Jedro

Iz vsebine povzetih pritožbenih navedb je razbrati, da vse navedene kršitve pritožnik uveljavlja kot posledico nestrinjanja z vsebino mnenja izvedenca medicinske stroke. S kritiko dela dolgoletnega, priznanega sodnega izvedenca medicinske stroke si namreč pritožnik prizadeva le za drugačno oceno poškodb, ki bi jih naj zadobil ob obravnavanem dejanju obdolženec.

Izrek

I. Pritožbe obdolženega D.S. in njegovih zagovornikov se zavrnejo kot neutemeljene.

II. Obdolženi D.S. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega D.S. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je določilo posamični kazni in izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora, v izrečeno kazen zapora pa v skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 vštelo tudi čas obdolžencu odvzete prostosti, in sicer od 3. 7. 2021 od 21.20 ure dalje. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da se obdolženec oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, oškodovanec pa je bil s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom, v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP, napoten na pot pravde.

2. Zoper takšno sodbo so se pritožili obdolženec in oba njegova zagovornika. Obdolženec v laični pritožbi ponavlja svoj zagovor v smeri zanikanja storitve kaznivih dejanj in skuša prepričati, da je sam le žrtev, sodišče pa je ravnalo nepravično. Prosi za novo sojenje in se torej posledično zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe.

Zagovornica odvetnica I.V. v sicer skopi pritožbi graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in predlaga, da pritožbeno sodišče obdolženca oprosti obtožbe oziroma, da zadevo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Razveljavitev oziroma spremembo sodbe prvostopnega sodišča pa predlaga tudi zagovornik odvetnik M.Z. iz Odvetniške družbe Z. o.p., d.o.o. iz Ljubljane, ki se sicer pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, ki pa jih podrobneje ne obrazloži, saj ne navede niti tega, katere konkretne kršitve iz 371. člena (po kateri točki in odstavku) in 372. člena ZKP ima v mislih. Glede na vsebino pritožbenih navedb pa je razbrati, da graja dejansko stanje, kot ga je v obravnavani zadevi ugotovilo prvostopno sodišče .

3. Tudi obširno pritožbeno izvajanje v smeri kritike dela izvedenca prof. dr. K.M., ki je po oceni zagovornika, svoje delo opravil nestrokovno, saj je poškodbe obdolženca opredelil kot udarnine pri padcu, je razumeti kot pritožnikovo grajo na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Ker obdolženca niso celostno pregledali, temveč so se osredotočili zgolj na glavo, je izvedenec, po oceni zagovornika, zgolj pavšalno zaključil, da so bile podplutbe zgolj plod udarnine ob padcu. Ker je izvedenec ob izdelavi prvega izvedenskega mnenja že zavzel svoje stališče in se kontaminiral s tezo tožilstva, je v tej smeri tudi opredeljeval rezultate, kasneje pa zavzetega stališča že zavoljo svoje kredibilnosti tudi ni mogel spreminjati ali postaviti drugačnega stališča, zaradi česar po oceni zagovornika tako "izvedenec, ki zastavi prvo hipotezo poteka dogodka, v dopolnitvi nato ne more več nepristransko in objektivno ocenjevati poškodb obdolženca", zaradi česar bi naj bil obdolžencu tudi odrečen pošten postopek in enakost orožij, v posledici navedenega pa bi naj prišlo tudi do kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije, kršitev enakopravnosti med strankami, kršitev načela enakosti orožij, procesnega ravnotežja strank.

4. V pritožbi uveljavljanih kršitev pa prvostopno sodišče ni zagrešilo. Sicer pa je iz vsebine povzetih pritožbenih navedb razbrati, da vse navedene kršitve pritožnik uveljavlja kot posledico nestrinjanja z vsebino mnenja izvedenca medicinske stroke. S kritiko dela dolgoletnega, priznanega sodnega izvedenca medicinske stroke si namreč pritožnik prizadeva le za drugačno oceno poškodb, ki bi jih naj zadobil ob obravnavanem dejanju obdolženec. Ob tem pa v podatkih kazenskega spisa ni prav nobene podlage za sklepanje, da izvedenec svojega dela ni opravil strokovno oziroma, da je bil pristranski, kot se to trudi prikazati obdolženčev zagovornik. Razen povsem posplošenih, z ničemer podkrepljenih pritožbenih navedb, da se je izvedenec ob izdelavi izvedenskega mnenja psihološko kontaminiral s tezo tožilstva, pritožnik ne ponuja ničesar, kar bi kazalo na nestrokovnost in neverodostojnost in "kontaminacijo" izdelanega izvedenskega mnenja. Zgolj sklicevanje na obdolženčevo buško, do katere se izvedenec ni opredelil in bi jo naj obdolženec zadobil ob dogodku in obstoj katere bi naj bil potrjen z izjavo dr. A.D., ki pa je v tej smeri navedel le, da v kolikor je zapisal, da je obdolženec imel buško, da jo je verjetno videl, pa tudi nikakor ne daje podlage za zagovornikove zaključke o izvedenčevi pristranskosti, kontaminiranosti in vsem ostalem, kar pritožnik v pritožbi očita izvedencu. Nenazadnje zaključki izvedenca in dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče tudi ne daje podlage za sklepanje o kršitvi obdolženčevih pravic in pristranskosti izvedenca. Za dejstvo, da je bil izvedenec pristranski, bi moral namreč obdolženčev zagovornik ponuditi kaj več, kot le z ničemer podkrepljeno insinuiranje, ki bi naj povzročalo dvom v strokovnost in nepristranskost izvedenca. Sicer pa na glavni obravnavi predloga za izločitev izvedenca prof. dr. M. in pritegnitev novega oziroma drugega izvedenca obramba ni podala. Glede na navedeno in ob razlogih, ki jih je v tej smeri navedlo že prvostopno sodišče, se torej pritožbeno uveljavljanje kršitev pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije in ostalih, ki jih v tej smeri navaja pritožnik, pokaže kot neutemeljeno.

5. Sicer pa pritožba zagovornika tudi v ostalem, tako kot pritožbi obdolženca in zagovornice, grajajo zgolj dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Vendar s pritožbami ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in tudi popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izpovedbo prič je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi pravilno zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe podrobneje opisani kaznivi dejanji. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju, na prepričljive razloge prvostopnega sodišča v celoti sklicuje in jih tudi povzema kot pravilne ter le še v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

6. L.L.U. je zaposlen na W. šoli, ki je uradni najemnik nepremičnin, vrta, na katerih je obdolženec več let shranjeval oziroma skladiščil svoje stvari, kot so odpadno železo, pohištvo, les, drva..., zaradi česar je bil več let tudi že v sporu s svojimi sosedi, že navedenih stvari pa kljub prošnjam in opozorilom ni odstranil, tega pa ni storil niti na poziv inšpekcijske službe. Waldorfska šola je navedeno nepremičnino ogradila in zaprla s ključavnico in 29. 6. 2021 so začeli s čiščenjem in odvažanjem stvari iz vrta. Obdolžencu so pred tem večkrat postavili rok, da stvari odstrani, vendar tega ni storil. Pred kritičnim dnem, ko je videl, da bodo stvari dejansko odpeljali, pa je moledoval, da mu dovolijo odnesti vsaj nekaj stvari, zaradi česar mu je priča L.U. to dovolila. Obdolžencu pa je ob tem tudi še posebej naročil, naj v soboto 3. 7. 2021, ko je bil napovedan odvoz lesa oziroma drv, ne hodi v bližino, saj je imel obdolženec več mesecev časa, da drva odstrani, česar pa ni storil, priča pa je tudi izpovedala, da se je bala, da bo ob odvozu drv prišlo do konflikta, saj so se obdolženčevi sosedi veselili, da bo vrt končno očiščen in so se tudi ponudili, da bodo pri čiščenju in nalaganju drv oziroma lesa na tovornjake pomagali. Priča U. se je bal konfliktov z obdolžencem, zato je celo razmišljal, da bi zaprosil za pomoč rajonskega policista. Tega pa kasneje ni storil, saj sta se z obdolžencem lepo pogovorila. Ko je prvi tovornjak z lesom odpeljal, je kraj dogajanja zapustil tudi U. (vse list. št. 11 in 12 zapisnika o glavni obravnavi z dne 20. 7. 2021). Obdolženec pa je po odhodu priče U., kljub izrecnemu navodilu, da pusti drva pri miru, ponovno prišel na vrt in se očitno zato, da jim prepreči nalaganje drv, fizično lotil sosedov, ki so pospravljali in nalagali drva na tovornjak. Oškodovanca D.M. (točka 9 izpodbijane sodbe) in B.S. (točka 10 izpodbijane sodbe) sta prepričljivo opisala, na kak način ju je obdolženec napadel in poškodoval. Da je do dejanja prišlo na način, kot sta izpovedala oba oškodovanca, pa je potrdil tudi T.H., povsem nepristranska priča, ki je opisal, kako je videl oškodovanca M. ležati na tleh, na njem pa je bil obdolženec, ki ga je J.Š. skušal potegniti vstran. Obdolženec je nato vzel lato, s katero je mahnil po glavi B.S., ki si je zavaroval glavo tako, da je nastavil roko. B.S. je pri tem zadobil zlom desne podlahti, D.M. pa kot izhaja iz listin v spisu, udarnino glave. Da je do dogodka prišlo na način, kot sta izpovedala oškodovanca in že navedena priča, pa je potrdbil tudi J. Š. (točka 13 izpodbijane sodbe). Da sta oškodovanca dejansko zadobila poškodbe na način, kot sta to zatrjevala, pa je izhajalo tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke prof. dr. K.M. (točka 12 izpodbijane sodbe). Ob navedenem in ostalih razlogih, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo že prvostopno sodišče, pa pritožbe obdolženca in njegovih zagovornikov v smeri, da obdolženec obravnavanih kaznivih dejanj ni storil, nikakor ne morejo prepričati. Uspešna v tej smeri ne more biti niti pritožba obdolženčevega zagovornika, ko skuša z izpostavljanjem obdolženčevih poškodb oziroma sledi poškodb, konkretno buške na glavi, prikazati drugačen potek dogodkov kot so ga opisale priče. Sicer pa je v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo pojasnjeno, zakaj ni mogoče verjeti obdolženčevemu zagovoru. Njegovemu zagovoru, da so bili oškodovanci tisti, ki so ga napadli, J. (Š.) pa bi naj udaril B. (S.) in ga poškodoval, čeprav je obdolženec dopuščal tudi možnost, da so S. dali mavec tudi brez, da bi sploh bil poškodovan, ker "to vse oni delajo za denar", prvostopno sodišče utemeljeno ni verjelo. Ne le, da je obdolženec zagovor spreminjal, tudi sicer je bil njegov zagovor v nasprotju z izpovedbami vseh navzočih, pa tudi v nasprotju z zaključki izvedenskega mnenja že navedenega izvedenca medicinske stroke, nenazadnje pa so poškodbe oškodovancev razvidne tudi iz fotografij v kazenskem spisu in obdolženčevo pritožbeno zatrjevanje, da se nikogar od oškodovancev ni niti dotaknil, nikakor ne more biti uspešno.

7. Kot je že pojasnjeno, pa so brez podlage tudi pritožbene trditve, s katerimi skuša obramba vzbuditi dvom v pravilnost mnenja izvedenca medicinske stroke prof. dr. K.M., ki je podal mnenje tudi o poškodbah, ki bi jih naj ob dejanju zadobil obdolženec. Nezadovoljstvo obrambe z izvedenskim mnenjem nikakor ne daje podlage za dvom v kredibilnost dolgoletnega sodnega izvedenca in zato, ker izvedenec ni sledil navedbam obdolženca, nikakor ni mogoče trditi, da je bil obdolžencu s tem odrečen pošten postopek, kot se trudi prikazati obdolženčev zagovornil. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z razlogi prvostopnega sodišča (točka 17, pa tudi 18 in ostale), zakaj obdolžencu ni mogoče verjeti, ko opisuje poškodbe, ki bi jih naj zadobil obravnavanega dne. In tudi nebistvena razhajanja v izpovedbah posameznih prič, kar v pritožbi prav tako izpostavlja zagovornik in iz konteksta izvzeti deli izpovedb posameznih prič, ki se niti ne nanašajo na odločilna dejstva, nikakor ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča. 8. Okoliščine, da bi naj bila drva, oziroma les, ki so ga kritičnega dne nalagali na tovornjak, last obdolženca, kar v pritožbi obširno izpostavlja predvsem obdolženec, ob dejstvu, da je bilo obdolžencu že pred tem večkrat naročeno, da naj drva pospravi, pa tega ni storil, kritičnega dne pa mu je bilo posebej naročeno, da ne prihaja na kraj dejanja in drva pusti pri miru, pa se navodil ni držal in je kljub drugačnim navodilom prišel na kraj dejanja, v posledici česar je tudi prišlo do kritične situacije, nikakor ne zmanjšuje pomena obdolženčevega ravnanja, kot skuša to prikazati obramba. Pa tudi okoliščine, v kateri fazi čiščenja drv je D.M. stopil na žebelj, za obravnavano zadevo ni odločilnega pomena. Povzročitev te poškodbe se obdolžencu tudi ne očita, izpovedba M. o nastanku navedene poškodbe pa za obravnavano zadevo tudi ni odločilnega pomena in ne vzbuja dvoma v resnicoljubnost M. izpovedbe, ki je, kot že navedeno, podprta tudi s številnimi drugimi izpovedbami in dokazi. Pa tudi buška in ostale poškodbe, ki bi jih naj po zatrjevanju obrambe zadobil obdolženec ob obravnavanem dejanju, glede na v izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke pojasnjen način nastanka le-teh in dejstvu, da so vsi navzoči soglasno izpovedali, da obdolženca ni nihče udaril (točka 15 izpodbijane sodbe), ne morejo vzbuditi prav nobenega dvoma v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča in ne vzbujajo prav nobenega dvoma v dejstvo, da je bil prav obdolženec tisti, ki je na način, opisan v izreku izpodbijane sodbe, poškodoval oba oškodovanca.

9. Ob navedenem, in ker pritožbe obdolženca, njegove zagovornice in njegovega zagovornika tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ne navajajo ničesar, kar bi lahko vplivalo na pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbe, vložene zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljene.

10. Odločbo o kazenskih sankcijah je pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti, saj prvostopne sodbe v tem delu pritožbe niso posebej grajale. Preizkus odločbe o kazenskih sankcijah pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na odmero, vrste in višine kazenske sankcije, to je zlasti težo in okoliščine storjenega kaznivega dejanja, kot tudi stopnjo krivde obdolženca, ter je obdolžencu, upoštevaje vse že navedeno, določilo povsem primerni posamezni in izreklo primerno enotno zaporno kazen. Pri odmeri le-te je sodišče utemeljeno kot obteževalne okoliščine upoštevalo obdolženčevo predhodno predkaznovanost za kazniva dejanja z elementi nasilja zoper svoje družinske člane, kot tudi zoper svoje sosede, konkretno tudi zoper D.M., kot je to razvidno iz točke 23 izpodbijane sodbe. Glede na navedeno in ker tudi sicer ni zaslediti nobenih olajševalnih okoliščin, kot je to pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče, se na prvi stopnji obdolžencu izrečena enotna zaporna kazen pokaže kot povsem pravična in primerna.

11. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbe obdolženca ter obeh njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene (391. člen ZKP).

12. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca, ki se nahaja v priporu in bo moral na prestajanje zaporne kazni, oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).