se BPP dodeli, med drugim, za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi in drugi stopnji.

10. V skladu s prvim odstavkom 28. člena ZBPP se BPP dodeli praviloma v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec, in za čas, potreben glede na obliko, ki je bila dodeljena. Vendar pa lahko po drugem odstavku istega člena pristojni organ, med drugim, določi drugačen obseg posameznih oblik BPP, če oceni, da bo tudi s posameznimi oblikami pravne pomoči dosežen pričakovani rezultat ter dodeli BPP za zaprošene oblike pravne pomoči le delno, tako da dodelitev veže na dokončanje posameznih faz postopka v isti zadevi.

11. Kot izhaja iz citiranih določb ZBPP, toženka pri odločanju o dodelitvi BPP ni strogo vezana na zahtevek prosilca in ima po določbah 28. člena ZBPP široke možnosti, da omeji obseg dodeljene BPP, tudi tako, da še ne dodeli zaprošene BPP v obliki zastopanja na morebitni seji pred sodiščem na drugi stopnji, dokler niso izpolnjeni procesni pogoji, mora pa uporabo teh zakonskih določb v obrazložitvi odločbe ustrezno in pravilno utemeljiti. Toženka je v izpodbijani odločbi tako v dejanskem kot tudi v pravnem smislu utemeljila, zakaj tožniku ni dodelila BPP za pravno zastopanje na pritožbeni seji (odločitev iz III. točke izreka izpodbijane odločbe), in na te razloge se sodišče sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Tožnik razlogov toženke v tožbi (konkretizirano) niti ne izpodbija, je pa sodišče izpodbijano odločbo presojalo tudi v tem delu, glede na vsebino tožbenega zahtevka in glede na to, da je tožnik na začetku tožbe navedel, da tožbo vlaga zoper "zavrnilni" del izpodbijane odločbe.

12. Glede na povedano sodišče, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zaključuje, da je tožba zoper III. točko izreka izpodbijane odločbe neutemeljena.

13. Nadalje pa sodišče ugotavlja, da je tožba utemeljena v delu, v katerem tožnik izpodbija II. točko izreka izpodbijane odločbe, s katero je toženka odločila, da se zavrne tožnikova prošnja v delu, ki se nanaša na dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje na II. stopnji v predmetni kazenski zadevi. Izrek izpodbijane odločbe v tem delu namreč ni jasen in določen ter kot tak ni skladen z zakonom. Šesti odstavek 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) določa, da mora biti izrek odločbe (v katerem se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank in ki tudi edini postane pravnomočen in izvršljiv) določen. Določen pa ni, kadar je tako nejasen, da iz njega ni mogoče nedvoumno razbrati, o kateri zahtevi stranke je z njim odločeno. S I. točko izreka izpodbijane odločbe je toženka ugodila tožnikovi prošnji (pri čemer ni navedla, da je prošnji ugodila le delno) in je tožniku dodelila BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo v predmetni kazenski zadevi. O pritožbi, za katero je bila tožniku dodeljena BPP, bo odločalo višje sodišče, zato (tudi) dodeljena BPP pojmovno (v smislu 4. alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP) spada v okvir pravnega svetovanja in zastopanja pred sodišči na drugi stopnji. S III. točko izreka izpodbijane odločbe je toženka nadalje posebej odločila, kot je bilo zgoraj navedeno, o (ne)upravičenosti tožnika do BPP za pravno zastopanje na pritožbeni seji. O čem konkretno je toženka, poleg navedenega iz I. in III. točke izreka, odločila z II. točko izreka izpodbijane odločbe, s katero je zavrnila dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje na II. stopnji (kamor spada, kot rečeno, tudi sestava in vložitev pritožbe), iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, pri čemer odločba v tem delu ne vsebuje niti nobene obrazložitve. Zaradi povedanega se izpodbijane odločbe v II. točki izreka ne da preizkusiti, kar pomeni, da je v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je v tem delu tožbi ugodilo in II. točko izreka izpodbijane odločbe odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 14. Tožba je nadalje utemeljena tudi v delu, v katerem tožnik izpodbija IV. točko izreka izpodbijane odločbe, s katero je toženka za izvajanje odobrene BPP določila odvetnika A. A. iz Ljubljane, čeprav je tožnik v prošnji za dodelitev BPP predlagal, da se kot izvajalec BPP določi odvetnik B. B. iz Maribora.

15. Sodišče je pri presoji, ali je toženka ravnala v skladu z ZBPP, ko za izvajalca BPP ni določila odvetnika, ki ga je predlagal tožnik, izhajalo iz določbe prvega odstavka 30. člena ZBPP. Po tej določbi lahko prosilec za BPP sam izbere osebo, pooblaščeno za izvajanje BPP, in jo navede v prošnji za BPP. Le v primeru, če prosilec osebe, pooblaščene za izvajanje BPP sam ne izbere, jo določi pristojni organ za BPP po uradni dolžnosti po abecednem redu s seznama, ki ga organu za vsak območni zbor posebej predloži Odvetniška zbornica Slovenije, oziroma po abecednem redu s seznama, ki ga predloži Notarska zbornica Slovenije (drugi odstavek 30. člena ZBPP).

16. Sodišče ugotavlja, da se je do vprašanja pravilne uporabe določbe prvega odstavka 30. člena ZBPP že opredelilo Vrhovno sodišče. V sodbi, št. X Ips 62/2017 z dne 21. 6. 2017, je pojasnilo, da z načelom ekonomičnosti postopka, ki se nanaša na vodenje postopka odločanja o dodelitvi BPP, ni mogoče utemeljiti odločitve o izbiri izvajalca pravne pomoči. Poudarilo je, da iz določb prvega in drugega odstavka 30. člena ZBPP izhaja, da ima prosilec možnost izbrati osebo, ki mu bo v primeru ugodene prošnje nudila pravno pomoč, in le v primeru, če tega svojega upravičenja ne izkoristi, določi tako osebo organ za BPP po uradni dolžnosti. Pristojni organ tako nima pooblastila za določitev odvetnika v primeru, če se ne strinja s prosilčevo izbiro, oziroma nima pooblastila za zavrnitev izbranega odvetnika, saj zakon niti ne določa kriterijev, ki omejujejo prosilčevo upravičenje. ZBPP torej pri izbiri in določanju izvajalcev pravne pomoči omejuje organ, ne pa tudi prosilca.

17. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da prosta izbira odvetnika pomeni uresničitev načela enakopravnosti kot enega od ciljev, ki ga je zasledoval Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP-B, Uradni list RS, št. 23/2008). Predlagatelj te novele je pri pojasnjevanju njenih ciljev v zvezi z omenjenim načelom izpostavil (Poročevalec DZ, št. 131/2007), da bo prosilec lahko po noveli zakona sam izbral izvajalca BPP, s čimer bo postavljen v enakopraven položaj s tistimi, ki imajo zadosti sredstev in si nudenje pravne pomoči lahko zagotovijo brez pomoči države. Cilj je omogočiti upravičencem BPP zaradi uveljavljanja pravice do sodnega varstva. Drago zastopanje v civilnih, kazenskih in upravnih postopkih včasih bistveno otežujejo socialno najšibkejšemu sloju državljanov in vsem prebivalcem dostop do sodišča, zaradi česar naj BPP posredno uveljavi tudi načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS in zlasti načelo socialne države iz 2. člena Ustave RS. Glede možnosti prosilca, da si sam izbere izvajalca BPP, je bilo v 3. točki predloga (Poglavitne rešitve zakona) pojasnjeno, da je za učinkovito in uspešno zastopanje po odvetniku nujen odnos zaupanja med odvetnikom in klientom, zato mora imeti prosilec najprej možnost, da si odvetnika, s katerim bo takšen odnos izgradil, izbere sam. Le v primeru, da si ga prosilec sam ne izbere, mu bo ta dodeljen s strani pristojnega organa. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da ne izključuje, da bi zakonodajalec prosilčevo prosto izbiro lahko zamejil in uravnotežil s finančnimi zmožnostmi države, vendar tega ni storil. 18. Vrhovno sodišče je še pojasnilo, da omejitev izbire odvetnika ne izhaja niti iz določbe prvega odstavka 37. člena ZBPP, ki določa, da mora pristojni organ pri odločanju o prošnji upoštevati načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka. Že iz same umestitve te določbe v poglavje VI.A "Postopek za dodelitev brezplačne pravne pomoči" je razvidno, da je treba omenjeno načelo spoštovati pri vodenju postopka v zvezi z vloženo prošnjo. Gre za načelo, ki opredeljuje način izvedbe postopka, ki naj bo hiter, brez zavlačevanja in ob čim manjših stroških tako za organ kot za stranko. Ker je zakonsko predpisani postopek formaliziran niz pravil, ki omogoča sprejem materialnopravno pravilne odločitve, postopkovnega načela ni mogoče uporabiti še kot načela, ki bi se raztezal na vsebinsko odločitev glede imenovanja izvajalca pravne pomoči. Načela ekonomičnosti vodenja postopka zato ni mogoče razumeti in uporabiti v smislu ekonomičnosti (ekonomsko upravičene) odločitve, konkretno na način omejevanja prosilčeve izbire z določitvijo odvetnika, za katerega se predvideva, da bodo njegovi stroški za izvajanje pravne pomoči manjše breme za proračun kot pri izbranem odvetniku (v konkretnem primeru zato, ker je dodeljeni odvetnik, ki je doslej zastopal tožnika v kazenskem postopku, že seznanjen s to zadevo).

19. Ob upoštevanju opisanih stališč Vrhovnega sodišča tukajšnje sodišče zaključuje, da je toženka s tem, ko je za izvajalca BPP, ki jo je dodelila tožniku, določila drugega odvetnika, kot ga je predlagal tožnik, ravnala v nasprotju z določbo 30. člena ZBPP, torej zmotno uporabila materialno pravo. Zato je tožbi ugodilo tudi v delu, v katerem tožnik izpodbija IV. točko izreka izpodbijane odločbe in je v tem delu izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 20. Glede na vse povedano je sodišče tožbi ugodilo tako, da je odpravilo II. in IV. točko izreka izpodbijane odločbe, ter v tem delu zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek. V njem bo morala upoštevati stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ostalem delu je sodišče tožbo zavrnilo.

21. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. Takšno odločanje po določbah prvega prvega odstavka 65. člena ZUS-1 namreč pomeni zgolj možnost sodišča, ki jo kot izjemo od splošnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov uporabi le takrat, ko stranki sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti varstva njenih pravic, za kar pa v obravnavanem primeru (tudi glede na tožnikov podredno podani predlog odločitve) ne gre.

22. Odločitev je sodišče sprejelo na seji senata, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi v bistvenem delu ugoditi ter II. in IV. točko izreka izpodbijane odločbe odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). V delu, v katerem je sodišče tožbo zavrnilo (zoper III. točko izreka izpodbijane odločbe), pa je sodišče odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki v tem delu med tožnikom in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), pri čemer tožnik tudi ni predlagal izvedbe glavne obravnave in izvedbe dokazov, saj je kot edini dokaz predlagal izpodbijano odločbo, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu.

K III. točki izreka:

23. Ker je sodišče tožbi (delno) ugodilo in izpodbijani upravni akt v bistvenem izpodbijanem delu odpravilo, je tožnik po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopal odvetnik.