Jedro

Pri tožnici ni izkazane želje, da bi s pokojnim zavarovancem bivala skupaj kot zakonska partnerja, pri pokojnem zavarovancu pa se le-ta ni mogla niti razviti, saj zaradi bolezni ni bilo zavedanja. Tožnica je za pokojnega zavarovanca skrbela, ker se je čutila dolžno zanj poskrbeti. Ker med tožnico in pokojnim zavarovancem niso obstajali vsi elementi, značilni za obstoj zakonske zveze, da bi šlo za zunajzakonsko skupnost, je tožbeni zahtevek na priznanje vdovske pokojnine po pokojnem zavarovancu neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe tožnice krije proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 30. 9. 2014 in z dne 9. 6. 2014, da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine po pokojnem A.A. od 8. 9. 2013 dalje in da je toženka dolžna tožnici izplačati zapadle neizplačane zneske pokojnine oziroma dela vdovske pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrniti stroške postopka. Po oceni sodišča med tožnico in pokojnim zavarovancem niso obstajali vsi elementi, značilni za obstoj zakonske zveze. Iz izpovedi tožnice izhaja, da pri tožnici ni izkazana želja, da bi bivala skupaj kot zakonska partnerja, pri pokojnem zavarovancu pa se zaradi bolezni ni mogla niti razviti, saj pri zavarovancu, zaradi bolezni, tudi po zatrjevanju tožnice, ni bilo zavedanja.

2. Pritožuje se tožnica. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker kot dokaz obstoja izvenzakonske skupnosti med tožnico in pokojnim ni upoštevalo dejstva, da je njun sin B.B. obstoj le-te priznal tudi v zapuščinskem postopku po pokojnem in je bila tožnica dedinja po A.A. Skupnost pokojnega in tožnice je v očeh zunanjih opazovalcev imela status zunajzakonske zveze, oziroma sta veljala za moža in ženo, kakor je mogoče zaključiti tudi iz izjav prič tako C.C. kot tudi D.D. Sodišče bi moralo večjo težo dati skladnim izjavam prič glede tega, da je tožnica za pokojnega v bolezni lepo skrbela. Sodišče nepravilno zaključuje, da med tožnico in pokojnim zavarovancem ni šlo za izvenzakonsko skupnost ter se pri tem napačno opira tudi na to, da se tožnica v sodnem postopku ni hotela opredeliti glede svoje čustvene navezanosti na pokojnega zavarovanca in iz tega zaključuje, da subjektivni element ni podan. Sodišče ne pojasni, o kakšni čustveni navezanosti bi se tožnica morala izjasniti, upoštevati je potrebno, da gre za neuko stranko, ki je prvič na sodišču in se v sodnih postopkih ne znajde. Sodišče je očitno prezrlo navedbo tožnice, da je na pokojnega zavarovanca gledala kot na moža in ker je bil bolan, mu je morala pomagati in v zvezi s tem prezre določbo 44. člena ZZZDR, ki določa, da sta se zakonca dolžna vzajemno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati. Za tožnico je potreba po pomoči pokojnemu zavarovancu imela prednost pred njenimi lastnimi potrebami in je pokojnemu zavarovancu pomagala v skladu s citirano določbo. Ravnala je kot njegova žena in le ta vsebina je zadosten dokaz o čustveni navezanosti na pokojnega zavarovanca, zato tudi ne more biti dvoma o obstoju izvenzakonske skupnosti med njima. Glede na bolezen pokojnega zavarovanca je mogoče njuno skupnost presojati le iz te vsebine. Sodišče je pri odločitvi tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih navaja tožba.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom v zvezi s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 30. 9. 2014, s katerim se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote E. z dne 9. 6. 2014, s katero je ta odločila, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine kot zunajzakonski partner po pokojnem A.A. 6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno povzelo pričanje tožnice in izjav pridobljenih v predsodnem postopku (C.C. in D.D.).

7. Tožnica je izpovedala, da se je s pokojnim zavarovancem poročila 1973 in, da se je skupni sin B.B. rodil februarja 1974. Kot razlog za ločitev leta 2006 je opredelila zavarovančevo navezanost na Dalmacijo in mamo. Po ločitvi sta oba živela na istem naslovu, vendar sta živela drug mimo drugega. Ponovno je tožnica zaživela s pokojnim zavarovancem leta 2010, saj je mu je bila leta 2009 diagnosticirana bolezen. Ob diagnosticirani bolezni je videla, da zavarovanec ni več zmogel samostojno funkcionirati, saj se samega sebe dejansko ni zavedal. Od takrat naprej pa do smrti je skrbela za finance, gospodinjstvo in zavarovanca. Glede svoje čustvene navezanosti je pojasnila, da se je ob diagnosticirani bolezni zavarovancu, zavedla, da ne bo zmogel samostojno funkcionirati in da bo zanj morala poskrbeti sama, saj ga ni mogla nikamor dati. Od tistega dne dalje se namreč ni zavedal, zaradi česar se je čutila dolžno, da zanj poskrbi, saj sta bila nekoč poročena.

8. Pravilno je sodišče presodilo navedeno izpoved tožnice in to izpoved tožnice presojalo glede na pogoje, ki so potrebni za obstoj zunajzakonske skupnosti.

9. Materialnopravna podlaga v predmetni zadevi je podana v 3. alineji prvega odstavka 54. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, ZPIZ-2), ki določa, da pridobi pravico do vdovske pokojnine tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca živela z zavarovancem v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 15/76 s spremembami, ZZZDR) v 12. členu določa, da ima enake pravne posledice kot zakonska zveza dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Za obstoj zunajzakonske skupnosti je v skladu s sodno prakso potrebno, da ima takšna skupnost svoj zunanji izraz, ki se lahko kaže v skupnem prebivanju, skupnem gospodinjstvu ter ekonomski skupnosti. Partnerja morata tudi v očeh okolja veljati za taka življenjska sopotnika kot sta mož in žena, izpolnjene pa morajo biti tudi predpostavke čustvenega razmerja. Zunajzakonska skupnost mora temeljiti na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. 10. V predmetni zadevi je prvostopenjsko sodišče glede na jedro spora moralo odgovoriti na vprašanje, ali je tožnica s pokojnim A.A. živela v zunajzakonski skupnosti zadnje leto pred njegovo smrtjo, to je od 8. 9. 2012 do smrti zavarovanca, glede na skupnega otroka.

11. Protispisne so pritožbene navedbe, da prvostopenjsko sodišče skupnega otroka ni upoštevalo, saj se je sodišče do navedenega vprašanja izrecno opredelilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

12. Kakor je že bilo rečeno, je za obstoj zunajzakonske skupnosti poleg zunanjega izraza, ki se kaže v skupnem prebivanju, skupnem gospodinjstvu, ekonomski skupnosti in da v očeh okolja veljata partnerja za življenjska sopotnika, kakor da sta mož in žena, potrebno, da so izpolnjene tudi predpostavke čustvenega razmerja. V zvezi s to predpostavko pa prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da pri tožnici ta predpostavka ni obstajala, prav tako pa se zaradi bolezni pri pokojnem zavarovancu ta ni mogla razviti. Tožnica se je s pokojnim A.A. ločila okoli leta 2006 in sta sicer nato živela na istem naslovu, vendar po izpovedi same tožnice, eden mimo drugega.

13. Kakor izpoveduje tožnica, naj bi se zadeva spremenila v letu 2010, to je po letu 2009, ko je bila pri zavarovancu A.A. diagnosticirana težka bolezen in ko ni več mogel samostojno funkcionirati, saj se samega sebe ni zavedal in je v zvezi s tem izpovedala, da se je po tej ugotovitvi odločila, da bo zanj skrbela sama, saj ga ni mogla nikamor dati in se je čutila dolžno, da zanj poskrbi, saj sta bila nekoč poročena. Takšna dolžnost pa nikakor ne more nadomestiti tisto čustveno navezanost, ki je namen institucije zunajzakonske skupnosti in njena vsebina za življenje v zakonski zvezi. Takšna čustvena navezanost mora biti tudi obojestranska, pri pokojnem zavarovancu pa se zaradi bolezni niti ni mogla razviti, saj kakor izhaja iz zatrjevanja tožnice, pri A.A. od leta 2009 dalje ni bilo zavedanja. Tako gre za manjko tistega dela, ki temelji na svobodni odločitvi partnerjev o skupnem življenju, vzajemnem spoštovanju, zaupanju, kar vse prvostopenjsko sodišče pravilno poimenuje tudi kot čustvena navezanost. 14. Pritožba pravilno poudarja, da je tožnica sicer pomagala pokojnemu zavarovancu in zanj skrbela, vendar to za obstoj izvenzakonske skupnosti ne zadošča, saj med njo in A.A. ni prišlo do medsebojne čustvene navezanosti in v posledici tega tudi ne do obstoja izvenzakonske skupnosti.

15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnica ima po odločbi Delovnega sodišča v Mariboru Bpp 214/2016 z dne 16. 8. 2016 odobreno brezplačno pravno pomoč tudi za pravno svetovanje in vložitev pritožbe ter tako stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Mariboru.