Jedro

Upravičenci do BPP so tudi nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu ter so vpisane v ustrezen register pod pogojem, da zaprosijo za BPP v sporih v zvezi z opravljanjem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom, zaradi katerega so ustanovljene. Do BPP so upravičene, če sta kumulativno izpolnjena oba pogoja. V obravnavanem primeru pa ne gre za spor v zvezi z opravljanjem dejavnosti (v javnem interesu oziroma) z namenom zaradi katerega je bila tožeča stranka ustanovljena, pač pa za spor v zvezi z likvidacijo, to je s prenehanjem delovanja tožeče stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka (v ponovljenem postopku) zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi svoje odločbe se sklicuje na določbo 10. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 in 23/08, v nadaljevanju ZBPP) in na določbo 6. odstavka 223. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ter zaključuje, da tožeča stranka ni upravičena do brezplačne pravne pomoči v postopku prisilne likvidacije, ker po navedenem členu ZFPPIPP pravne osebe lahko zaprosijo za dodelitev brezplačne pravne pomoči samo kot oprostitev stroškov predujma za kritje stečajnega postopka, ne pa tudi za postopek prisilne likvidacije. Zato je bilo potrebno prošnjo tožeče stranke skladno z 2. točko 37. člena ZBPP zavrniti kot neutemeljeno.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se z razlogi zavrnitve prošnje za BPP ne strinja in vlaga tožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Strinja se sicer s stališčem tožene stranke, izraženim v izpodbijani odločbi, da do BPP ni upravičena po ZFPPIPP, vendar pa je po njenem mnenju upravičena do BPP že po ZBPP, saj podlago za upravičenost do BPP daje 1. odstavek 10. člena ZBPP. Tožeča stranka je statusnopravno ustanovljena kot ustanova po Zakonu o ustanovah (ZU) in je njen namen splošnokoristen oziroma dobrodelen ter je hkrati vpisana v poseben register, to je v evidenco ustanov. Hkrati je že na podlagi zakona neprofitna organizacija, torej je pogoj, da mora iti za nevladno organizacijo, ki deluje neprofitno in v javnem interesu, izpolnjen. Prav tako je po njenem mnenju izpolnjen tudi drugi pogoj po istem členu BPP, da se BPP dodeli, če gre za spor v zvezi z opravljanjem dejavnosti v javnem interesu oziroma v zvezi z namenom, zaradi katerega je upravičenec ustanovljen. Tožena stranka v izpodbijani odločbi izrecno ne navaja, da tega pogoja tožeča stranka naj ne bi izpolnjevala, a je svoje stališče v zvezi s tem izrazila že v svojem odgovoru na tožbo v upravnem sporu zoper sklep Bpp 1057/2010 z dne 30. 7. 2010, da „tožeča stranka ni v nobenem spornem razmerju v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, ampak želi le prenehati delovati, zaradi česar ne gre za uresničevanje pravice do sodnega varstva“. Iz tega tožeča stranka sklepa, da je stališče tožene stranke takšno, da tožeča stranka tega pogoja ne izpolnjuje. Po mnenju tožeče stranke pa je tudi ta pogoj izpolnjen. Tožena stranka si pogoje po ZBPP preozko razlaga, saj ni nujno, da mora biti prosilec, ki je pravna oseba v sporu, v spornem dvostranskem razmerju, temveč se BPP lahko podeli tudi za sodno varstvo v postopkih, kjer prosilec nima nasprotne stranke, npr. zastopanje v nepravdnih postopkih, za prvi brezplačni pravni nasvet in podobno. Tožeča stranka sicer res ni v spornem razmerju v smislu, da ima spor s kakšno drugo pravno osebo, kar pa ne pomeni, da nima pravice do BPP in do oprostitve plačila stroškov sodnega postopka. Tožeča stranka izpolnjuje prvi pogoj že na podlagi samega zakona, saj ji položaj javnokoristne nevladne organizacije pripada že zgolj s tem, ko je organizirana kot ustanova po ZU in je tak status pridobila s samim vpisom v register ustanov ter bo tak status imela vse do trenutka svojega prenehanja, to je do izbrisa iz registra ustanov, vendar ta trenutek še ni nastopil. Takšen položaj je pomemben z vidika primerjave z drugimi ureditvami, ki veljajo za nevladne organizacije drugih statusnih oblik. Le-te namreč dobijo položaj javnokoristne organizacije, praviloma, šele z odločbo pristojnega organa, vkolikor izpolnijo določene pogoje in je pri njih ta status vezan zgolj ne eno njihovo dejavnost. Pri tožeči stranki pa to ne velja, saj ima položaj javnokoristne organizacije že na podlagi svoje statusnopravne ureditve in ne le samo za kakšno svojo določeno dejavnost. Drugače povedano, ZU je opredelil, da so vse dejavnosti ustanov oziroma celotno njihovo delovanje v javnem interesu in je tako vsako opravljanje dejavnosti ustanove na podlagi zakona že javnokoristno. Sam postopek prenehanja pravne osebe pa je potrebno tolmačiti zgolj kot eno od faz delovanja pravne osebe. Tožeča stranka še ni prenehala in še vedno deluje. Opravljanje dejavnosti namreč po mnenju tožeče stranke ne pomeni zgolj dejavnosti v ožjem smislu, kot je pomoč socialno ogroženim, zbiranje sredstev, spodbujanje kulture in podobno, ampak je kot del njenega opravljanja dejavnosti šteti vse, kar tožeča stranka stori v skladu z zakonom, tako da je v enakem smislu, kot je samo opravljanje dejavnosti, potrebno šteti tako pričetek opravljanja te dejavnosti, kot tudi njeno prenehanje. Vsako opravljanje dejavnosti ima namreč svoj začetek in konec kot posebni fazi opravljanja dejavnosti. Dejavnost prenehanja ustanove je tako zgolj ena od dejavnosti, ki sodi v širši okvir opravljanja dejavnosti pravne osebe. Ker pa so vse dejavnosti tožeče stranke kot ustanove tudi javnokoristne, je tožeča stranka za to dejavnost upravičena do BPP. Poleg tega je tožeča stranka postopek prisilne likvidacije enkrat že sprožila, a je bil ta po odmeri stroškov predujma ustavljen, saj tožeča stranka v tistem postopku ni uspela z oprostitvijo plačila stroškov na podlagi določb ZFPPIPP. Je pa že v tistem postopku Višje sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. CPG 883/09 z dne 27. 9. 2009, v katerem je sicer odločalo o višini predujma, zavzelo stališče, da tožeča stranka ne more zaprositi za oprostitev plačila stroškov v samem postopku prisilne likvidacije, temveč bi oprostitev teh obveznosti predlagatelj lahko dosegel v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči po ZBPP, čemur je tožeča stranka sledila in tako pred podajo novega predloga za pričetek postopka prisilne likvidacije zaprosila za BPP ter tako sledila navodilu Višjega sodišča v Ljubljani. Tožeča stranka predlaga sodišču, da odločbo tožene stranke odpravi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka vse tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri odločitvi in razlogih kot izhajajo iz izpodbijane odločbe, s katero je bila prošnja tožeče stranke za dodelitev BPP zavrnjena ter se sklicuje na 10. člen ZBPP in na 6. odstavek 223. člena ZFPPIPP, po katerem se BPP pravni osebi lahko dodeli le v obliki oprostitve plačila stroškov predujma za začetek stečajnega postopka in ne tudi v postopku prisilne likvidacije.

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v obravnavanem primeru je odločitev tožene stranke, s katero je le-ta prošnjo tožeče stranke za oprostitev stroškov plačila predujma v postopku prisilne likvidacije, zavrnila.

ZBPP v svojem 10. členu določa upravičence do brezplačne pravne pomoči. Po 4. točki 1. odstavka navedenega člena so upravičenci po tem zakonu tudi nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu ter so vpisane v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo, v sporih v zvezi z opravljanjem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom, zaradi katerega so ustanovljene. V skladu z navedenim zakonskim določilom je torej upravičenec do BPP lahko tudi nevladna organizacija in združenje, če sta kumulativno izpolnjena oba pogoja.

Po proučitvi zadeve sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožeča stranka nevladna organizacija oziroma ustanova, ki deluje neprofitno ter je vpisana v ustrezen register, torej izpolnjuje prvi zakonski pogoj. Vendar pa je iz podatkov v spisih razvidno tudi, da v obravnavanem primeru, izhajajoč pri tem iz jezikovne razlage določila 4. točke 1. odstavka 10. člena ZBPP, ne gre za spor v zvezi z opravljanjem dejavnosti (v javnem interesu oziroma) z namenom zaradi katerega je bila tožeča stranka ustanovljena, pač pa za spor v zvezi z likvidacijo, to je s prenehanjem delovanja tožeče stranke, kar pomeni, da tožeča stranka nadaljnjega (drugega) zakonskega pogoja ne izpolnjuje. To pa posledično pomeni, da v konkretnem primeru nista kumulativno izpolnjena oba materialna pogoja in tožeča stranka tako ni upravičenec do BPP, saj tožeča stranka ne izpolnjuje obeh zahtevanih pogojev po določilu 4. točke 1. odstavka 10. člena ZBPP, zato je sodišče odločitev tožene stranke štelo za pravilno.

Tožbeni ugovori so zato neutemeljeni in na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Ker tožeča stranka ne izpolnjuje kumulativno obeh zakonskih pogojev po 4. točki 1. odstavka 10. člena ZBPP, se sodišče ni spuščalo v presojo pogojev po 6. odstavku 223. člena ZFPPIPP, ker to na pravilnost odločitve tožene stranke po navedenem niti ne more vplivati.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita iz razlogov, ki jih je navedlo v svoji obrazložitvi, je sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi zavrnitev stroškovnega zahtevka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).